info akcije magazine id mail english
NoviceFotoNapovednikBranjeLinkiArhiv novic
19. 9. 2005

"Don't trust anybody over thirty!"

Grega Košak
Škandalozna neudeležba stroke (izven samih prirediteljev je bilo arhitektov in urbanistov, le cca 5!) na javni razpravi o PCL-ju, tej skoro sedemdesetletni travmi ljubljanskega urbanizma, je izbila sodu dno in zato to moje pismo vsem, ki se jih javna odgovornost naše profesije še tiče.

Mestni svet je sicer res pravkar zavrnil DAL-ovo iniciativo za konzultativni strokovni svet, češ, da ne gre podvajati teles, ko vendar že imamo Odbor za urejanje prostora in urbanizem; ta pa je, ob vseh svojih pristojnostih, tako neodgovoren (sic!), da na isti javni razpravi sploh ni bil prisoten!

Pripadam (skoraj naj-) starejši generaciji članov društva, ki naj bi, svojim letom primerno, umirjeneje gledala na sedanja vprašljiva urbanistično-arhitekturna dogajanja v naši srenji. In seve pri tem iniciative za nujno izboljšanje teh razmer ne le v strokovno temveč predvsem javno korist, prepuščala mlajšim, z več energije, kompetentnosti in predvsem zaupanja v javnosti. Pač po aktualnem načelu "Don't trust anybody over thirty!"

Pa jih žal te in pa sedanje vodilne srednje generacije, ob vsakem novem dogodku in to vedno redkeje, skoraj zaman iščem na sceni. Ko povprašaš za neodzivnost, padajo izgovori kot: "Čemu bi se izpostavljal, ko se ne da nič menjati….", "Vse sem že večkrat povedal….", "Sem prezaposlen z osnovnim preživetjem, da bi se s tem ukvarjal!", "Ne morem podpisati apela, ker imam z mestom prav sedaj podpisano pogodbo…." pa vse do prozornega "Nisem bil povabljen, v časopisu pa sem objavo spregledal…..".

Tudi obetajoči portal mladih."Trajekt", ki je obetal postati ščuka v ribniku krapov, je postal nekakšen glinen golob, privzdignjen nad banalnost sedanjosti okoli nas. Bolj od razgrnitve Potniškega centra Ljubljane ga zanimajo virtuelni bienali arhitekture (z malo začetnico in s po 300 Evri nagrad v natečaju!) in tuja scena.Tej logiki sledeč, mi je njihovo uredništvo načelno zavrnilo objavo, v Delu zavrnjene replike na Delov, za arhitekturo žaljiv članek: "Ja, ampak ne tu. In ne tuji"(na temo Kolizej!), ker da je v javnih diskusijah pozitivno naravnano!

Razumem jih, ker so vsi, po nekaj bridkih izkušnjah (Anderlič versus Arhe!) pristali na skupnem imenovalcu: "Če se (in to največkrat sam) izpostavim, pridem na črno listo pri mestnih oblastnikih ali pri naročnikih, spremenilo pa se itak (tudi zaradi neenotnosti interesov v sami stroki) ne bo nič", ker so mediji, lobiji in politika interesno in poslovno prepleteni; na vsak način pa močnejši od interesno in generacijsko parcializirane in kruhoborske stroke.

Luksuz do povedanega lastnega mnenja si pridobiš šele, ko si izven aktualnega poslovnega dogajanja in zato nisi več eksistenčno odvisen. A ti tedaj tega vnaprej diskvalificira poslovno nenevtralni načelnik mestnega oddelka za prostor, češ da gre le za posamezna "nerelevantna mnenja nekaterih upokojencev". Večino stroke pa isti vidi v (molčečih!) pritrjevanjih poslušnih v lastni in državni administraciji, "po novi veri" polno kompatibilnih s svojim predpostavljenim.

"Kolektivnost" nastopa je tudi v stroki postala beseda, ki ima v novih pogojih skoraj negativen predznak. Društvo arhitektov je postalo predvsem interesna skupnost posameznikov, ki sicer spravi na dve leti skupaj pregledno razstavo "Inventuro", promocijo svojih posameznikov in podobno še pozicije v Prešernovem in Plečnikovem skladu. Ni pa več odgovorno in sposobno, da v pravtako vedno bolj individualizirani javnosti, vzpodbudilo interes za nujna strokovna preverjana "pro bono publico", ki jih okolje parcializiranih poslovnih iniciativ v mestnem prostoru vedno bolj potrebuje. Zbornica ZAPS pa se itak ukvarja bolj sama s seboj in introvertno; le še s sicer potrebno profesionalizacijo stroke v javni zakonodaji.

Le še z nostalgijo se lahko spominjam serije nekdanjih DAL-ovih javnih iniciativ: "Stanovanje za naše razmere", Klub "barva in oblika", švedski barvni izobraževalni tečaji, redne arhitekturne strani v "Naših razgledih", Sinteza; angažirale so širšo kulturno javnost (Štih, Pirjevec), ki je postala stroki v tedanjih dilemah in razmerah v oporo. Danes smo tako javno podporo, tudi po lastni krivdi, izgubili in na javne probleme ista gleda le še kot na banalne medseboje konflikte poslovno zainteresiranih avtorjev.

Zanamci in javnost se bodo, po desetletjih sedanjih, večinoma destruktivnih odločitev (Novi prostorski plan Ljubljane, lokacije akademij, Kolizej, Šumi, PCL), upravičeno spraševali, kje sploh sta bila glas in zadostna vztrajnost stroke tedaj, ko se je o tem odločalo. Profesionalne odgovornosti, kaj bomo kot grajeno okolje zapustili bodočim generacijam, se z šibkostjo zgoraj navedenih odgovorov ne bomo izognili. Strinjam se s Suhadolcem, da je nekdanja Ljubljana, v neprimerno finančno skromnejših pogojih od današnjih, realizirala mnogo več trajnejšega in vizionarnejšega; imela je tedaj pač Hribarja, Puca, Prelovška na mestni strani in seve Plečnika.in Šubica na naši.

Svoje mesto v izvršnem odboru društva vidim le, če se z njegovimi cilji in zlasti metodami delovanja lahko identificiram, zato vas naprošam za Vaše pismeno mnenje na zastavljeno problematiko.

S kolegialnimi pozdravi Vaš

Grega Košak

Ljubljana, 16. septembra 2005

 na vrh

Komentar
ime
email
naslov komentarja
vpisite niz iz  stolpca
 

Marko
Kam pluje Trajekt?, 20.9. 2005, 13:40

V zadnjih mesecih je prišlo do očitnega preobrata v kursu, ki ga ubira Trajekt. Iz neodvisne kritične, problemske in raziskovalne drže pri obravnavanju strokovnih problemov in vprašanj ter podiranju nekaterih tabujev je zaplul v mirne vode spremljevalca na dolgi in udobni vožnji. Tak je morda komu več všečen, je pa zato toliko manj koristen in potreben.

Nikoli mi ne bi bilo žal, če bi Trajekt prenehal z delovanjem, ker bi postal močnim trn v peti, žal pa mi bi bilo, če bi Trajekt ugasnil sam od sebe – ker ne bi imel več razloga za obstoj. Kajti zares žalostno bi bilo, da bi Trajekt na koncu doživel usodo Titanika, pri čemer se ledene gore, ki bi povzročila njegov potop, sploh ne bi videlo.


Gojko ZUPAN
Korak za korakom, 20.9. 2005, 14:14

Grega ve, da se z enim člankom ne da rešiti vse problematike. Zato se držimo le Potniške postaje z vsemi njenimi žarišči in lovkami. Grega ve tudi, da je prav njegova generacija (NE ON!) bila priča in soudeležena pri odločitvi za podvoze, ki zdaj režejo Ljubljano drugače kot je želel že Fabiani. Nov potniški center, nekakšen Montparnasse z velikim stolpom prav v osi rimskega Carda, ki se je oblikoval med Krimom in Kamniškimi Alpami in zdržal več kot 2000 let, bo še bolj skril umeščenost Ljubljane kot sedanja grda stolpnica z napisom Petrol ali povečan rumen nabiralnik v izteku Miklošičeve. Veliko je bilo kritik na novi kolos Kolizeja, ki naj bi zakril zaraščen grajski grič, tu pa veliko starejšo in bolj pomembno os s potrjenimi načrti želimo zakriti brez kritičnih arhitektov in urbanistov in krajinarjev - ali pa ne?? Kako se bo nov Župančič oziral v Gorensko stran?

študent
Brez naslova, 21.9. 2005, 14:54

Gre za problem, ki se začenja pri izobraževanju. Fakulteta si je zadala ustvarit veliko količino praktično podkovanih mojstrov, ki bodo hitro kos določeni situaciji. Zelo pragmatično! Večino časa se porabi za izdelavo raznih 'projektov', ki se jih ne domisli do konca in skoraj nič za branje teoretskih tekstov, za razmislek o arhitekturi danes. Študentje se dobesedno grebejo za mizo na določenih seminarjih, za prisostvovanje na natečajih kot risarsko orodje ipd. Kvantiteta nad kvaliteto! V tej hitrosti skoraj ne najdeš časa, da se ozreš nazaj, prav tako se ne čutiš kompetentnega za komentiranje aktualnega dogajanja. Večina projektov sledi preverjenemu modelu, za eksperimentiranje ni prostora. Seminarska dela nimajo vračunanega problematiziranja, odpiranja ran, misli o problemih mesta danes ipd. Če že, pa na zelo načelni, neduhoviti ravni. Poleg tega smo pri boljših profesorjih deležni še izrazito demagoškega pristopa v smislu ene resnice, ene arhitekture. Ostali pa na žalost relevantnega mnenja sploh nimajo. To se vidi tudi kasneje. Mladi biroji se prav tako držijo dokaj preverjene poti, ki nam jo predstavijo oziroma argumentirajo, kot nek doprinos k arhitekturni misli. To pa na žalost v subjektivni stroki kot je naša nikoli ni bilo težko. Produkcija nima zapisanega problema v njeni notranji strukturi. Ta proces gre tako daleč, da se ob nastopu tujih birojev užaljeno zoperstavijo konkurenci z argumentom, češ kaj pa oni vedo o naših razmerah, zakaj niso povabili nas ipd. Pa nisem na nobeni strani, da ne bo pomote. Od nas študentov se avtomatično pričakuje, da podpremo njihova 'prizadevanja', kar v večini primerov krasno funkcionira, saj gre le za logično nadgradnjo prejšnje misli, da si svojega mnenja ne znamo izoblikovati. Znamo pa slediti! V konkretnem razvpitem primeru gre za objekt, ki naj nebi posegel v historično mesto, saj velja da zgodovinsko mesto ohranjamo zaradi določene identitete. V neevropskih mestih so ubrali obratno pot: identiteto se briše. Gre samo za stvar načelne usmeritve: kaj želimo, kaj si lahko privoščimo. Identiteta ima konec koncev določeno ceno, ki ni majhna. Ne razumem pa zakaj so popustili pri neštetih projektih slovenskih avtorjev, ki prav tako niso upoštevali lokalnih posebnosti ter urbanističnih postavk. Česa se bojimo? Uležana samozadostnost potrebuje prepih iz tujine. Takrat se bo šele pokazalo kako dobri smo zares. Zato lahko mirno obrnem gornji citat: »kje sploh sta bila glas in zadostna vztrajnost stroke« ko smo odločali o prihodnosti in izbrali preteklost.

student dva
Brez naslova, 21.9. 2005, 16:36

Problema nasega arhitekturnega, in sicer v obce kulturnega prostora je njena nesamostojnost, le da si tega ne zelimo priznat. nikjer ne pise, da ce imamo lasten politicni prostor, da je tako zagotovljen tudi kulturni. Ce vprasate mene je bolje biti brez fakultete za arhitekturo, kot pa imeti eno. Toliko zlagane demagogije lahko izvaja samo nekdo, ki ima monopol nad stroko in izvajanjem pedagoskih procesov. G. Kosak pise, da na javni razpravi ni bilo ljudi. Ti ljudje, ki so bili poklicani za skrb glede nasega okolja se medtem hinavsko smehljajo na raznih banketih in si pripovedujejo bolane sale iz spolnega zivljenja tega ali onega. Bolano, perverzno, apokalipticno. Bodimo iskreni. Slovenija ne premore enega samega pravega arhitekturnega biroja, ki bi predstavljal referenco tega kulturnega okolja. morda se eden ali dva temu priblizujeta, drugace pa dalec pod nivojem, ki bi ga naj arhitekturna storitev zmogla in obsegala, in se predvsem znala odkrito predstavit javnosti, znala podobo na ogled postavit. Za kvalitetno arhitekturo je potrebno veliko znanja, predvsem pa je pomembno kako to znanje akumulirati, ga usmeriti v nek cilj. Nivo slovenskih birojev za arhitekturo je na nivoju frizerskih salonov, nivo ljubljanske fakultete za arhitekturo pa spominja na partijske organizacije. In problem je, kot pise student pred mano da se studentu odvzema cas, cas ki bi gamoral nameniti razmisleku o svojem pocetju, o etiki svojega dela. Nezrelost je beseda, ki bi lahko bila postavljena pod imenovalec za akademski zbor mase matice Sloga in iniciative se med slovenskimi arhitekti uveljavljajo po principu, da ce se prirines do korita si dober arhitekt, drugace pa ne, ce si z nami bo nekaj kruha tudi zate, ce ne pa ne. In ko se spomnim koliseja, si zelim da bi ga postavili. pa ne zato, ker bi verjel v to arhitekturo, ampak ker bi predstavljala opomin tem zlaganim gobcem. govoriti o tem da je 30 odstotkov stavbnega fonda v centru ljubljane praznega, in kaksna katastrofa se nam obeta v primeru koliseja je drugorazredno podtikanje. Kje pa so bili ti borci, ko so se te stvari zacele dogajat, kaj so do sedaj storili, da se to ne bi dogajalo. Temeljna in usodna selekcija za mlade ljudi se zacne ze na fakulteti. Slovenski arhitekturni prostor je nekomunikativen, zaprt. Gre pa za nek elitizem, ki je poln poceni postmodernisticnih modrosti ( kozelj, sobotna priloga), ki pa je dalec od, bom rekel kar misli. Pa se beseda glede trajekta. Nikoli nisem verjel vanj. Nikoli si ga ne bi drznil imeti za vec kot informacijo. Kar pa se tice njegove vloge glede izboljsevanja komunikacije, pa bi povedal to da so se vgiznili v lasten rep. Pa se to. Pisem nepripravljeno, v fragmentih, a apeliram da se zacne govoriti o tem.

Vladimir Braco Mušič
"Strinjam se z Grego Košakom!", 21.9. 2005, 16:56

Žal sem tudi jaz spregledal vabilo na razpravo o okolju potniške postaje Lj. Kar je bilo od načrtov objavljenega v časopisih in na TV, je zelo žalostno. Velik korak nazaj od Markotove rešitve, ki so jo demontirali veliki in majhni mestni in društveni veljaki v času prevrata ... Glavni problem je v tem, da DAL ni več to kar je bil - eden od pionirjev civilne družbe v Sloveniji. Še v časih, ki so terjali državljanskega poguma. Zbornica je sui generis para-državna institucija, ki kolonizira stroko. Upam, da se vas veliko spomni, da sem že velikokrat (zaman) predlagal ponovno ustanovitev tripartitnega sveta (ali sosveta) za urbanizem. ("Minister Gregor pa nič...")
Mislim pa, da Ljubljana ni tako grda kot to mislijo in pravijo nekateri. Gl. tudi: "Next stop > Ljubljana: THE OLD EUROPE AND THE NEW, STILL IN BALANCE, The New York Times, Sunday, July 31, 2005!
In še nekaj: Ne prižigajte sveč na mestu Robbovega vodnjaka in spomnite se kako je potekal začetek prenove, oz. odločanja in izvajanja v zvezi z repliko, ki je edina rešitev. Bil sem eden od tistih, ki so v sredi 80-ih let vodili najširšo možno strokovno razpravo. Moja poznejša pojasnila očitno ni nihče bral. Zdaj širijo laži in potvorbe, tako novinarji kot tudi nekateri "strokovnjaki", ki sedijo v zelo pomembnih organih te države.
Sem še starejšo od kolege Košaka in se mi tudi še ljubi. Ne zapravimo vsega ugleda!
Lep pozdrav vsem
Braco


Matevž Čelik
trajekt in ledene gore, 22.9. 2005, 11:43

Kar pravi Marko v prvem komentarju pravzaprav popolnoma drži. Da so se vsebine na Trajektu v prvi polovici letošnjega leta spremenile ni mogoče zanikati. In povsem možno je, da ob morebitnem podoživetju usode Titanika bralci ne bi niti opazili ledene gore.
Trajektove spletne strani so bile postavljene, da bi skozi prispevke in komentarje pripomogle k identificiranju problemov prostorske kulture. To pa je mogoče le, če o teh temah pišejo različni ljudje, različnih profilov, z različnimi mnenji... Trajekt je zasebna pobuda, nikoli pa ni bil zamišljen kot spletna stran z zasebnimi mnenji in vsebinami temveč prostor na svojih spletnih straneh ves čas odkrito in jasno ponuja vsej javnosti. Očitno pa je kritičnih piscev in komentatorjev, ki bi si drznili razkriti svoja imena, v slovenski stroki izjemno malo.
Do zdaj najodmevnejše teme s kritično in problemsko vsebino so praktično rezultat rednega dela dveh piscev in še nekaj občasnih bolj aktivnih dopisnikov. Tudi iz generacije Grege Košaka.
Zakaj se profesor Košak jezi na TrajekT, ni povsem razumljivo. Da bi kdaj zavrnili objavo kakšnega prispevka pa ne drži. Najbrž bi bilo potemtakem logično, da tudi tega, v katerem je profesor tako piker na račun Trajekta ne bi objavili.
Kritične in problemske motorje Trajekta žal lahko žene samo dovolj mnenj različnih piscev, ki se jim to zdi pomembno. Če se bo ustavil, bo to samo zgovoren rezultat (samo)zadovoljstva in nekritičnosti stroke, o kateri piše tudi kolega Košak v svojem prispevku.


Tine
novi center Ljubljane, predlog zazidave, 23.9. 2005, 16:22

Odziv na besedilo v pismu g. Košaka
"....pritrjevanjih poslušnih v lastni in državni administraciji, "po novi veri" polno kompatibilnih s svojim predpostavljenim. ..."
KOMENTAR:
NE samo PO "NOVI VERI" ampak v skladu z že do sedaj veljavnim Zakonom o javnih uslužbencih (če se ne motim, 92. člen)...
To vodi v politikantstvo in priviligirano investitorstvo v urbanističnem urejanju prostora, v ne spoštovanje veljavne zakonodaje (beri predpisanih postopkov in vsebine prostorskih aktov), kar bi moralo biti nedopustno...

To, da na tako pomembno javno razgrnitev ni strokovne javnosti oziroma, da je NI TREBA URADNO POVABITI (ZAPS, IZS, DAL ipd..) in gre razgrnitev mimo neopažena (kot je šla že razgrnitev planskih sprememb, ki so delno že "zabetonirale" izhodiščne rešitve urejanja prostora v obravnavanem dokumentu), pa je ravno tako TREBA SPREMENITI
Tudi osebno pričakujem, glede na dosedaj velikokrat aktualne odzive na dogajanje v okviru strokovnega področja, da Trajekt dejavno, s komentarji uredništva, uvede javno razpravo oziroma opozori na "vročo temo" kakšnega dogajanja v našem prostoru

P.S. velja, da se marsikdo osebno lahko znajde z objavo svojih osebnih podatkov v položaju "življenske ogroženosti", če se kar tako "vtika" v probleme, v katere se "ne sme" - pa kljub temu želi imeti možnost opozoriti na posamezen problem ... zakaj naj bi bilo to sporno?


lojze_z_doline
WTF?, 23.9. 2005, 22:57

Okej, se oproščam, da (ne "če"!) bom nesramen, ampak tole je moje cenjeno mnenje, in upam, da mi ga boste spremenili.

Ampak, resnično ne vem, zakaj naj bi bili PCL, Kolizej, Šumi, itn. destruktivne odločitve??? Še vedno, kadar so se slovenski arhitekti in urbanisti odločili narediti karkoli glomaznega, fantastičnega, oh in sploh, so ratovali projekti v stilu Ravnikarjevih stolpnic in Maxija na TR, ob katerem vsak tujec pomisli "WTF is this?!!?" (sploh glede na zmečkanemu železnemu dreku podobno streho na stolpnicah TR)............

Glede na "fenomenalen" izgled ljubljanskih povojnih stavb, bi bila prelestna paša za oči in dobrodošla sprememba že, če bi namesto Kolozeja in PCL postavili navadne dolgočasne in že stokrat videne 200 meterske poslovne steklene škatle, ki se jih povsod drugje, razen v Ljubljani da postaviti v luft tudi brez "never ending" urbanističnih trilem.

V končni fazi.......kdo od vas arhitektov, pa je že kdaj v historiji slovenije naredil karkoli takega, o čemer bi lahko človek prebral še kaj tudi v tuji literaturi, za katero Plečnik (pločnik) ne predstavlja alfe in omege arhitekture -- ja, tudi njega se težko sploh najde kjerkoli drugje, kot zgolj v ustih slovenskih kvaziarhitektov???? Še o Pjongjangu se najde več zanimive literature, povezane z arhitekturo, kot pa o Ljubljani........

Zato dvomim, da se bo podrl svet, če vas tudi do konca izgradnje PCL ne bomo ljubljanski meščani videli več kot 5....še to bo preveč! Najprej bi bilo fino, če bi vam uspelo zgraditi sem pa tja kakšno bajto, ki bi se vsaj po višini ujemala s tistimi ob sebi, da nam ljubljančanom ne bi bilo treba gledati samih slepih fasad, potem pa bi vas šele lahko spustili ob projekte, kot je PCL.


Aleš Šarec
One more over thirty, 25.9. 2005, 17:40

Bravo Grega! Da si upaš naglas povedati (ker si 'over thirty' ?) kako razočaran si nad današnjo arhitekturno in urbanistično srenjo. Bravo tudi oba študenta, ki si upata odkrivati drugo plat samohval na primer Koželja in Gabrielčiča v Sobotnih prilogah Dela o odličnosti izobraževanja arhitektov in urbanistov na Grabnu (učenju resnice in arhitekture elite na šoli). Odmaknjenega od aktualnih problemov prostorskega razvoja Ljubljane in Slovenije, usmerjanja poselitve, to je razvoja mest in drugih naselij v sinergiji s prometno, okoljsko, regionalno in drugimi 'politikami' ter neprestanem spreminjanju njihovih zakonskih osnov. Na faksu o tem študentje ne dobijo najmanjšega pojma, biti pa bi morala poleg teorij in metod urejanja prostora in njegove arhitekture temeljna znanja če naj se bi sledili Bolonjski deklaraciji.

Ogorčen sem, tako kot Grega, tudi jaz nad skrajno apatičnostjo naše stroke ko gre za ključni projekt novega zagona prostorskega razvoja Ljubljane, njene regije in države - Potniški center/mesto Ljubljane. Ko gre za vzpostavitev pogojev za razvoj trajnostne prometne mobilnosti ljudi in možnosti za usmeritev direktne navezave nadaljnje urbanizacije v širšem mestu, regiji in državi na ta center in njegove funkcije, s tem pa tudi revitalizacijo mestnega središča Ljubljane. S čimer bi lahko v znatni meri dolgoročno prekinili sedanje nevzdržne trende razpršene poselitve in ekstenzivne rabe ter uničevanja prostora v Slovenji. Ker ozka nosilca tega projekta (MOL in SŽ) netransparento in nedemokratično vodita pripravo in sprejemanje tega projekta, bi pričakoval, da bi se vsaj v edini javni razpravi o njem dne 14.9. in pred odločanjem v Mestnem svetu aktivno oglasila civilna stroka, javnost, pa tudi upravne institucije na lokalni, regionalni in državni ravni, ki bi jih ta projekt moral zadevati. Toda knjige pripomb in predlogov na dvomesečni razgrnitvi projekta so ostale prazne (!), na omenjeni razpravi pa ni bilo niti formalnih predstavnikov strokovnih društev urbanistov, arhitektov in drugih sektorjev, našega faksa, gospodarstva, četrtnih skupnosti, MOL- a (razen dveh po službeni dolžnosti), niti enega člana s pristojnega Odbora za urbanizem mesta, iz regije, kaj šele države, ki bi jo zadeva morala še kako brigati (zlasti Urad RS za prostorski razvoj pri Ministrstvu za okolje in prostor, Ministrstvo za promet). Če odštejemo udeležence, ki so bili na razpravi prisotni po službeni dolžnosti, je bilo iz vrst nevladne stroke in javnosti največ deset (10 !) udeležencev. Ali bomo dopustili, da bomo na tako šlampasto sklicanih in odvrtenih razpravah (formalno-pravno sicer ok) dali Mestnemu svet zeleno luč za ta projekt? Razgrnitev in razpravo je treba ponoviti!

Seveda pa ne gre le za ta projekt, ki gre mimo naše stroke. Skoraj brez odziva naše stroke so bila npr. lansko leto sprejeta v Strategiji prostorskega razvoja Slovenije in Prostorskem redu Slovenije, med drugim, usmeritve za razvoj mest in drugih naselij; napol skrito in brez zanimanja stroke se pripravlja nadaljnja 'liberalizacija' in prepuščanje urbanističnega načrtovanja trgu in posameznim investitorjem. Tiho smo, ko se pripravlja zazidava večjih površin v doslej varovanem zelenem klinu za Rožnikom, lociranje 'tretjega univerzitetnega kareja' Ljubljane med odmaknjeno Gerbičevo in Cesto v Mestni log, odrivanje islamskega kulturnega centra skoraj na odlagališče odpadkov ob južni avtocestni obvoznici, itd.itd. Grega je dobro povedal kakšni so največkrat izgovori za neodzivnost večine urbanistov in arhitektov v Sloveniji na tak 'generični' urbanizem kot nekateri temu pravijo (»čemu bi se izpostavljal, ko se ne da nič menjati«, »sem prezaposlen z osnovnim preživetjem, da bi se s tem ukvarjal«, »ne smem se zameriti naročnikom« ipd.). Zmerom bolj se dogaja kruhoborski in 'frizerski' urbanizem in arhitektura, kakor ga je anonimni študent zgoraj dobro poimenoval.

Več kot pohvalo zasluži zato Trajekt, ki vendar zelo dobro vzpodbuja komunikacije med nami, opozarja in odpira neformalne in sproščene razprave o vprašanjih, ki bi jih sicer v slovensko nekomunikativne prostoru nikjer ne odpirali. Trajekt je vreden toliko kot mi vsi pišemo vanj, si izmenjujemo mnenja, argumentiramo strokovne poglede in s tem vzgajamo sebe in druge. Da bodo plani, arhitektura in njihove realizacije boljše. Ne pa, da v Trajekt pišeta v glavnem le Maja in Matevž ter občasno še nekaj dopisnikov. Glede Ljubljane npr., prispevajte tudi drugi vendar kaj na njun apel vsem nam: 'Razprava o razvoju Ljubljane še vedno na začetku' v Trajektu 11.04.2005! V četrtek, 29.09. bo na Poljanski 28 prva konferenca za pripravo novega 'prostorskega plana' Ljubljane (glej http://ppmol.org./urbanizem). Ali bomo tudi tam kar tiho?


Grega Košak, arhitekt
ad trajektov komentar, 26.9. 2005, 11:38

Trajekt je s svojo analizo "Prostorska kultura 2003" podal izjemno koherentno in prodorno analizo stanja, problemov in vzrokov. Ob priloženi anketi s 175 udeleženci iz stroke smo:
- to stanje večinsko ocenili za komaj zadovoljivo (2)
- ocenili, da smo za to stanje (53%!) predvsem odgovorni kar arhitekti
sami z svojimi društvi
- bili mnenja, da nam ob siceršnjem bogatem nizu institucij: AML,
DAL, DUPPS, ZAPS, Šola za arhitekturo in BIO manjka tak naslov, ki
bi sistematično in aktivno spremljal družbena dogajanja. Prav zato si
je AML, kot institucionalno najpokli canejši, prislužil odzivno "črno
piko" Trajekta
Moje mnenje je, da smo najdeficitarneje prisotni v tiskanih in TV medijih, ki najpregnantneje ustvarjajo javno mnenje; in tudi, da je bilo to nekdaj celo bolje, čeprav ne tudi posledično bolj učinkovito. Navedeno mi je izhodišče mojih (komu prepogostih!) odzivanj v tozadevno neprimerno bolj zaprt medijski prostor, kot je isti nasproti gledališki, glasbeni, likovni ali literarni stroki. Odzivanja so mnogo bolj dnevno aktualni "en passant" , kot pa strokovno podkrepljeni komentarji; čeprav posledice teh odločitev v vsem nam skupni življenski prostor občutimo prav vsi, in ne, kot pri prvo omenjenih, le procentualno mali del tozadevno zainteresirane populacije.
Ko v Delu, nisem, kljub večkratnim intervencijam nisem mogel doseči replike na, za celotno stroko žaljivo oceno "Za, a ne tu! In ne drugi!" sta mi "Abeseda" v Večeru, kot tudi uredništvo Trajekta, zavrnila objavo. Slednji z obrazložitvijo z dne 25.marca 2005; zgleda, da je kolega Čelik na ta incident zavestno pozabil. Ob sicer dovolj reprezentativni Trajektovi spremljavi prostorskega dogajanja bi si želel le, da bi informativno sistematično in ažurno pokrival tudi objave : pomembnejših razgrnitev, javnih razprav. Slednje so, dikciji zakona sicer ustrezno, vedno objavljene v javnem mediju (Delu ali celo le Uradnem Listu RS), a večkrat s tihim upanjem za minimalni formalni odziv, ki naj ne bi oviral utečenih (večkrat popolnoma netransparentnih) postopkov njih sprejema v javni upravi. Tradicionalna, vedno "poletna" tozadevnadogajanja, kot npr. prav letošnja,v zvezi z ZGO in ZUREPom in javna razprava o Potniškem centru, mi dajejo prav za take, težko dokazljive insinuacije.

Kolegi iz Trajekta! Kljub generacijskem gapu nisem na drugem bregu, le želim si optimizacije vsega tistega, kar ste si v ciljih sami zadali: enakovredne participacije vseh angažiranih udeležencev v integralni interes predvsem kvalitete javnega prostora v naši družbi.


Komentarji odražajo mnenja in stališča uporabnikov Trajekta. Možnost komentiranja je namenjena spodbujanju javne debate in odzivom na članke. Uredništvo si pridržuje pravico krajšanja komentarjev, ki presegajo 1000 znakov. Uredništvo si pridržuje pravico odstranitve komentarjev v primeru, da so žaljivi, spodbujajo kakršnokoli nestrpnost ali napeljujejo na kriminalna dejanja. Za vsebino komentarjev uredništvo ne odgovarja.

na vrh