info akcije magazine id mail english
NoviceFotoNapovednikBranjeLinkiArhiv novic
16. 12. 2004

V Narodni galeriji arhitekturni bienale po bienalu

Uredništvo
Razstava, ki je bila letos v sklopu mednarodne arhitekturne razstave Metamorph prikazana v galeriji A+A v Benetkah, je od včeraj na ogled v Narodni galeriji v Ljubljani. Razstava je za domačo publiko nekoliko dopolnjena. Na ogled bodo tudi stare fotografije, ki jih je večinoma posnel Vladimir Braco Mušič, skice in nekateri ohranjeni načrti, pa tudi dokumenti, ki nam osvetljujejo čase, ko je projekt nastal. Dodani bodo tudi diapozitivi sedanjega stanja, delo Mirana Kambiča in Jurija Kobeta. Tudi tokrat je postavitel zasnoval Jurij Kobe, grafični oblikovalec je bil Miljenko Licul, vse skupaj pa je organizirala galerija DESSA v sodelovanju z Narodno galerijo.

Spominski kompleks na Rabu je premalo poznan del naše arhitekturne dediščine. Sodi v serijo spominskih projektov, ki jih je Ravnikar zasnoval v petdesetih letih. Pri teh delih se je skušal izogniti tedaj običajnim plastikam borcev in trpečih, ampak je gradil na bolj abstraktnih arhitekturnih elementih. Pri spominskem kompleksu na Rabu nas še posebej zanimajo trije vidiki. Prvi je odnos med učiteljem in učencem. Večinoma se zgodi, da učenci sledijo učitelju in zapadejo v epigonstvo. V kolikor se želijo postaviti na lastno pot, večinoma prekinejo sodelovanje in se odvrnejo od učitelja. Ravnikar pa je na izredno intelektualen način vedno izhajal iz Plečnikovih principov in jih preoblikoval in nadgrajeval. Ni posnemal oblik, ampak bolj načela. Druga zanimiva tema je zasnova pokopališča, ki povzema elemente sredozemskega mesta. Ima svoj vhod, "stradun" glavni trg in stolp. Na ta način se načela mesta uporabijo tudi pri pokopališču - mestu mrtvih. Tretja zanimivost je, da je objekt nastal v socialističnem času, ko je bila cerkev odrinjena na rob družbe. Vendar je arhitekt Ravnikar uporabil arhitekturne elemente, ki spominjajo na sakeralno arhitekturo. Do Kamporja, kjer stoji spominski kompleks, nas vodijo posamezna obeležja, podobna božji poti, na glavni ploščadi je obelisk, ki bi bil lahko tudi zvonik, zraven je obokan muzej, ki posnema obliko krščanske kripte in tako dalje.

V katalogu magister Tomaž Krušec razloži tudi Ravnikarjevo kompozicijo, ki je bila preštudirana na perspektivne učinke. V določenih točkah so se volumni in oblike pokrili in uravnotežili tudi do morskega horizonta v daljavi in nekaterih izrazitih hribov. Danes tega žal ni več mogoče doživeti, saj se je kompleks preveč zarasel, lahko pa to vidimo na starih fotografijah, ki jih je posnel Vladimir Braco Mušič v času nastajanja spomenika.

 na vrh

Komentar
ime
email
naslov komentarja
vpisite niz iz  stolpca
 

andrej
Brez naslova, 18.12. 2004, 20:12

Moram reci, da je razstava v primerjavi z beneško boljša. Slednji bi namreč očital predvsem pomanjkljivost, saj na njen ni bilo mogoče začutiti občutka v dotičnem prostoru, kar je bistvo tega pokopališča in tisto, kar ga razlikuje od ostalih. Projekcije so bile namreč nekoliko neresne, prav tako je manjkalo slikovnega gradiva in vedut. Sicer pa vse pohvale za izvedbo razstave.

Komentarji odražajo mnenja in stališča uporabnikov Trajekta. Možnost komentiranja je namenjena spodbujanju javne debate in odzivom na članke. Uredništvo si pridržuje pravico krajšanja komentarjev, ki presegajo 1000 znakov. Uredništvo si pridržuje pravico odstranitve komentarjev v primeru, da so žaljivi, spodbujajo kakršnokoli nestrpnost ali napeljujejo na kriminalna dejanja. Za vsebino komentarjev uredništvo ne odgovarja.

na vrh