info akcije magazine id mail english
NoviceFotoNapovednikBranjeLinkiArhiv novic
1. 4. 2010

Razstava arhitekta Sulčiča v Buenos Airesu

Matej Mljač
Postaviti razstavo o arhitekturi je nekaj takega, kakor pisati pesem o pesmi ali razmišljati o hiši v hiši in hkrati izven nje. Razstava o arhitekturi, o arhitektu in nekem minulem času je na prvi pogled ustaljena forma galerij in muzejev. Lahko je linearna pripoved skozi različne zgodovinske dokumente, skice, načrte in fotografije … Lahko pa taka naloga preraste v dragoceno odkritje in nujen postanek, kontemplacijo ustvarjanja svoje lastne arhitekture.

Razstavo o arhitektu Viktorju Sulčiču sem zastavil najprej kot radoveden pogled v preteklost, potem kot katarzično refleksijo sedanjosti in drzno napoved prihodnosti. Ideja razstave je predvsem združevanje ustvarjalnih akterjev različnih generacij, raziskovalcev preteklosti, kritikov sedanjosti in arhitektov prihodnosti. Vizualizirana podoba razstave o delu arhitekta Sulčiča je logična posledica ustvarjalnega dialog tistih, ki so bili z arhitektom Sulčičem že desetletja razpeti med rodnim Krasom in Argentino ali pa so ta veličasten korak stopili prav s tem projektom. Je zgodba razvejane in nagubane poti, ki se razteza od vasi Križ nad Trstom, kjer se je Sulčič rodil, do Trsta – mesta, kjer je mlad umetnik zajemal globoko sapo širine in veličine horizonta, do Firenc, Zagreba in pripelje v metropolo, kjer je Sulčič postavil arhitekturno ikono mesta Buenos Aires.

Arhitektura Viktorja Sulčiča je na izrazito subtilen in hkrati racionalen način navezana na trdno vero absolutnega. Njegova univerzalna arhitektura ima vzrok v impresivnem reliefu in tektoniki Krasa, v njegovih barvah in - kar je najpomembneje – na stiku kraške zemlje z morjem, s horizontom, z neskončnostjo. Iskati vzrok, pomen in smisel Sulčičeve arhitekture pomeni temeljito razčesati časovnico, ob katero je pripet prostor univerzalnega in prostor posamičnega.

Nastajanje razstave o arhitektu Sulčiču in njegovi arhitekturi je na nek način proces nastajanja arhitekture o arhitekturi. Je refleksija in nenehno preverjanje pomena interpretacije, re-interpetacije današnjega časa, uporabe različnih medijev, skozi katere prihajamo arhitekti do končnega produkta – arhitekture ali razmejevanja in omejevanja prostora. In arhitektura je prav tako medij, ki lahko daje dionizični »prostor« fizičnim in mentalnim povezavam.

Viktor Sulčič je svojo idejo o generalnih nastavkih za smisel arhitekture raziskoval skozi izredno precizne študijske skice renesanse, domoljubno poezijo, akvarel kraške in kasneje argentinske krajine. Kompleksne analitične misli so se naselile v tehnično risbo in kasneje v končno idejo prostora. Svojo misel univerzalnega duha prostora je torej preverjal skozi različne medije, ki so mu omogočali kompleksno potovanje misli skozi grandioznost in specifiko makro in mikrokozmosa.

Sulčičeve skice s svinčnikom so pomemben dokument, ki pove veliko ali vse o arhitektu. Ob študiji Sulčičevih skic mi v misli stopi paradigma, ki jo je v arhitekturni risbi in dvodimenzionalni interpretaciji prostora nakazal Leonardo da Vinci. Narisal je namreč prerez skozi človekovo telo, pravzaprav skozi maternico, da bi »videl« in razumel človeški zarodek. Od tu dalje se je tehnika interpretacije ideje prostora spremenila radikalno. Začel se je spreminjati način interpretacije prostora, njegove fizične stvarnosti in seveda najpomembnejše dimenzije – časa, v katerem prostor biva in se nenehno spreminja. Skozi zgodovino nastajanja arhitekture se je pomen volumnov in njegovih medsebojnih odnosov spreminjal prav z inovacijo in nenehnim iskanjem novih tipov risbe, različnih interpretacij odnosa prostora in časa. Sulčičeve skice so likovni presežek in inženirski podatek hkrati.

Prav tako, kakor skozi zgodovino, je tudi danes duh kraja ali »genius loci« in duh časa v nenehnem odnosu preverjanja. Odnos stavbnih mas odkrivamo z analognimi in digitalnimi orodji. Arhitekt je postavljen v polje realnega in virtualnega. Realizirati možno ali aktualizirati virtualno? Vprašanje, ki ni drugačno od tistega, ki se nam pojavi, ko se ozremo daleč nazaj v zgodovino nastajanja prostora. Nastanek arhitekture pomeni uporabo zaporedja in izmenjav različnih orodij interpretacije, diagramov in odnosa do fizične lokacije, kraja. Ideja o prostoru ali eidios, kar pomeni ideja in forma hkrati, prehaja iz enega medija v drugega toliko časa, dokler ne ponudi odgovora na katarzični smisel prostora.

Sulčičeva razstava ne »prevaja« in ne »uokvirja« Sulčičeve arhitekture na papir, platno. Visoki aristokratski arhitekturi ne odšteva večplastnih in kompleksnih dimenzij. V času informatike arhitekturo Viktorja Sulčiča ne postavljam na »razglednico iz Argentine« ali »razglednico za Argentino.«

Nerealiziran projekt Hipotekarne banke (njegov pomen morajo zgodovinarji še odkriti ) je Sulčičev ključen miselni preskok v neskončnost kasetiranih voltov tržnice Abasto … Sprehajal sem se med strukturiranimi rebri stadiona La Boca … Sedel sem pod svetlobno gradacijo obokov cerkve Srca Jezusovega v San Justu … Ob vstopu v večnost na pokopališče v Lujanu je postal prostor Sulčičeve arhitekture kredibilno luciden. Strnem ga lahko v kompleksen preplet volumnov makro in mikro sveta. Vsem petim projektom je lastno to, da specifični elementi sestavljajo celoto in celota potrjuje smisel izbranega elementa, v katerega arhitekt tudi verjame.

Razstava Viktorja Sulčiča je scenarij izbranih osebnih zgodb ustvarjalcev, ki jih je življenje in delo arhitekta Sulčiča oplazilo in kakorkoli na njih pustilo sled. Skozi antropološko in etnološko fotografijo Oskarja Moleka gledamo fotografije štirih Sulčičevih projektov, ki so spremenili dimenzijo mestu Buenos Aires.
Projekt študentov arhitekture Šole za arhitekturo iz Ljubljane pod mentorstvom profesorja Janeza Koželja je nadaljevanje razmišljanja o dveh nedokončanih Sulčičevih projektih: tržnici Abasto in stadionu Boca.
Dokumentarni film študenta kamere Petra Polesa z Visoke šole za oblikovanje in fotografijo v Sežani pripoveduje zgodbo o Viktorju Sulčiču pred odhodom v Argentino. Rdeča nit ali skupni imenovalec pričujoče razstave je bogata in izvirna pripoved dr. Irene Mislej, direktorice Pilonove galerije iz Ajdovščine, ki je prva vstopila v prostor med dvema kontinentoma, v prostor arhitekture z veliko začetnico in na stežaj odprla bogat arhitektov arhiv.

Razstava Viktor Sulčič – arhitekt je košček v mozaiku, ki priča o tem, da zgodba o arhitektu in njegovem delu nikakor ni in noče biti zaključena.

 na vrh

Komentar
ime
email
naslov komentarja
vpisite niz iz  stolpca
 

Maja
čestitke, 2.4. 2010, 10:22

Bravo Matej! Res lepo odkritje, pripeljite razstavo tudi domov.

Anonimnez
Brez naslova, 4.4. 2010, 09:35

Hvala, Maja....razstava pride tudi v SLO...film o Sulčiču preden je šel v Argentino pa upam, da bo na TV-ju

Peter P.
Čestitke..., 10.4. 2010, 12:46

Lepo in poetično napisano...Matej čestitke...kakor tudi vsem akterjem v tem pomembnem projektu!
Komaj čakam, da si razstavo lahko ogledamo tudi v Slo...verjamem, da bo marsikoga presenetila...


Metka
Sulčič v Sloveniji, 11.4. 2010, 19:21

Prav je, da tudi Slovenci spoznamo arhitekta Sulčiča preko tvojega projekta. Čestitke za realizacijo le - tega.
Torej, snidenje na razstavi v Slo.
Lp, Metka


Komentarji odražajo mnenja in stališča uporabnikov Trajekta. Možnost komentiranja je namenjena spodbujanju javne debate in odzivom na članke. Uredništvo si pridržuje pravico krajšanja komentarjev, ki presegajo 1000 znakov. Uredništvo si pridržuje pravico odstranitve komentarjev v primeru, da so žaljivi, spodbujajo kakršnokoli nestrpnost ali napeljujejo na kriminalna dejanja. Za vsebino komentarjev uredništvo ne odgovarja.
V sklopu programa "Buenos Aires praznuje", bo 9. aprila 2010 v kulturnem centru Recoleta otvoritev razstave del arhitekta Viktorja Sulčiča. Ta je gotovo eden največjih predstavnikov slovenstva v argentinskem javnem življenju. Njegova dela (Mercado de Abasto, Bombonera …) prodirajo globoko v dušo mesta. Zato je bila razstava izbrana kot sestavni del praznovanja dvestoletnice Argentine.

Producent razstave so Obalen galerije. Kustos razstave je Matej Mljač, ki je tudi avtor postavitve in scenarija kratkega dokumentarnega filma o Viktorju Sulčiču. Besedila v razstavnem katalogu so prispevali: Majda Širca, Ministrica za Kulturo RS; Luis J. Grossman, Generalni direktor zgodovinskega jedra mesta Buenos Aires; Irene Mislej, Direktorica Pilonove galerije Ajdovščina; Alejandro Stoka, Arhitekt; Diana Saiegh, Direktorica Muzeja Tigre; Matej Mljač, Arhitekt; Janez Koželj, Podžupan mesta Ljubljane. Maja Ivanič in Dominika Batista sta za katalog intervjuvali Borisa Podrecco.





Živilska tržnica Abasto, 1934 (leta 1999 predelana v nakupovalno središče) .




Stadion La Bombonera, 1940

na vrh