info akcije magazine id mail english
NoviceFotoNapovednikBranjeLinkiArhiv novic
3. 5. 2010

En zakon še ne prinese pomladi

Maja Simoneti, Marko Peterlin
Prostorski načrtovalci smo se januarja povezano odzvali na predlog Zakona o umeščanju prometne, energetske in vodne infrastrukture v prostor (ZUPEVIP), katerega namen sta bila skrajšanje postopkov umeščanja velikih infrastrukturnih objektov v prostor in večja učinkovitost črpanja evropskih sredstev. Zakonodajalec je za izhod iz zadreg z izvajanjem prostorske zakonodaje, konkretno s pripravo državnih prostorskih načrtov in druge z zakoni predvidene dokumentacije za gradnjo, pripravil razmeroma kakovostno novo zakonsko rešitev, ki črpa tako iz obstoječe dobre prakse kot iz preteklih dobrih zakonskih rešitev. Vendar pa je načrtovalska stroka zelo usklajeno ocenila rešitev kot poseg v celovitost prostorskega načrtovanja in po javnem posvetu posredovala pripravljavcu in javnosti kritično stališče.

Predlog ZUPEVIP smo ocenili kot nesprejemljiv, ker je z urejanjem pogojev za načrtovanje samo izbranih posegov državnega pomena v prostor nekritično posegel v pristojnosti zakona o prostorskem načrtovanju. Ocenili smo, da bi tak zakon bolj prispeval k dodatni zmedi na področju prostorskega načrtovanja kot pa k urejanju problemov zaradi katerih je bil spisan.

Po nekaj mesecih ob novem predlogu zakona ugotavljamo, da ministrstvo ni upoštevalo našega stališča do ZUPEVIP. Pripravljen je nov predlog zakona o umeščanju prostorskih ureditev državnega pomena v prostor (ZUMPUDP), ki v svojem bistvu ostaja z vidika celovitosti prostorskega načrtovanja enako sporen. Pripravljavec zakona je sicer upošteval nekatere od podanih pripomb (tako je npr. razširil prvotni nabor prostorskih ureditev na vse ureditve državnega pomena, poleg tega je vnesel boljše rešitve za vključevanje javnosti) in vnesel še nekatere druge izboljšave sedanjih zakonskih rešitev. Žal pa ni upošteval pripomb, da je predlagana ureditev izrazito nedemokratična, ker ne omogoča enakovredne obravnave za ureditve, ki niso državnega pomena, so pa ravno tako v javnem interesu (čistilne naprave, odlagališča odpadkov, javne odprte površine) in se zanje tudi lahko pridobiva evropska sredstva. Prav tako pripravljavec še vedno ne želi priznati, da sam zakonski akt še ni zagotovilo, da se bodo postopki priprave dokumentacije zaradi njega res pospešili.

Med drugim skuša predlog zakona urediti problem vrednotenja nepremičnin. Pri tem po mnenju predstojnice inštituta za komunalno gospodarstvo pri UL FGG prof. dr. Maruške Šubic Kovač: „Predlog zakona obstoječo problematiko na področju pridobivanja zemljišč v javnem interesu in njihovo vrednotenje rešuje tendenciozno. Pod plaščem hitrejšega postopka pridobivanja zemljišč za obravnavano gradnjo in s tem črpanje EU sredstev se skriva:
- grobo poseganje v ustavno zagotovljeno zaščito zasebne lastnine,
- favoriziranje investitorjev obravnavane gradnje,
- neustrezno vrednotenje nepremičnin in poseganje v nepristranskost, neodvisnost in objektivnost cenilcev na področju posamičnega vrednotenja nepremičnin, ter
- ponovno uvajanje že preživetih metod in instrumentov zemljiške politike”.

Tudi novemu predlogu zakona za umeščanje državne infrastrukture v prostor lahko zato stroka predvsem nasprotuje in to argumentira tudi z naslednjima dejstvoma:
- praksa dokazuje, da zakonske rešitve in predpisi sami po sebi ne skrajšujejo postopkov in
- novi predlog je, kljub dejstvu, da se z njim načelno ne strinjamo, sam po sebi spisan dovolj dobro, da obstaja velika verjetnost, da bi lahko njegovi pripravljavci napisali tudi dober nov sistemski zakon.

Novi zakon, ki je operativno naravnan na prostorske ureditve državnega pomena, zato zaenkrat še vedno deluje predvsem kot izogibanje realnim težavam v urejanju prostora. Odgovorni se s tem ograjujejo od reševanja učinkovitosti umeščanja drugih posegov v prostor kot tudi od operativnih problemov gradnje javne infrastrukture na občinski ravni in predvsem od problemov urejanja prostora kot celote. Zakon se zaenkrat osredotoča na rešitev izoliranega problema in tako prispeva k utrjevanju pomena posameznosti nad pomenom skupnega v urejanju prostora.

Pri tem pa so problemi, ki jih zakonodajalec navaja kot razloge za pripravo novega zakona, od težav z usklajevanjem različnih interesov v procesu priprave rešitev do težav z odkupi za gradnjo v javnem interesu, izrazito procesne narave in lastni vsem primerom gradnje javne infrastrukture tako na državni kot na občinski ravni. Problem je zato predvsem v vodenju priprave projektov, izvajanju zakonodaje in horizontalnem usklajevanju obstoječe zakonodaje ter šele nato tudi na sistemski ravni v samih rešitvah Zakona o prostorskem načrtovanju. Podobno je bilo tudi izhodišče kritičnih razprav ob nastajanju Zakona o prostorskem načrtovanju leta 2007. Večina tistih, ki so takrat nasprotovali sprejemanju novega zakona po komaj štirih letih od sprejema prejšnjega, je opozarjala, da bo z nedomišljenimi novostmi in spremembami v urejanju prostora prišlo do težav. Pronicljivi so napovedovali, da se postopki nikakor ne bodo skrajšali in da bo problem uveljavljanja moči z resornimi zakoni podprtih sektorjev s časom samo še večji. Čas in praksa sta napovedi potrdila.

Januarja izražena mnenja, pretežno s prostorskim načrtovanjem povezanih ustanov in organizacij in posameznikov, so predstavljala resen strokovni opomin pripravljavcu zakona, ki je sicer trdil, da se je s stroko obširno in dolgo posvetoval. Slednja trditev je bila s stališča prostorskih načrtovalcev še posebej problematična, saj je pripravljavec javnost s predlogom ZUPEVIP seznanil šele v okviru dvotedenske javne obravnave. Podobno je bil brez predhodnega posveta izdelan tudi novi, aprilski predlog zakona, ki je sicer v detajlih izboljšan prav na osnovi strokovnih pripomb. Obljube izrečene v imenu ministra na posvetu v Državnem svetu RS dne 25. februarja 2010, da bo nove zakonske rešitve prevetril v sodelovanju z ZAPS in zbrano civilno družbo, pa pripravljavec ni izpolnil. Poudariti zato velja, da so načrtovalci svoj interes zato, da bi država poskrbela za horizontalno sinhronizacijo in učinkovitost zakonodaje javno izrazili in ga posredovali predvsem tudi drugim za razvoj odgovornim v tej državi, vladi, ministrom in tudi predstavnikom gospodarske zbornice, SAZU, ZOS in SOS ter s tem nakazali potrebo po tem, da se v razpravo o učinkovitih rešitvah bolj aktivno vključijo še drugi zainteresirani ter tako preprečijo ignoranco pripravljavca do strokovnih pripomb.


Več:
>>Novi zakon za pospešitev črpanja kohezijskih sredstev Trajekt, 25.01.2010
>>IPoP
>>Ministrstvo za okolje in prostor

 na vrh

Komentar
ime
email
naslov komentarja
vpisite niz iz  stolpca
 

Anonimnez
Brez naslova, 6.5. 2010, 10:25

V bistvu so na MOP čisto izgubili kompas. Ignoriranje stroke in pristojnih inštitucij, ki stroko zastopajo, je postalo vsakdanja rutina, ki na MOP nikogar več ne prizadene. Postavlja se vprašanje, kdaj se bodo uslužbenci MOP začeli obnašat odgovorno do prostora in do stroke, predvsem pa do svojih dolžnosti, ki jih kot javni uslužbenci morajo spoštovati.

Komentarji odražajo mnenja in stališča uporabnikov Trajekta. Možnost komentiranja je namenjena spodbujanju javne debate in odzivom na članke. Uredništvo si pridržuje pravico krajšanja komentarjev, ki presegajo 1000 znakov. Uredništvo si pridržuje pravico odstranitve komentarjev v primeru, da so žaljivi, spodbujajo kakršnokoli nestrpnost ali napeljujejo na kriminalna dejanja. Za vsebino komentarjev uredništvo ne odgovarja.
IPoP je v januarju v zelo kratkem času za javno razpravo kot stroka usklajeval razpravo o predlogu ZUPEVIP iz katerega so pripravljavci razvili predlog, ki je bil v javni razpravi par dni pred prazničnim tednom. Kljub zagotovilu državnega sekretarja, da bo MOP vključil stroko v pripravo novega predloga se to ni zgodilo. Objavljeno stališče IPoP je bilo skupaj s sorodnima stališčema ZAPS in DKAS pred prvomajskimi prazniki poslano pripravljalcu zakona MOP.


na vrh