info akcije magazine id mail english
NoviceFotoNapovednikBranjeLinkiArhiv novic
25. 1. 2010

Novi zakon za pospešitev črpanja kohezijskih sredstev

Maja Simoneti
Inštitut za politike prostora je v četrtek, 21. januarja na Fakulteti za arhitekturo organiziral javno razpravo o predlogu Zakona o umeščanju prometne, energetske in vodne infrastrukture v prostor (ZUPEVIP). Zakon naj bi optimiziral postopke umeščanja velikih infrastrukturnih objektov v prostor in povečal učinkovitost črpanja evropskih sredstev iz tega naslova. Predlog je pristojno ministrstvo v začetku tega tedna posredovalo javnosti in v medresorsko usklajevanje. Zakon sta udeležencem predstavila generalni direktor Direktorata za prostor dr. Mitja Pavliha in pravnik iz skupine za pripravo zakona Luka Ivanič. Na posvetu je sodelovalo 24 posameznikov, med njimi predstavniki Direktorata za prostor, Geodetske uprave Republike Slovenije, Zbornice za arhitekturo in prostor, Fakultete za gradbeništvo in geodezijo, Društva krajinskih arhitektov, Urbanističnega inštituta Republike Slovenije, Regionalnega centra za okolje za srednjo in vzhodno Evropo, Društva CIGRE, Društva Focus in drugih.

Zakonodajalec je za izhod iz zadreg z izvajanjem prostorske zakonodaje, konkretno s pripravo državnih prostorskih načrtov in druge z zakoni predvidene dokumentacije za gradnjo, pripravil novo zakonsko rešitev. Iz utemeljitve 58. členov predloga zakonskega besedila je jasno, da gre tokrat za kakovostno pripravljeno zakonsko rešitev, ki črpa tako iz obstoječe dobre prakse kot iz preteklih dobrih zakonskih rešitev. Vendar pa je iz razprave postalo jasno, da načrtovalska stroka razume rešitev kot poseg v pristojnosti Zakona o prostorskem načrtovanju, zato predloga zakona ne podpira ter izraža resno zaskrbljenost za celovitost prostorskega načrtovanja in prihodnost urejanja prostora v celoti. Razpravljavci so ocenili, da bi v zakonu predvidene rešitve lahko bile del izboljšav obstoječega celovitega zakonodajnega okvirja, predvsem pa bi morale biti posamezne rešitve del izoblikovanja dobre prakse in kakovostnega projektnega vodenja, katerega odsotnost je bila prepoznana kot dejanski problem načrtovanja infrastrukturnih objektov državnega pomena.

Z vidika urejanja prostora je zakonska rešitev problematična zato, ker poskuša uzakoniti, da se lahko na poseben način prostorsko načrtuje izbrane posege v prostor (diskriminacija posegov in ravni načrtovanja) ter zato, ker procesne težave pri izvajanju obstoječega zakona rešuje z novim zakonom. Na področju urejanja prostora je po letu 2007 s sprejetjem Zakona o prostorskem načrtovanju zavladala izrazita in splošna zmeda. Čeprav se težav na vseh ravneh načrtovanja kar dobro zaveda večina strokovne in vedno večji del politične in laične javnosti, do kritične ocene izvajanja zakona doslej ni prišlo. Je pa zaradi težav pri gradnji nekaterih vrst infrastrukture državnega pomena in zaradi težav pri črpanju kohezijskih sredstev na politični ravni zdaj prišlo do pobude, da se za izbrane posege pripravi nov zakon.

Pri tem pa so problemi, ki jih zakonodajalec navaja kot razloge za pripravo novega zakona, od težav z usklajevanjem različnih interesov v procesu priprave rešitev do težav z odkupi za gradnjo v javnem interesu, izrazito procesne narave in lastni vsem primerom gradnje javne infrastrukture tako na državni kot na občinski ravni. Problem je zato predvsem v izvajanju in horizontalnem usklajevanju obstoječe zakonodaje ter šele nato tudi na sistemski ravni v samih rešitvah Zakona o prostorskem načrtovanju. Podobno je bilo tudi izhodišče kritičnih razprav ob nastajanju Zakona o prostorskem načrtovanju leta 2007. Večina tistih, ki so takrat nasprotovali sprejemanju novega zakona komaj štiri leta po sprejetju prejšnjega, je opozarjala, da bo z nedomišljenimi novostmi in spremembami v urejanju prostora prišlo do težav. Pronicljivi so napovedovali, da se postopki nikakor ne bodo skrajšali in da bo problem uveljavljanja moči z resornimi zakoni podprtih sektorjev s časom samo še večji.

Iz objav, ki te dni spremljajo krizo vodenja na Ministrstvu za okolje in prostor je možno razbrati mnogo pojasnil o tem, kako je okolje pri nas prenormirano in kakšne so težave z usklajevanjem in izvajanjem zakonov. Iz zapisanega je razvidno, da je na področju okolja tako kot na področju prostora ključen problem število zakonskih predpisov ter njihovo usklajevanje in izvajanje. O tem, da so praktično vsi okoljski ukrepi povezani s stanjem v prostoru in da je za realizacijo večine okoljskih ciljev treba poseči tudi globoko v sistem rabe prostora, govorijo samo posamezniki. O urejanju prostora se iz naslova pristojnosti države nasploh ne govori, saj se je področje v dveh desetletjih tranzicije skrčilo skoraj le še na umeščanje novih posegov v prostor.

Novi zakon, ki je operativno naravnan na tri vrste posegov državnega pomena, zato zaenkrat deluje predvsem kot umik pristojnih od realnih težav v urejanju prostora. Odgovorni se s tem ograjujejo od reševanja učinkovitosti umeščanja drugih posegov državnega pomena v prostor kot tudi od operativnih problemov gradnje javne infrastrukture na občinski ravni in predvsem od problemov urejanja prostora kot celote. Zakon se zaenkrat osredotoča na rešitev izoliranega problema in tako prispeva k utrjevanju pomena posameznosti nad pomenom skupnega v urejanju prostora. Ne eno ne drugo z vidika kakovosti bivanja in prostorske kulture ni pretirano obetavno.


Več:
>>IPoP
>>Ministrstvo za okolje in prostor

 na vrh

Komentar
ime
email
naslov komentarja
vpisite niz iz  stolpca
 

Komentarji odražajo mnenja in stališča uporabnikov Trajekta. Možnost komentiranja je namenjena spodbujanju javne debate in odzivom na članke. Uredništvo si pridržuje pravico krajšanja komentarjev, ki presegajo 1000 znakov. Uredništvo si pridržuje pravico odstranitve komentarjev v primeru, da so žaljivi, spodbujajo kakršnokoli nestrpnost ali napeljujejo na kriminalna dejanja. Za vsebino komentarjev uredništvo ne odgovarja.

na vrh