info akcije magazine id mail english
NoviceFotoNapovednikBranjeLinkiArhiv novic
13. 12. 2004

S kulturo nad naravo

Maja Simoneti
Izdajo gradbenega dovoljenja za prenovo opere je do nedavnega oviralo dejstvo, da Zavod RS za varstvo naravne dediščine ni izdal soglasja k projektu. Prejšnja vlada pa je v zvezi s tem na dopisni seji 30. novembra 2004 odločila o prevladi javne koristi opravljanja kulturne dejavnosti nacionalnega pomena nad javno koristjo ohranjanja narave. Odhajajoča vlada je tako omogočila izdajo gradbenega dovoljenja za projekt, ki ni izvedljiv ne da bi posekali bukev med Opero in Cankarjevo ulico. Leta 1993 zavarovana rdečelistna bukev naj bi tako postala žrtev kulture, prizidek k Operi pa bi lahko začeli graditi prihodnje leto.

V primeru bukve s Cankarjeve je kot izravnalni ukrep, ki ga zahteva Zakon o ohranjanju narave, predvidena ureditev mokrišča na zahodni strani Koseškega bajerja v Krajinskem parku Tivoli, Rožnik in Šišenski hrib. Izravnalni ukrep naj bi predstavljal povračilo povzročene škode v naravi. Če pustimo ob strani namige, da bi ta ekotop že kar nekaj časa nazaj moral urediti nek drug investitor, ki je posegel v prostor ob Koseškem bajerju, smo šele na začetku zgodbe.

Primer bukve s Cankarjeve sproža več polemičnih misli. Kot je že poleti v Delu opozorila Ženja Leiler (Delo, 2.8.2004) gre za kulturni problem "par excellence". V prispevku opozarja, da "ima kultura večjo odgovornost do narave same, saj je, ker posega vanjo, zanjo odgovorna dvakrat". Pravzaprav pa tudi napoveduje pričakovano odločitev Vlade in govori o predlogu poravnave, ko pravi da mora kultura " v trenutku, ko bo zarezala v bukev, da bi tam zrasli novi zidovi operne hiše, na nekem drugem mestu zasaditi novo drevo." Ker se lahko zgodi, da bukev s Cankarjeve postane vzor za reševanje podobnih problemov, ne le v Ljubljani ampak tudi v drugih slovenskih krajih, poglejmo nekatere probleme, ki jih odpira.

Izgubljene priložnosti javnega natečaja
Začnimo pri idejnih rešitvah za prizidek k Operi, ki so bile pridobljene z javnim natečajem. Gradnja opernega prizidka bo potekala na osnovi zmagovalnega natečajnega projekta iz leta 1998, ki je delo arhitektov Jurija Kobeta in Marjana Zupanca s sodelavci. Eden od komentatorjev na Trajektu je že opozarjal, da je bil natečaj v smislu odnosa do dediščine izveden podobno kot natečaj za Kolizej, saj je s projektno nalogo takorekoč že v osnovi predvideval potrebo po uničenju dela dediščine. Na prvi pogled se zdi, da zgradbe ni možno primerjati z drevesom. Pa vendar si lahko mirno dovolimo tudi tezo, da gre tako zaradi izjemne starosti, velikosti ter vitalnosti operne bukve za spoštovanja vrednega prebivalca glavnega mesta. V zvezi z natečajem nas zato vsaj malce draži misel na možnosti, ki bi jih lahko dala projektna naloga, če bi od avtorjev zahtevala vključitev drevesa v rešitev. Ker je bila za presojo o prednosti kulturnega interesa pred interesom ohranjanja narave odločilna »nemožnost alternativnih rešitev za doseganje tega javnega interesa«, je vprašanje o natečaju kot instrumentu pridobivanja alternativnih rešitev, še toliko bolj na mestu. Dejstvo, da je investitor prizidka k Operi Ministrstvo za kulturo, pa daje problemu še večjo težo.

Ločitev dediščine
Bukev ob Operi je prvina naravne dediščine. Časi v katerih sta bili naravna in kulturna dediščina v Sloveniji obravnavani v okviru istih institucij, niso prav daleč nazaj. Razlogi za osamosvajanje obeh področij in prehod na ločeno obravnavo naravne in kulturne dediščine so bili brez dvoma tehtni. Vendar oba sklopa dediščine pogosto sovpadata, kjer se narava in kultura prepletata. Danes naravno in kulturno dediščino razdvaja tudi podrejenost različnima ministrstvoma in ločenim zakonodajnim okvirom. V končni konsekvenci pa med javnim interesom za eno ali drugo odloči vlada!

V praksi so posledice tako definiranega ločevanja na naravno in kulturno dediščino kar pogosto večji problem kot bi bilo to dobro z vidika varstva tako ene kot druge dediščine. Dejstvo namreč je, da sta v posameznih primerih dediščini tesno prepleteni in je ravnanje v skladu zgolj z eno zakonodajo, lahko problematično z drugega vidika. Nezmožnost ustvarjalnega strokovnega povezovanja na tem področju škodi tako "kulturnemu" kot "naravnemu" pogledu na dediščino. Primer bukve ob Operi je značilen primer vzajemno šibke volje do sporazumevanja in upoštevanja različnih strokovnih mnenj.

Povračilo za posek drevesa v mestu
Kot rečeno naj bi posekano bukev nadomestili z ekotopom ob Koseškem barjerju. Predvidevamo, da je z vidika varstva naravne dediščine povračilni ukrep utemeljen, saj se predstavniki stroke tej odločitvi niso uprli ali je kako drugače kritično komentirali. Urbanisti in meščani pa se kljub temu sprašujemo, kako to, da bukve ne bo nadomestilo novo drevo v mestnem središču ali kar v ožjem območju bukve, ki bo padla za razvoj slovenske opere.

Za urbanista je posamično drevo, še posebno tako izrazitih dimenzij in oblik, pomemben gradnik mestne strukture. To pomeni, da je sestavni del podobe in značaja tega dela mesta, nosilec vzdušja in identitete. Podobno kot posamezne hiše je bilo nekoč tudi tako drevo zasajeno premišljeno in z določenim namenom. Bukev ob Operi je sama po sebi ekotop, žilvjenjski prostor in hkrati del ekotopa, živlejnjskega prostora. Današnji urbanizem upošteva dejstvo, da je mesto življenjski prostor ljudi, živali in rastlin. Zato je ureditev mokrišča ob Koseškem bajerju lahko zgolj izravnalni ukrep z vidika splošnega ohranjanja narave. V nobenem primeru pa ta ukrep ne zagotavlja ustrezne izravnave v mestnem središču. Bukev ob Operi ima pomen za urbani prostor, za značaj Cankarjeve ulice, ki se izteka v tivolsko promenado in v zadnjem času ponovno v večji meri postaja prijetno shajališče meščanov.

Preobrat?
Morda se bo kolo sreče za bukev ob Operi zavrtelo v drugo smer, ker se bo našel kdo, ki bo želel oporekati sprejemljivost na dopisni seji sprejete odločbe prejšnje Vlade. Nekatere novice kažejo, da so mestni svetniki v Ljubljani pripravljeni zadevo ponovno postaviti na dnevni red in oporekati utemeljenost vladne odločbe. Glede na to, kako se zadnje čase v mestu interpretira javne interese, bi lahko tako ravnanje razumeli kot izravnalni ukrep za ravnanje v primeru Kolizej. Investitor Kolizeja si je prav z namigovanjem, da bo poskrbel za javne interese priskrbel mnogo simpatij, čeprav ne obljublja ničesar v smislu javne dostopnosti in uporabnosti brez razlik in omejitev med meščani. Do danes mu mesto ni dalo vedeti, da so take zlorabe moteče. V primeru Opere pa bodo morda prav mestni svetniki tisti, ki bodo poskrbeli za kulturno rešitev in preprečili nezadovoljstvo, ki bi ga znalo sprožiti sekanje bukve.

 na vrh

Komentar
ime
email
naslov komentarja
vpisite niz iz  stolpca
 

Anonimnež
Brez naslova, 4.1. 2006, 22:46

Zadnje čase se v časopisih bere o variantah selitve bukve pred Opero v Ljubljani.
O selitvi bukve verjetno res nima smisla razpravljati glede na njeno starost in velikost. Težko si je namreč predstavljati s čisto navadnim laičnim poznavanjem osnov gojenja drevja, da bi kaj takega lahko preživela.
pri vseh borbah za bukev nihče ne pomisli na njeno ambientalno vrednost prav na njeni sedanji lokaciji. Saj ne gre samo za to, da se nadomešča kjer koli njena vrednost kot naravna znamenitost ali dobrina z nekim posegom samo za to, da se zadosti neki "kvoti" naravnih elementov v prostoru ali še slabše - investiranju v naravno prostorske ureditve - to je navadna trgovina!
Na obravnavani lokaciji sta v neposredni bližini ena poleg druge dve veliki rdečelistni bukvi. Ali bosta zaradi dozidave operne stavbe obe padli??
Obe tvorita nenadomestljiv parkovno urejen prostor v centru mesta, ki ima z njuno prisotnostjo v prostoru veliko ambientalno in tudi kulturno hortikulturno ureditveno vrednost. Ambientalno vrednost imata obe ogroženi drevesi in tudi drevje v njuni bližini tudi v pomenu mikroklime na tem prostoru. Dodatna ureditev prostorov okoli Tivolskega ribnika ali okoli Koseškega bajerja prav ogroženemu kulturnemu ambientu parkovne ureditve v neposredni bližini opere in mikroklimatsko ugodnim pogojem sedanjega ozelenjenega grajenega prostora ne bo prav nič koristila.
Iz tega vidika sta obe drevesi NENADOMESTLJIVI!!!

Zato sta vredni malo bolj poglobljene analize, ali je res nujno, da padeta in z njima vred ostala zelena ureditev okolice Opere. Opera ima svoj arhitekturni "umetniški vtis" v prostoru tudi kot objekt, postavljen v lepo urejen parkovni okvir. Če se ji to vzame, bo v svoji pojavnosti osiromašena, prostor pa ne bo več "dihal" ampak bo "zabetoniran", poleti vroč, v jeseni in spomladi pusto zasenčen, pozimi pa mrk.
Ljubljana bo na ta način izgubila enega svojih simpatičnejših predelov, ki izpričujejo njen kulturni potencial v preteklih dobah.
Koliko mest v Evropi pa si privošči take odljudne in nekulturne posege na svojih tradicionalno kulturnih objektih v centru mesta??
Probleme funkcioniranja opernega ansambla bi bilo treba na vsak način reševati drugače, ne pa s "prizidkarstvom" na način, ki je v našem prostoru sicer splošno popularen, ko rešujemo eden ali drugi svoje bivalne ali druge nepremičninske probleme.
Če nujno potrebujejo vadbene prostore, bi se to dalo urediti tudi z nakupom okoliških objektov in s povezavo do njih, na primer s hodniki pod cesto.
Postavlja se tudi vprašanje, kako je sploh lahko prišlo do tega in na čigavem zeljniku je zrasla ideja, da se podirajo zaščitena drevesa, katerih ni bilo dovoljeno predvidvideti za rušenje ob izdelavi načrtov glede na status zaščite, ki ga uživajo.
Gre očitno za grobo izsiljevanje in "postavitev pred dejstvo" javnosti brez potrebnih premislekov o možnih alternativnih rešitvah že na urbanističnem nivoju, pa tudi na nivoju projektiranja novih kapacitet operne hiše.
Izdelani predhodni arhitekturni natečaj pri tem ni izgovor, saj je bil ta dolžan upoštevati določila zaščite in podati rešitev s to predpostavko - če ne je grobo in samovoljno kršil nadrejeno javno priznano zaščito!!
Ali nas občane vse skupaj nič ne briga in bomo brezbrižno dopustili tako mrcvarjenje svoje okolice??


brane
operna bukev, 18.4. 2006, 23:08

bukev je že več let bolana vsak dan jo opazujem v kakšnih delovnih pogojih delamo se pa nihče ne vpraša 113 sadik živi hvala

Komentarji odražajo mnenja in stališča uporabnikov Trajekta. Možnost komentiranja je namenjena spodbujanju javne debate in odzivom na članke. Uredništvo si pridržuje pravico krajšanja komentarjev, ki presegajo 1000 znakov. Uredništvo si pridržuje pravico odstranitve komentarjev v primeru, da so žaljivi, spodbujajo kakršnokoli nestrpnost ali napeljujejo na kriminalna dejanja. Za vsebino komentarjev uredništvo ne odgovarja.
Javni odzivi
Mediji so problem z izdajo gradbenega dovoljenja za prenovo Opere spremljali od sredine poletja. V času čakanja na presojo vlade, kljub nedvoumnim znakom, da bo bukev posekana, ni bilo zaslediti strokovnih dvomov ali nestrinjanja meščanov z načrtovanim podiranjem drevesa. Posamezni novinarji so sicer odprli dileme odločanja med javnim interesom kulture in javnim interesom varstva narave. Opozarjali so na odgovornost kulture, da prepozna interes varstva narave kot enakovrednega. Iz vrst varstva kulturne dediščine je slišati nezadovoljne komentarje in opozorila, da bi bilo načrtovani poseg potrebno pozorno oceniti tudi z vidika vpliva na kostanjev drevored ob Tomšičevi. Posamezniki iz vrst varstva narave pa opozarjajo, da mora biti vsaka prvina naravne dediščine ovrednotena kompleksno, torej tudi z vidika vloge, ki jo ima za ljudi in grajeno okolje. Mnenj meščanov v tej zgodbi ni preverjal nihče. Zato ne moremo vedeti niti ali prebivalci mesta sploh vedo, da bo bukev ob operi padla.






na vrh