info akcije magazine id mail english
NoviceFotoNapovednikBranjeLinkiArhiv novic
5. 2. 2010

Vrhovno arhitekturno sodišče

M. Č.
O prostorskem načrtovanju bi morala odločati izbrana vrsta strokovnjakov. Nekdanja partnerica v Future Systems in življenjska sopotnica Jana Kaplickega, Amanda Levete je prepričana, da demokracija pri odločanju o posegih v prostor ne bi smela biti sama sebi namen, še zlasti ker se pogosto zlorablja za strankarske namene. Svojo pobudo postavlja kot alternativo politično korektnemu, dragemu in pogosto sprevrženemu iskanju družbenega konsenza pri urejanju prostora.

Amanda Levete, ki danes vodi svojo arhitekturno pisarno, v svoji kolumni za revijo Building opozarja, da politiki, ki vsekakor niso izvoljeni na podlagi svojega znanja, izobrazbe ali izkušenj na področju načrtovanja, vse prepogosto delujejo mimo mnenj svojih, za to pristojnih strokovnih služb. Demokratična družba na ta način izgublja širši pogled na načrtovalske probleme in zamuja velike priložnosti. Davkoplačevalska sredstva se trošijo brez odgovornosti in vsekakor ne v skupno dobro.

Problem je torej strokovna presoja. Arhitektura ni šport, da bi o nejni kakovosti lahko relevantno sodil kdorkoli. Tudi na drugih področjih kulture, pa najsi gre za literaturo, gledališče, film ali likovno umetnost, umetniško produkcijo večinoma presojajo kritiki, ki so spoštovani na svojem področju. Za Amando Levete problema ne predstavljajo številni slabi arhitekti, temveč se sprašuje, zakaj ne bi razvili načrtovalskih postopkov, v katerih bi bile povprečne rešitve vnaprej izločene. Res je problem v tem, da arhitekti v sodelovanju s svojimi naročniki načrtujejo še nove in nove stavbe, ki so slabe ali povprečne. Vendar bi po njenem naloga postopkov prostorskega načrtovanja morala biti višanje standarda še sprejemljivega.

Čeprav se o arhitekturi govori kot o nečem subjektivnem, kar ima opraviti z osebnim okusom, med strokovnjaki po mnenju Levetove obstaja konsenz o tem, kaj je dobro, slabo ali povprečno. Britanske prostorske načrtovalce pred volitvami nagovarja kot ljudi, ki z izkušnjami, talentom in intelektom lahko prispevajo k presoji arhitekture na pozitiven in prepričljiv način ter jih poziva, da bolje izkoristijo izjemne vire, ki so jim pri tem na voljo.

Ob tem se sklicuje na CABE, Komisijo za arhitekturo in grajeno okolje, ki jo je z namenom dvigovanja kakovosti ustanovila Blairova vlada. Prepoznava jo kot gonilo pozitivnih sprememb, vendar opozarja, da je njena šibka točka pomanjkanje moči. Znotraj CABE od ustanovitve deluje revizijska porota, na katero se lahko obrnejo naročniki, občine, javna in zasebna podjetja in od nje pridobijo brezplačen in neodvisen strokovni pregled svojih projektov. CABE-ove revizije so javno objavljene na njihovih spletnih straneh kar omogoča tudi drugim investitorjem, da se poglobijo v sorodne projekte in vnaprej skušajo izogniti načrtovalskim napakam v svojih. Amanda Levete meni, da bi tovrstni revizijski poroti morali podeliti moč »vrhovnega arhitekturnega sodišča« in vanj imenovati arhitekte in urbanistične svetovalce, katerih preteklost bi bila neoporečna. Takšno telo bi sprejemalo zavezujoče sodbe za vse tiste urbanistične zasnove, v katerih bi prepoznali potenciale za obogatitev skupne kulturne zapuščine prostora.

Po mnenju priznane britanske arhitektke bi bil takšen način sprejemanja odločitev o prostorskem razvoju veliko racionalnejši, ugotavlja pa tudi, da bi bilo zanj potrebno angažirati prave strokovnjake. Prepričanje, da si vsi državljani želijo biti vključeni v presojo prav vseh projektov, je zanjo urbani mit. Ljudje želijo le razumeti probleme in rešitve in to je po njenem tisto, kar je potrebno zahtevati od politikov.


Več:
>>Why Architects know best Building 22.01.2010

 na vrh

Komentar
ime
email
naslov komentarja
vpisite niz iz  stolpca
 

Marko Peterlin
arhitekturna diktatura, 8.2. 2010, 01:37

Vsekakor kontroverzen članek, kot kažejo tudi burni komentarji na članek na angleški strani. Kot opozarjajo komentatorji arhitekturna diktatura ni nekaj, kar bi si lahko zares želeli. In kot kaže si tudi v Britaniji težko predstavljajo, da bi arhitekturno "vrhovno sodišče", če bi imelo resnično moč, lahko preživelo brez direktnega vpliva politike in/ali kapitala. Ima pa avtorica prav, ko pravi, da formalizacija procesa načrtovanja, taka kot je, ne prinaša zadovoljivih rezultatov - ne pri nas in očitno tudi v Britaniji ne.

Komentarji odražajo mnenja in stališča uporabnikov Trajekta. Možnost komentiranja je namenjena spodbujanju javne debate in odzivom na članke. Uredništvo si pridržuje pravico krajšanja komentarjev, ki presegajo 1000 znakov. Uredništvo si pridržuje pravico odstranitve komentarjev v primeru, da so žaljivi, spodbujajo kakršnokoli nestrpnost ali napeljujejo na kriminalna dejanja. Za vsebino komentarjev uredništvo ne odgovarja.


na vrh