info akcije magazine id mail english
NoviceFotoNapovednikBranjeLinkiArhiv novic
12. 10. 2009

Predstavitev zapuščine arhitektke Gizele Šuklje (1909-1994)

Bogo Zupančič
Konec meseca se je z muzejskim večerom v AML zaključila predstavitev zapuščine arhitektke Gizele Šuklje. Plečnikova študentka in njegova vdana asistentka ter tesna sodelavka je v tridesetih letih delala pri francoskem arhitektu Augustu Perretu v Parizu, po drugi svetovni vojni pa je postala profesorica na Srednji šoli za oblikovanje v Ljubljani ter njena ravnateljica. Letos bi praznovala stoletnico rojstva. Boljša osvetlitev prispevka arhitektk v zgodovini slovenske umetnosti in novi val zanimanja za ustvarjalnost žensk sta bila še dodatna spodbuda, da je AML zapuščino Gizele Šuklje popisal in dokumentiral ter delo predstavil.

Lani, približno leto dni po razstavi Plečnikovi študenti pri Le Corbusieru, ki sta jo pripravila Arhitekturni muzej Ljubljana in Mestni muzej Ljubljana v Galeriji Vžigalica junija leta 2007, je nečak ene od tam predstavljenih arhitektk, Gizele Šuklje, Marko Šuklje daroval zapuščino svoje tete Arhitekturnemu muzeju Ljubljana. Zapuščina obsega dela arhitektke s področja arhitekture, notranje in knjižne opreme, urbanističnega načrtovanja, vrtnih ureditev, nagrobne in spominske arhitekture, publicistike in pedagoške dejavnosti, posebej pa je dragocena še bogata arhitektkina korespondenca. Med številnimi Plečnikovimi pismi in skicami ter deli Gizele Šuklje, ki jih je risala v ateljeju profesorja Jožeta Plečnika, najprej kot študentka in potem kot njegova asistentka, je tudi nekaj pisem in kopij načrtov francoskega arhitekta Augusta Perreta, pri katerem je Gizela Šuklje delala med študijskim izpopolnjevanjem na Institut d'Art et Archéologie na pariški Sorboni v študijskem letu 1933/34. Vse to skupaj z drugim darovanim gradivom predstavlja neprecenljive materialne dokaze za slovensko arhitekturno zgodovino in govori o kakovosti in vpetosti slovenskih arhitektov in arhitektk v mednarodne kulturne tokove v tridesetih in štiridesetih letih 20. stoletja. Prav posebno dragocen je Moj dnevnik, ki ga je arhitektka pisala v času bivanja v Parizu pa vse do leta 1936, kjer podrobno opisuje dogodke iz časa izpopolnjevanja v Parizu in takoj po njem. V njem med drugim komentira najnovejšo Le Corbusierovo arhitekturo in njegove knjige, delo v Perretovem ateljeju, opisuje nove prijatelje in prijateljice, pariško okolje in dogodke.

Arhitektka Gizela Šuklje, prva od Plečnikovih diplomantk ter takoj zatem njegova vdana asistentka in tesna sodelavka, po drugi svetovni vojni pa dolgoletna profesorica na Državni šoli za umetno obrt oziroma kasnejši Šoli za oblikovanje in fotografijo v Ljubljani bi letos praznovala stoletnico rojstva. Bila je ena prvih, če ne prva arhitektka na Slovenskem, gotovo pa ena najprodornejših iz predvojnega časa. Zato velja o njej in času, v katerem je ustvarjala, spregovoriti ter analizirati tako medsebojne odnose na arhitekturnem prizorišču kot druge podrobnosti. Vloga in pomen žensk v razvoju slovenske arhitekture še nista podrobno raziskani in predstavljeni. Dandanes, ko že lahko vrednotimo prispevke posameznikov in posameznic iz prejšnjega stoletja na arhitekturnem področju, je v obstoječih pregledih mogoče najti eno, dve, največ tri arhitektke, pa še te iz druge polovice 20. stoletja. V seminarju profesorja Plečnika je v letih 1920 do 1943 ob enainštiridesetih moških diplomiralo pet žensk, ob Gizeli Šuklje še Marjanca Kanc, Katarina Grasselli, Marija Grafenauer Vogelnik in Majda Neřima.

Življenjepis arhitektke Gizele Šuklje
Gizela Šuklje je bila rojena 25. marca leta 1909 v Jelsi na Hvaru, kjer je takrat služboval njen oče Vladimir Šuklje, inženir gozdarstva. Izhajal je iz ugledne meščanske družine, prav tako njena mati Gizela, rojena Golia. Politik Fran Šuklje je bil Gizelin ded, gospodarstvenik inž. Milan Šuklje in pesnik Pavel Golia, sta bila Gizelina strica. Po zgodnji očetovi smrti leta 1920 se je Gizelina mati s tremi sinovi, Markom, Vladimirjem in Lujom ter dvema hčerama, Gizelo in Svetozaro, preselila v Ljubljano. Tam je Gizela Šuklje končala Žensko realno gimnazijo junija 1927 in nato vpisala študij arhitekture na Tehnični fakulteti Univerze kralja Aleksandra I. v Ljubljani. Diplomirala je 4. novembra 1932 in pridobila naziv inženir-arhitekt. Po zaključku študija se je med 1. novembrom 1933 in 1. novembrom 1934 izpopolnjevala kot štipendistka francoske vlade v Parizu, kjer je študirala na Institut d'Art et Archéologie in hkrati praktično delala v ateljeju arhitekta Augusta Perreta. V obdobju po zaključku študija, razen obdobja, ko je bila v Parizu, je vse do junija leta 1946 delala v ateljeju profesorja arhitekta Jožeta Plečnika. Z odlokom ministra prosvete je bila 25. junija 1935 imenovana za asistentko-volonterko na oddelku za arhitekturo Univerze kralja Aleksandra I. v Ljubljani. V času mednarodne razstave v Parizu leta 1937 je bila na tritedenskem študijskem potovanju v Parizu, kjer se je takrat izpopolnjeval njen brat Lujo. Strokovni izpit je opravila v Beogradu 19. marca 1938 in dobila naziv pooblaščeni inženir-arhitekt. Dne 1. januarja 1940 je bila sprejeta kot pogodbena arhitektinja, kot so takrat zapisali, v službo na ljubljanskem mestnem tehničnem oddelku in dodeljena profesorju Plečniku. V življenjepisu, ki ga je predložila leta 1959 za študijsko potovanje v Švico in Francijo je zapisala: »V letih 1933 do 1946 sem delala v ateljeju univ. prof. arh. Jožeta Plečnika študijske in izvršne načrte iz področja arhitekture in umetne obrti. Večina teh del je priobčenih v 'Architecturi perennis' (1941) in 'Naporih' (1955).« V času njenega sodelovanja s profesorjem Plečnikom je risala načrte za vhodni baldahin stadiona v Tivoliju, kot del celovite zasnove stadiona njenega diplomskega dela, načrte za cerkev Matere božje Lurške v Zagrebu, za vilo Epos na Bledu, detajle za cerkev sv. Antona v Beogradu, načrte za jezuitski samostan v Osijeku, v Ljubljani pa načrte za Baragovo semenišče, Šentjakobski trg, Tržnice ter Stadion (2. faza), prvi projekt za Vrt vseh svetih, današnje Plečnikove Žale, načrte za obnovo čitalnice Univerzitetne knjižnice, vežo in notranji portal za Uršulinsko gimnazijo ter številna druga dela. Dne 1. marca 1946 jo je minister za prosveto imenoval za profesorico na Državni šoli za umetno obrt v Ljubljani. Leto dni pozneje je bila v okviru tehnične pomoči z odlokom slovenske vlade napotena na začasno delo v Bosno in Hercegovino in tam dodeljena Urbanističnemu uradu ministrstva BiH, kjer je sodelovala na regulacijskih načrtih za mesta in naselja v Bosni. Po vrnitvi v Ljubljano leta 1948 je poučevala konstrukcijsko risanje, projektiranje, pisavo in stilno zgodovino umetne obrti. Vzporedno s tem je sodelovala s Projektivnim ateljejem v Ljubljani, v etnografskih ekipah na terenu in pri urejanju muzejskih zbirk. V povojnem obdobju je uredila park v Krškem, sodelovala pri urbanističnem načrtu Metlike, opremila muzejske in stanovanjske prostore v Tehničnem muzeju Slovenije v Bistri pri Vrhniki, preuredila metliški grajski vrt in oblikovala številna spominska obeležja v Beli krajini. Upokojila se je leta 1972, zadnja štiri leta pa je bila ravnateljica na Šoli za oblikovanje in fotografijo. Umrla je v Ljubljani 31. oktobra leta 1994.

 na vrh

Komentar
ime
email
naslov komentarja
vpisite niz iz  stolpca
 

Komentarji odražajo mnenja in stališča uporabnikov Trajekta. Možnost komentiranja je namenjena spodbujanju javne debate in odzivom na članke. Uredništvo si pridržuje pravico krajšanja komentarjev, ki presegajo 1000 znakov. Uredništvo si pridržuje pravico odstranitve komentarjev v primeru, da so žaljivi, spodbujajo kakršnokoli nestrpnost ali napeljujejo na kriminalna dejanja. Za vsebino komentarjev uredništvo ne odgovarja.
Kustos dr. Bogo Zupančič (1960), ki je pripravil muzejski večer in razstavo, se je po diplomi leta 1987 pri profesorju Janezu Koželju na Fakulteti za arhitekturo v Ljubljani v študijskem letu 1989/90 izpopolnjeval v slikarstvu pri profesorju Vladimirju Veličkoviću na Ecole Nationale Supérieure des Beaux-Arts v Parizu. Po krajšem projektantskem obdobju je nadaljeval s študijem in doktoriral leta 2000 na Fakulteti za arhitekturo v Ljubljani pri profesorju dr. Vladimirju Brezarju s temo (Stanovanjska) arhitektura v tržnih pogojih. Doslej je izšlo šest njegovih knjig: Ljubljanski Nebotičnik – denar in arhitektura (UI RS, 2001), Arhitekt Josip Costaperaria in ljubljansko moderno meščanstvo (KUD Polis, 2004) in štiri knjige z naslovom Usode ljubljanskih stavb in ljudi z oznakami 1-24, 25-48, 49-72, 73-93 (KUD Polis, 2005-2008). Leta 2006 je za publicistični opus prejel Plečnikovo medaljo. Od leta 2007 naprej se ukvarja s tematiko Plečnikovih študentov in drugih, ki so se izpopolnjevali pri arhitektu Le Corbusieru v Parizu, o kateri pripravlja knjigo. V letih 2007 do 2009 je predaval na Katedri za arhitekturo in prostor na Fakulteti za gradbeništvo Univerze v Mariboru predmet Zgodovina arhitekture in umetnosti. Živi v Ljubljani, kjer je zaposlen kot kustos za novejšo slovensko arhitekturo v Arhitekturnem muzeju Ljubljana.


Arhitektka Gizela Šuklje, 1951, iz zapuščine arhitektke Gizele Šuklje, AML


Ob blagoslovitvi vile Epos na Bledu – Ljubinica Leskovar Fürst ali Eleonora Šverljuga, arhitekt Danilo Fürst, profesor Jože Plečnik in arhitektka Gizela, iz zapuščine arhitekta Danila Fürsta, AML


Risba Jezuitskega samostana v Osijeku. Knjiga Architectura perennis iz leta 1941 se začne z risbo Jezuitskega samostana iz Osijeka, delo arhitektke Gizele Šuklje, in konča z zahvalo profesorja Jožeta Plečnika »dolgoletni zvesti sotrudnici gosp. Gizeli Šuklje«, iz zapuščine arhitektke Gizele Šuklje, AML


Skica vhodnega baldahina stadiona v Tivoliju, iz zapuščine arhitektke Gizele Šuklje, AML


Ex-libris dr. Vladimir Šuklje, iz zapuščine arhitektke Gizele Šuklje, AML

na vrh