info akcije magazine id mail english
NoviceFotoNapovednikBranjeLinkiArhiv novic
8. 11. 2004

Kaj je pokopalo Kosovelov zaslon, hotel Palace in hidroelektrarno Moste?

Matevž Čelik
Letošnjo jesen si bomo prav gotovo zapomnili po volilnem preobratu. Kar se tiče urejanja prostora, pa si jo bomo zapomnili tudi po preobratu, ki ga nakazuje neuspeh nekaterih pomembnih in izpostavljenih projektov. Oboje je presenetilo politične in gospodarske strukture, ki so Slovenijo vodile skozi trinajst let tranzicije in bile zelo samozavestno prepričane, da to počnejo v splošno zadovoljstvo državljanov. Glede na to, da smo v komentarjih po volitvah ugotavljali, da prostorskih tem slovenska politika še ne prepoznava kot relevantnih, bi težko potegnili kakšne bolj jasne vzporednice. Projekti iz naslova pa kažejo, da vprašanja urejanja življenjskega okolja vse bolj pričenjajo zanimati volilce.

Obeležje Srečku Kosovelu, hotel Palace in hidroelektrarno Moste v tem smislu povezujejo storjene napake, zaradi katerih so se tudi zaustavili. V vsebinskem smislu nimajo nič skupnega. Tudi dimenzije projetkov so, tako kar se tiče rabe prostora kot predvidenih investicijskih vrednosti, popolnoma neprimerljive. Poleg tega so locirani vsak na svojem koncu Slovenije, za vsakim od njih pa stoji druga razmeroma vplivna in uspešna gospodarska družba.

Tudi formalni razlogi, zaradi katerih so bili omenjeni projekti zaustavljeni so različni. Digitalnega zaslona v Tivoliju ne bo, ker investitorju upravna enota prejšnji teden ni izdala gradbenega dovoljenja. Hotel Palace se je konec oktobra ustavil v občinskem svetu, ki je lokacijski načrt pred novembrskimi prazniki vrnil v javno razgrnitev. Hidroelektrarni pa so rekli "ne" volilci, ko so na občinskem referendumu v začetku oktobra zavrnili spremembo odloka o zavarovanju mokrišča.

Tisti, ki vsaj deloma poznamo te projekte, lahko rečemo, da so tehnično kakovostno izdelani. Priprave nanje so vsebovale izdelavo različnih preveritev in študij. Njihova tehnična obdelava je nadpovprečna, podprti pa so tudi z različnimi ekspertnimi mnenji. Vsaj načeloma so si pridobili tudi soglasja nosilcev urejanja prostora, zavodov za varstvo kulturne dediščine in upravljalcev infrastrukturnih vodov. Pripravljeni so bili v skladu z zakonodajo in predpisanimi postopki.

Poleg tega ne smemo spregledati dejstva, da so v informacijah, ki so jih vsi trije investitorji lansirali v javnost, poleg poslovnega interesa podjetij, poudarjali da so njihovi projekti tudi v širšem družbenem interesu. Vsi so dosledno izpostavljali, da skušajo s svojimi projekti prispevati k splošnemu izboljšanju življenjskega okolja in razvoju lokalne skupnosti. Kljub temu pa so vsi trije projekti klecnili prav ob soočenju z lokalno skupnostjo.

In zakaj jim uradnik na upravni enoti v Ljubljani, občinski svetniki v Portorožu in volilci na Bledu niso bili pripravljeni dati zelene luči? Razlog je pravzaprav preprost. V toku priprave projektov nanje nihče ni dovolj resno računal. V prvih dveh poskusih gre neuspeh pripisati neposredno podcenjevanju vloge volilcev pri urejanju prostora. Posredno pa je tako tudi v primeru uradnika v Ljubljani. Ta je le državljan, ki je v primeru nejasnosti okrog izdaje dovoljenja za spomenik, v trenutku ko so gradbeni odri v Tivoliju že razburili Ljubljančane, presodil po svoji vesti in na podlagi tega, kar je o projektu vedel.

Vse tri projekte je pokopala odločitev investitorjev, da bodo rešitve do trenutka, ko jih bo zaradi pridobitve dovoljenj formalno potrebno razkriti tudi širši javnosti, obravnavali v zaprtem krogu znotraj svojih podjetij, projektantov in ekspertov. Kako bo izgledal Kosovelov spomenik, je javnost po dolgotrajnem moledovanju novinarjev uspela izvedeti šele iz Mladininega prispevka, objavljenega več kot mesec dni po otvoritvi gradbišča v Tivoliju. Piranski svetniki so se še dva dni pred sejo, na kateri so sredi oktobra obravnavali lokacijski načrt za Palace, spraševali kako izgleda idejni načrt prenove hotela. (Pred tem pa je spet le zaradi posredovanja radovednih novinarjev priculjal v javnost eden od renderjev, ki so jih pripravili arhitekti.) Projekt za hidroelektrarno v Mostah je bil v trenutku, ko so z njim seznanili javnost izdelan do takšnih podrobnosti, da ni puščal praktično nobenega manevrskega prostora za iskanje sprejemljivejše rešitve.

Na podlagi tega lahko zaključimo, da so bili obravnavani projekti tehnično in formalno dobro pripravljeni, vendar so padli, ker so bili napačno vodeni. Kar jim očitamo sicer v preteklih trinajstih letih ni veljalo za napako in številni projekti so uspeli ugledati luč sveta mimo opaznega angažmaja širšega kroga prizadetih državljanov. Številni občinski prostorski dokumenti so doživeli spremembe in dopolnitve tudi tako, da so pripravljalci sprememb - strokovnjaki, ki jih je plačeval investitor - ob pripombah lokalnih prebivalcev enostavno zamižali ali jih ovrgli kot neutemeljene. Nezadovoljstvo je sicer kulminiralo v nekaj lokalnih protestih, ki pa jih nihče ni jemal resno.

Takšen način urejanja prostora pa tudi v krogu držav, kamor se od letos naprej prištevamo nikoli ni žel aplavzov. Vendar v Evropi danes praktično ne srečamo več projektov, ki bi jih minirala javnost, kljub temu, da je ta običajno za urejanje prostora precej močneje motivirana kot pri nas. Spoznanje, da je investitor v začetni fazi projekta, ko se pripravljajo prostorski dokumenti, le eden od partnerjev, je že ustaljeno. Vodje projektov to dejstvo z vso resnostjo upoštevajo in v mnenjih uporabnikov prosotora vidijo odločilen prispevek k nemotenemu poteku in uspehu projekta.

Eno osnovnih načel vodenja projektov je namreč izkoristiti vse priložnosti, ki se ponujajo v fazi priprave, ko so stroški sprememb še majhni. (Glej graf!) Takrat je potrebno vložiti dovolj napora v podrobno definiranje zahtev, ki bodo kasneje odločilno vplivale na načrt. Priložnosti za usklajevanje je s približevanjem realizaciji vse manj, stroški morebitnih sprememb pa rastejo. Pri investicijah v nepremičnine in prostorske ureditve, kjer gre za bolj ali manj utečene postopke, se dovolj natančno ve, kdo in v katerem trenutku je ključni akter, ki ga je potrebno sprejeti kot partnerja pri projektu. Lokalno prebivalstvo se tu vedno pojavi povsem na začetku. Začetek vsakega projekta pa vsaj v grobih obrisih predstavlja oblikovanje prostorskih dokumentov, kakršen je tudi lokacijski načrt.

Zaustavljeni projekti iz naslova, skupaj še s Kolizejem, ki ga čaka podobna usoda, napovedujejo konec tranzicijskega urejanja prostora. Tega je zaznamovalo pogosto in do ostalih uporabnikov brezbrižno prilagajanje prostorskih dokumentov projektom, za katerimi so stali večji in vplivnejši investitorji. Če trg res deluje, rezultat te prelomnice vsekakor ne bi smelo biti še več zaustavljenih projektov, temveč kadrovske zamenjave v podjetjih in povečevanje znanj za vodenje investicij. Še vedno pa iz gospodarskih krogov prihajajo mnenja, da je potrebno postopke urejanja prostora poenostaviti. Vendar izhajajo iz napačnih predpostavk. Edina poenostavitev se pravzaprav skriva v pravilnem vrstnem redu: najprej prostorski dokument, potem projekt za gradbeno dovoljenje. Stvari so se zadnjih trinajst let zapletale v glavnem zato, ker so se projekti skušali implementirati v obratnem vrstnem redu ali po bližnjicah.

 na vrh

Komentar
ime
email
naslov komentarja
vpisite niz iz  stolpca
 

Observer
replika, 9.11. 2004, 22:44

Le kratka replika na ugotovitev avtorja, zakaj so projekti niso uvideli zelene luči. Mislim, da so taki projekti dobro vodeni s strani naročnika /v vseh priherih gre namreč za velike korporacije/. Problem je njihova umestitev v prostor, za katero pa lahko rečem, da je daleč od dobrega. Z eno besedo, revščina. Kar pa je le odraz družbenega stanja v državi.

Matevz
Velikost korporacije še ni porok..., 10.11. 2004, 14:40

... da bi bil projekt kvalitetno voden. Pogosto je ravno obratno. Posebej pogost pojav je, da na izpeljavo projekta, mimo vodje projekta (ki lahko zazna klimo na terenu in v neposrednih pogovorih, ter ustrezno odreagira), skuša vplivati kdo z vrha korporacije. To običajno napravi več škode kot koristi.
Prispevek se osredotoča na problem vodenja projektov. Problem umestitve v prostor sem namenoma izpustil, ker gre za drugo temo. Deloma pa gre pri tem prav za posledice napačnih odločitev v toku priprave projekta.


Jože Dekleva
samo stvar razvitosti demokracije, 15.11. 2004, 14:53

Pred leti sem sodeloval pri diskusiji med slovenskimi in nizozemskimi planerji. Našo stran je med drugim zanimalo kako je sodelovanje prebivalcev rešeno v nizozemski zakonodaji. Na koncu so bili nekoliko presenečni, ker so nizozemski kolegi s težavo ugotovili, da tega vprašanja zakonodaja zelo podrobno ne obravnava, vendar je vsakemu nizozemskemu županu jasno, da se za vsako pomembnejšo odločitev posvetuje s prebivalstvom. K temu je potrebno dodati še nekaj, nizozemski župan tudi razpolaga z viri, s katerimi bo lahko uresničil predloge, o katerih se bo dogovoril s prebivalci. Torej ne glede na zakone se v državah z razvito demokracijo odloča ob sodelovanju prebivalcev.

Komentarji odražajo mnenja in stališča uporabnikov Trajekta. Možnost komentiranja je namenjena spodbujanju javne debate in odzivom na članke. Uredništvo si pridržuje pravico krajšanja komentarjev, ki presegajo 1000 znakov. Uredništvo si pridržuje pravico odstranitve komentarjev v primeru, da so žaljivi, spodbujajo kakršnokoli nestrpnost ali napeljujejo na kriminalna dejanja. Za vsebino komentarjev uredništvo ne odgovarja.
V primeru Kosovelovega spomenika javne razprave sicer ne nalaga zakon, tako kot v ostalih dveh primerih. Vendar se je namerno skrivanje projekta pred javnostjo izkazalo za napako. V pripravo lokacijskega načrta v primeru hotela Palace in hidroelektrarne Moste pa investitorji javnosti niso vključili, želeli pa so, da se strinja z njihovimi predlogi in jih sprejme. Takšna pričakovanja pa so, blago rečeno, naivno podcenjevanje. V primeru Most je poleg porabljenih sredstev za pripravo projekta, investitor naknadno potrošil še precejšnjo vsoto za marketinško akcijo, s katero je skušal gasiti požar, ki ga je sam zanetil. Zaradi začetniških napak v pripravljalni fazi projektov je bilo tako veliko sredstev praktično vrženih skozi okno. Tako porabljena sredstva za neuspele projekte pa je običajno težko opravičiti pri lastnikih podjetij. Eden od pogojev za uspeh projekta je pač, da se ga najprej izvede. Če trg v Sloveniji res deluje, bodo torej zdaj uprave podjetij, namesto da bi poslušale izgovore o zapleteni prostorski zakonodaji, za kvalitetno vodenje projektov poskrbele s kadrovskimi potezami.


Hotel Palace, Portorož.


Gradbišče Kosovelovega spomenika v ljubljanskem Tivoliju.


Dolina Save Dolinke pod Bledom, ki bi jo poplavili s prenovo HE Moste.


Graf prikazuje priložnosti za definiranje zahtev in stroške sprememb v toku projekta. V toku priprave lahko z majhnimi stroški projektu dvigujemo vrednost s tem da odpiramo priložnosti za definiranje zahtev, ki naj bi jih projekt izpolnjeval. Ko se projekt bliža gradnji, je priložnosti vse manj, stroški sprememb pa vse večji. Klikni za povečavo! (vir: CABE)

na vrh