info akcije magazine id mail english
NoviceFotoNapovednikBranjeLinkiArhiv novic
18. 6. 2004

Kontroverzno orodje za najboljše rešitve

Matevž Čelik
V ponedeljek 21. junija 2004 ob 20.00 Društvo arhitektov Ljubljana v prostorih galerije DESSA v Ljubljani pripravlja problemsko okroglo mizo o natečajih. Nanjo so povabljeni predstavniki stroke, mestne občine in ministrstva za okolje, prostor in energijo. Okroglo mizo bo vodil Andrej Hrausky.

Po pridružitvi širokemu evropskemu prostoru smo dobili možnost sodelovati tudi na univerzalnih evropskih natečajih, ki jih mora razpisovati javni sektor. Seveda pa imajo tudi drugi Evropejci možnost sodelovati na natečajih pri nas. Vendar bi težko rekli, da nas ob tej široki novi ponudbi spremljajo prijetni občuki. Še najmanj pa gre tu za strah pred navalom tujih zmagovalcev.

Nelagodje je povezano predvsem s sprejemanjem natečajnega pravilnika, ki ga po predalih že nekaj let prelagajo uradniki Ministrstva za okolje in prostor. Za ta pravilnik že nekaj let potekajo pravcata pogajanja med ministrstvom in stroko.

Ker ni novega pravilnika, načeloma velja stari ZDAS-ov pravilnik. Na splošno pa se zdi, da se natečaji odvijajo brez dovolj oprijemljivih pravil. Nezadovoljstvo vlada tudi nad razpisnimi gradivi, ki pogosto že rešujejo ključna strokovna vprašanja in puščajo natečajnikom le še kozmetično delo. Očitki letijo še na zahteve po vsebolj detajlni, že skoraj tik-pred-izvedbeni obdelavi elaboratov.

Ob številnih natečajih v zadnjih letih smo imeli možnost slišati tudi zgodbe o nepristranskem vedenju žirantov, o odkritih poskusih vplivanja na člane žirije ali o "elastičnem" tolmačenju urbanističnih in drugih izhodišč v natečajnih gradivih. V zadnjem času pa poznamo tudi primer, ko je Zbornica razpisala natečaj, ne da bi prej preverila vsebino natečajnega gradiva, ki ga je posredoval investitor.

Glede na informacije, ki prihajajo do nas s sestankov, na katerih poteka usklajevanje novega natečajnega pravilnika, državni uradniki ne razumejo najbolje namena natečaja in učinkov, ki naj bi jih z njim dosegli. Natečaj naj bi, poleg tega, da predstavlja demokratičen in transparenten postopek oddaje načrtovalskih del, predvsem zagotavljal visoko kvaliteto javnih investicij. Obenem pa naj bi predstavljal vrata, skozi katera talentirani mladi in na trgu neuveljavljeni ponudniki lahko pridejo tudi do zahtevnejših naročil. Ena od prednosti natečaja so med drugim tudi velike možnosti za predstavitev projekta javnosti ali investitorjem. Za to je možno izkoristiti razstavo prispelih in nagrajenih elaboratov ali pa javnost vključiti že v izdelovanje projektne naloge.

V nekaterih primerih je natečaj nesporno najprimernejša oblika za iskanje rešitev in oddajo naročila:

- kadar gre za reševanje enkratnega in posebnega problema, kjer je koristno raziskati čimširši krog različnih možnih pristopov
- kadar znaten javni interes kliče po javnem in transparentnem postopku
- kadar razpisovalec natečaja želi vzpodbuditi nove talente in izboljšati lokalne načrtovalske standarde

Vsekakor je tudi pri natečajih potrebno biti življenjski, saj imajo svoje dobre in slabe strani. Ena od slabosti natečaja je, da zmagovalec, ki naj bi mu bila zaupana izdelava projektne dokumentacije, v projekt vstopi nekje na sredini poti. Tako ne sodeluje v uvodnem pripravljalnem delu investicijskega procesa, ki se mu danes namenja vse več časa. Zelo kakovostna in vse bolj pogosta je praksa, da načrtovalec in investitor v pripravljalni fazi projekta skupaj pripravljata in razvijata projektno nalogo. To v primeru natečaja seveda ni mogoče.

Iz tega pa sledi, da je natečaj primerna pot za pridobivanje rešitev le, v primeru, ko ima naročnnik dobro projektno nalogo. Ena od velikih pomanjkljivosti v razpisnih gradivih naših natečajev je, da ne vsebujejo okvirne vsote, v katerih se mora gibati investicija. Zaradi tega se dogaja, da na zmagovalne rešitve pogosto letijo očitki, da so predrage. Potem pa so že kar na začetku deležne tako imenovanih "racionalizacij". Poleg tega pa je zelo pomembno, da naročnik že na začetku sam pri sebi razčisti in jasno izrazi namero po nadaljevanju dela z bodočimi zmagovalci na natečaju. V nasprotnem primeru tudi zanj razpis natečaja nima nobenega pravega smisla.

Na prvi pogled se zdi, da je slaba lastnost natečaja tudi dejstvo, da lahko prispeva k povečanju začetnih stroškov investicije. Vendar je celoten znesek vedno majhen v primerjavi s ceno celotnega projekta. Nagradni in odškodninski fond naj bi glede na priporočila za investitorje britanske CABE (Commission for Architecture and Built Enviroment), znašal med 0,25% in 1,5% vrednosti investicije. (Nagradni fondi v Sloveniji redko dosežejo spodnjo mejo tega deleža.) Poleg tega je z dobro organiziranim natečajem možno dobiti rešitve, ki bodo znatno prispevale k zmanjšanju stroškov gradnje.

Povsod po svetu se strinjajo, da ima izvedba arhitekturnih in urbanističnih natečajev vsestransko pozitivne učinke. Vendar so povsod tudi kontroverzna tema in razlog za slabo voljo ter občutek nepravičnosti, namesto da bi postali inkubatorji genialnih rešitev. Medtem, ko se na prvi pogled zdi popolnoma pošteno in demokratično, da bi arhitekti tekmovali za pridobitev glavnih javnih, pa verjetno tudi zasebnih naročil, v praksi stvari redko delujejo na tak enakopraven način.

Na odprtih javnih natečajih po Evropi, na primer, so se žirije prisiljene soočiti s poplavo predlogov (v nekaterih primerih tudi z do 400, 500 ali 600 predlogi). Teh velikih natečajev se po pravilu izogibajo dobri uveljavljeni arhitekti, ker se bojijo, da bi bili poraženi in bi bil tako njihov sloves postavljen pod vprašaj. Po drugi strani se, kadar je natečaj razpisan za omejeno število dobro poznanih imen, povsod takoj dvignejo glasovi, da gre za namerno izključevanje novih mladih talentov iz igre.

Tudi administracija arhitekturnih natečajev je pogosto pod vsako kritiko. Pri nekaterih odprtih natečajih po svetu so vplačane pristojbine natečajnikov znašale več, kot nagrade. Zaradi tega so se pojavili očitki, da gre za zlorabo natečaja v pridobitniške namene.

Verjetno se pri natečajih ne bo nikoli možno popolnoma zavarovati pred krajo intelektualne lastnine. Pri tako imenovanih "natečajih za pridobitev idejne zasnove" ali "idejne rešitve", so ideje natečajnikov takoj na voljo naročniku, ki ima veliko možnosti, da jih uporabi ne da bi projekt formalno zaupali arhitektom, ki so si jih izmislili.

Kljub temu pa je potrebno vedeti, da je večina zgradb, ki jih danes občudujemo kot znamenitosti, nastala s pomočjo arhitekturnih natečajev. Med drugim berlinski Reichstag, britanski parlament v Londonu, Eifflov stolp v Parizu, stockholmska mestna hiša, sidneyska opera, center Georges Pompidou in konec koncev Trg republike v Ljubljani. Arhitekti, ki so sodelovali na teh natečajih so dobesedno delali zgodovino.


Več:
>>DAL - Okrogla miza o natečajih/ vabilo
>>Društvo arhitektov Ljubljana

 na vrh

Komentar
ime
email
naslov komentarja
vpisite niz iz  stolpca
 

Wasser
Kongresni trg, 21.6. 2004, 00:20

Mogoče bi predstavnike mestne občine povprašali kaj se dogaja z avtorskimi pogodbami in izplačili nagrad natečaja za Kongresni trg... Da niso mogoce pozabili?!

Komentarji odražajo mnenja in stališča uporabnikov Trajekta. Možnost komentiranja je namenjena spodbujanju javne debate in odzivom na članke. Uredništvo si pridržuje pravico krajšanja komentarjev, ki presegajo 1000 znakov. Uredništvo si pridržuje pravico odstranitve komentarjev v primeru, da so žaljivi, spodbujajo kakršnokoli nestrpnost ali napeljujejo na kriminalna dejanja. Za vsebino komentarjev uredništvo ne odgovarja.





na vrh