info akcije magazine id mail english
NoviceFotoNapovednikBranjeLinkiArhiv novic
21. 3. 2010

Večplastnost izkušenj

Andrej Hrausky
Coloniarchitects je biro, ki ga sestavljata brata Alessio in Marko Coloni. Čeprav delujeta v Sloveniji, se zdi, da je njuna arhitektura drugačna in kot, da nekako ne sodi v širši slovenski kontekst. Tak občutek je razumljiv le, če upoštevamo, da ima Slovenija le eno arhitekturno šolo, ki je, z močno Plečnikovo in Ravnikarjevo tradicijo, dala svojstven pečat slovenski arhitekturi, nekakšne skupne korenine razumevanja arhitekture.

Z bratoma Coloni je drugače. Rojena sta v Trstu, v mestu, ki smo ga nesrečno izgubili po prvi svetovni vojni zaradi izjemnih pritiskov italijanskega nacionalizma. O teh grozotah nas danes poučuje pisatelj Boris Pahor, vendar gre za veliko več. Z izgubo Trsta smo Slovenci zapravili izkušnjo svetovljanskega mesta, ki je bilo dovolj odprto, da bi lahko iz prve roke doživljali številne kulture, ki jih ponuja širni svet. In to izkušnjo sta brata Coloni doživela že v rani mladosti. New York, Rotterdam, Japonska, niso bili le kraji iz domišljije, ampak konkretne izkušnje iz otroštva. Tudi potem je šlo vse drugače. Starejši Alessio, ki vodi biro, je študiral v Benetkah pri Manfredu Tafuriju, Aldo Rossiju, Gianugu Polesellu in Lucianu Semeraniju. Po diplomi je obiskal Finsko in Nemčijo in na koncu pristal pri Fredericku Fisherju, nekdanjem partnerju Franka Gehryja, v Los Angelesu. Od tam je šel v Berlin k Andreasu Brandtu in potem na Dunaj k Antonu Schweighoferju. V letih 1997-1999 je bil gostujoči docent na UIAV v Benetkah, potem pa se je preselil v Köln, kjer je za biro Hartmuta Gruhla samostojno zasnoval poslovno stavbo na Wolfstrasse v središču mesta. Leta 2002 se je spet preselil, tokat na Dunaj in sodeloval v biroju Borisa Podrecce. Medtem je že pričel delovati v Sloveniji in se včlanil v ZAPS. Zdaj živi na Dunaju in z bratom, ki deluje med Ljubljano in Dunajem, načrtujeta objekte, ki se večinoma nahajajo v Sloveniji.

Vse te raznovrstne izkušnje se zrcalijo v njunih delih. Predvsem po neobremenjenem razmišljanju o arhitekturi, ki se ne oklepa nekih ustaljenih vzorcev in še manj tradicije ljubljanske šola za arhitekturo. Morda se v njunih delih zrcali izročilo Alda Rossija, ki se je projektov lotil glede na njihovo hierarhično pomembnost. Preprosto za običajne naloge, bolj monumentalno in plastično za pomembnejše, kot je veliki Alvar Aalto svoje študentske kampuse zaključeval z bolj plastično dominanto glavne dvorane. Alessio Coloni je nase opozoril že kot študent, saj je njegov natečajni projekt za novi NUK v Ljubljani izstopal s svojo jasno geometrično zasnovo. Pozneje so coloniarchitects opozorili na natečaju za stolpnico na Bavarskem dvoru v Ljubljani, ko so v močni konkurenci prejeli prvo nagrado. Projekt s svojo nevtralnostjo ni želel preglasiti sosednje stolpnice arhitekta Milana Miheliča, a se vseeno ni odrekel sodobnosti. Stanovanjsko naselje na Brezovici pri Ljubljani je oblikovano s pomočjo preprostih kubusov, kjer je vsaka stavba nekoliko drugačna, vse pa so podrejene podobnim kompozicijskim načelom, ki vzpostavljajo poenoteno strukturo sodobnega primestnega naselja. Projekt za tovarno Ledinek je v zasnovi popolnoma drugačen. Namesto običajne hale z ravnim stropom, imamo tu krožno lupino, ki spominja na črevo, v katerega na enem koncu vstopajo surovine, na drugem pa izhajajo gotovi izdelki. Podobno kot poteka industrijski proces, ima stavba svoj začetek, svojo smer in zaključek. Apartmajski objekt Feral v Portorožu je položen na plastnice pobočja in terase sledijo zavojem terena. Ob hribu so vsi dostopi in servisi, proti morju pa se apartmaji odpirajo z razkošnimi terasami. In enodružinska hiša v Trebnjem je spet čisto drugačna. Stoji pravokotno na padec terena in ga funkcionalno in tudi likovno izkoristi. Stavba je razdeljena na dva vzporedna trakta. Eden leži na terenu, drugi pa se na padcu terena dvigne za polovico etaže in napravi prostor servisnim (rekreacijskim) prostorom pod njim. Kot, da bi stavba dvignila glavo, da bi imela boljši pregled nad okolico. Teh nekaj primerov si je med seboj tako različnih, da lahko celo podvomimo, da gre za iste avtorje. Vendar tu ne gre za arhitekturo, kjer bi se avtorji zavestno držali lastnega arhitekturnega jezika, ampak za kreativno poigravanje z različnimi pristopi in formami, ki se podajo posamezni nalogi. Večplastnost izkušenj se kaže tudi v večplastnem pristopu do posameznih projektov.


Več:
>>DESSA

 na vrh

Komentar
ime
email
naslov komentarja
vpisite niz iz  stolpca
 

Komentarji odražajo mnenja in stališča uporabnikov Trajekta. Možnost komentiranja je namenjena spodbujanju javne debate in odzivom na članke. Uredništvo si pridržuje pravico krajšanja komentarjev, ki presegajo 1000 znakov. Uredništvo si pridržuje pravico odstranitve komentarjev v primeru, da so žaljivi, spodbujajo kakršnokoli nestrpnost ali napeljujejo na kriminalna dejanja. Za vsebino komentarjev uredništvo ne odgovarja.
VEČPLASTNE VIZIJE / ARHITEKTURNA RAZSTAVA
Galerija Dessa, Židovska steza 4, 1000 Ljubljana
Otvoritev v ponedeljak 22. marca 2010






na vrh