info akcije magazine id mail english
NoviceFotoNapovednikBranjeLinkiArhiv novic
29. 3. 2004

Tudi od Mihevčeve "Stonoge" se najbrž lahko poslovimo

Metka Dolenec
Vsakih nekaj mesecev nas preseneti novica, ki govori o našem odnosu do kvalitetne arhitekturne dediščine. Tudi javni natečaj za idejno arhitekturno rešitev šole na Bonifiki v Kopru, kjer se v ponedeljek 5. aprila izteče rok za oddajo elaboratov, je ena takšnih novic. Nova šola naj bi stala na mestu osnovne šole Pinka Tomažiča, ki jo je leta 1962 zgradil arhitekt Edvard Mihevc (1911-1985). Mihevčevo šolo, ki so jo zaradi številnih stebrov poimenovali "Stonoga", pa naj bi kar zravnali z zemljo.

Kot že nekaj časa vemo, so stavbe povojnega časa, ki hkrati velja za eno najkvalitetnejših obdobij našega arhitekturnega razvoja, najbolj ogrožene. Problem ohranjanja teh stavb je, kot priznavajo tudi odgovorne spomeniškovarstvene službe, v pomanjkanju vrednostnih kriterijev in slabem poznavanju pristopov k obnovi. Tudi med arhitekti, ki se brez zadržkov lotevajo takšnih in podobnih nalog.

Mihevc je kontroverzna osebnost naše povojne arhitekture, tudi zaradi političnega udejstvovanja med in po drugi svetovni vojni. Poleg Edvarda Ravnikarja je v letih po vojni vodil seminar na ljubljanski šoli za arhitekturo. Njegov opus še ni v celoti strokovno obdelan. Zanimiv je predvsem zato, ker je v Slovenijo prinesel nekatere aktualne novosti iz tujine. Tako je na poslovni stolpnici Metalka (1963) uporabil prvo obešeno fasado na Balkanu, Le Corbusierov koncept stanovanjskega bloka pa je uporabil pri ljubljanskem ˝Kozolcu˝ (1955-57). Najpomembnejše je njegovo delo na slovenski obali (hoteli v Portorožu, verižne hiše v Piranu, bungalovi v Luciji in Strunjanu…). Nekatere njegove stavbe so bile deležne kritik, predvsem zato, ker se ne prilagajajo prostoru (stopnica Metalka, stolpnice v središču Kopra).

Koprska osnovna šola je izstopajoč primer v Mihevčevem opusu. Po mnenju Jasne Kralj Pavlovec, avtorice magistrske naloge o Mihevčevem delu, ima stavba več kvalitet. ˝Stavba združuje več pomembnih elementov: pet prvin moderne, predvsem ravno streho, okna in to, da je stavba postavljena na stebrih, da narava steče pod njo. Gre za skeletno gradnjo, ki omogoči fleksibilen tloris. Arhitekt uveljavi zanimivo potezo, da ustvari pravokotnik v pravokotniku, igra se z negativnim in pozitivnim prostorom ter pogledi. Kar pa je izrazito avtorskega, je rdeča barva, ki jo Mihevc pripelje na slovensko obalo in postane zaščitni znak primorskega ustvarjanja.˝

Kljub kvalitetam je potrebno upoštevati dejstvo, da je bila stavba zgrajena na neprimernem terenu, zato se poseda. Že več let propada zaradi nevzdrževanja in razmere v šoli so, po mnenju ravnateljice, nevzdržne. Obnova objekta bi bila verjetno draga in zahtevna. Vendar nihče ni opravil statične ocene stanja stavbe.

Iz arhitekturnega vidika gre pri Mihevčevi šoli za eno ključnih modernističnih stavb, je edina šola takega tipa pri nas, ki bi jo bilo vredno ohraniti, če ne drugače, vsaj njene osnovne kvalitete (stebri, atriji). Piranski Zavod za kulturno dediščino je že pred leti ocenil, da stavba ne ustreza kriterijem zaščite, zato se lahko podre. Ob tem pa poudarjajo velik problem vrednotenja moderne arhitekture. Miha Dešman, predsednik DAL, pa opozarja na vprašljive smernice, ki so jih podali ob razpisu natečaja in sicer, naj ima streha novega objekta naklon 18°-22° in naj bo pokrita s korci! Nova šola naj bi bila veliko večja, saj naj bi združila dve mestni šoli. Obiskovali naj bi jo otroci, ki zdaj obiskujejo šolo v središču Kopra ter otroci iz okoliških naselkov, ki se danes vozijo na Bonifiko, in si želijo novo šolo bližje domu. Starši, se zato z novo gradnjo ne strinjajo, saj naj bi imeli otroci daljšo pot do šole.

Problematika koprske šole je torej kompleksna, kot vse kaže pa je malo verjetno, da Mihevčeva šola ne bo porušena. Vprašanje je, če je bilo storjeno dovolj, da bi šolo obnovili ali rekonstruirali. Presenetljivo je namreč, da nihče ni pokazal interesa, da bi se ohranili vsaj osnovni kvalitetni elementi stavbe.

Gre torej še za en primer, ki kaže, da modernistična arhitektura v naši zavesti še nima svojega mesta, ni priznana kot del kulturne dediščine. Zaradi neznanja in spremenjenih estetskih vrednot se srečuje z negativnim vrednotenjem. Odgovorne stroke, spomeniško varstvo in arhitekti, ki bi si morali bolj aktivno prizadevati k ohranjanju najkvalitetnejših stavb in ozaveščanju širše javnosti o arhitekturi tega obdobja, pa tega ne počnejo. ZAPS in odgovornega za natečaje, g. Lajovica, katerega hotel Prisank je bil prav lani žrtev podobnega omalovažujočega odnosa do arhitekturne dediščine, sodelovanje pri razpisu natečaja postavlja v precej čudno luč. Upajmo, da bo natečajna žirija zdaj poskrbela vsaj za to, da novozgrajena stavba ne bo slabša od Mihevčeve šole.

In še lepa novica za konec - Vlada je Državnemu zboru pred kratkim poslala v obravnavo predlog spremembe zakona o avtorskih pravicah, ki pravi: ˝Lastnik zgrajenega arhitekturnega objekta lahko to delo prosto predela˝. Komentar verjetno ni potreben.

 na vrh

Komentar
ime
email
naslov komentarja
vpisite niz iz  stolpca
 

Anonimnež
se je prelomila, 29.3. 2004, 19:49

Na zalost je tako, da je obstoječo stavbo nemogoče sanirati. Stavba se je prelomila, AB plošče so popolnoma zavijugale, na nekaterih mestih se je šola vgreznila v tla do cca 30cm in je popolnoma statično nestabilna. V smislu rešitve, je bolj smiselno obstoječo stavbo porušiti in jo ponovno zgraditi.. Vendar pa se ob tem poraja vprasanje, kako smiselno je to, spričo dejstva, da je Mihevčeva stavba takšna kot je neustrezna za sodoben način poučevanja v OŠ.
Tudi meni je žal, da nekatere povojne modernistične stavbe izginjajo, vendar pa menim, da v primeru "Stonoge" ni druge rešitve, kot da se jo poruši. Kakošno drugačno rešitev - konkretno - predlaga piska zgornjega teksta???
Na žalost je tako, da bomo morali v nekaterih primerih sprejeti dejstvo, da arhitektura ni nekaj večnega, temveč začasnega. Da se je življenjski cikel stavb skrajšal in se še skrajšuje. To je neizogibno. Morda bi veljalo začasnost arhitekture sprejeti kot izziv?


borec za zahodno mejo
kdo se bo zlomil?, 29.3. 2004, 20:12

Če bi bila začasnost arhitekture izziv, bi najbrž še vedno živeli v votlinah ali šotorih. Pri poslopjih, za katere je odgovorna država (za katero si najbrž ne želimo, da bi bila tudi samo začasna) bi pa vseeno lahko malo bolj potrudili. Mihevc je marka, ki bi jo veljalo ohranjati. Posebej še na zahodni meji. Načini prav gotovo obstajajo, izgleda pa da manjka dobre volje. Mar bi tudi Spacalovo grafiko zabrisali v kanto, če bi ugotovili, da je hudo poškodovana in rekli: "Jebiga, začasna umetnost je tisto, kar je pravi izziv!"
Glede na to, da so nas pred kratkim sprejeli v klub bogatih, bi nas država in občina lahko nehale nategovati, da ni denarja za kvalitetnejše rešitve, za ohranjanje dediščine, za naložbe v javna poslopja in javni prostor, da moramo delati cenene in začasne stvari. Tega enostavno ne bi smeli več poslušat.
Verjamem, da je šola v tako slabem stanju, da jo je najpametneje zdrušiti. Le zakaj ne bi bilo smiselno zgraditi stavbe nazaj? Sodoben način poučevanja ni prav zelo drugačen, kot je bil v Mihevčevih časih. Vsekakor pa bi se dalo zgradbo, vkolikor bi jo še enkrat zgradili, prilagoditi tudi spremembam v načinu dela z otroki.


Anonimnež
se je zlomila, 29.3. 2004, 21:46

saj mogoče bo katera izmed natečajnih rešitev predvidevala ravno to, da se šola poruši in zgradi nazaj. Ko smo že pri tem, pa dajmo zgraditi še Plečnikov Mesarski most, pa Parlament, pa vse tiste nerealizirane projekte, ki se nam pač zdijo umetnija... zakaj pa ne, saj smo v klubu bogatih:))
Strinjam se, da v zapšuščino, predvsem moderne, vlagamo premalo, vendar pa zelo malo oz. skorajda nič ne vlagamo tudi v mlado arhitekturo, ne spodbujamo prvih projektov mladih arhitektov in še in še je podobnih, isto perečih problemov.
Pa da ne bomo zašli... o začasnosti pa tako... nekoč sem se pogovarjala s Shigheru Banom, o začasnosti njegovih paprinatih konstrukcij. Razlozil mi je, kako so lahko tudi betonske stavbe začasne, bodisi zaradi slabe gradnje bodisi zaradi tržnih spremem (npr. Spar, ki ga na novo zgradijo vsakih 10let) torej začasnost nima nič opraviti ne z materialom, prej s konceptom. Začasnost tudi nima opraviti s cenenostjo.... Pravzaprav me moti to, da je v tem prostoru še vedno miselnost med arhitekti, da si je potrebno graditi muzeje, spomenike... za koga? Kdo je uporabnik teh spomenikov? Mar ni bistvo arhitekture v funkcionalnosti do uporabnika?


mc
point, 29.3. 2004, 22:05

The point is.. da vseh teh primerov ne moremo izenačevati. Po mojem je nekaj, če pade Prisank zaradi nerazumevanje in ekonomskih špekulacij in nekaj čisto drugega, če je konstrukcija statično dotrajana.

Anonimnež
Brez naslova, 29.3. 2004, 22:06

Lahko pa bi ustanovili muzej moderne arhitekture z maketami 1:1... vse te porušene in skažene bi zgradili še enkrat:))) za zanamce

Matevž Čelik
trajno(stno), 29.3. 2004, 22:16

Prav tako kot začasnost nima vedno opraviti s cenenostjo (velikokrat pa prav z njo, kar priznavajo tudi glavni svetovni protagonisti začasnosti, katerih namen je prav dekonstrukcija materialne vrednosti), tako tudi trajnega ni nujno treba takoj stigmatizirati s prašnim muzejem. Točno, da je bistvo v funkcionalnosti za uporabnika, kar pa še ne opravičuje rušenja arhitekturnega artefakta. Konec koncev je tudi ruševine srednjeveškega dvorca možno spremeniti v nekaj funkcionalnega, kaj šele ruševino funkcionalističnega šolskega poslopja.
Ampak tu po mojem še vedno govorimo predvsem o ceni slovenske arhitekture. Ne samo Mihevčeve in druge izpred 30, 40, 50 let ampak tudi današnje. In to ceno naj bi ji postavili prav arhitekti sami. Mislim, da ni vprašanje, koliko natečajnih rešitev bo predvidelo ponovno postavitev Mihevčeve šole (po mojem malo ali nobena). Ta bi morala biti ob konsenzu, da se za razvoj arhitekturne misli pod Alpami karakteristične in bistvene artefakte ohranja, enostavno predpisana. Z zelo natančnimi navodili za obnovo in dograjevanje. 18-22 stopinjski naklon s korci najbrž že ne predstavlja takšnih smernic.


Gojko Zupan
MIHEVC KOT CELOTA, 30.3. 2004, 08:18

Če obsojamo eno od del arhitekta, bi morali toliko bolj paziti na druga. V Ljubljani je Kozolec brez kamnitih oblog, ki se zde lastnikom predrage, karikatura arhitekture. Brez prave namembnosti stoji še Metalka. Mladi in inovativni arhitekti bi lahko iskali rešitve, ki bodo sinteza funkcij, ohranjene dediščine s spoštovanjem vseh avtorskih pravic ter novih namembnosti. Mihevc (in drugi) naj bodo izziv mlajšim, da nadgradijo in ne rušijo obstoječe.

maja
komu zvoni, 30.3. 2004, 09:08

Zanimivo, če že ne kar simptomatično je, da se stvari začno premikati, ko je žal že prepozno. Da je zgradba na tem, da se bo "prelomila in pogreznila" se je verjetno vedelo bistveno dlje kot trajajo vidne posledice tega dogajanja. Kdo in kdaj je zabeležil, da je zgradba primer kvalitetne arhitekture? Na osnovi česa varstvena služba oceni, da je objet preveč dotrajan, da bi ga bilo vredno varovati? Kako se lahko prepreči težo institucionalizirano sprejetih odločitev?

Zato nas še tako pametne razlage dogajanja ne smejo odvrniti od glavne misli. Pameti za razlago posameznosti /milnjivost, neprimernost za izvajanje pouka in podobno/ nam gotovo ne primanjkuje. V glavnem z dovolj domišljije vedno lahko obrazložimo zakaj je dobro, da se nekje zgodi kot se. Pa vendar. Pod presojo ni spretnost naših misli in prilagodljivost naših teles, pač pa so tema odnosi in vrednostni sistem.

Kot nas skrbi odnos do primerov dobre arhitekture, nas skrbijo tudi odnosi med stroko in institucionaliziranimi oblikami stroke, med poslovnimi in strokovnimi interesi in končno še odnos do šolajočih otrok in mladine. Odveč je verjetno spregovoriti o sporočilni vrednosti šolanja v prenovljeni šoli kot je odveč napovedovati, da je se čas izoliranega delovanja intstitucionalizirane stroke izteka. Upamo, da zgolj stanje v katerem nek objekt je, ne vodi odločitev o tem, kateri objekt naj se poruši.

Če res verjamemo, da so posamezne arhitekture vredne ohranjanja, moramo ustrezno ukrepati. Med drugim je treba zahtevati popolnejše evidence in razširjene kriterije vrednotenja. Predvsem pa je treba zahtevati možnost, da se pred končno odločitvijo o posameznem objektu odpre razprava. Minljivost arhitekture, nikakor ne sme postati posrednik k oblikovanju minljive prostorske kulture. Zapisano ne pomeni, da naj novo ne nadomešča starega kot ni poziv proti arhitekturi kratkih življenjskih dob, je zgolj opozorilo, da tudi "staro in nekdanje" v našem okolju igra veliko vlog in ga je zaradi tega dobro odstranjati po presoji. Verjamemo, da bi lahko svojo razvitost dokazovali tudi tako, da te presoje ne bi vodili zgolj preprosti ekonomski izračuni.


Anonimnež
miki, 31.3. 2004, 10:03

mika, popolnoma se strinjam s teboj. v naši preljubi republiki obstajajo institucije katerih delo je med drugim tudi zbiranje in arhiviranje informacij na področju kjer delujejo. v našem primeru arhitektura in prostorsko oblikovanje. zanimivo je, da nekih up-to-date arhivov oz. podatkovnikov pri nas ni. podatke o določenih arhitektih je razen preko osebnega kontakta v večini primerov nemogoče dobiti in še za to so ponavadi potrebne ure in ure prosjačenj in moledovanj (govorim iz lastnih izkušenj, ko gre tudi v dobro ne samo meni temveč tudi ljudem, ki držijo podatke zase). pojma nimam katera od naštetih institucij bi morala skrbeti za te podatke (FA, arh muzej, zbornica, ...), vem le to, da tega pri nas ni. ok, vsaj ne na enem mestu, kjer bi bilo dostopno tako strokovni kot laični javnosti, ki ji je po mojem mnenju prav figo mar za (mihevčevo ali katerokoli drugo) arhitekturo.

pa še to
na fakulteti, ki je nekakšna valilnica arhitektov, bi se lahko ob vsem tem času, tehnologiji in "kadru", ki ga napolnjuje lahko vsaj enkrat na leto kdo spomnil in mogoče samoiniciativno začel s serijo predavanj "še pomnite kolegi" kjer bi predstavljali dela naših vrlih avtorjev, katerih dela, sicer vedno prepozno, začenjamo ceniti in vedno takrat, ko so v popolnoma klavrnem stanju. s to gesto bi najverjetneje tudi pripomogli k večji ozaveščenosti PREDVSEM STROKE, ki je oprostite zelo zelo SLABO IZOBRAŽENA.


Anonimnež
Brez naslova, 31.3. 2004, 11:02

Za Stonogo bo prepozno takrat, ko jo bodo res podrli. Problem se je na žalost šele zdaj znašel pred širšo javnostjo in še zmeraj je na razpolago čas za končni epilog, ki bi vsekakor moral biti takšen, da se Mihevčeva dediščina ohranja.

Na žalost je pri nas zmeraj tako, da se na probleme opozarja takrat, ko razmere postanejo kritične. Javni natečaji se razpisujejo, situacije okoli njih pa niso skoraj nikoli čiste. Še posebej okoli šol. Nestradajo dela željni neizkušeni arhitekti, ki, dokler ne obupajo, v dobri in naivni veri pripravljajo natečajne rešitve. Sledi seveda razočaranje, mogoče celo kakšno brezupno pritoževanje. Koliko natečajev s šolsko tematiko, ki so bili razpisani zadnje čase, je bilo čistih in brez pripomb oz. pritožb izvedenih? Nočem napeljati na napačno sled oz. zamenjati teme, daleč od tega, natečaji in šole namreč so v tem primeru samo še ena žalostna zgodba več...


študentka
eno malo študentsko mnenje, 1.4. 2004, 01:03

Da sem jaz padla v tole tematiko, je bolj naključje. Smo se s kolegi, pa ne v okviru faksa, lotili tega natečaja, še preden smo imeli vse informacije. Torej, ena sveža izkušnja:
Dejstvo je, da na razmišljanje o kakršnemkoli ohranjanju česarkoli, še posebej pa ene podirajoče moderne arhitekture nisi pripravljen, takih primerov sploh ne poznamo, da ne govorim, da bi se nekaterim (ja, celo študentom) tako varstvo zdelo manjvredno in neustvarjalno. Pač stvar posluha in etike.
Kaj je možno storiti z Mihevčevo šolo, glede na dani program v natečaju, je posebno vprašanje...
Da bo v sodelovanju s stroko tale lepa lepa lepa lepa šola izginila (v vseh pomenih), je bolj žalostno. Argumenti za nasprotovanje (Osmi dan) pa sploh niso prepričljivi. Niti za (študente in) arhitekte same. Ostali, ki nimajo veze s stroko, te zadeve z etičnostjo bolj razumejo. Sploh če jih primerno informiraš. Sem preverila.
Kot ima vsaka živa arhitektura svoje napake in pomankljivosti, jih imajo vse tudi nove šole, tej pač med drugim manjka stabilnost.
Mene bolj skrbi, da zaradi "dela željnega ega" na tej ravni sploh ne najdeš dialoga. In za take kulturne premike sploh ni zanimanja.
Kaj pa vem, meni osebno se zdijo kakršnekoli informacije in viri tudi iz tega področja zelo dobrodošli (zaenkrat neobremenjujoči).


Komentarji odražajo mnenja in stališča uporabnikov Trajekta. Možnost komentiranja je namenjena spodbujanju javne debate in odzivom na članke. Uredništvo si pridržuje pravico krajšanja komentarjev, ki presegajo 1000 znakov. Uredništvo si pridržuje pravico odstranitve komentarjev v primeru, da so žaljivi, spodbujajo kakršnokoli nestrpnost ali napeljujejo na kriminalna dejanja. Za vsebino komentarjev uredništvo ne odgovarja.

Usoda stonoge?

foto: M. Mljač

foto: M. Mljač
na vrh