info akcije magazine id mail english
NoviceFotoNapovednikBranjeLinkiArhiv novic
1. 2. 2006

Stanovanjske krajine - ali denar raste na drevesih?

Maja Simoneti
V Sloveniji naj bi v bližnji prihodnosti zgradili več kot 100 000 novih stanovanj. Domače raziskave razkrivajo, kako je pri nas kakovost bivanja povezana s fizičnim, socialnim in seveda tudi finančnim kapitalom stanovalcev (Stanovanjska anketa, FDV, 2005). Novogradnje v prostoru kažejo, da danes fizični kapital predstavlja zlasti kakovost stavb in stanovanj, morda nekoliko tudi urejenosti parkiranja in prometnih povezav.Prostorske razsežnosti novogradnje, od izbora lokacije do urbanistične zasnove novega stanovanjskega okolja, pa so danes pri nas zaradi velikega pomanjkanja stanovanj in za gradnjo pripravljenih zemljišč, izrazito zapostavljene.

Tako investitorji kot kupci in tudi za kakovost bivanja odgovorni, so za dosego večjega števila novih stanovanj, pripravljeni sprejeti karkoli ponuja trg. Slovenci tako hrepenimo po bivanju v individualni družinski hiši z vrtom, kupujemo pa stanovanja v gajih, logih in podobno poimenovanih stanovanjskih naseljih, ki namesto lastnih urejenih odprtih površin ponujajo kakovost bivanja v navezavi na bližnje javne površine in naravno zaledje. Ker je za zasnovo kakovostnega odprtega prostora, potreben prostor, ki ga za gradnjo novih stanovanj hudo primanjkuje, je načrtovanje prepuščeno naključjem. Strožji urbanistični standardi bi dodatno upočasnili proces novogradnje in ker bi slej ko prej vplivali tudi na izbor lokacij za gradnjo, niso zaželeni. Vrednotam kupcev se investitorji tako nekoliko približujejo z oglaševanjem prestižnosti in nadstandarda, ki ga povezujejo s kakovostjo odprtega prostora v bližnji okolici.

Odprte površine so kazalec kakovosti bivalnega okolja. Zaradi socialne, funkcionalne, ekološke, oblikovalske in morfološke vloge je načrtovanje odprtega prostora v mestu enkovredno načrtovanju grajenega tkiva. Še več, zaradi nekaterih značilnosti, kot so na primer neposredni vplivi na kakovost okolja in odvisnost od naravnih razmer, je načrtovanje odprtega prostora tisto, ki danes v razvitem svetu , ki prisega na trajnsotno razovjno paradigmo, celo vodi razvoj urbanizacije. Načrtovanje je v različnih primerih načrtovalsko planerske prakse usmerjano na različne načine. Naključju danes količine, strukture in podobe odprtega prostora ne prepuščajo v nobenem sodobnem kraju.

Tako domače izkušnje kot tuji zgledi taki interpretaciji kakovosti bivanja pritrjujejo. Večina starejših stanovanjskih sosesk, ki držijo ceno, se ponaša tudi s kakovostno urejenim skupnim odprtim prostorom. V Veliki Britaniji v zadnjih letih pospešeno izvajajo program stanovanjske novogradnje, ki obsega večdesettisočev novih stanovanj in izhajajo iz teze, da je kakovost odprtega prostora tista, ki zagotavlja kakovost bivanja ter dodajajo, da to velja tako za območja prenove kot nove gradnje (CABE, Start with the park, 2005). Britanci so celo dokazali, da dobro urejeni javni odprti prostori dvignejo vrednost okoliškim nepremičninam za 5-7 % ter tako uspešno vzbudili pozornost investitorjev in države za kakovostno urbanistično načrtovanje (Does money grow on trees? CABE, 2005). Dokazali so tudi, da zgolj ozelenjene površine nimajo želenega učinka na kakovost bivanja in zato danes tako pri prenovi stanovanjskih območij kot pri novogradnjah dosledno zahtevajo načrte, ki održajo dobro premišljene in z uporabniki usklajene ureditve in programe skupnih odprtih površin. Ker se nova stanovanja v prostor umeščajo še preden so znani kupci stanovanj, je naloga za prostorsko načrtovanje odgovornih in usposobljenih, da vplivajo na izbor lokacij in podajo izhodišča za urbanistične zasnove novih stanovanjskih sosesk tako, da so zagotovljene možnosti za kakovostne podrobne rešitve skupnega odprtega prostora, da so torej podani ključni pogoji za zagotovitev kakovosti bivanja.

V Sloveniji veliko pomanjkanje stanovanj in za gradnjo pripravljenih zemljišč vplivata na to, da se zaenkrat nihče dosledno ne ukvarja s kakovostjo odprtega prostora ob novih večstanovanjskih zgradbah. Urbanističnih normativov in priporočil za to področje ni, kot družba pa smo pri uveljavljanju vrednot v prostorski praksi razmeroma neizkušeni. Čeprav sta bivanje v stiku z naravo in prosti čas nasploh prepoznani vrednoti Slovencev, so se ti pri nakupu stanovanj pripravljeni zadovoljiti z obljubami in podobami, ki se v vsakdanjem življenju pogosto izkažejo za prazne in površne. Praksa kaže, da ponudba odprtega prostora ob novih gradnjah niha od zelo skromne do likovno zgovorne in občasno tudi do programsko bogate. Prav nihanje v kakovosti ponudbe pa je tisto, na katerega vsaj prostorski načrtovalci, kot tisti, ki radi verjamemo, da smo soodgovorni za kakovost bivalnega okolja, še posebno težko pristanemo.

Ker obravnavo odprtega prostora ob novogradnjah povezujemo tudi z ravnanjem, ki ga bo deležen odprt prostor ob prenovi stanovanjskih sosesk, nas prostorske načrtovalce odnos do stanovanskih krajin skrbi. Skrbi nas tudi zato, ker vemo, da so od kakovosti neposredne okolice stanovanjskih objektov odvisni tisti, ki imajo pri nakupu stanovanja najmanj besede, otroci, mladostniki, ljudje s posebnimi potrebami in starejši, za katere smo odrasli, aktivni prebivalci še posebej odgovorni. Dodaten nemir nam povzroča znanje o tem, da skromne načrtovalske rešitve dolgoročno vplivajo na izgubo vrednosti stanovanjskih okolij.

31. marca 2006 v hotelu Mons v Ljubljani bodo stanovanjske krajine predmet strokovne in javne razprave na konferenci "Stanovanjske krajine/trendi in perspektive". Dogodek prireja Oddelek za krajinsko arhitekturo Biotehniške fakultete v Ljubljani skupaj z Zavodom za prostorsko kulturo Trajekt ob podpori Stanovanjskega sklada RS strokovno konferenco. Vprašanja o kakovosti odprtega prostora ob novi stanovanjski gradnji želimo uvrstiti med aktualne teme stanovanjske gradnje in prenove ter s tem povezane politike. Konferenco bo pospremila izdaja zbornika.


Več:
>>Prijavnica

 na vrh

Komentar
ime
email
naslov komentarja
vpisite niz iz  stolpca
 

Anonimnež
Brez naslova, 5.2. 2006, 20:33

"Urbanističnih normativov in priporočil za to področje ni,"

deloma so - v prostorskem redu Slovenije je predpisano, koliko prostih zelenih površin v m2 naj bo na prebivalca v bližnji okolici - vendar je treba predpise tudi izvajati;
povzeto je iz nadrejenih določil, predpisano je tudi v evropskih okoljskih direktivah - trajnostni razvoj -


Maja
v bližnji okolici, 6.2. 2006, 14:12

Prostorski red je tako, kot omenjene mednarodne usmeritve zanimiv zgolj kot ponudba možnosti, ki pa v družbi, ki je imuna na tovrstne ohlapne namige, ne zadošča. Pogoji, ki smo jim priča danes omogočajo poljubno interpretaicjo "bližnje okolice" kot tudi potreb prebivalcev in tako izmikanje kakovostnim rešitvam, ki so v danih razmerah cen, nujno dražje. Trajnostni razvoj nagovarja družbe, še posebno razvitejše, da svoja razvojna pričakovanja umirijo in uskladijo z viri tako, da bo kakovost bivanja omogočena tudi zanamcem. Mnoge slovenske nove stanovanjske soseske se bodo izkazale kot netrajnostne odločitve /osebno maksimiziranje učikov na račun razpršenih stroškov/.

Anonimnež
Maja- v bližnji okolici, 6.2. 2006, 14:12, 7.2. 2006, 20:02

"v bližnji okolici" je tudi podrobneje opredeljeno - kot se spomnim določil uredbe o PRS, je maksimalna razdalja mesta bivanja od nahajališča odprtih površin določena v merskih enotah - bo treba ponovno preveriti;
Sicer pa: "PRS" je UREDBA - verjetno so določila UREDBE iztožljiva na sodišču, če niso spoštovana v prostorskih aktih, za katera veljajo kot usmeritev za projektiranje in če so s tem ogroženi "interesi prizadetih prebivalcev"??!! - bi bilo treba vprašati še kakšnega pravnika in nastopati tudi s takimi "argumenti" - v "pravni dražavi" - k čemur stremimo - imajo tudi UREDBE svojo pravno težo!! - če ne gre drugače, je treba pač dobronamerna zakonska določila tudi izsiliti in s tem premagati "grabežljivost" in nehumanost kapitalskih lastnikov ter oportunizem raznih upravnih služb in njihovih uslužbencev;
Omenjena zakonodaja ni samo "ponudba možnosti", posebno evropska ne, kateri so določila Uredbe o PRS tudi podrejena, saj predvideva v več primerih finančno sankcioniranje držav "kršiteljic"


Anonimnež
zelene površine in rekreacija v določilih PRS, 7.2. 2006, 20:43

Za ponovitev - obsežna določila (malo utrujajoče branje) glede zelenic v območjih urejanja - samo uporabiti (ali izsiliti!) jih je treba - brez primernega načrtovanja že v prostorskih aktih pač ne gre:

Uredba o prostorskem redu Slovenije
(Uradni list RS, št. 122/04)
IZVLEČKI
1. člen (predmet uredbe)
S to uredbo se sprejema Prostorski red Slovenije, ki določa pravila za urejanje prostora.
2. člen (uporaba pravil)
Pravila za urejanje prostora se uporabljajo za:
1. prostorsko načrtovanje poselitve, gospodarske infrastrukture in krajine;
2. določanje osnovne in podrobne namenske rabe prostora, meril in pogojev za urejanje prostora v strateških in izvedbenih prostorskih aktih na regionalni in lokalni ravni ter lokacijskih pogojev za umeščanje prostorskih ureditev ter načrtovanje in graditev objektov;
3. pripravo strokovnih podlag za izdelavo prostorskih rešitev, utemeljitev in presojo njihove sprejemljivosti ter sprejemanje odločitev o izvedbi prostorskih ureditev;
4. pripravo poenotenih in strokovno utemeljenih prostorskih aktov.
4. člen (način upoštevanja pravil)
(1) Pri pripravi prostorskih aktov se upoštevajo splošna pravila prostorskega načrtovanja ter glede na vrsto prostorske ureditve tudi pravila za načrtovanje prostorskih sistemov in pravila za načrtovanje in graditev objektov.
(2) Pravila za urejanje prostora, določena s to uredbo, se ob upoštevanju predpisov, ki določajo varstvene zahteve s področij varstva okolja in njegovih delov, ohranjanja narave ter varovanja kulturne dediščine glede ureditev, ukrepov in omejitev v prostoru ter obveznih in drugih strokovnih podlag, določenih s to uredbo, uporabljajo za načrtovanje prostorskih ureditev.

I/2.1 NAČRTOVANJE POSELITVE
23. člen (pravila za načrtovanje poselitve)
(1) Pri načrtovanju poselitve je treba:
4. za zagotavljanje pogojev za zdravo življenje ter druženje in rekreacijo:
– omogočati ustrezno razporeditev, funkcionalno in strukturno raznolikost ter kakovostno oblikovanje zelenih površin in drugih javnih odprtih prostorov ob upoštevanju velikosti poselitvenega območja ter njegovega pomena v širšem prostoru,
– s poselitvenimi območji povezovati naravne sestavine prostora v zeleni sistem naselja;
(2) Pravila za načrtovanje poselitve iz prejšnjega odstavka veljajo za načrtovanje poselitvenih območij in območij namenske rabe.
I/2.1.2.6 Območja zelenih površin
37. člen (načrtovanje območij zelenih površin)
(1) Z načrtovanjem območij zelenih površin je treba zagotoviti površine za rekreacijo in šport, parke, druge zelene površine in pokopališča.
(2) Načrtovanje območij zelenih površin je načrtovanje novih ter varovanje, vzdrževanje in prenova obstoječih zelenih površin, ki so prepoznavni kot bistveni za potrebe ljudi, živali in rastlin v naselju ter za ohranjanje oziroma izboljšanje prepoznavnosti in strukture naselja.
(3) Z načrtovanjem območij zelenih površin je treba zagotoviti ustrezno členitev grajene strukture in ločevanje posameznih nezdružljivih delov naselja.
(4) Območja zelenih površin je treba komunalno opremiti.
(5) V območjih zelenih površin niso dopustne spremljajoče rabe, ki zahtevajo večje spremembe prostorskih značilnosti območja, zlasti izgubo naravnosti in odprtosti ter javne dostopnosti.
(6) Območja novih zelenih površin se načrtuje tudi kot sanacija degradiranih območij.
(7) V primeru širitve naselja se zelene površine načrtujejo tudi kot ohranitev vrednejših delov krajine ali zaradi ohranitve sestavin biološke raznovrstnosti.
(8) Razporeditev območij zelenih površin v strnjenih urbanih območjih je treba načrtovati tako, da je omogočena desetminutna in varna peš dostopnost prebivalcem.
(9) Pri načrtovanju zelenih površin je treba posebno pozornost posvetiti potrebam otrok, mladostnikov, starejših prebivalcev ter ljudi s posebnimi potrebami.
(10) Pri načrtovanju zelenih površin je treba posebno pozornost posvetiti kvaliteti celotnih oblikovalskih in funkcionalnih rešitev ter opreme, ki zagotavljajo ustrezno rabo in vzdrževanje.
I/2.1.2.5 Območja družbene infrastrukture
36. člen (načrtovanje območij družbene infrastrukture)
(1) Z načrtovanjem območij družbene infrastrukture, ki obsegajo površine za vzgojo in izobraževanje, šport, zdravstvo, kulturo, javno upravo in opravljanje verskih obredov, je treba zagotavljati:
1. uresničevanje načela enakih razvojnih možnosti; 2. zmanjševanje razlik med območji, socialnimi skupinami in družbenimi sloji; 3. ohranjanje in razvijanje človeškega potenciala in družbene kohezije; 4. ohranjanje in razvijanje kulturne identitete prebivalstva in prostora; 5. ohranjanje in razvijanje kulturne raznolikosti.
(2) Pri načrtovanju območij družbene infrastrukture je treba upoštevati:
1. zasnovo poselitve v njenem gravitacijskem območju;
2. demografski razvoj ter druge značilnosti in potrebe prebivalstva;
3. zasnovo poselitvenega območja ter razporeditev objektov in območij družbene infrastrukture;
4. socialno mobilnost prebivalstva;
5. dostopnost z javnim potniškim prometom, peš in podobno;
6. vrtce in osnovne šole je treba načrtovati tako, da omogočajo peš dostopnost v razdalji od 500–800 m od območij stanovanj ter imajo zagotovljeno varno uporabo in zadostno količino zelenih površin, namenjenih igri in rekreaciji, vzgoji in učenju na prostem ter športni vzgoji.
(3) V neposredni bližini območij osnovnih, srednjih, višjih in visokih šol ter fakultet je treba zagotoviti:
1. postajališče javnega potniškega prometa;
2. varen dostop peš in s kolesi ter urejena parkirišča za kolesa;
3. urejene odprte in zelene površine za rekreacijo, prosti čas in pouk na prostem.
(4) Višje in visoke šole, fakultete, znanstvene in razvojnoraziskovalne ustanove in drugo javnokulturno infrastrukturo je treba prednostno načrtovati v območjih mestnih središč, razen če gre za načrtovanje večjega sklopa objektov in programov (univerzitetno območje).
(5) V univerzitetnih središčih je treba okrepiti podporne dejavnosti, kot so knjižnice in druge kulturne institucije, informacijski centri, študentski domovi, površine za rekreacijo, pripadajoče servisne dejavnosti in podobno. V teh središčih je treba urediti spremljajoče odprte športne in zelene površine.
(6) Območja površin za šport je treba znotraj poselitvenega območja enakomerno razmeščati in pri tem zagotavljati javno dostopnost in pestrost ponudbe. Pri načrtovanju območij površin za šport je treba zagotoviti 0,5 m2 pokritega (stavbe za dvoranske športe kot so košarkarska, teniška igrišča, zimski bazeni, telovadnice, drsališča in podobno) in 3 m2 nepokritega prostora, namenjenega športni dejavnosti, na prebivalca.
I/3.2 NAČRTOVANJE ZELENIH POVRŠIN IN DRUGIH JAVNIH ODPRTIH PROSTOROV
95. člen (načrtovanje zelenih površin)
(1) Površine za rekreacijo in šport je treba načrtovati kot obsežnejša rekreacijska območja z izrazitimi krajinskimi značilnosti in privlačnostmi, lahko pa tudi kot manjše, javno dostopne rekreacijske parke (športna igrišča, smučišča, igrišča za golf, kopališča in poligoni s potrebno infrastrukturno opremo), ki vključujejo športnorekreacijske naprave na prostem, pri čemer mora delež naravnih sestavin v njih prevladovati.
(2) Površine za rekreacijo in šport v naseljih je treba praviloma umeščati tako, da se navezujejo na naravno zaledje naselja.
(3) Površine za rekreacijo in šport se lahko kombinirajo s športnimi dejavnostmi, ki ne zahtevajo gradnje pokritih objektov, večjih tlakovanih območij ali druge večje infrastrukture za potrebe športa ter ne spreminjajo krajinskega značaja in javne dostopnosti območja. Dopustni so zgolj začasni in paviljonski objekti manjših dimenzij.
(4) V območjih površin za rekreacijo in šport so dopustne dopolnilne rabe s področja gozdarstva, kmetijstva, vodnega gospodarstva in energetike, če ne zmanjšujejo dostopnosti in rekreacijske privlačnosti območja.
(5) Parke je treba načrtovati kot javne parke in parkovne poteze, namenjene preživljanju prostega časa in doživljanju narave, ki morajo imeti prepoznavno oblikovalsko zasnovo, predstavljati del kulturne ponudbe naselja in delovati kot sestavine javnega in odprtega prostora naselij.
(6) Parki se lahko načrtujejo tudi kot tematski parki, ki so pretežno enofunkcionalni prostori namenjeni vzgoji in izobraževanju (botanični vrtovi, zoološki vrtovi, spominski parki, igralni parki, parki z razstavnim značajem in podobno).
(7) V parkih je možna graditev začasnih in paviljonskih objektov manjših dimenzij, ki so vezani na program parka (glasbeni paviljoni, letna gledališča, gostinski objekti, javne sanitarije, otroška igrišča in podobno), vendar mora delež naravnih sestavin prostora po obsegu prevladovati.
(8) Z načrtovanjem zelenih površin je treba zagotoviti tudi druge zelene površine, ki vključujejo igrišča za otroke in mladostnike, zelene površine v stanovanjskih območjih, mestne in primestne gozdove, območja vrtičkov, reprezentativne ureditve, ureditve ob poslovnih objektih, zelene koridorje, drevorede, obcestne ureditve, ostanke naravnih sestavin v naseljih, nasipe in vodotoke.
(9) Igrišča za otroke in mladostnike je treba načrtovati tako, da se zagotavlja:
1. zadovoljitev potreb obeh skupin;
2. programska in oblikovalska raznovrstnost igralnih površin;
3. enakomerna in raznolika razporeditev površin v prostoru;
4. usklajenost interesov z drugimi uporabniškimi skupinami v odprtem prostoru in v objektih;
5. kakovostno preživljanje prostega časa otrok in mladostnikov v vseh delih naselja.
(10) Za preživljanje prostega časa otrok in mladostnikov v naselju je treba zagotoviti varnost na vseh javnih odprtih površinah.
(11) V poselitvena območja je treba igrišča za otroke in mladostnike umeščati kot:
ureditve v drugih območjih namenskih rab (območja stanovanj, območja družbene infrastrukture in posebna območja);
1. območja zelenih površin (tematski igralni parki);
2. ureditve v sklopu območij zelenih površin;
3. del ureditve znotraj drugih javnih odprtih prostorov.
(12) Pri načrtovanju igrišč za otroke in mladostnike je treba upoštevati različne starostne skupine otrok (do 5 let, 5–10 let, 10–14 let in mlajši mladostniki 14–17 let) in skupine otrok in mladostnikov s posebnimi potrebami, pri čemer je treba različna območja za igro umeščati tako, da sta omogočeni varna in nekonfliktna igra ter uporaba prostora.
(13) Pri načrtovanju igrišč je treba upoštevati možnost vzdrževanja in urejanja.
(14) Pri načrtovanju igrišč je treba zagotoviti prostore za preživljanje prostega časa otrok in mladostnikov glede na potencialno aktivnost in hrup (zbiranje, šport, rolkanje, rolanje, bordanje in podobno)..


UJTO&P
še enkrat popravljen odgovor anonimnežu, 20.2. 2006, 12:41

še enkrat poskušam z enakim tekstom kot pred eno uro, upam da bo tehnika omogočila da bo bolj čitljiv........

Pojavlja se izredno koristen anonimnež. Njegovi prispevki na spletnih forumih Trajekta so koristni. Pove kakšno dobro, začutiš, da je v njegovih besedah in stavkih premik k bolj prav. Je tukaj lepo odgovoril ga. Maji – da je dokument –PRS- s svojimi uredbami lahko tudi zavezujoč dokument.

V eni stvari pa bi rad dopolnil anonimneža - zakaj bi morali 'spraševati pravnike'?? Zakaj ne bi imela Uredba -PRS-a zavezujočo težo tudi brez pravnikov! Bi se je vsi imetniki licence za poseg v prostor preprosto držali! In ko bi se pojavil določen dovolj velik dvom ob kakšnem posegu v prostor, bi to kontrolo in prisilo k bolj prav, izvajali sami nosilci licence v določeni obliki Javne tribune, v določeni obliki 'Neformalne platforme individualnih energij', obliki, ki se po moji oceni najbolj približa obliki arhitekta Tomaža Maechtiga, ki jo je izrazil na enem od forumov Trajekta: '-Vitalna rast kritične mase individualistov se izgrajuje preko medsebojnega dopolnjevanja v naključni skupnosti in skozi ustvarjanje pogojev za njeno delovanje'.

Bistveno pri teh oblikah je 'neformalno' oz. 'naključna skupnost' - od primera do primera.
(čim je karkoli 'formalno', res rabiš pravnika, in je stroka takoj v ozadju, v drugem planu). In s tem 'prisiljevati' tako 'grabežljivost in nehumanost' novodobnih kapitalistov kot pravi 'anonimnež', po eni strani, in 'oportunizem raznih upravnih služb', po drugi strani. Da se! Moje 15-letne izkušnje to dokazujejo. Seveda pa ostaja vprašanje, koliko vas je – imetnikov licence za poseg v prostor -, ki bi se udeleževali takih oblik Javne tribune, dosegli določeno 'kritično maso individualistov', skratka, se šli to 'prisiljevanje'!

UJTO&P


Anonimnež
odgovor UJTO&P, 26.2. 2006, 10:41

Na kratko: seveda bo koristna vsaka "javna tribuna" strokovnjakov - ali so to arhitekti - planerji, ali samo planerji - kdor to pač je (še vedno ni čisto jasno, z zadnjimi organizacijskimi novostmi strokovne zbornice vlada na tem področju kar nekaj zmede, predvsem pa ne dorečenosti - "planersko delo" namreč lahko avtomatično opravljajo kar vsi arhitekti in krajinski arhitekti s svojo licenco, ne glede na to , ali so že kdaj "od blizu" spoznavali probleme "planiranja" (oz. urbanističnega načrtovanja) ali ne - temu primeren je tudi velikokrat "ne poznavalski " njihov odnos do problematike in uporaba strokovnih z zakonodajo uveljavljenih določil;
v tem smislu je bilo tudi mišljeno, da bo verjetno čim prej treba, če ne drugače, pa po sodni ali javno nadzorstveni poti s sankcijami proti odgovornim osebam, uveljavljati "pozitivno" naravnano strokovno zakonodajo na področju "planiranja" oziroma urbanizma; praksa nas na to napotuje, saj je razkorak med določili v veljavni zakonodaji in med praktično uporabo le-teh vedno bolj velik in odnos do javno postavljenih prostorskih "meril in pogojev" z namenom zaščite javnih dobrin (kar "prostor" z vsemi elementi je) vedno bolj malomaren - uspešno izvedeni "ne-zgledi" brez posledic za kršitelja pač vlečejo!!


Anonimnež
Brez naslova, 28.2. 2006, 15:16

Mogoče bo komu v pomoč pri urejanju in načrtopvanju zunanjih površin tudi naslednje gradivo - vsekakor bi se morali projektanti prostora za upoštevanje vsebin iz brošure še posebej potruditi:
Otroci v gibanju (izdalo Ministrstvo za okolje, prostor in energijo, 2004) - glej e-stran MOP, PUBLIKACIJE - drugo


Komentarji odražajo mnenja in stališča uporabnikov Trajekta. Možnost komentiranja je namenjena spodbujanju javne debate in odzivom na članke. Uredništvo si pridržuje pravico krajšanja komentarjev, ki presegajo 1000 znakov. Uredništvo si pridržuje pravico odstranitve komentarjev v primeru, da so žaljivi, spodbujajo kakršnokoli nestrpnost ali napeljujejo na kriminalna dejanja. Za vsebino komentarjev uredništvo ne odgovarja.
Vprašanja o kakovosti odprtega prostora ob novi stanovanjski gradnji želimo uvrstiti med aktualne teme stanovanjske gradnje in prenove ter s tem povezane politike. 31. marca 2006 bo v hotelu Mons v Ljubljani konferenca "Stanovanjske krajine/trendi in perspektive". Dogodek prireja Oddelek za krajinsko arhitekturo Biotehniške fakultete v Ljubljani skupaj z Zavodom za prostorsko kulturo Trajekt ob podpori Stanovanjskega sklada RS strokovno konferenco. Konferenco bo pospremila izdaja zbornika.

>>Prijavnica










na vrh