info akcije magazine id mail english
NoviceFotoNapovednikBranjeLinkiArhiv novic
25. 10. 2004

Razstava seminarskih nalog "Svetloba in praznina"

Janez Koželj
V sredo 27.10.04 ob 12.00 bo v prostorih Galerije na Fakulteti za arhitekturo v Ljubljani otvoritev razstave na kateri bodo predstavljeni rezultati seminarja arhitekturnega projektiranja in kompozicije, ki jo je v letnem semestru 2003/2004 vodil gostujoči profesor Manuel Rocha de Aires Mateus. Mednarodno uveljavljen arhitekt vodi z bratom Franciscom uspešen biro v Lizboni in je redni profesor znamenite Akademije za arhitekturo na Univerzi italijanske Švice v Mendrisiu. Na Fakulteto za arhitekturo smo ga povabili kot najbolj prodornega predstavnika nove generacije portugalskih arhitektov, ko je po številnih gostovanjih v Evropi in Ameriki, pred letom predstavil svoje delo tudi na Piranskih dnevih arhitekture.

Vsako gostovanje arhitektov iz tujine, ki si sredi ustvarjalnega dela vzamejo čas še za novo pedagoško izkušnjo, je nekaj posebnega in dragocenega. Na hitro se je treba predstaviti, poiskati skupna stališča, izmenjati sorodna spoznanja in podobne izkušnje. Takšno zgoščeno komuniciranje je vedno vznemirljiv dogodek, v katerem se je treba jasno opredeljevati in izjasniti poglede na ključna vprašanja v arhitekturi. Gostovanje arhitekta Mateusa je bilo še posebej bogato doživetje, tako v človeškem kot strokovnem smislu. To je bilo srečanje z izrazito ustvarjalno osebnostjo odprtega, mehkega značaja in trdnih, premočrtnih stališč. Njegov namen je bil, da jih posreduje študentom in pusti, da jih sami preizkusijo.

Delo z gostujočim profesorjem je tudi za študente nekaj posebnega. Zberejo se iz različnih letnikov in različnih seminarjev samo za to priložnost, povezuje jih radovednost in želja, da usvojijo čim več novih znanj in se čim bolj izkažejo. Ob zgoščenem in razgibanem delu nastane nekakšno vzneseno vzdušje, v katerem se je treba hitro odločati, hitro razvijati zamisli in naglo sproščati podobe nezavednega. To je vznemirljivo doživetje ustvarjalnega procesa, ki se hitro odvija, v katerem je predvidena samo ena kritična osvetlitev mentorja, možna samo ena preobrazba zastavljene zamisli do končne izpeljave.

Naloga je bila zasnovati muzej arhitekture na posebej izbrani lokaciji. Kombinacija odprtega, ne povsem določenega programa na odprtem, sugestivnem prostoru, je ponudila študentom veliko svobode za sproščeno raziskovanje prostora. Svoje zamisli so razvijali predvsem na tektoniki votle oblike, pri čemer so se naslonili na, za profesorja Mateusa značilen jezik zgoščenega in praznega prostora. S prilagajanjem reliefnim oblikam in dispoziciji lokacije so že pri osnovni zastavitvi zasnove muzeja uspeli preseči prototip škatle z vloženimi prostori in ga prevedli v odprto strukturo. Pri delu z velikimi maketami so odkrivali pečine, votline, razpoke, vdolbine, soteske, tesni, previse in oblikovali neke vrste sintetično krajino gora in kraških jam. S tehniko črnobelega upodabljanja, ki poudarja razmerje med strukturo in praznino, so postopoma izčistili svoje prostorske zamisli, ki temeljijo na različnih odnosih med zgoščenim in izpraznjenim. Nastal je zvezno tekoči prostor različnih razpoloženj in izkušenj v gibanju skozi stavbo in v ritmu spreminjanja svetlobnih stanj. Mentor jih je usmerjal k poudarjanju arhitekture kot umetnosti praznega prostora, kot ga na najbolj prvinski način oblikujeta struktura in svetloba.

Študenti so z odvzemanjem vsega odvečnega, kar ne podpira osnovne zamisli, dobili pomembno skušnjo o tem, da se z enostavnim nujno ne zmanjšuje bogastvo doživetij prostora, ampak nasprotno povečuje njihovo intenzivnost. Nastale so zanimive rešitve, od katerih je nekaj odličnih primerov domiselnega in vsekakor izvirnega povezovanja tektonike, svetlobe in reliefa.

Študenti so hitro osvojili postopek in značilen prostorski jezik svojega mentorja za raziskovanje oblik izvotljene materije in načinov vodenja svetlobe. Profesor Mateus je spodbujal razvoj različnih zamisli, jim sledil in jih predvsem usmerjal k tisti neposrednosti, ki obvladuje celoto v neprikriti prostorski obliki. Lahko sklepamo, da ga je pri tem še posebej zanimalo, v kakšne smeri so študenti razširili izrazne možnosti njegovega prostorskega jezika in kakšne nove teme so v njem odkrili. Gostovanje profesorja Manuela Aires Mateusa je vsekakor uspelo tudi zato, ker je potekalo v vzdušju skupnega prizadevanja za čim bolj učinkovito delo in čim boljši rezultat. Za pedagoško sled, ki jo je pustil, velja najprej zahvala njemu in njegovemu bratu, Maruši Zorec za pomoč pri organizaciji in skrbi za izvedbo seminarja, sodelujočim študentom za vzajemnost in ustvarjalno energijo ter Andreju Hrauskyju in Majdi Cajnko za sodelovanje pri kritiki.

 na vrh

Komentar
ime
email
naslov komentarja
vpisite niz iz  stolpca
 

Komentarji odražajo mnenja in stališča uporabnikov Trajekta. Možnost komentiranja je namenjena spodbujanju javne debate in odzivom na članke. Uredništvo si pridržuje pravico krajšanja komentarjev, ki presegajo 1000 znakov. Uredništvo si pridržuje pravico odstranitve komentarjev v primeru, da so žaljivi, spodbujajo kakršnokoli nestrpnost ali napeljujejo na kriminalna dejanja. Za vsebino komentarjev uredništvo ne odgovarja.
Na razstavi s svojimi nalogami sodelujejo študentje: Blaž Babnik Romaniuk, Ajdin Bajrović, Tomaž Ebenšpanger, Jana Jocif, Anna Kravcova, Vid Kurinčič, Vojka Močnik, Aleksandra Sekereš, Mateja Šetina, Nataša Šprah, Nina Tešanović


Klikni za vabilo!


na vrh