info akcije magazine id mail english
NoviceFotoNapovednikBranjeLinkiArhiv novic
17. 2. 2010

Izhodna strategija brez izhoda

Jože Kavčič
Vlada je sprejela izhodno strategijo, ki naj bi vzpodbudila gospodarske aktivnosti, odpravila makroekonomska neravnovesja ter omogočila postopno povečevanje gospodarske rasti in zaposlenosti. Med prioritetami je tudi program nacionalnih investicij, s katerimi se načrtuje bistveno povečanje porabe evropskih sredstev. Zaradi težav z izvajanjem sedanje prostorske in gradbene zakonodaje je za to področje predviden nov zakon o umeščanju prometne, energetske in vodne infrastrukture v prostor.

Izhodna strategija ima dve prilogi. V Opisih ukrepov po resorjih (*.pdf) so na 33-ih straneh sorazmerno podrobno navedene različne naloge, vendar med njimi ni zaslediti Ministrstva za okolje in prostor. V Zbirniku ukrepov ministrstev z vplivom na premagovanje krize in oživitev gospodarstva (*.pdf) je za MOP navedeno izvajanje sanacijskih programov po poplavah 2007-2009, investicije v zvezi z vodno infrastrukturo in ravnanjem z odpadki ter razpis za sofinanciranje komunalne infrastrukture 2004-2006.

Makroekonomske potrebe države oz. nujno povečanje črpanja evropskih sredstev terjajo zaradi slabe obstoječe prostorske in gradbene regulative za predvideno državno infrastrukturo nov zakon o umeščanju v prostor (dejanska vsebina je bistveno širša od naslova). Vlada se je sedaj soočila z realnimi problemi načrtovanja in izvedbe investicijskih projektov in kljub svojemu privilegiranemu statusu in mnogim specialnim rešitvam v različnih zakonih ne more zagotoviti normalne izvedbe projektov. Poleg zakona o prostorskem načrtovanju, ki ureja to področje, se vzpostavlja vzporeden sistem državnega načrtovanja in vzporeden sistem črpanja evropskih sredstev.

Dejanski problemi načrtovanja in izvedbe investicijskih projektov vseh ostalih investitorjev se niti ne omenjajo. Gre za probleme, ki jih povzroča neustrezna pravna ureditev, zastareli in v mnogih segmentih nejasni prostorski akti države in občin ter paraliza pri postopkih priprave novih. Investitorji se zaradi takih razmer srečujejo z vse večjimi tveganji, neobvladljivimi podražitvami in dolgimi roki izvedbe. Postali so talci neurejenih razmer, ki so v pristojnosti države in občin.

V strategiji se omenjajo reforme, ki jih je mogoče izvesti '' brez stroškov'' in bi morale imeti posebno prioriteto. Pri nas ni pomembnejše reforme ''brez stroškov'' kot bi bila zagotovitev jasnih prostorskih pogojev investiranja.

Glede na predstavljeno vsebino strategije in obeh prilog lahko samo ugotovimo, da je izhodna strategija za večino investitorjev tabula rasa.

Problematika prostorskega načrtovanja v povezavi s pogoji izvedbe investicijskih projektov se ne pojavlja niti v programih dela vlade za leti 2009 in 2010 niti med prioritetnimi nalogami MOP-a. Spregledano je, da bi moral biti že sprejet državni strateški prostorski načrt, ker je to podlaga za nadaljnjo pripravo državnih prostorskih načrtov. Zdavnaj so tudi potekli roki, ko bi moralo biti predstavljeno poročilo o stanju na področju urejanja prostora. Sprejemanje občinskih prostorskih načrtov je zašlo v paralizo iz katere še ni videti izhoda. V vladnem sporočilu za javnost (30.7.09.) so v zvezi s problematiko priprave OPN navedeni ukrepi, ki so bolj apeli za izvajanje zakona. Rezultat lanskega dogajanja so spremembe in dopolnitve zakona o varstvu okolja, zakona o graditvi objektov in zakona o prostorskem načrtovanju (vse v Ur.l.RS št. 108/09). S spremembo zadnjega je podaljšan rok spreminjanja sedanjih planskih aktov na 01.01.2011. Danes je jasno, da v sedanjih razmerah v tem roku večina občin ne bo sprejela novih OPN. Med spremembami izstopa določilo, s katerim je MOP razbremenjen obsežnega dela dosedanjih nalog. Vsebinskih sprememb s katerimi bi reševali nastalo paralizo oz. ''načrtovalski krč'' ni. Lahko pa se strinjamo, da je vlada na ta način nekako posvojila ne pa tudi izboljšala dosedanjo slabo zakonsko prostorsko ureditev.

Bistvene novosti prinaša zakon o umeščanju prometne, energetske in vodne infrastrukture v prostor. Če gre pri prej navedenih zakonih za minimalne spremembe oz. celo za distanciranje od problemov se pri tem zakonu pokaže velika inovativnost v izvirnih rešitvah in zelo konkretno obravnavanje realnih investicijskih problemov na bistveno širšem področju kot bi to izhajalo iz naslova zakona. Osnovna vsebina zakona prinaša specialne rešitve, ki se pri projektih nacionalnega pomena predpišejo zaradi uveljavljanja javne koristi. Velik del zakonske vsebina pa sodi v sistemsko zakonodajo (n.pr. v zakon o prostorskem načrtovanju, zakon o graditvi in tudi v še veljavna poglavja zakona o urejanju prostora). Pojavlja se dovoljenje za umestitev v prostor, ki so ga investitorji zahtevali oz. predlagali že ob pripravi ZUreP, pa je bil predlog brez posebnih vsebinskih utemeljitev zavrnjen. Na žalost pa to dovoljenje sedaj ni namenjeno umeščanju v prostor temveč je po tolmačenju ''ključna točka dostopanja do evropskih sredstev''. Dejanska umestitev v prostor bo še vedno potekala ob pridobitvi gradbenega dovoljenja, ker ostajajo vsi postopki izdaje GD nespremenjeni. Predlaga se neko fiktivno dovoljenje, diši pa tudi po manipulaciji. Nesporno pa bi bilo pravo dovoljenje za umestitev v prostor, ki bi ga omogočal sistemski zakon ustrezna rešitev, ki bi precej zmanjšala investicijska tveganja.

Ob zakonu se v zvezi z obravnavano infrastrukturo odpirajo tudi širša vprašanja. Praviloma gre pri takih projektih za infrastrukturne koridorje, kjer se poleg osnovnih objektov pojavlja še spremljajoči program in investitorji druge infrastrukture. Na državno infrastrukturo se navezujejo različni regijski in občinski razvojni programi. Marsikatera uskladitev se doseže v fazi priprave in izvedbe DPN, ni pa sistemske ureditve, ki bi na podlagi objektivnih kriterijev urejala to področje. Potrebni so državni prostorski akti, ki tudi po zaključeni izgradnji omogočajo določene posege oz. pokrivajo infrastrukturo, kjer danes teh aktov ni (velja predvsem za železnico). Najtežja in najbolj kompleksna vprašanja pa se zastavljajo v zvezi z zagotavljanjem varstva okolja in ohranjanjem naravne in kulturne dediščine.

Pospešena poraba evropskih sredstev ni sporna, vendar predlagani način ne more biti sprejemljiv. V prvem letu svojega mandata vlada ni niti poizkušala izboljšati prostorskih pogojev investiranja, prej bi lahko rekli da se je s spremembami zakonodaje od njih distancirala. Izhodna strategija se razreševanja teh problemov ne dotika, ne omenja se niti najpotrebnejša reforma ''brez stroškov''. Predlaga pa se zakon za državne investicije, ki je nad vso prostorsko zakonodajo. Nadaljuje se proces dezintegracije prostorskega načrtovanja in bližamo se ureditvi, ko bo to postalo podsistem za reševanje trenutnih makroekonomskih problemov.

Vztrajati je potrebno, da mora prostorsko načrtovanje in izvedba državnih infrastrukturnih projektov izhajati iz sistemske zakonske ureditve in iz strateškega planskega povezovalnega dokumenta. Posamezen državni prostorski načrt bi moral imeti izvleček iz strateškega prostorskega akta, ki se nanaša na njegovo vsebino.

Iz vsebinskih pa tudi iz zakonskih razlogov je vlada dolžna zaradi zagotovitve normalnih pogojev investiranja pripraviti tri dokumente. Ti so poročilo o stanju na področju urejanja prostora, predlog državnega strateškega prostorskega načrta in predloge sprememb sistemske prostorske in gradbene zakonodaje.

S takim pristopom bi se približali pogojem delovanja pravne države, izvedba reforme ''brez stroškov'' pa bi bila na tem področju že lep presežek.


Več:
>>Izhod iz krize / Vlada RS
>>Novi zakon za pospešitev črpanja... / TrajekT 25.01.2010

 na vrh

Komentar
ime
email
naslov komentarja
vpisite niz iz  stolpca
 

Katarina
kriza stroke, 19.2. 2010, 09:25

Vsebina zapisanega je za prostor in prostorski razvoj več kot resna. Žal se o problemu prostora pogovarjamo samo v okviru stroke. V kroge tistih, ki odločajo, je težko prodreti z znanjem in predlogi. Vladajoča politika se ne zaveda, da je prostor edina materialna osnova za razvoj vseh dejavnosti in ko prostor »porabimo«, ga za vedno uničimo.
Novi zakoni, kot je tudi Zakon o umeščanju prometne, energetske in vodne infrastrukture v prostor in vzpostavljanje vzporednega sistema državnega načrtovanja zaradi črpanja evropskih sredstev, poslabšuje sistem načrtovanja in postavlja vprašanja o pravni veljavnosti Zakona o prostorskem načrtovanju. Vsi ukrepi poslabšujejo stanje slednjega zakona, z drugimi zakoni posegamo v njegovo integriteto, nihče pa ne razmišlja o sektorskih zakonih, ki ravno tako bistveno vplivajo na področje načrtovanja in v določenih delih onemogočajo kakovosten prostorski razvoj.
Vprašajmo se, zakaj na našem ministrstvu vladajo že leta ministri iz drugih strok? Ali bi lahko ministrstvo za zdravje vodil gozdar ali arhitekt? Ne gre za izobrazbo politikov, gre pa za razumevanje področja dela vodilnih. O dejavnosti (in tudi o zakonih in pravilnikih) odločajo premladi in premalo izkušeni zaposleni državnih služb. Na občinah, upravnih enotah so zaposleni za področje odločanja o prostoru, brez ustreznih praks in znanj. Prostor v medijih je premalo zastopan.
Vzroki za takšno planiranje prostora so večplastni. Načrtovanje prostora se ureja v okviru občinskih mej. Preveliko je število občin, premalo resnih strokovnjakov in premalo finančnih sredstev za korektno načrtovanje. Zapleteni in nedomiselni so zakoni in postopki. Eden od njih je tudi v sistemu sektorskih zakonov, ki niso podrejeni viziji razvoja prostora v celoti. Izvajanje državnih projektov je zaradi razdrobljenosti urejanja prostora po preštevilnih občinah oteženo. Z
Preveliko nerazumevanje je med načrtovanjem in varstvom. Ali ni načrtovanje nastalo ravno zaradi varstva prostora?
O celovitosti urejanja prostora se odgovorni ne zavedajo. Reševanje prostorske problematike po občinah je orientirano na obravnavo posameznih parcel znanih lastnikov. Občani ne morejo razumeti niti verjeti zapletenim postopkov. Miselnost, da na svoji lastnini lahko delam, kar hočem, je prevladujoča.
Načrtovalski krč, kot ga imenuje avtor, vodi v resno krizo obstoja stroke. In žal, če si preglasen, postaneš problematičen za odgovorno politiko in si izločen.


Komentarji odražajo mnenja in stališča uporabnikov Trajekta. Možnost komentiranja je namenjena spodbujanju javne debate in odzivom na članke. Uredništvo si pridržuje pravico krajšanja komentarjev, ki presegajo 1000 znakov. Uredništvo si pridržuje pravico odstranitve komentarjev v primeru, da so žaljivi, spodbujajo kakršnokoli nestrpnost ali napeljujejo na kriminalna dejanja. Za vsebino komentarjev uredništvo ne odgovarja.


na vrh