info akcije magazine id mail english
NoviceFotoNapovednikBranjeLinkiArhiv novic
13. 12. 2004

Kolizej "v mestu Gogi"

Mika Cimolini, Matevž Čelik
Z okroglo mizo, ki je prejšnjo sredo potekala v Cankarjevem domu je debata o natečaju Kolizej dobila še nekaj dodatnih značilnosti pohujšanja v dolini Šentflorijanski. Pa ne toliko zaradi očitanega "provincializma" kot zaradi dejstva, da se zainteresirana strokovna javnost izogiba nekaterim relevantnim vprašanjem, ki bi debato povzdignila na višji nivo. S tem pa stroka izgublja kredibilnost ter iz rok spušča priložnost, ki bi jo potencialno diskusija lahko imela. Redko se namreč zgodi, da katerakoli arhitekturna polemika zbudi toliko pozornosti v medijih in širši javnosti.

Že nabor diskutantov na okrogli mizi v Cankarjevem domu je spremenil dogodek v apologetski monolog, kjer so govorniki nizali opravičila, namesto da bi nudili argumente, tehtne odgovore ali jih poiskali v odprti diskusiji. Dogodek, kjer dve tretjini časa porabimo za nizanje palete osebnih mnenj, zgolj slabo tretjino pa za soočenje le-teh, bi pravzaprav težko imenovali okrogla miza. Nedopustno je tudi, da predstavniki strokovnih organizacij, ki so se zvrstili, govorijo v svojem imenu! Namesto tega, bi se lahko bolje pripravili ter podali usklajeno, skupno, strokovno stališče do poteka natečaja, podali napotke investitorju ter podali svojo jasno vizijo oz. stališče in s tem poskušali konstruktivno vplivati na potek dogodkov ali vsaj na javno mnenje.

Dogajanje v Štihovi dvorani je dajalo vtis, da je približno polovica govorcev verjetno nastopila na svojo lastno pobudo, saj nam poslušalcem nikakor ni bilo jasno, kakšna je pravzaprav njihova pozicija v odnosu do "primera Kolizej" in zakaj bi bili prav ti govorci "merodajni"? Glede na to, da je bilo med publiko kar nekaj merodajnih predstavnikov različnih ustanov, od ministra za kulturo, ljudi z mestne občine do investitorja, je bila zamujena lepa priložnost, da bi na tem srečanju dobili oprijemljive odgovore na vprašanja načrtovanja prestolnice. Tako pa so ključni udeleženci okrogle mize lahko obsedeli na svojih mestih ter zgolj beležili zadovoljne in v podobno smer naravnane nastope zainteresiranih govorcev.

Okrogla miza, ki ni zmogla ponuditi nikakršnega soočenja, seveda ni mogla pripeljati niti do kakršnega koli usklajevanja mnenj. Vse skupaj je za laičnega poslušalca izzvenelo kot še ena tehnokratska scena, kjer se niti arhitekti med seboj ne moremo opredeliti do "primera Kolizej". Prvi zaključek okrogle mize bi zato bil, če namemerno zelo posplošimo, da je šlo še za eno skupno klofuto po lastnem obrazu. Arhitekti smo izzveneli konzervativno, zapečkarsko in zeleno od zavisti.

Eno od morebitnih točk konsenza je predstavljalo posploševanje in izgovarjanje na neprimerno zakonodajo, ki je nihče še niti ni pričel resno upoštevati in uporabljati. Drug zaključek, ki bi ga laični poslušalec utegnil potegniti pod črto razprav, pa bi lahko bil, da je potrebno urbanistične "probleme" kot so nakupovalna središča, nebotičniki itn. potisniti na rob mesta. Češ, saj nismo proti, samo da nam niso pred očmi. Po eni strani svarimo o praznenju mestnega centra, opozarjamo na nevarnosti "sprawla" individualnih hiš v predmestju, po drugi strani pa ne znamo ponuditi rešitev za razvoj ustreznih komercialno naravnanih programov v mestnem središču. V evropskih in državnih strategijah zapisano iskanje virov za urbani razvoj v notranjih rezervah obstoječega mestnega tkiva tako še vedno ostaja zgolj ideja na papirju.

Če je bil namen in dejanski cilj okrogle mize ugotoviti, kaj v prostorsko-pravnem smislu v mestu Ljubljana ne deluje, potem lahko zaključimo, da okrogla miza kljub zadovoljstvu ob primernem odzivu nekaterih medijev ni dosegla svojega namena. Za nadaljnje delovanje strokovnih ustanov, kot sta društvo in zbornica zato ostaja odprto vprašanje širše diskusije, v kateri bi bilo prisotno dovolj strokovne vizije, da bi ta imela kakršno koli težo v javnih razpravah.

Investitor, ki konec koncev ni naredil nič nezakonitega, temveč zgolj vrgel kost, je v CD le nemo obsedel na svojem mestu, ne da bi dobil vsaj eno vprašanje ali strokovno navodilo, kako projekt za Kolizej obrniti v smer dobre prakse. Zaskrbljujoče je, da se stroka ob tem ni sposobna niti samokritično vprašati, zakaj je investotor tvegal s slabim lokalnim PR-om ter k natečaju povabil zgolj tuje arhitekte. ZAPS, ki mu glede na rezultate udeležbe na volitvah ne zaupa niti njegovo članstvo, bi se morala zaradi tega toliko resneje soočiti s podobo, ki jo ima v javnosti. Razmisliti bi morala o ukrepih, ki bi znova vzpostavili ugled in zaupanje v storitve njenega članstva med investitorji.

Če bi želeli, da imajo takšne okrogle mize kakršnekoli pozitivne učinke, bi morale postati prava soočenja različnih mnenj in ponuditi vsaj nekaj oprijemljivih zaključkov. Sklicevanje posameznikov na drugo nagrajeni elaborat, ki ima v strokovno-formalnem smislu zaenkrat prav toliko teže kot katerikoli drug, ima v tem trenutku za nadaljenje strokovno urejanje mesta prav toliko teže, kot lahkomiselno podpiranje prvega.

Kateri so nedvoumni strokovni zaključki, ki bi jih lahko ponudila okrogla miza? Če gre za vprašljive strokovne aktivnosti mestnih urbanistov, bi okrogla miza morala dati nedvoumen signal načelniku mestnega oddelka za urbanizem in njegovim nadrejenim, da bo za napačne odločitve potrebno prevzeti odgovornost. Drug nedvoumen zaključek bi bil lahko napotek za določitev najvišje dovoljene višine v historičnem delu mesta, ki nas vse tako razburja. Tretji nedvoumen zaključek s priporočili investitorju bi bil lahko proaktiven odnos do varovanja, s podrobnimi opredelitvami obsega varovanja, možnih posegov in iskanja finančnih virov za zagotovitev varovanja. Žal je tako okrogla miza zaradi nejasnih zaključkov samo še okrepila sporne alibije, pri katerih se investitor opira na deljena mnenja posameznih strokovnjakov. Z rezultati okrogle mize zato ne bi smeli biti preveč zadovoljni.


Več:
>>Akcije / Novi Kolizej

Starejši prispevki:
>>Investitor z javnim mnenjem... / Trajekt, 03.12.2004
>>Kolizej, novo kulturno srce Ljubljane? / Trajekt, 23.11.2004
>>Odločitev o novem prostorskem aktu... / Trajekt, 3.11.2004
>>Kdo je zagotavljal Prevent Investu... / Trajekt, 27.10.2004
>>Kolizej med zvezdniškim natečajem... / Trajekt, 12.10.2004
>>Ljubljanski urbanisti kršijo... / Trajekt, 6.10.2004
>>Obdobje problematičnih vabljenih... / Trajekt, 14.07.2004
>>Mnenje Ministrstva za okolje prostor in energijo

 na vrh

Komentar
ime
email
naslov komentarja
vpisite niz iz  stolpca
 

arhitekt
Brez naslova, 13.12. 2004, 17:22

Najprej bi bilo potrebno narediti celovito prostorsko analizo obstoječega stanja in trenutne rabe površin v mestu, kar je v pristojnosti mestne občine. Izdelati bi bilo potrebno celovit katastrski načrt, dostopen vsem projektantom, s čimer bi izključili malverzacije z zemljišči (kar se zagotovo ne bo zgodilo, ker ni v interesu političnih lobijev in špekulantov) in na podlagi teh podatkov izpeljati javni anketni natečaj za dolgoročno strategijo urbanizacije mesta. Nekaj takega se je že zgodilo, kjer se je upoštevalo zgolj konkretne ozkoteritorjalne rešitve ne pa predlogov za dolgoročno in celostno, plansko strategijo razvoja mesta v širših okvirih, kar bi dejansko potrebovali. In ta okrnjeni plan nameravajo v kratkem tudi sprejeti. Se pravi lahko pričakujemo kvečjemu nov korak nazaj, kjer bodo ponovno determinirani prostorski gabariti in celo oblika strehe - za mesto nedopustno. Zato lahko pričakujemo še več Kolizejev in poskusov sprememb PUP-ov, ker bo investitor in z njim projektant v konstantni koliziji s prostorskim aktom. Ljubljana potrebuje strateški plan in ne strogih ureditvenih načrtov. Struktura pozidave in natančna namembnost zemljišč naj se rešuje SPROTI z javnimi natečaji, ki naj temeljijo na prostorski strategiji in ne aktih, ki jih sprejema mestna občina, ki NI in ne sme biti merodajen razsodnik, lahko pa participira v sprejemanju omenjenih planov, ki naj, še enkrat ponavljam, temeljijo na natečajnih ne pogodbenih rešitvah. V strategiji mesta naj bo zapisana samo predvidena in priporočena namembnost zemljišč, investitorji pa naj se na podlagi teh izhodišč odločajo, kje in kaj bodo gradili. Dogaja pa se ravno nasprotno, da investitorji vsiljujejo mestu svoje špekulantske namere in vsiljujejo občini svojo "strategijo", ki nima nič skupnega z javnim interesom. Urbanistična strategija mesta mora biti dolgoročna in predvideti, kje se bo gradilo stanovanja, kje poslovne četrti, kje shoping centre in prisiliti investritorje in stroko, da se podreja tem kriterijem, ne pa milo rečeno nezaslišanim prostorskim aktom, ki v središču mesta predvidevajo na meter(!!!) natančno gabarite stavb. Takih veljavnih PUP-ov in zazidalnih načrtov je že nekaj, grozi pa nam, da jih bo še več. In ti prinašajo toliko omejitev, da se ne gre čuditi nenehnim zahtevam po spreminjanju le-teh, ki ponavadi zavlečejo izvedbo projekta za nekaj let. Kar naprej pa se pojavljajo tiste izjeme, za katere zazidalni načrti niso obvezujoči in s pomočjo politične volje lahko gradijo kjer hočejo, kar hočejo. In to so glavni očitki Odelku za urejanje prostora in urbanizem.

arhitekt
Brez naslova, 13.12. 2004, 18:14

In da me ne bo kdo napadel, češ kaj pa območja zazidave znotraj obstoječih zazidalnih struktur. Tam naj seveda veljajo PUP-i, ampak PUPi in ne zazidalni načrti. Danes so namreč tudi t.i. PUPi vse prej kot ureditveni pogoji, ti so že kar ureditvene determinante.

nearhitekt
Brez naslova, 14.12. 2004, 08:45

Veliko govorite, malo delate
vaši honorarji pa so v recipročni vrednosti z nekvaliteto
tako kot je to običajno v naši državi


zatrojanski kojn
anarhija, 14.12. 2004, 09:27

to, da je nivo prostorskih aktov na katastrofalnem nivoju, je dejstvo. Pobude, kot je bila tista s strani ministrstva za okolje in prostor v iztekajocem se in minulem letu, kjer se je o tovrstnih problemih razpravljalo na nekaj neformalnih srecanjih, so sicer dobrodosle, a so bile zal prevec "neformalne", ker ocitno niso prinesle nicesar. Predvsem eno tako srecanje, kjer so slovenski "strokovnjaki" predstavili svoje izkusnje s tega podrocja iz tujine, je zvenelo obetavno. A se je izzvenelo v predstavitvah lastnega dela in malo samoreklame, dejanske prakse izdelave, uporabe in izvajanja prostorske politike pa so se dotaknili samo posredno. Vsa "razvita" Evropa ima na tem podrocju razvite dokaj podobne sisteme, ki delujejo. Mi pa izumljamo ogenj, odkrivamo toplo vodo, na koncu pa ponavadi izvajamo nekaj, kar ima smisel le v kakih vzporednih svetovih. Seveda se vse skupaj odraza tudi na podrocju privatnih investicij. Investitorji se namrec zelo dobro znajdejo v tej realnosti. Edino tako lahko prilezejo do takih in podobnih nazivov, kot je npr. "investitor". Ce se da taksno anarhijo prostorske politike obrniti sebi v prid, se vsekakor splaca poskusiti. To jim ne gre zameriti. Skratka, najprej moramo pocistiti svoj peskovnik, sele potem se lahko v njem igramo. Ce tega ne znamo napraviti sami, pa nam naj ne bo nerodno, ce bomo kot osnovnosolci prepisovali od tistih, ki boljse znajo. Ali pa vzamimo instrukcije.

Artur
Kolizej "otrok naš nesrečni"..., 14.12. 2004, 10:34

Že od nekdaj se arhitekturna stroka deli na dva pola. Vsak nov projekt tako sproži kritike in dileme na eni strani ter pohvale in priznanja na drugi strani. Vedno se najdejo zagovorniki in nasprotniki posameznih projektov. In pri Kolizeju ni bilo popolnoma nič drugače.

Kot arhitekta pa me je presenetilo dejstvo, da je projekt Kolizej, po dolgem času, spet eden tistih, ki presega meje arhitekturnih krogov in je prerasel v projekt, ki ga "ocenjujejo" širše množice. Laična javnost, kot lahko temu rečemo ali če želite javno mnenje je v tokratni "akciji" preraslo meje, ki so razpoznavne za arhitekturno tematiko. O projektu govorijo takorekoč vsi; mladi, stari, laiki in veliki "poznavalci". Takšno reklamo naše stroke si arhitekti sami težko organiziramo. Ta projekt je tozadevno postavil nove razmejitvene kriterije in dvignil zanimanje širših javnih množic. Z vsem svojim arhitekturnim in urbanističnim znanjem pa poskušam analizirati projekt v odnosu do mesta, v odnosu do stroke, v odnosu do samega sebe...

Kot prvo gre za nekonstruktiven pristop pri organizaciji samega natečaja. Pri tem mislim izključno na pravico do dela, ki je v tem primeru slovenski arhitekt ni doživel. Nedopustna je popolna ignoranca naročnika, pa čeprav se je na natečaju zbral soliden sodoben tuj orkester. Res je, da se naša država še vedno izgublja v "zablourani" tranziciji. Pa vendar se mora projekt, ki lahko pomeni prelomnico v arhitekturnem oblikovanju segmenta glavnega mesta, organizirati na neprimitivnem in "demokratičnem principu". Kakorkoli že, mejnik se je postavil z dnem, ko se je natečaj uradno tudi začel in poti nazaj ni več. Pa poglejmo kakšne so lahko posledice. Kot vse kaže je investitor dovolj dobro "logistično" podprt in definitivno namenjen projekt pripeljati do konca - izgradnje; verjetno (zgolj ugibam) "prilagojenega" objekta. Temu smo lahko priča že od samega začetka, ko so se pojavili zametki medijske kampanje, katere cilj je prepričati javnost v primernost in nujnost takega projekta (konec koncev je moč ljudstva - javnega mnenja, lahko tudi odločujočega vpliva pri prepričevanju mestnega sveta, ki bo v končni fazi odločil o spremembah aktov. Tako si je organizator omislil prvovrstno komisijo, ki jo zastopajo eminentni gostje iz sveta arhitekture in drugih recimo temu "sorodnih" panog, zaključek natečaja se je zgodil z organizirano razstavo (kar mimogrede ni nič drugače kot pri ostalih tovrstnih natečajih, le nivo "igre" je višji) na zavidljivem nivoju in z organizirano novinarsko konferenco, ki je sledila. Vse lepo in prav do trenutka, ko se pričnejo lobiranja med strokovnimi kolegi. Dejstvo je, da je pri realizaciji vseh večjih projektov potrebno stopiti tudi do kakšnega "znanca" in zavrteti kak telefon, da stvari "lažje tečejo". Nič novega boste rekli. Že prav, vendar tu naročnik ponovno poskuša postaviti nove smernice in kriterije za to vrsto dela. Potrebno je, še pravi čas, na svojo stran pridobiti čim več ključnih akterjev in potem se bo zadevo že nekako speljalo, so si rekli gospodje.

Kdo pa jih pravzaprav pri tej gonji lahko ustavi? Oprostite, vendar trenutno ne poznam človeka, ki bi, v naši prestolnici, bil pripravljen reči bobu bob.

Kaj nas torej čaka v naslednjih mesecih? Ker v natečaju ni bil razpisan program, ki bi ga bilo, po veljavnih prostorskih aktih, mogoče izvesti na obravnavanem območju, je seveda najprej potrebno te akte spremeniti. Večina vas verjetno dobro ve kaj pomeni spremeniti prostorske akte za takšne lokacije, s takšnim objektom, kot je tukaj sedaj. Obstoječi objekt je nefunkcionalen, pa vendar ga pristojne službe za varovanje dediščine ščitijo (te tematike danes raje ne bi odpiral). Sprememba akta bo vsekakor prišla tudi do seje Mestnega sveta, ki pa bo do takrat (verjetno) že večinsko za podporo projektu.

Na tem mestu pa vas sprašujem: kje je pravzaprav tista meja, ko bomo rekli kaj je kje mogoče in dopustno graditi in kateri so tisti kriteriji, ki te gradnje omejujejo? Kapital tu prav gotovo ne sme biti eden ključnih akterjev, mar ne! Seveda se vsi skupaj še predobro zavedamo, da na področju ljubljanskega urbanizma že dolgo škriplje, a namesto, da bi "prevetrili" (v najboljšem pomenu besede) ta apatični konglomerat, se raje obnašamo provincialno in probleme rešujemo parcialno.

Ne razumite me napak (nikakor pa ne kot človeka s fobijo pred umestitvijo novih "produktov", če hočete, arhitekturnih dosežkov v našo prestolnico) vendar menim, da je včasih le treba pogledati, kaj dotični prostor prenese, česa pravzaprav ne rabi in na podlagi česa se stroka odloča o kriterijih za gradnjo objektov na določenem območju. Vemo, da se v Ljubljani že nekaj časa pripravljajo projekti celovite obnove prostorskih aktov (priprava katerih je vključevala tudi participacijo javnosti) in ti bi naj rezultirali celovito rešitev za prostorske zagate, katerim smo bili priča v zadnjih letih (desetletjih). V takih obdobjih pa je seveda tudi največja (ne)varnost, da se s pomočjo kapitala "zgodijo" največje, oprostite izrazu, "svinjarije", za katere se potem vsi tolčejo po glavi... Zgolj dejstvo, da je centru Ljubljane ponovno potrebno vtisniti pečat mesta z dušo in v center spet pripeljati ljudi in življenje ni dovolj za tako poseganje. To lahko storimo tudi na drug način in z drugačnimi projekti. Na drugi strani s takimi projekti uničimo prostor, ki si v tem primeru zasluži, da ga obravnavamo kontekstualno. Za konec naj samo še pohvalim investitorja, ki si za posamezne elemente izvedbe natečaja in izbor projekta ter vsesplošno prizadevanje za izvedbo projekta, zasluži vso pohvalo. Vendar, da bi le bil objekt vsaj na "ljubljanskem ringu". No, pa saj bodo svoje rekli še svetniki... in drugi.


Matevž Čelik
Brez naslova, 14.12. 2004, 11:33

Artur, škoda, da se ne podpišeš s celim imenom... Arhitekturna stroka se deli in bi se morala v strokovnih pogledih deliti še na več polov - s tem ni nič narobe. Prav nič pa se ne bi smela deliti pri tem, kakšni so pravilni postopki, katera zakonodaja je veljavna, kateri akti so veljavni in kdo je odgovoren za spoštovanje pravil. Ali bi lahko prosim prenehali tako navdušeno hvaliti in se zahvaljevati investitorju! Saj je samo investitor, bog pomagaj, ne pa odrešitelj... Takih bo še veliko...

Artur Olaj, arhitekt
Re: Matevž, 15.12. 2004, 10:03

Mogoče nisem bil dovolj jasen. Treba je vedeti, da je malo investitorjev, ki bi že od samega začetka vedeli kaj bi na koncu pravzaprav radi in poleg tega še poznali pot do cilja! V tem smislu torej pohvala. Drugače pa mislim, da bi se bilo potrebno malo zamisliti nad takim nonšalantnim početjem dotičnih gospodov, ki mislijo, da je v naši državi z denarjem še vedno mogoče vse urediti. In dokler bo to res mogoče, nam in naši stroki slabo kaže!

Anonimnež
Brez naslova, 15.12. 2004, 12:00

Ne, ravno takih investitorjev ni. Za pogumen in kvaliteten projekt ni ključen arhitekt, ampak ravno investitor. Kako da ne ločujete med dolgoročnim in kratkoročnim zaslužkom ter med oplemenitenim prostorom in "junkspacom". S tako investicijo kot je Kolizej bo kratkoročno investitor na izgubi, to pa kaže na njegovo dolgoročno vizijo.
Izhodiščni problem provincionalne miselnosti v Sloveniji je, da nikoli nismo imeli aristokratskega razreda - elite bogatih izobražencev, ki bi kulturno-politično krmilili družbo in dajali zgled. Pridirjali smo direktno iz vasi v mesto brez izobrazbe in meščanske etike. Kakšen investitor pa je lahko naprimer "slovenski elitnik" Jankovič, ki kupi sinu maturo in zraven še dober avto, namesto da bi ga dal izobraževat na Cambridge ali Oxford. Takšna je slovenska elita in večina pomembnih slovenskih investitorjev in prav takšna bo tudi slovenska arhitektura in prostor.


Anonimnež
in še..., 15.12. 2004, 14:01

polovičarstvo ni pot do uspeha. Bojim se, da se bo zgodilo dobesedno na višini Kolizeja, ki bi visok lahko pomenil vizijo, kulturni uspeh in nov simbol Ljubljane.

andrej prelovšek
Brez naslova, 16.12. 2004, 02:27

Matevž Čelik, urednik v morju anonimnežev in to celo zelo gostobesednih, strašna borba.
En anonimnež se celo podpisuje kot "arhitekt", govori o prostorski analizi, rabi površin (kaj pa je to zaboga, veste pa sem urbanist in vem da zadaj nič ni), drugi se podpisuje kot "nearhitekt".
Pa kaj zaboga vas je prijelo anonimneži, v tej družbi se vendar ne da anonimno delovati, ker je konec diskurza, to so le privatne pisne vaje.
Saj bi tudi jaz kaj polemično odgovoril na osnovni članek, vendar naval anonimnosti je pa že prehud, smili se mi to uredništvo.
Ceterum censeo ...
anonimnost je škandal šentflorjanski, to ni che guevara revolucion.
ta trajekt pa bo razpadel na tak način !


Matevž Čelik
Anonimneži, 16.12. 2004, 09:14

Andrej, saj imaš po svoje prav. Ampak prav z neanonimnim odgovorom, ki ga je sposoben komentator tvojega formata bi lahko priseval k izkoreninjenju te anonimne (ne)kulture razpravljanja. Če se boš samo pritoževal, bo samo še slabše. Se strinjam. Saj vsi ti anonimneži so bili na okrogli mizi, zato v tem smislu na Trajektu ne more biti nič bolje kot tam.

Anonimnež
Brez naslova, 16.12. 2004, 10:46

Ker mi gredo na živce cinične pripombe g. Prelovška, bi rad pripomnil, da je večini povsem jasno, kaj naj bi bila analiza prostora in analiza obstoječega stanja. Gospod ekspert, ki to verjetno tudi ve, pa je prevečkrat slišal zlorabljati to besedno zvezo, pa naj si pogleda kakšno knjigo, da analiza v ne bo izgubila svoje "integritete"!
NPR:

"SPATIAL ANALYSYS
IN URBAN PLANNING

Renato T. de Saboya

This paper endeavours to explore the consequences for the urban planning process of the convergence of two spatial analysis tools: Geographical Information Systems and Urban Models. As will be shown, the benefits of this convergence are numerous, going beyond the boundaries of spatial analysis and introducing a new trend of reorganisation into the planning process as a whole."


Anonimnež
Brez naslova, 17.12. 2004, 09:31

3- hura za ljubljano

Anonimnež
Brez naslova, 19.12. 2004, 10:34

Forum "Trajekt" naj bi bil izmenjava mnenj in stališč; važne so misli in njih vsebina, ne pa , kdo jih je izrekel!?
Razpravljati je treba torej o napisanem, formalno se pa to lahko zastopa s končnim mnenjem uredništva "Trajekta". Ne razumem, zakaj je tako pomembno, kdo stoji za kakšno mislijo ali ugotovitvijo?
Če je osebno izjavljanje nujno, se pa naj skliče v posameznem primeru (kot je naprimer Kolizej) uradno obravnavo (in ne samo javno okroglo mizo) z osebno prisotnostjo in osebnim izjavljanjem ali pa interno anketo z argumentiranim izjavljanjem članstva ZAPS , članstva Društva arhitektov, članstva Društva urbanistov, pridobi uradna mnenja upravnih služb glede uradnih procedur za spremembe prostorskih aktov, glede odvisnosti od določil dolgoročnega plana ali strateških prostorskih dokumentov mesta itd.(MOL, MOPe) , spomeniško varstvenih strok, zgodovinarjev, umetnostnih zgodovinarjev, instituta za javno upravo. Pri vsem skupaj ne gre samo za arhitekturni problem, oziroma gre še najmanj za arhitekturni problem v ozkem smislu stroke (izvzemši urbanizem).
Konec koncev se v "Trajekt" lahko kdo podpisuje tudi pod tujim imenom, kdo pa to preverja?


Artur Olaj
re:, 20.12. 2004, 12:20

Seveda je le vprašanje morale. In pa seveda bontona!

mika
Brez naslova, 22.12. 2004, 16:12

Mnenje Min. za okolje in prostor je super in pravzaprav odgovarja skoraj vecini polemik z okrogle mize. Zato mi je se toliko manj jasno, zakaj ni mogoce debate spravfiti na visji nivo?

Jana Gojanović Purger
France Prešeren o Kolizeju, 25.12. 2004, 11:35

France Prešeren:
NEBEŠKA PROCESIJA
......
Torej rajši v božje hiše
je in bo Ljubljančan šel,
ko v glediše, na plesiše
tlako delat za pekel.

Satana skoz luknjo ključa
gledal in poslušal je,
brž si zmisli zvita buča
za Ljubljance limanice:

Reče zidat' kolizeum -
tam Ljubljančani vsi vprek
peli bodo mi "Te Deum!"
da se bo razlegal jek.

Kolizeum pot k nebesam
bo zazidal kršencam,
um se trl bo s kolesam -
nova Sodoma bo tam.

Se zidalo bo glediše,
ko se leto pomladi,
manjkalo ne bo nam hiše,
kjer se satanas časti.

Čaka te velika sreča,
ti Ljubljana spačena!
Ti kasarna boš sloveča
satana peklenskega!"
........

Iz zgoraj napisanega je razvidno, da je tudi Prešeren sodeloval v javnih razpravah o urejanju Ljubljane.....
(najdeno v zbranih delih FP, leta 1980 ob izdelavi diplomske naloge na VTOZD arhitektura: Kolizej -Vračanje mestnih funkcij in likovne zaznavnosti )

Lep pozdrav in srecno v NOVEM LETU


Komentarji odražajo mnenja in stališča uporabnikov Trajekta. Možnost komentiranja je namenjena spodbujanju javne debate in odzivom na članke. Uredništvo si pridržuje pravico krajšanja komentarjev, ki presegajo 1000 znakov. Uredništvo si pridržuje pravico odstranitve komentarjev v primeru, da so žaljivi, spodbujajo kakršnokoli nestrpnost ali napeljujejo na kriminalna dejanja. Za vsebino komentarjev uredništvo ne odgovarja.
Projekt Kolizej, ki odpira vprašanja infrastrukture v ožjem mestnem središču, spomeniškega varstva, pravnega poteka postopkov, prihodnjega razvoja mestnega centra, ponuja številna izhodišča za izčiščevanja urbanistične vizije mesta Ljubljana. Vprašati bi se morali, kaj bi to mesto rado bilo? Kaj bi arhitekti in planerji radi, da postane? Kaj je z mestnim načrtom? Kdaj ga bomo imeli in na kakšen način bomo do njega prišli? Kje je oblikovalska in strateška vizija mesta, ki upošteva tudi možnosti za razvoj, ki vpleta kapital kot samoumevno, potrebno dejstvo za razvoj? Kdo bo prinesel program? Kdo bo naredil mesto živo za vse prebivalce, obiskovalce in tiste, ki tukaj delajo? Kako in na kakšen način bomo usklajevali interese gospodarstva in prebivalcev s strokovnimi smernicami? Kdaj in na kakšen način bodo postopki postali dovolj transparentni, da bo odpadel vsak dvom, ki bi udeležene lahko bremenil nepristranskega ravnanja, klientelizma ali celo korupcije?


na vrh