info akcije magazine id mail english
NoviceFotoNapovednikBranjeLinkiArhiv novic
28. 12. 2004

Kodeks brez sprememb ZGO-1 ne prinaša dovolj nadzora nad prakso

Borut Šantej
Kakšna je razlika med ZAPS ter Akademskim pevskim zborom Tone Tomšič? Kogar vržejo iz APZ Tone Tomšič, lahko še vedno "fuša" doma; kogar vržejo iz ZAPS, ne sme "fušati" niti doma.

Regulacija dejavnosti je gotovo eden od vidikov, po katerem se arhitekturno projektiranje loči od bolj nedolžnih aktivnosti - na primer prepevanja. S pravnega vidika pa ZAPS od večine drugih nevladnih organizacij ločuje predvsem dejstvo, da opravlja nekatere dejavnosti, ki bi jih sicer morala opravljati država sama. Država je z ZGO-1 določila pogoje za opravljanje dejavnosti arhitekturnega in krajinsko-arhitekturnega projektiranja ter prostorskega načrtovanja, na ZAPS pa je s t.i. javnim pooblastilom prevalila administriranje tega sistema, torej organizacijo opravljanja strokovnih izpitov, vodenje imenika ter podeljevanje licenc.

Samo po sebi se zdi potegovanje za izvrševanje teh nalog dokaj nerazumno početje, saj gre za podrobno normirano, organizacijsko zahtevno in izrazito administrativno delo, ki zbornici prinaša veliko odgovornosti in povzroča kup stroškov. Za izvajanje javnih pooblastil bo morala zbornica nameniti velik del svojih kadrovskih in finančnih virov, čeprav bi jih lahko ravno tako učinkovito (pa seveda brez udarca po žepu članov v obliki članarine) opravljalo nekaj uradnikov s fikusom in arhivom na Ministrstvu za okolje in prostor.

V celoti gledano pa je seveda obveznost opravljanja javnih pooblastil majhna žrtev v primerjavi s koristmi, ki jih ZAPS oziroma njeni člani s prevzemom te obveznosti pridobijo. Ena od koristi je možnost avtonomnega urejanja stroke; če hočeš biti zakonodajalec, moraš najprej postati uradnik, bi lahko rekli za ZAPS. Arhitekti resda ne morejo sami določati, kdo lahko opravlja njihov poklic, lahko pa predpisujejo, kako ga naj opravlja. Arhitekti ne morejo predpisovati pogojev za vpis arhitektov v zbornico, predpisujejo pa lahko pogoje za izbris iz nje. Kodeks poklicne etike in disciplinski pravilnik, ki so ju člani zbornice pred nekaj dnevi sprejeli na skupščini ZAPS, sta prva in najpomembnejša akta samouprave arhitekturne stroke. V prvem letu svojega delovanja se je morala zbornica ustrojiti v nekakšen mini urad za izdajanje izkaznic, žigov in potrdil, s sprejetjem kodeksa in disciplinskega pravilnika pa se lahko začne njena metamorfoza v pravo stanovsko organizacijo svojih članov.

Vendar - in vedno je kak vendar - pa čaka zbornico pri uveljavljanju stanovskih pravil veliko ovir. Na tem mestu opozarjam le na največjo od njih. Nemo peccat invitus, nihče ne more grešiti brez lastne volje, je vedel povedati že Seneka pred dva tisoč leti, in to načelo je tudi danes zabetonirano v temelje vsakega pravnega reda. Načeloma je vsakdo odgovoren za svoja ravnanja le toliko, kolikor jih je svojevoljno tudi storil. Problem je v tem, da ZGO-1 arhitektom ne zagotavlja neodvisnosti pri njihovem delu - in kdor ni neodvisen pri svojih dejanjih, zanje tudi ne more odgovarjati. ZGO-1 sicer govori o "odgovornem projektantu", vendar odgovornost projektanta zajema le spoštovanje predpisov in tehničnih pravil pri projektiranju. Bistvo kodeksa pa je določitev pravil interakcije med arhitekti in njihovih razmerij s strankami. Takšna pravila pa lahko upošteva - in je za njihovo kršitev odgovoren - le arhitekt, ki je pri svojem delu neodvisen, na primer arhitekt, ki samostojno opravlja svoj poklic, ali arhitekt, ki je družbenik v projektivnem podjetju. Vendar kodeks velja za vse člane zbornice: k njegovemu spoštovanju je zavezan npr. tudi odgovorni projektant v večjem gradbenem podjetju. Vendar tak arhitekt povečini ni niti pristojen niti ne more vplivati na veliko večino poslovnih odločitev tega podjetja, s katerimi bi bil lahko kršen kodeks (prenizka cena storitev, nelojalno reklamiranje, navzkrižje interesov, nelojalno prevzemanje poslov itn.).

Zakonodajalec je arhitekturno projektiranje pripoznal kot pomembno dejavnost, katere opravljanje je potrebno v prid tehnične brezhibnosti projektov in objektov regulirati. Za kvalitetno arhitekturo pa seveda ni dovolj, da je "tehnično brezhibna". Če naj bo arhitektura eden od pomembnih mehanizmov za doseganje "kakovostnega bivalnega in delovnega okolja", kot piše v uvodu h kodeksu, mora biti arhitekt pri svojem delu vsaj približno neodvisen. Ta vidik pa zakonodajalca pri pisanju ZGO-1 ni zanimal in ga v njem ni uredil.

Zbornica bo morala v bodoče na ta problem opozarjati in si prizadevati za njegovo odpravo. Načinov za doseganje večje neodvisnosti arhitektov pri opravljanju njihovega poklica je več. Najbolj učinkovita pa hkrati tudi najbolj radikalna rešitev je, če se smejo z arhitekturnim projektiranjem ukvarjati le arhitekti v svobodnem poklicu (na ta način je na primer zagotovljena neodvisnost odvetniškega poklica). Drugi način je ta, da so k spoštovanju (nekaterih) etičnih pravil stroke zavezane tudi gospodarske družbe, ki se ukvarjajo z arhitekturnim projektiranjem, in ne le odgovorni projektanti, ki so tam zaposleni oziroma ki delajo zanje. Še tretja možnost: z arhitekturnim načrtovanjem se lahko poleg samostojnih arhitektov ukvarjajo le gospodarske družbe, ki so v večinski lasti arhitektov oziroma kjer imajo zaposleni arhitekti na njihovo delovanje odločilen vpliv. V tem primeru družba sicer ni zavezana k spoštovanju etičnega kodeksa, vendar pa se v njej zaposleni arhitekti zaradi možnosti soodločanja ne morejo izgovarjati na vsiljevanje ravnanja v nasprotju s kodeksom etike.

Dokler poklic arhitekta ne bo urejen na katerega od teh treh ali na kak drug primeren način, ki bo zagotavljal večjo neodvisnost stroke, novoizvoljenim funkcionarjem disciplinskih organov zbornice ne smemo prav nič zavidati. Pri uveljavljanju pravil kodeksa in disciplinskega pravilnika bodo morali namreč upoštevati različne stopnje (ne)odvisnosti posameznih arhitektov in pa dejstvo, da bodo kodeks dostikrat kršili subjekti, ki jih zbornica ne more nadzorovati (gospodarske družbe). Poleg potrebne odločnosti pri opravljanju njihovega dela jim zato želimo tudi veliko zdrave pameti in modrosti.


Več:
>>Zaps pripravlja etični kodeks / TrajekT, 25.10.2004
>>Arhiforum
>>Kodeks etike Evropskega sveta arhitektov

 na vrh

Komentar
ime
email
naslov komentarja
vpisite niz iz  stolpca
 

mihael
komentar, 29.12. 2004, 18:54

Mislim, da se premalo poudarja moralni kodeks arhitektov. Z vsakim novi "razsvetljevanjem" stroke se namreč vzporedno odvije popolna diskreditacija le-te interno in v očeh javnosti. Vsakič, ko si nekdo prizadeva in izgleda, kot da bo nekaj dosegel za povečanje ugleda naše branže, se nekaj metrov stran odvija popolna svinjarija, ki te napore popolnoma izniči. Tako naj ob pozitivnem angažiranju arhitektov okoli Kolizeja in nekaterih drugih problemov še enkrat spomnim na vzoredne dogodke stebričkov na Prešernovi, natečaja za Ljubljanico in samopromocijo izbrancev, kar kaže na izrazito razglašenost stroke in kot take nesposobne nastopiti pred javnostjo, kot to velja za zbornice "večjega" formata. Izvor teh težav je iskati v introvertiranosti posameznih stremuških skupin, ki več energije pokurijo za šikaniranje in onemogočanje drugih kot za napredek stroke. Mimo teh skupin - "elite" se odvijajo vsakdanje stvari, ki v senci konstruktov uvidijo svetlobo škodljivih realizacij, napopravljive škode. Hočem povedati, da je primarno problem stroke v miselnosti in mentaliteti arhitektov in ne toliko v zakonodaji in kodeksih (s katerimi mimogrede soglašam, ker so v dani situaciji potrebni), ki so v zdravi družbi irelevantni. To je razločno, če se poglobite v zakonodajo Avstrije, Švice, celo Španije, ki je veliko bolj ohlapna pa si nihče ne upa privoščiti deviacij, ker ve kaj to pomeni za njegovo nadaljno eksistenco v tem prostoru.

maja
neodvisnost, 3.1. 2005, 12:20

Sprašujem sebe in še koga drugega, ali je res treba popravljati različne zakone, da bi si pogledali v obraz in se začeli medsabo in v kontekstu svojih del obravnavati bolj etično. Ker je etični kodeks v prvi vrsti instrument uravnavanja razmerij navznoter, je v danih pogojih možno k spoštovanju kodeksa pritegniti tudi gospodarske družbe, ki zaposlujejo arhitekte ali pa razmisliti o tem, kako bo zbornica pomagala svojim članom, ki iz etičnih razlogov ne želijo opravljati dela, ki ga od njih pričakuje gospodarska družba, ki se na kodeks ne želi ozirati. Ker je strokovna etika nekaj, česar ne urejamo z zakoni, k čemur se posameznikov ne prisili, ampak se ji ti prostovoljno podredijo, bi bilo treba delovati v smeri, da bi spoštovanje etike, vodilo vso arhitketurno prakso. Bolje kot mahati s potrebnimi zakonskimi spremebami, bi bilo torej povabiti gospodarske družbe, da si v povezavi s svojimi arhitekti kodeks pogledajo in ugotovijo, ali bi ga lahko spoštovale tudi same. Morda pa bi se izkazalo, da bi lahko kodeks s skupnimi močmi razvili do take mere, da bi ga lahko vsi skupaj osvojili kot obrambni zid stroke in se pridružili na tem področju že artikuliranim strokam kot so oglaševalci ali novinarji. Mimogrede zdi se mi, da tudi imenovani pri svojem delu niso "zakonsko" neodvisni in tudi ne vem, če kakšna zakonska določba povezuje gospodarske družbe s kodeksi s teh področij.

Komentarji odražajo mnenja in stališča uporabnikov Trajekta. Možnost komentiranja je namenjena spodbujanju javne debate in odzivom na članke. Uredništvo si pridržuje pravico krajšanja komentarjev, ki presegajo 1000 znakov. Uredništvo si pridržuje pravico odstranitve komentarjev v primeru, da so žaljivi, spodbujajo kakršnokoli nestrpnost ali napeljujejo na kriminalna dejanja. Za vsebino komentarjev uredništvo ne odgovarja.
Skupščina ZAPS je 22. decembra 2004 sprejela kodeks poklicne etike arhitektov. Sprejetje kodeksa je pomembno, pa vendar sam po sebi ne prinaša vseh možnosti za izboljšanje poklicne prakse arhitektov.
-
Problem je v tem, da ZGO-1 arhitektom ne zagotavlja neodvisnosti pri njihovem delu - in kdor ni neodvisen pri svojih dejanjih, zanje tudi ne more odgovarjati. Načinov za doseganje večje neodvisnosti arhitektov pri opravljanju njihovega poklica je več. Najbolj učinkovita pa hkrati tudi najbolj radikalna rešitev je, če se smejo z arhitekturnim projektiranjem ukvarjati le arhitekti v svobodnem poklicu. Drugi način je ta, da so k spoštovanju (nekaterih) etičnih pravil stroke zavezane tudi gospodarske družbe, ki se ukvarjajo z arhitekturnim projektiranjem. Tretja možnost: z arhitekturnim načrtovanjem se lahko poleg samostojnih arhitektov ukvarjajo le gospodarske družbe, ki so v večinski lasti arhitektov.



na vrh