info akcije magazine id mail english
NoviceFotoNapovednikBranjeLinkiArhiv novic
25. 10. 2004

Postavitev manj zahtevnega objekta v Tivoliju odmeva

Maja Simoneti
V Tivoliju so letošnjo jesen odprli dve manjši gradbišči za dva nova spomenika. Prvi, ki je že bil svečano predan javnemu ogledovanju, za medije ni posebno zanimiv. Drugi, ki ga še postavljajo pa že kar nekaj časa polni stolpce časopisov. Različni odzivi javnosti so predvsem povezani z lokacijo postavitve spomenikov, še posebno enega od njiju.

Zanimivo je, da rezultat reklamne poteze, ki je uspela izkoristiti eno od nacionalnih kulturnih ikon, da bi degradirala drugo, do sedaj še ni bil deležen poglobljene obravnave. Če bi prisluhnili uporabnikom v parku, bi slišali, da prvi spomenik "paše" v park, drugi pa "preveč bode" v oči. No, oba investitorja sta gotovo zadovoljna, ker sta točno to z izborom podobe spomenika tudi hotela doseči. Prvi si je tako zelo želel postaviti spomenik v Tivoliju, da je motiviko kipa povsem podredil oziroma prilagodil parkovnemu okolju, drugi pa je obratno načrtoval drzen poseg, ki naj bi s svojo posebnostjo trajno opozarjal uporabnike parka nanj. Ker je v park zaenkrat še nemogoče postaviti reklamni pano, so si v avtorji zamislili rešitev s katero so zaobšli racionalna dejstva in dosegli enak učinek.

Ko nas tako zadnje tedne mediji obveščajo o "razburljivi" gradnji v Tivoliju, se dogaja točno to, kar je imel investitor v mislih. Reklamna akcija je na dobri poti, da se na kakšnem festivalu vpiše na seznam nagrajenih. Medijski odzivi usmerjajo pozornost uporabnikov na investitorja in ko se bodo burni odzivi polegli, bo v prostoru ostal spomenik, ki bo pričal o moči investitorja, spretnosti reklamne agencije, o umetniški ideji in še o nečem. O skromnih možnosti, ki so dane v tem primeru predvsem Ljubljančanom, da bi lahko so - odločali o posegih v javne prostore v mestu.

In prav zato v primeru gradnje obeh spomenikov tudi gre. Če želimo razpravo voditi stran od populističnih zapisov, ki smo jim sledili v medijih, se moramo odvrniti od investitorjev in razlogov, ki so botrovali postavitvi spomenikov, kot tudi ne smemo delati razlik med umetnikoma, ki so jima postavili spomenika. Še več, ni nam treba niti razpravljati o podobi spomenikov. V obravnavanem primeru je namreč edino kar je res zanimivo in vredno razprave to, kako do izvedbe takšnih posegov v Tivoli pride. Poglejmo torej, kako zgodbo vidimo urbanisti.

Prvo vprašanje je, kako je mogoče postaviti nov spomenik v Tivoliju? Relativno preprosto. Ker je spomenik določenih razsežnosti enostavni objekt (Pravilnik o vrstah zahtevnih, manj zahtevnih in enostavnih objektov...14.člen, Uradni list RS 114/03) za tak poseg ne potrebujete drugega kot dovoljenje pristojnega organa oziroma službe. Ker se gradi na javnih površinah, naj postavitev ne bi zahtevala novih infrastrukturnih priključkov in ker gre za zavarovano območje, je moral investitor pridobiti soglasje pristojne službe za varstvo kulturne dediščine. Investitor je, kot smo lahko prebrali v medijih, vse formalnosti opravil in pridobil oboje, dovoljenje za priklop na elektriko kljub prepovedi iz že citiranega pravilnika ter dovoljenje za poseg v zavarovano območje kulturne dediščine. Namenoma bomo izpustili zgodbo o strokovni komisiji, ki je sodelovala pri določanju lokacije za spomenik in predlagala investitorju druge bolj sprejemljive lokacije za realizacijo ideje. Ta komisija bi bila namreč za obravnavani problem zelo pomembna samo v primeru, da bi pri svojem poslanstvu tudi uspela. Ker je odgovorna oseba v službi, ki je pristojna za varstvo Tivolija kot kulturne dediščine, mnenje komisije in še posebej njenih posameznih članov prezrla in podpisala soglasje za gradnjo spomenika v Tivoliju, temu ni tako. Na koncu ostaja pomembno le to, da se odločanje o posegih v tako pomembne mestne prostore, lahko tako skrajno poenostavi, da je odvisno od že omenjenega podpisa na soglasju in referenta, ki preveri vlogo ter odobri izvedbo.

Na tej točki sledita samo še dve vprašanji, prvo namenjeno premisleku o odločanju o izvedbi manj zahtevnih posegov v prostor in drugo o tem, ali je Tivoli dovolj dobro zaščiten pred nepremišljenimi posegi? Zanimivo je, da je odgovor na obe vprašanji pravzaprav isti. Vsi verjamemo, da so določeni posegi v prostor res manj zahtevni in da ni vedno pametnega razloga za dolge in drage postopke in načrte. Prav, je napaka torej v tem, da so se spomeniki znašli v nesrečnem pravilniku? Seveda ne! Prav tako pa imate prav tisti, ko verjamete, da ne more biti krivo varovanje Tivolija, ki omogoča postavitev novih spomenikov v park.
Vsemu kar se dogaja v Tivoliju okrog novih spomenikov je krivo samo to, da smo se pri nas pripravljeni tako zelo zanašati na predpise. Vse kar ni prepovedano je dovoljeno. Se vam zdi to neresna misel? Premislite: v primeru obeh spomenikov so bili izpolnjen vsi formalno nujni pogoji za izdajo dovoljenja, sedaj pa gradnja razdvaja javnost. Seveda vsi skupaj vemo, da bodo glasovi počasi potihnili. Kar nas kot prostorske načrtovalce zanima pa je, ali bi bilo v takem primeru možno, ali celo treba ravnati drugače. Nekateri verjamemo, da je treba odločanje o takih posegih prenesti tudi v javnost. Kar je narobe je namreč to, da se manj zahtevne objekte po pravilniku pač vedno izvaja brez javne razprave o izvedbi posega. Če je to lahko dovolj v devetdesetih odstotkih primerov, še ne pomeni, da je tako v vseh primerih.

Čeprav je javnost lahko težaven partner, je ravnanje s prostorom, še posebej pa z javnim prostorom za vsako resno upravo preveč pomembna zadeva, da bi si pustila ob volitvah očitati, da je preslabo presodila posamezne posege v prostor. Čeprav v Sloveniji ravnanje s prostorom še ni posebno pomembna politična tema, pa bodo uporabniki tudi pri nas počasi zahtevali standarde upravljanja s prostorom, ki bodo primerljivi z evropskimi in svojo vlogo v njih. Takrat bo tudi za gradnjo manj zahtevnih ali celo enostavnih objektov včasih odprta javna razprava, ki bo edina lahko razbremenila odločanje neprijetnega povezovanja z močjo denarja in pomena. Takrat bodo v časopisih pisali o različnih stališčih še pred izvedbo posega in odločitev o gradnji v parku bo sprejeta bolj demokratično. V takem postopku bi v Tivoliju danes postavljali drugačen spomenik, ali pa bi zanj poiskali bolj sprejemljivo lokacijo. V vseh komentarjih o najnovejših posegih v Tivoli so zato omembe vredni samo tisti, ki so kot profesor Ogrin opozorili, da je prazna travna površina velika in redka vrednota. Vsi vemo, da ravnanja z vrednotami ne moremo kar tako prepustiti vnaprej napisanim pravilnikom.

 na vrh

Komentar
ime
email
naslov komentarja
vpisite niz iz  stolpca
 

Kosovel
Brez naslova, 25.10. 2004, 22:17

Se v grobu obračam.

občan
Brez naslova, 26.10. 2004, 09:46

Žal so pri projektu konstruktivno sodelovali tudi učenci profesorja Ogrina.

Anonimnež
Zavod, 26.10. 2004, 11:01

Pristojni konservator Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, OE Ljubljana je izdal negativno soglasje za postavitev spomenika v Tivoliju, ter podal predloge za postavitev spomenika na drugih lokacijah v mestu, kjer bi bila tako ustvarjena nova kvaliteta v prostoru.

JasminaD
Meni se pa zdi, da gre tu za vprašanje, čemu, 26.10. 2004, 12:34

je namenjen javni park in kaj lahko uporabnik počne z javno vrednoto v obliki prazne tratne površine. Zdajle bom tvegala srd krajinske stroke, ampak vseeno: jaz imam rada zeleno travico, pa tudi krajinsko lep urejen park rada pogledam. Ampak to preprosto ne zadošča - to samo po sebi ni zadosti velika vrednota. V Tivoliju se je ideja o parku, kjer se bomo sprehajali/rekreirali/se družili izvedla v prostor, ki ga v enem zelu majhnem (ograjenem!) segemntu zasedajo mamice na porodniški in upokojenci in v enem zelo velikem segmentu lastniki psov (mimogrede, košev in vrečk za pasje iztrebke je pa malo več kot nič). Če človek nima psa, se ne bo podal v Tivoli, razen, če ni v družbi več kot dveh ljudi ali pa je popolnoma naiven - ker če se nam tam osebno ni zgodila kakšna čudna/bizarna interakcija, imamo pa zanesljivo znanca(ko), ki se mu (ji) je kaj podobnega zgodilo. Težava parkov (saj ni samo Tivoli) je v tem, da postajajo javni prostori, kjer uporabnik nima občutka varnosti, zato se jih na veliko izogiba, kar vodi v to, da parki postajajo vse bolj prazni ljudi in potem se jih nazaj kliče (tudi) s kontraverznimi prostorskimi intervencami. Po mojem bi bilo treba idejo parka na novo premisliti v smislu kateri komplementarni programi se tam lahko odvijajo in kako naj se odvijajo varno - potem bo pa tudi zelena trata postala vrednota.

Saša Lavrinc
Odgovorne osebe, 26.10. 2004, 15:56

V prispevku me je najbolj zbodel podatek, da " je odgovorna oseba v službi, ki je pristojna za varstvo Tivolija kot kulturne dediščine, mnenje komisije in še posebej njenih posameznih članov prezrla in podpisala soglasje za gradnjo spomenika v Tivoliju". Morda bi bilo zanimivo izvedeti ime te osebe in pregledati še par drugih soglasij širom po Sloveniji.

Svetla točka današnjega življenja je, da se pravilniki in zakoni, ki pravilnike določajo, lahko spreminjajo in dopolnjujejo. Na napakah se učimo, to je starodavna resnica. In ko se bomo naučili dovolj, se bo zakon o urejanju prostora lahko spremenil v človekovemu okolju in prostoru prijazno pomagalo za življenje na Zemlji. In ko bomo dosegli znanje davnih prednikov na Zemlji, nam pravilniki ne bodo več potrebni...


Observer
Brez naslova, 26.10. 2004, 17:34

integralna sramota///

xy
oseba, 27.10. 2004, 08:44

Sprašujemo se, ali gre, glede na ignoranco pristojne OE in mnenja strokovne komisije, v tem primeru za klientelizem, korupcijo ali za LDSovsko aroganco.

Marko Peterlin
Brez naslova, 27.10. 2004, 13:07

Pri vsej zgodbi sicer nepomemben detajl je, da spominsko obeležje, če se ga gradi brez gradbenega dovoljenja, ne sme imeti novih infrastrukturnih priključkov. Ker bo spomenik Kosovelu kot kaže rabil vsaj elektriko zadeva po formalni plati očitno vseeno ni povsem čista. Seveda pa se enostavni objekti lahko gradijo tudi z gradbenim dovoljenjem in ni mi znano, ali je investitor to pridobil ali ne.

Želel pa bi tudi diskutirati z Jasmino D. o tem kdo in koliko uporablja Tivoli. Očitno je, da Tivolija sama res ne uporablja veliko, sicer bi vedela, da je na vsako toplo sončno popoldne Tivoli POLN ljudi vseh starosti. Posedajo po klopicah in poležavajo po travici, sami ali v družbi. In res ne vem, kakšna bolestna paranoja bi mi lahko preprečila da sam tega ne bi počel. Res pa je, da ponoči ni polno niti otroško igrišče (začuda), o klopicah pa nisem več tako prepričan. Kakorkoli, pri tem bo oglasni pano bolj malo pomagal.


Jasmina D
Re na Marka Peterlina, 2.11. 2004, 13:13

Me veseli, da se v popoldnevih rekreirate v Tivoliju. Sama žal nisem te sreče - ob tem času sem namreč v službi - tudi vsi moji bližnji in znanci/ke so ob tem času v službi... Zadnjič sem bila v Tivoliju pred meseci, ko sem na kotalkališču vadila prestopni korak nazaj na rolerjih. Jaz sem jo v Tivoliju kar dobro odnesla - razen veseljaka, ki je pred Cekinovim gradom paradiral v trenčkotu in spodaj brez - v vseh teh letih nisem doživela kakih ekscesev. Imam pa kolega, ki so ga na teku okradili v podhodu pri Moderni galeriji in poznam eno starejšo gospo, ki ji je zmikavt na isti lokaciji vzel celo torbico - verjetnost, da sta se na tej lokaciji zgodili samo dve tatvini, sta minimalni, se Vam ne zdi? In takih ne-varovanih točk je najbrž v Tivoliju še več. Izogibanja takim točkam jaz ne bi imenovala "paranoja", prej bi temu rekla preudarnost.

občan
Kosovel, horsburgerji in ekshibicionisti, 4.11. 2004, 11:02

Spoštovana gdč. Jasmina in g. Blaž Lukan (članek Delo)!

Se vama ne zdi, da slabo delo policije, splošen porast kriminalitete, vandalizem in nizka kulturna raven v državi, nimajo dosti skupnega s strokovno neetično in nepremišljeno akcijo postavitve Kosovelovega spomenika. Pobiranje smeti, košenje trave in ropanje oz. ekshibicionizem so pereči problemi, ki se jih rešuje na drugih ravneh (vzgoja, izobraževanje, vzdrževanje, nadzor, sankcioniranje...). Ne gre jih metati v isti koš s postavitvijo spomenika, kjer so sodelovali visoko izobraženi in dobro situirani akterji, ki jim ni mar stroka, etika in morala. Žal si s člankom g. B.L., ki pomeša spoštovanega Cirila Jegliča in horsburgerje, nimamo,kaj pomagati. Celo obrato, daje nam jasno sliko malodušnega odobravanja postavitve spomenika in prodajanje megle v Tivoliju. Ampak ni nas uspel zmanipulirati s smetmi! Nekateri smo še vedno z vsemi argumenti proti postavitvi inštalacije v Tivoliju!.


Simon
"Spomenika" Kosovelu v Tivoliju NE BO, 4.11. 2004, 13:26

Kosovelovega spomenika v Tivoliju ne bo
Avantgardno zasnovan spomenik so nameravali postaviti v drugi polovici novembra, a je bila vloga za postavitev zavrnjena. Preberite si clanek Darinke Kladnik na naslovu: http://www.dnevnik.si/clanek.asp?id=100233


mobi čuk
Brez naslova, 4.11. 2004, 15:02

Kakšna firma pa je ta Mobitel, da se bo zdaj tako užaljeno umaknila? Poiščite malo bolj alternativne lokacije za alternativne spomenike, fantje. Rondo pri Žalah, trnovska ali kakšna druga vpadnica... Postavite velik steber z displejem na vrhu kar na križišču Vilharjeve in Dunajske. To so prostori, ki kar kličejo po nečem podobnem. Koncept elektronskega vsiljivca v zeleni naravi o katerem nam govori gospa Kučan je sicer zanimiv ampak v njem ni čisto nič prijetnega.

Komentarji odražajo mnenja in stališča uporabnikov Trajekta. Možnost komentiranja je namenjena spodbujanju javne debate in odzivom na članke. Uredništvo si pridržuje pravico krajšanja komentarjev, ki presegajo 1000 znakov. Uredništvo si pridržuje pravico odstranitve komentarjev v primeru, da so žaljivi, spodbujajo kakršnokoli nestrpnost ali napeljujejo na kriminalna dejanja. Za vsebino komentarjev uredništvo ne odgovarja.



Provizorij, ki zakriva gradbišče elektronskega spominskega obeležja.




Spomenik Kocbeku.
na vrh