info akcije magazine id mail english
NoviceFotoNapovednikBranjeLinkiArhiv novic
22. 6. 2004

Za natečaje vendarle boljši časi

Matevž Čelik
| Ljubljana, 22. junij 2004 | Iz okrogle mize o natečajni praksi, ki je v organizaciji Društva arhitektov Ljubljana včeraj potekala v galeriji DESSA, lahko vendarle potegnemo predvsem pozitivne zaključke. Natečajni pravilnik naj bi še do konca julija doživel zadnja usklajevanja, že v bližnji prihodnosti pa bo razpisano kar precej novih natečajev. Tako sta nam vsaj zagotavljala sogovornika v okrogli mizi: državna podsekretarka z MOPE Sanja Traunšek in predsednik natečajne komisije ZAPS Janez Lajovic. V omizju je sodeloval tudi predsednik DAL Miha Dešman, vodil pa jo je Andrej Hrausky.

Na vprašanje Andreja Hrauskega, kako, da z natečajnim pravilnikom ministrstvo skuša izumiti dokument, ki ga po svetu že vse od renesanse uporabljajo v nespremenjeni obliki, je odgovorila državna podsekretarka Sanja Traunšek. Po njenem naj bi bila to seveda le ena od možnih interpretacij. Natečajni pravilnik mora biti usklajen s tremi slovenskimi zakoni Zakonom o javnih naročilih, Zakonom o urejanju prostora in Zakonom o graditvi objektov. Obenem pa mora biti tudi v skladu z direktivami evropske unije, ki se tičejo javnih naročil. V nadaljevanju smo dobili tudi potrditev, da je za MOPE do sprejetja novega pravilnika v veljavi stari pravilnik ZDAS. To je vsekakor pomembno, saj se je pred nekaj tedni pri natečaju Antonov trg na Viču v Ljubljani Zbornica za arhitekturo in prostor sama odrekla upoštevanju tega pravilnika v razpisnem gradivu. Veljavnost ZDAS-ovega pravilnika je v omenjenem natečaju namreč na podlagi pojasnil, ki jih je pridobil prav z MOPE, spodbijal naročnik.

Kot je opozoril Vladimir Krajcar pa bi do sprejetja pravilnika stari ZDAS-ov pravilnik moral doživeti nekaj kozmetičnih popravkov, s katerimi naj bi ga uskladili z veljavno zakonodajo. Te popravke pa bi lahko sprejel in potrdil upravni odbor Zbornice.

Po prepričanju Janeza Lajovica situacija okrog natečajev vendarle ni tako črna, kot se zdi, saj je natečajev vse več. V prihodnjih mesecih se bodo odvili natečaji za Tehnološki park, Mestno knjižnico v Grosupljem, Mestno knjižnico v Celju, Sosesko Brdo, Središče Slovenj Gradca, Muzejske depoje v Celju, Stanovanjsko naselje za 3000 stanovanj Stanežiče, Umetniške Akademije v Ljubljani, Ureditev obrežij Ljubljanice in Gruberjevega prekopa s tremi mostovi in tremi brvmi in Brv v Mariboru.

Samo število novih natečajev pa po prepričanju mnogih sogovornikov seveda še ni razlog za pretirano navdušenje. Zbornica bo morala veliko pozornosti posvetiti žirijam, ker velik problem predstavlja predvsem neprofesionalno vedenje žirantov. V tem smislu po navedbah Lajovica na zbornici razmišljajo o določenem izobraževanju za predsednike žirij in skrbnike natečajev. Verjetno pa bi bilo z osnovnimi pravili v obliki neke publikacije dobro opremiti vse žirante.

V nadaljevanju je Grega Košak izpostavil kvaliteto projektnih nalog, kot enega bistvenih problemov za zagotovitev uspešnih rešitev. Izkazalo se je, da se to vprašanje nanaša na problem dvostopenjskega natečajnega postopka. Ta ni privlačen za investitorje, ker pomeni podaljševanje pripravljalnega obdobja pri investiciji, občine pa jih ne bodo pripravljene financirati za neznane investitorje. To je tudi eno od ključnih vprašanj, na katero bi še moral odgovoriti natečajni pravilnik.

Alternativa dvostopenjskemu natečaju naj bi bilo pravilo izjeme. Pri tem naj bi imela ob vsakem natečaju žirija pravico izbrati tudi projekt, ki se ne drži zahtev v razpisnem gradivu, vkolikor bi ugotovila, da ta projekt nesporno prinaša večje kvalitete kot vsi ostali. To bi pomenilo, da izdelovalec natečaja, ki se ne drži pravil tvega več, vendar je zato lahko nagrajen, vkolikor tudi ponuja več prostorske kvalitete. To pravilo bi na nek način lahko zavezovalo tudi investitorja, da bi že v projektni nalogi nalogi skušal opredeliti najboljše možne okvire in se tako izognil nasprotnim predlogom natečajnikov.

V nadaljevanju pa se je izkazalo tudi, da imajo v nekaterih pogledih državni uradniki tudi precej bolj razčiščeno razumevanje natečaja, kot arhitekti iz prakse. Ob vprašanju, kako v pravilniku doseči možnost, da ZAPS izvedbo nekaterih natečajev enostavno zavrne zaradi strokovno nesprejemljivih urbanističnih okvirov, je Traunškova jasno odgovorila, da se urbanizem rešuje drugje in natečaj enostavno ne more biti sredstvo, kjer bi ZAPS z nekakšnim vetom preprečevala na občinskih svetih sprejete urbanistične akte.

Vse kaže, da se torej resnično bližamo končni verziji pravilnika. Veliko dela pa stroko čaka predvsem v okviru ZAPS. Če bo znotraj ZAPS-a uspela zagotoviti kvalitetno organizacijo natečajev pa tudi pošteno in odgovorno svetovanje naročnikom v zvezi z njimi, potem bodo natečaji postali priljubljena oblika pridobivanja rešitev. Popularnosti jim vsekakor ne bo prineslo dejstvo, da jih predpisuje zakon.


Več:
>>Kontroverzno orodje za najboljše rešitve / TrajekT, 18.06.2004

 na vrh

Komentar
ime
email
naslov komentarja
vpisite niz iz  stolpca
 

Miran Gajšek
Kaj pa urbanistični natečaji?, 22.6. 2004, 16:20

Glede problematike natečajev želim poudariti naslednje. ZAPS je zbornica, ki združuje arhitekte, prostorske (in urbanistične) načrtovalce ter krajinske arhitekte. Govorim o treh strokah, treh akademskih disciplinah, treh dejavnostih po standardni klasifikaciji dejavnosti in konec koncev o treh praksah. Takšna je bila temeljna filozofija ob odcepitvi iz IZS in takšna bo že morala biti tudi praksa delovanja naše ZAPS na vseh področjih, tudi pri natečajih. Dejstvo, da je arhitektov 1000, urbanistov približno eno petino in krajinskih arhitektov približno eno osmino je popolnoma irelevantno.

V primeru drugačne prakse delovanja ZAPS, ki bo vodila v kakšnokoli zapostavljanje nearhitektov, so mogoče tudi drugačne rešitve. Sam sicer še vedno menim, da je enovita ZAPS za Slovenijo dobra rešitev.

Natečaji, katere organizira ZAPS, so torej lahko arhitekturni, prostorsko planerski in krajinsko arhitekturni. Da ne bo nesporazuma, ko govorim o prostorskem načrtovanju štejem zraven tudi urbanistično načrtovanje glede na zakonsko opredelitev po ZUREP in tudi glede na sodobno evropsko prakso, katero razmeroma dobro poznam kot slovenski delegat in eden izmed podpredsednikov Evropskega sveta prostorskih načrtovalcev.

Dejansko tudi obstaja izjemno bogata, evropsko pomembna in dobra praksa urbanističnih natečajev v Sloveniji, že od znanega natečaja za popotresno Ljubljano na koncu 19. stoletja in recimo manj znanega urbanističnega natečaja za Celje leta 1898 ... Da, govorim o urbanističnih in ne o arhitekturnih natečajih! Vsi ti natečaji so praviloma vodili v regulacijske načrte na več ravneh, od urbanističnih načrtov do detajlnih načrtov.

Žal nisem bil prisoten na srečanju DAL, sicer bi povedal, da obstajajo tudi urbanistični natečaji, ki se v postopku prostorskega in/ali urbanističnega načrtovanja lahko prelevijo v dobre izvedbene prostorske akte.

A propos, Vitruvij je v Desetih knjigah o arhitekturi pisal tudi o nujnosti poznavanja zakonodaje.


Matevž Čelik
RE: Kaj pa urbanistični natečaji?, 23.6. 2004, 00:37

Seveda govorimo tudi o urbanističnih natečajih. V zgornjem sestavku zato niti enkrat ni uporabljena besedna zveza arhitekturni natečaj, temveč zgolj natečaj. Ko govorimo o organizaciji natečajev in pravilniku, so pravila najbrž ista. Škoda pa, da na okrogli mizi res ni bilo kakšnega urbanista (sploh z bogatimi mednarodnimi izkušnjami), ki bi stvari osvetlil tudi s te plati. Zanimivo pa bi bilo tudi vedeti koliko urbanistov se je udeležilo volitev v Zbornico.

Maja Simoneti
instrumenti, 23.6. 2004, 10:20

Natečaji se nikjer na svetu ne delijo po strokah in standardnih klasifikacijah poklicnih skupin. Naloge so različne glede na to kakšen problem rešujejo oziroma na kateri ravni problem rešujejo. Kot taki, vsebinsko, so natečaji planerski, arhitekturni ali krajinsko arhitketurni ter predvsem tudi kombinirani. Natečajniki se v delovne skupine organizirajo tako, da so kar najbolje kos zadanim nalogam. Samo toliko, ker so vprašanja delitve po klasifikaciji poklicev v Sloveniji že davno presegle mero dobrega okusa, da ne govorim o pogojih za dobro prakso. Saj veste, kjer ni dreves, res ne potrebujemo krajinskega arhitekta.

Problemi povezani z natečaji, ki so postali že kar del našega vsakdana, so sami po sebi laže rešljivi, kot dejstvo, da del nalog, ki bi morale biti predmet javnih natečajev v ta način dela sploh ni zajet.

V danem trenutku je naš največji problem, da nimamo mehanizma za pridobivanje variantih rešitev za večja zaokrožena območja, kjer so odprta vprašanja programov, gostote in tipologije pozidave. To da se variante rešitve za posamezna območja izdelujejo zaprto = v relaciji izvajalec, investitor, občina, onemogoča pridobivanje argumentov za različne idejne rešitve, predvsem pa urbanistične in druge prostorsko planerske probleme odteguje javni rapzravi. Ker je prav odprta razprava edina, ki lahko premakne jeziček na tehnitici dobre prakse, jo je treba zagotoviti. Prostorsko planiranje, nam prigovajrajo starejše in razvitejše članice Unije, postaja vedno bolj uporabljano razvojno orodje!

Bilo bi dobro, da bi se država in občine zavedle tega, da investitorji sami po sebi niso prosvetljeni in da je težko vztrajati na strokovnih argumentih, če zanje ni politične podpore. Zato bi skupaj morali vzpostaviti pogoje /sredstva, čas/ za izvedbo javnih "urbanističnih" natečajev. Za take natečaje je razmeroma težko navdušiti posamezne investitorje, tako javne kot zasebne. Dokler se v Sloveniji ne razvijejo partnerski modeli upravljanja s prostorom je zato nekakšna "intervencionistična" vloga države in občin povsem na mestu. Del nacionalne prostorske politike bi zato nedvomno moral postati program zagotavljanja pogojev za natečaje na ravni pridobivanja prostorskih in urbanističnih, idejnih in programskih variant. V tem kontekstu mora protokole za njihovo izvedbo vključevati tudi novi pravilnik, predvsem pa je treba oblikovati različne vrste drugih pospeševalcev, beri instrumentov, za zagotavljanje izvedbe tovrstnih natečajev. Verjeti, da je omemeba variant v zurepu dovolj,je namreč nevarna iluzija. Brez stimulacije in brez dobrih zgledov ne bo šlo. Tako bi na primer stanovanjski sklad verjetno prvi moral prestopiti prag dobre prakse in "javno = odprto" preigravati različne urbanistične rešitve predno investira v dobro arhitekturo.


Miran Gajšek
Urbanistični natečaji, 24.6. 2004, 00:16

A.
Trdim da imamo tako mehanizme kot tudi dobro prakso za pridobivanje variantnih rešitev za večja zaokrožena območja, kjer so se odprla vprašanja gostote, programa in tipologije. Takšen natečaj je bil na primer urbanistični (ne "urbanistični") natečaj za območje stare Cinkarne v Celju. V žiriji so bili gradbeniki, prometniki, sociologi, komunalci, urbanisti, krajinski arhitekti, arhitekti, zmagala je ravno tako interdisciplinarna ekipa urbanistov, krajinskih arhitektov, arhitektov, gradbenikov; en član žirije je bil iz Zagreba. Na podlagi prve nagrade so bile pri prvonagrajeni avtorski skupini naročene in izdelane strokovne podlage, začenja se izdelava izvedbenega prostorskega akta. Jeseni 2005 se prične graditi Tehnološki park Celje, v pridobivanju so sredstva strukturne pomoči EU za načrtovanje in izvedbo, projekt je zasnovan na način javno zasebnega partnerstva.
Preko območja Stare Cinkarne bo cesta preskočila glavno železniško proge 1. reda (V. TEN koridor) in dobro je vedeti, da italijanska vlada sofinancira načrtovanje in izgradnjo izvenivojskih križanj cesta/železnica na celotni trasi petega koridorja v Slovenji. Sicer pa je izvenivojske prehode v Celju že pred pol stoletja načrtoval Viljem Stermecki.

B.
Zanimivo je vprašanje, koliko urbanistov se je udeležilo volitev v ZAPS. Volili so lahko samo vpisani v imenik in tisti z urejenim mirujočim statusom. Izvoljena reprezentanca planerjev je dobra, bistveno boljša kot v drugem mandatu zbornice.

Tisti strokovnjaki, ki bodo na podlagi nove zakonodaje šele postali člani ZAPS in pridobili takšno ali drugačno licenco P, poleg arhitektov in krajinskih arhitektov torej tudi urbanisti, sociologi, geografi, geodeti, prostorski ekonomisti, komunalni inženirji ... bodo pač volili in bili morebiti izvoljeni na naslednjih volitvah.

C.
Arhitekti, krajinski arhitekti in urbanisti imamo vsi skupaj dovolj dela, ko si bomo izborili delo na tržnih nišah prostorskih problemov. Tri stroke ne morejo biti samozadostne, dobro pa je, če so samostojne. Prav razmerje med avtonomijo in avtarkijo treh strok oziroma treh licenc znotraj ZAPS je preizkusni kamen za uspešnost delovanja naše zbornice.


Komentarji odražajo mnenja in stališča uporabnikov Trajekta. Možnost komentiranja je namenjena spodbujanju javne debate in odzivom na članke. Uredništvo si pridržuje pravico krajšanja komentarjev, ki presegajo 1000 znakov. Uredništvo si pridržuje pravico odstranitve komentarjev v primeru, da so žaljivi, spodbujajo kakršnokoli nestrpnost ali napeljujejo na kriminalna dejanja. Za vsebino komentarjev uredništvo ne odgovarja.





na vrh