info akcije magazine id mail english
NoviceFotoNapovednikBranjeLinkiArhiv novic
5. 5. 2004

Plečnikova nagrada - težave s selekcijo in pozabljeni nagrajenci

Matevž Čelik
V majskih dneh vsako leto zacvetijo Plečnikove nagrade. Letos bo podelitev v ponedeljek 10. maja 2004. Medaljo si je prislužil tudi Trajekt, kar mu nedvomno laska, saj ne dvomi, da predlagatelj iskreno verjame v koristnost tega kar počnemo. Kljub temu pa moramo ob tem povedati, zakaj se nam zdi, da nagrado že nekaj let spremljajo težave, ki so letos morda še najbolj očitne.

Očitno je, da v Sloveniji nekako zmanjkuje arhitektov in projektov, ki bi jih lahko nagradili. Imamo vrhunsko arhitekturo, a predstavlja le konico na piramidi povprečja. Glavno nagrado naj bi tako letos prejel projekt, ki že dolgo ni več nov. Razloge, zakaj si je pozornost zaslužil šele zdaj, bomo morda izvedeli ob podelitvi. Za medaljo je bil nominiran tudi projekt Zavoda za varstvo kulturne dediščine, ki je bil v okviru nalog zavoda opravljen z nadpovprečnim angažmajem. Najbrž pa je razglasitev razstave, ki je nastala ob obnovi dediščine za izjemen strokovni dosežek bolj ko ne znak skromnih pričakovanj na tem področju. Ker se nenazadnje tudi Trajekt sprašuje, če je po letu delovanja res zrel za tako pomembno nagrado, je kot na dlani vprašanje, kako lahko nagrade prispevajo k bolj zdravemu in spodbudnemu okolju za vsestranski razvoj prostorske kulture v Sloveniji.

Pa pojdimo po vrsti. Največje slovensko priznanje v arhitekturi, Plečnikovo nagrado, podeljuje ljubljanska županja. Razpiše jo Sklad arhitekta Jožeta Plečnika, izbere pa vsako leto žirija, ki jo imenuje skupščina Sklada. V zadnjem času so v njej običajno Plečnikovi nagrajenci preteklega leta. Žirijo so letos sestavljali krajinska arhitektka Alenka Kolšek ter arhitekta Arne Vehovar in Boris Briški. Zadnji je zamenjal Vesno Vozlič, ker je bila za nagrado predlagana tudi njena ureditev Dvornega trga in Hribarjevega nabrežja. Takšna zamenjava v žiriji ni izjema, saj je na podoben način lani iz nje izstopil Matija Bevk zaradi Osnovne šole Rinža. Načelna drža žirantov je pohvale vredna, vendar se bo v bodoče tudi zaradi drugih problemov, o katerih bo govora v nadaljevanju, potrebno vprašati o primernosti ustaljenega selekcijskega postopka in žiriranja.

Poročilo žirije zadnja leta lahko preberemo na spletnih straneh Društva arhitektov Ljubljana. Zanimivo, da se je verzija poročila, ki jo trenutno lahko preberete na teh straneh, rahlo spremenila glede na besedilo, ki smo ga lahko prebrali še pred prazniki in je bilo tudi deležno komentarja v Arhitekturni besedi (15.aprila 2004). Besedilu tako po novem manjka zadnji odstavek, ki je spregovoril o dveh zgodbah iz zakulisja letošnjega nominiranja in žiriranja. Ker dovolj zgovorno pričata o težavah nagrade, se nam ju zdi vredno omeniti.

Prva se tiče podeljevanja nagrad za življenjsko delo, kjer je žirija morala ugotoviti, da ji statut Sklada ne dopušča podeljevanja takšnih nagrad. Zato naj nagrade letos tudi ne bi podelila, kljub temu, da je bila predlagana. Ker statut ni problem žirije, je ta lahko samo priporočila njegovo spremembo, na podlagi katere bi v bodoče takšno nagrado lahko podeljevali. Ob tem se zastavlja vprašanje, ali bi žirija lahko presegla birokratski formalizem in vseeno izpeljala podelitev predlagane nagrade. Seveda pa je to vprašanje neprimerno, ker kliče k neupoštevanju uveljavljenih pravil. Vsekakor pa bi žiriranje v bodoče moralo generirati nagrajevanje v večjem razponu področij, kar je žirija tudi priporočila.

Druga, zdaj že zamolčana žgečkljivost letošnjega žiriranja, je takoimenovani Plečnikov lobi. Letos je ljubljanska županja predlagala, naj nagrado prejme tudi komisija za varovanje Plečnikove dediščine. Govorimo o komisiji, za katero se ne ve več, kdo jo je ustanovil, kdo jo vodi, pod čigavo pristojnost sodi in kakšne so njene naloge. Očitno pa je kar del Sklada, ki podeljuje nagrado. Gre za komisijo, ki pravzaprav deluje kot nekakšna para-spomeniškovarstvena formacija. Že nekaj let se pojavlja povsod, kjer se prenavlja Plečnikova arhitektura, čeprav ni nobene pravnoformalne podlage za njeno vpletanje v postopek. Pravzaprav gre za nekakašen lobi Plečnikovih poznavalcev in ljubiteljev, ki jim nihče ni pripravljen odreči pristojnosti odločanja o pravilnosti prenove Plečnikovih artefaktov. Žirija, ki je najbrž imela še precej temeljitih strokovnih razlogov, da županjinega priporočila ne upošteva, se je tu oklenila morale. Županji je v poročilu pojasnila, da bi bilo neprimerno, da podeli nagrado telesu, ki je del Sklada, torej sama sebi. Očitno pa je bilo to preveč in je bilo zadnji del poročila potrebno zbrisati.

Jasno je torej, da tako kot pri vseh nagradah, tudi pri tej v zakulisju potekajo različni spopadi. Da bi le ti ne imeli kakršnegakoli vpliva na nepristranski izbor, naj bi preprečevali učinkoviti selekcisjki in žirantski protokoli. Zdi se, da je Plečnikova nagrada v tem smislu precej ranljiva.

Kot rečeno, se zdi pomanjkljiv celoten selekcijski in žirantski postopek in bi ga bilo, vkolikor bo resnično prišlo do spremembe statuta, potrebno spremeniti. Postopek, kakršen je, namreč krni strokovni in moralni institut nagrade, ki si lasti avtoriteto glavnih slovenskih priznanj za arhitekturo. Izbor kandidatov namreč temelji na podlagi prostovoljne prijave na razpis. Takšen način je nedvomno najbolj demokratičen, vendar toliko manj kakovosten. Za Plečnikovo nagrado se je potrebno prijaviti in prijavi se lahko praktično vsak slovenski samograditelj, ki je realiziral svojo hišo v zadnjih petih letih. Kdor pa se ne prijavi, pač ni v izboru, pa tudi če njegovo delo predstavlja zgodovinsko prelomnico v stroki. Seveda se običajno zgodi, da dobre stvari ostanejo nespregledane. Pa vendar, ali je prav, da je to prepuščeno naključju?

Selekcisjki postopek evropske nagrade za arhitekturo, ki jo podeljujejo v Barceloni, denimo, temelji na sistemu lokalnih svetovalcev – selektorjev, ki so združeni v svetovalni komite. Člani komiteja so poznavalci z določeno kredibilnostjo v svojem okolju in sami izbirajo projekte, ki jih predlagajo za nagrado. Nihče se torej ne prijavlja sam. Selekcija je načrtna. Pri Plečnikovi nagradi je naključna, saj jo v glavnem sestavlja tisto, kar pač pade v nabiralnik Društva arhitektov Ljubljana.

To vsekakor ni edini možen pogled na nagrado. Je bolj polemika o tem, da je nagrajevanje na področju prostorske kulture potrebno poštenega premisleka. Slovenske arhitekturne nagrade - Plečnikova ni izjema - imajo težavo z razumevanjem bistva tega vsakoletnega dogodka. Morda je jasno, kakšen je namen podeljevanja teh nagrad, ni pa jasno, kakšen je cilj, ki naj bi ga stroka s pomočjo tega dogodka skušala doseči. Nagrajevanje je sicer običajno ena od prvin dobre prakse - je element prostorske politike. Velik sporočilni potencial, ki ga ima Plečnikova nagrada, ostaja v veliki meri neizkoriščen. Dogodka, ki spremlja nagrado je žal deležen le ozek krog arhitekturnega jet-seta. Vsako leto si lahko še nekaj časa ogledujemo razstavo nagrajencev v galeriji Dessa, potem pa nanje pozabimo. Nagrada ostaja le trenutna spodbuda in priznanje za strokovne dosežke, začetniške, projektne, izvedene in seveda tudi tako kompleksne kot je priznanje za življenjsko delo.

Lahko bi bilo seveda precej drugače. Dogajanje okrog Plečnikove nagrade bi lahko raztegnili vsaj s predavanji nagrajencev in nominirancev. Če že ne tudi s katalogom nagrajenih del, ki bi pripomogel, da se nagrajenci zapišejo v zgodovinski spomin kar najširšega kulturnega občinstva. Nedvomno bi bilo izjemno zanimivo listati po monografiji z vsemi dosedanjimi plečnikovimi nagrajenci, a žal ne vemo več, kdo so bili in katera so dela, za katera so bili nagrajeni. In kot vemo, jih tudi v našem arhitekturnem muzeju ne bomo našli. Škoda.


Več:
>>Društvo arhitektov Ljubljana / Poročilo o delu žirije

 na vrh

Komentar
ime
email
naslov komentarja
vpisite niz iz  stolpca
 

Saša Lavrinc
Urbanizem je umetnost podrejanja, 5.5. 2004, 10:58

Urbanizem je umetnost podrejanja, tako je rekel moj sodelavec, arheolog. Tako bi naj bilo, danes pa se vse bolj zdi, da je urbanizem podrejanje umetnosti. Če rečemo, da so Plečnikove nagrade za arhitekturne stvaritve, je to, če je vse tako kot mora biti, tudi nagrada delu urbanizma, ker je vsaka arhitektura otrok urbanizma.

Danes najdemo mnoge primere, ko se z novim posegom v prostor prvotna kvaliteta hočeš nočeš mora umakniti novi veličini (Malograjska soseska v Kamniku, ki je Malemu gradu vzela prostorsko veličino-oprostite, da jo spet omenjam, še dolgo bo ležela na duši mesta, črpalka v Škofji loki naravnost pred Gradom, črpalka pod vilo v križišču za Dobrno, prenapihnjen objekt ob novi Prešernovi, ki duši odpirajoč pogled proti Tivolju, Prizidek delavske knjižnice, ki je ob glavni cesti tak, kot ga umirjen razvoj pričakuje, na dvorišču pa se zveriži v kup dobičkoželnjih kvadratnih metrov, ki komaj še dajo živeti kolizeju.....)

Če sem od arhitekturnih nagrad zašla k urbanizmu, naj to ne bo šteto za pomoto. Moj cilj je predlagati novo nagrado v smislu bodeče neže. Ne vem, kdo bo tisti pravičnik, ki bo znal razsoditi, a nekateri primeri res tako bodejo v oči, da bi jih kot nasilje nad prostorom morali izpostaviti.

Tako. Toliko o nagradah. Morda bi se takšno "nagrado" podeljevalo županom ter jih s tem stimulirali k bolj previdnim posegom znotraj njihovih občin.


Maja Simoneti
Nagrade v kontekstu, 5.5. 2004, 13:26

Pohvala in kritika sta gotovo med najbolj pogrešanimi prvinami naše strokovne vzgoje in delovanja. Psihologi pa na primer učijo, da sta prav dobro odmerjeni hvala in graja izjemnega pomena za razvoj zrele, samozavestne in uspešne osebnosti. Take osebnosti so za dobro prakso ključne. Ne oziraje se na analize razlogov za tako stanje je dejstvo, da pri nas preprosto ni v navadi, da bi se oblikovalo pohvalna, kaj šele pozitivno kritiško naravnana mnenja. Pričakovani načini izražanja mnenja so posledica vzgoje in družbenih pričakovanj, ki jih ta pooseblja oziroma, ki jih posameznik odčita iz svojega okolja. Posledice tega, da se najbolje preživi, če se modro molči, so zatohlost in otopelost. V urejanju prostora se to bere kot odsotnost zanimanja za vse, kar se nas ne tiče neposredno, na ožji poslovni, strokovni ali osebni ravni. Odnos se lahk ov določenem preseku časa za posameznoke izkaže kot dober v smislu poslovnih priložnosit, na dolgi rok pa vodi v nejasne pogoje dela in prakse, prikrite naveze in druge nečednosti, ki ne kvarijo ugleda "stroke" kar tako, pač pa so pogubne za poslvone prihodnosti vseh posameznikov, ki so dejavni na strokovnem področju. Tak odnos je zato povsem nasproten tistemu, ki naj bi ga do svoje okolice in dogajanja v njej imeli ozaveščeni državljani sveta. Ti so v razvitih demokracijah vabljeni, da sodelujejo v različnih procesih upravljanja z življenjskim okoljem in se na to vabilo več kot odgovorno odzivajo. V tako odprtem sistemu pa ni prostora za prikrivanje napak in igro s skritimi kartami. Pozitivna kritika in pohvala sta njegov sestavni del.

Nagrajevanje je tako kot kritika pogoj za razvoj zdravih strokovnih in poslovnih okoliščin v urejanju prostora in zato tudi element prostorske politike. In potrebnih je več različnih nagrad, ker samo gradacija nagrad lahko ustrezno, to je ciljno, vpliva na razvoj stroke, posameznikov in rešitev v prostoru. V razmerah, ko smo s stanjem prostorske kulture v Sloveniji nezadovoljni, pa je nagrade še toliko bolj treba razumeti predvsem kot spodbudo in priznanje za strokovne dosežke, začetniške, projektne, izvedene in v seveda tudi take kompleksne, kot je priznanje za življenjsko delo. V tem smislu vzbuja upanje razpis Ministrstva za okolje, prostor in energijo za sofinanciranje nagrad, ki se prav danes zaključuje.

Med drugim tudi zato, ker verjamemo, da smo slovenski prostorski načrtovalci željni odzivnosti svojih kolegov, mentorjev, politike in širše javnosti, deluje Trajekt in je dejaven tudi v smislu pohvale in graje. Letos bomo decembra tako že drugič pregledovali letno bero dogodkov in pripravljali Letno poročilo. Zvezdica in pika bosta ponovno podeljeni v kontekstu dogodkov in v smislu prizadevanja za odgovornost vseh, ki smo povezani s prostorsko kulturo v Sloveniji.


Gojko Zupan
Prešernove nagrade tudi za arhitekte, 11.5. 2004, 08:18

Najprej čestitke žiriji, ki in ker uspeva v vijugah zastarelih pravilnikov in želja iskati ustrezen odgovor. Z vsem, kar so izbrali, se seveda ne strinjamo vsi, vendar je potrebno nagrajencem čestitati.
Ne zdi pa se mi ustrezno poudarjanje, da je ljubljanska Plečnikova nagrada najvišja nagrada za arhitekte v Sloveniji.
Najboljši arhitekti - ustvarjalci lahko kandidirajo, so in bodo dobili Prešernove nagrade, ker so in bodo pomemben del likovnega ustvarjanja in kulture.
Če v eni sapi razglašamo, da je arhitektura premalo del kulture, na drugi pa sami žagamo vejo povezavo s to isto kulturo, ki jo predstavlja na podelitvi celo sama ministrica, bi bilo potrebno nekaj kritičnega premisleka med arhitekti in znotraj stanovskih organizacij, odborov in skladov. Idejo regijskih selektorjev podpiram, vendar bi se morali tudi ti redno menjati.
Prav tako bi lahko, enako kot pri menjavah komisije ali selektorjev, premislili o tem, da se nagrajenci ne bi ponavljali.
Brez ponavljanj je tok podeljevanja pri Jakopičevih nagradah, ki so namenjene likovnim ustvarjalcem in še kje.
Prešernovi nagrajenci imajo posebne publikacije. Plečnikove, Jakopičeve nagrajence in še koga pa lahko najdemo v Enciklopediji Slovenije. Za bolj celosto predstavitev bi lahko popolnjen spisek imen in izdelkov objavil prav Trajekt.


Matevž Čelik
RE: Prešernove nagrade tudi za arhitekte, 12.5. 2004, 13:42

TrajekT je vsekakor pripravljen objaviti vse dosedanje Plečnikove nagrajence, vprašanje pa je, kdo razpolaga s kompletnim seznamom ter predstavitvenim materialom nagrajenih del za nekaj let nazaj.

Komentarji odražajo mnenja in stališča uporabnikov Trajekta. Možnost komentiranja je namenjena spodbujanju javne debate in odzivom na članke. Uredništvo si pridržuje pravico krajšanja komentarjev, ki presegajo 1000 znakov. Uredništvo si pridržuje pravico odstranitve komentarjev v primeru, da so žaljivi, spodbujajo kakršnokoli nestrpnost ali napeljujejo na kriminalna dejanja. Za vsebino komentarjev uredništvo ne odgovarja.

na vrh