info akcije magazine id mail english
NoviceFotoNapovednikBranjeLinkiArhiv novic
16. 9. 2004

Arhitektura in prostor na volitvah

Maja Simoneti
Bližajo se volitve. Tudi tisti med nami, ki jih politika čisto nič ne zanima so ob branju časopisov že lahko ugotovili, da je urejanje prostora politična tema. Trajekt namerava prostorskim načrtovalcem olajšati udeležbo na volitvah. V prihodnjih dneh bo zato TrajekT slovenske stranke povprašal po njihovih stališčih o nekaterih perečih temah. Sledila bo seveda analiza odzivov.

Zadnje tedne je bera temataskih predvolilnih zgodb pestra in kar sama nagovarja prostorske načrtovalce, da premislijo o svojem položaju in razvojnih možnostih. Možnosti pa sta vedno vsaj dve. Po prvi različici se lahko zadovoljimo s sistemskimi rešitvami, ki jih je prineslo tranzicijsko desetletje in mirno čakamo na delo, ki nas v kontekstu vseh novih predpisov čaka. Kot vedno v življenju so vloge, ki so nam namenjene in vloge, ki si jih izberemo. Druga možnost je izbira aktivne pozicije.

Prenova Maximarketa, peturna javna razprava o štirih novih prostorskih aktih v Portorožu, referendum na Bledu in pozivi k še novim referendumom kažejo, da so se slovenski uporabniki začeli upirati. Bilo bi skrajno neresno verjeti, da se upirajo brez razloga. Vsak primer je zgodba zase. Vsem zapletom je skupno dejstvo, da je lokalna skupnost vključena v postopek sprejemanja odločitve formalno in se od nje pričakuje samo soglasje k načrtovanim posegom. V imenu lokalne skupnosti odločajo izvoljeni predstavniki in ker se svetniki z uporabniki redko posvetujejo, so se ti začeli upirati. Kritično misleči se organizirajo in ne verjamejo več zlahka, da je treba v imenu razvoja podpreti kakršnekoli posege v prostor. Nezadovoljna javnost se tako iz svojih razlogov in izhodišč pridružuje kritičnemu delu stroke.

Vemo, da je tudi precejšen del stroke do prostorske kulture v Sloveniji kritičen.(1) Malomarno ravnanje s prostorom, razpršene gradnje, nekvalitetno arhitekturo, praznjenje mestnih jeder, pomanjkanje novih javnih ureditev ter odnos do narave in kulturne dediščine stroka razume kot odraze nizke stopnje prostorske kulture. Kako prostorsko kulturo merijo in ocenjujejo uporabniki, se po mnenju stroke kaže v kvaliteti novih gradenj in odnosu do pravnega reda na področju urejanja prostora in gradnje objektov. Stroka, uporabniki in politika očitno gledamo na prostor iz različnih perspektiv in prav te razlike vplivajo na oblikovanje posameznih rešitev in na dnevno prakso v prostoru. Za premagovanje razlik in predvsem razlogov zanje ne zadoščata več volja posameznikov in strokovnih skupin. Za dvig prostorske kulture postajata ključna znanje in informiranost.

Čeprav nekateri ekonomisti trdijo, da smo prostorski načrtovalci v Sloveniji zanemarili vlogo prostora kot vira, lahko trdimo prav nasprotno. Zadnjih deset let so, zaradi strokovne dezorientacije, prostorski načrtovalci skromno sodelovali v urejanju večjega dela nacionalnega prostora. Razvoj je vodil poenostavljen odnos do prostora kot vira. Stanje, ko slovenski ekonomisti očitajo urbanistom togost in varovanje brez razloga je zgolj posledica desetletnega pomanjkljivega usklajevanja interesov pri urejanju prostora. Podobno velja za večino zapletov, ki jim sledimo pri odločanju o posegih v prostor. Referendum kot način sprejemanja odločitev je, v nasprotju s pretežnim prepričanjem, dokaz o neuspešnosti demokratičnih postopkov odločanja o prostorskih posegih. Če se razprava o posegu v prostor prekine z referendumi, je to razlog za premislek. Referendum zamrzne stanje in je odraz zamrznjenih odnosov ter kot tak odraz nizke stopnje prostorske kulture. Odkrita, zgodnja in odprta razprava o načrtovanih posegih kot znak visoke stopnje prostorske kulture omogoča soočanje argumentov in daje čas za sprejemanje odločitev ter le v skrajnem primeru tudi ovrže izvedbo.

Stanje na področju prostorskega planiranja v Sloveniji ni dobro. V zadnjih desetih letih se je urejanje prostora izrazito usmerilo v predpisovanje in normiranje ter se odreklo aktivnemu usklajevanju interesov v prostoru. Sicer utemeljena priprava novih zakonskih in podzakonskih aktov je najprej pasivizirala prakso prostorskega planiranja. Brez ustrezno izpeljanega procesa usklajevanja na strateški ravni, je podrobno prostorsko načrtovanje obsojeno na probleme, ki smo jim priča v praksi. Pravni okvir je pač samo eden od pogojev za dobro prakso. Brez sprotne presoje in usklajevanja interesov ni aktivnega odnosa do prostora in dobrih odnosov v prostoru zato je raven prostorske kulture lahko samo nizka.

Prostorske načrtovalce v prihodnjih letih čaka težko delo. Problemi postajajo zaznavni in zanimajo tudi širšo javnost. Za uveljavitev strokovnih argumentov bo zelo pomembno, kdo vse jih razume. Zato je o pogledih na prostorsko kulturo in na stanje v urejanju prostora dobro povprašati tudi stranke, ki se bodo na jesenskih volitvah potegovale za položaje v sistemu odločanja. Razumljivo je, prostorske načrtovalce zanima, kako stranke ocenjujejo stanje in kako nameravajo njihovi kandidati, če bodo izvoljeni, delovati v prid širjenja znanja o pomenu prostorske kulture? Šele ko bo prostorska kultura postala relevanta tema in se bo širša javnost lahko poistovetila z razlogi proti razpršeni gradnji na primer, bodo podani pogoji za dobro prakso in dvig prostorske kulture. In obratno, ko bomo pripravljeni strokovne rešitve oblikovati skupaj z uporabniki, bo čas za dobro prostorsko prakso. Ker vemo, da si pogojev za dobro prakso ne moremo zagotoviti sami, bomo prostorski načrtovalci ob jesenskih volitvah razmišljali tudi o tem, kdo so lahko naši zavezniki.


Več:
>>Vprašalnik za liste in stranke
>>Prostorska kultura 2003 / poročilo

 na vrh

Komentar
ime
email
naslov komentarja
vpisite niz iz  stolpca
 

Komentarji odražajo mnenja in stališča uporabnikov Trajekta. Možnost komentiranja je namenjena spodbujanju javne debate in odzivom na članke. Uredništvo si pridržuje pravico krajšanja komentarjev, ki presegajo 1000 znakov. Uredništvo si pridržuje pravico odstranitve komentarjev v primeru, da so žaljivi, spodbujajo kakršnokoli nestrpnost ali napeljujejo na kriminalna dejanja. Za vsebino komentarjev uredništvo ne odgovarja.
1 Prostorska kultura je nekakšna zmes odnosov do prostora in odnosov v prostoru. Stanje v prostoru je odraz stopnje prostorske kulture in vendar samo na sebi še ni prostorska kultura. Prostorska kultura je dinamična kategorija, ki govori o razmerju med prostorom in potrebami neke družbene skupnosti in predvsem o kompleksnosti odnosov, ki združujejo tako funkcionalne potrebe kot množico prefinjenih vrednotnih sistemov, ki vodijo usklajevanje interesov in vsakodnevne bivalne prakse. Zato je prostorska kultura pravzaprav odraz odnosov in ne fizično stanje prostora. Stanje v prostoru se poraja v skladnem zamiku s prostorsko kulturo.


na vrh