info akcije magazine id mail english
NoviceFotoNapovednikBranjeLinkiArhiv novic
4. 5. 2005

Nomadski muzej

Luka Melon
V začetku marca je slab teden po začetku podiranja postavitve The Gates umetniškega para Christo in Jeanne-Claude v Centralnem parku svoja vrata na obrežju reke Hudson odprl potujoči Nomadski muzej. Japonski arhitekt Shigeru Ban je iz ladijskih kontejnerjev zgradil muzej na 54. pomolu zahodnega dela Manhattna, v podaljšku 13. ulice, praktično v osrčju ultra trendovskega Meatpacking districta in le nekaj ulic oddaljenega od galerijskega Chelsea. Muzej je postavljen za tromesečno fotografsko razstavo Ashes and Snow kanadskega fotografa Gregorya Colberta.

Živimo v času, ko svetovne metropole z veliko vnemo najemajo zvezdniške arhitekte za projektiranje ogromnih ekscentričnih muzejev, ki predstavljajo mestu donosno turistično atrakcijo in delujejo kot magnet za obiskovalce. Ob tem mislim, da ni potrebno omenjati baskovskega Bilbaa in vseh ostalih mest, ki so mu sledila. Za začasno spremembo v trendu je v New Yorku poskrbel Shigeru Ban, ki je sprojektiral prvi svetovni potujoči muzej. Ta je postavljen na enega od trinajstih pomolov v Hudson River Parku na zahodnem bregu Manhattna. Park zavzema rehabilitiran obrežni pas od Battery parka na jugu otoka do 59. ulice v liniji Centralnega parka. Pier 54, ob katerega so se v prejšnjem stoletju privezovale križarke, je del osem kilometrskega posega namenjenega rekreaciji.
V času, ko se v arhitekturi javnih zgradb pojavlja vse več visoko-tehnoloških materialov je Ban v muzeju uporabil močan koncept s pomočjo začasno najetih nizko-tehnoloških ladijskih kontejnerjev, ki so po razstavi "reciklirani" in vrnjeni v vsakdanjo rabo. Zato je za razliko od notranjosti, njegova zunanjost verjetno zanimiva predvsem arhitektom in ne toliko širši javnosti. New York Times je celo nekaj dni pred otvoritvijo razstave objavil članek z naslovom "Stavka pristaniških delavcev? Ne, umetnost".

Oblikovna filozofija arhitekturnega biroja Shigeru Ban se vrti okoli ideje uporabe lahko dobavljivih in nepričakovanih materialov v inovativnih konstrukcijskih sistemih. Vodilno vlogo pri tem imata interes in strast do uporabe papirnatih tulcev kot glavnega konstruktivnega elementa. Svetovno priznanje je dosegel leta 1995, ko je iz papirnatih tulcev zgradil začasna bivališča za žrtve katastrofalnega potresa v Kobeju. S podobnimi začasnimi bivališči se je ukvarjal še po potresih v Turčiji in Indiji. Leta 2002 je bil izbran za arhitekta japonskega paviljona na Hannovrskem Expu. Pri Nomadskem muzeju je za zunanje stene več kot štiri tisoč kvadratnih metrov velikega prostora uporabil 148 večinoma najetih transportnih kontejnerjev postavljenih v vzorcu šahovnice in tako ustvaril tranzitno okolje, ki se nanaša na potujočo naravo razstave. Kontejnerji sežejo deset metrov v višino in s treh strani obdajajo celoten dvestometrski pomol. Banov zaščitni znak, ogromni papirnati tulci premera skoraj enega metra, se vzdolž celotnega prostora muzeja pojavijo v obliki centralnega stebrišča, ki podpira strešno konstrukcijo, prav tako narejeno iz papirnatih tulcev. Celotna strešna dvokapna ploskev in polnila med kontejnerji so platneni. Bela zunanja stran platna odbija sončno svetlobo, medtem ko notranja črna stran pripomore k občutku, da se nahajamo v notranjosti katedrale. Med stebri vzdolž notranjosti poteka centralna pot iz grobo tesanih desk, obdana s prodom. Na obeh straneh poti visijo dramatično osvetljene velike črno-bele fotografije velikosti 2x3 metre, razvite na ročno delanem japonskem papirju. Na najbolj oddaljeni steni se predvaja enourni film, ki z glasbo in pripovedovanjem dodatno pripomore k dramatičnosti interiera. Identičen pogled vzdolž stebrišča se pojavi v seriji fotografij na sami razstavi, kjer sredi egipčanskega templja orel preletava plešočo mulatko v beli obleki.

Razstava Ashes and Snow je življenjsko delo fotografa Gregorya Colberta, ki ga poleg fotografij in filma dopolnjuje še serija pisem s potovanj, predstavljenih v obliki knjige. Avtor želi, da bi celotna razstava gledalcu prinesla občutek začudenja, kontemplacije, vedrine in upanja. Material za razstavo je nastajal v času trinajstih let na triintridesetih ekspedicijah po svetu, kjer je raziskoval naravno interakcijo med živalmi in ljudmi. V tem času ga je pot peljala od Kenije, Namibije, Indije, Mjanmarja in Šri Lanke, pa vse do Antarktike.
Colbert izpostavlja, da fotografije niso bile digitalno retuširane, kolažirane ali drugače obdelane. Pravi tudi, da želi prikazati živali v svojem naravnem okolju v interakciji z ljudmi ter poudariti izginjajočo mejo med njimi. Fotografije so hkrati dramatične in pomirjujoče ter vizualno zelo atraktivne. Na žalost pa si situacij prikazanih na razstavi ne moremo predstavljati brez misli, da so fotografirane živali dresirane. Kako si lahko drugače predstavljamo deklico, ki miže kleči na skali v Namibijski puščavi in se naslanja ob bok geparda? Dresura umetno pripomore k njegovi želji zabrisovanja meje med človekom in živaljo, a s tem istočasno negira sam koncept fotografij. Je paradoks, ki ustvarja atraktivne fotografije, a s precejšnjo hibo.
Na fotografijah in v filmu se pojavljajo sloni, gepardi, opice, divji psi, orli, sokoli in celo kiti, če naštejem le nekatere živali. Dejstvo, da je ta muzej začasni objekt potujoče narave, s platneno streho in da v njem nastopajo dresirane eksotične živali, me je pripeljalo do zaključka, da je Nomadski muzej pravzaprav neke vrste cirkus kjer dresura dobi novo dimenzijo. Ob tem naj še omenim, da je v dvorani Madison Square Garden v preteklih tednih istočasno gostoval največji ameriški cirkus Ringling Brothers and Barnum & Bailey, kar je čudno, a navsezadnje, simpatično naključje.

Muzej bodo v začetku junija razstavili, 37 kontejnerjev napolnili z umetniškimi deli in ostalim materialom ter z ladjo odpeljali v Los Angeles, ker je za december načrtovana otvoritev na Santa Monica Pier-u. Preostale izsposojene kontejnerje bodo vrnili v bližnje pristanišče Newark, medtem ko si bodo v L.A.-u ponovno izposodili kontejnerje potrebne za tamkajšnjo postavitev. Shigeru Ban pravi, da bo muzej na vsaki lokaciji malenkost drugačen in se bo prilagajal lokalnim pogojem. Istočasno pa upa, da bo muzej s svojo začasnostjo ostal ljudem v spominu ravno zaradi dejstva, da ga na tisti lokaciji nekaj mesecev kasneje ne bo več. Muzej in razstava se bosta Sloveniji približala čez dobro leto dni (poleti 2006), ko bodo muzej premestili v Vatikan.

Več:
>>spletna stran projekta

 na vrh

Komentar
ime
email
naslov komentarja
vpisite niz iz  stolpca
 

Vojko Kilar
Potresna varnost, 6.5. 2005, 12:49

takšnih kontejnerjev je vprašljiva, važno je kako so povezani skupaj in kako v tla in koliko je prečnih povezav. No, pa saj ni da bi bilo treba resno biti v skrbeh... Lp Vojko KIlar

Komentarji odražajo mnenja in stališča uporabnikov Trajekta. Možnost komentiranja je namenjena spodbujanju javne debate in odzivom na članke. Uredništvo si pridržuje pravico krajšanja komentarjev, ki presegajo 1000 znakov. Uredništvo si pridržuje pravico odstranitve komentarjev v primeru, da so žaljivi, spodbujajo kakršnokoli nestrpnost ali napeljujejo na kriminalna dejanja. Za vsebino komentarjev uredništvo ne odgovarja.







na vrh