Trenutno je na Bavarskem dvoru pod stolpnico S2, ki je bila nekoč v lasti SCT, manjše gradbišče. Gre za spremembo vhoda v objekt, ki ga izvaja podjetje SCT po naročilu etažnih lastnikov hiše. Tudi brez posebej globoke analize zaenkrat ni težko ugotoviti - na podlagi obrisov nastajajočega prizidka (nadstrešnice?) - da bo dodatek, novi vhod, dodobra spremenil obličje pritličnega dela objekta.
Ena glavnih značilnosti SCT-jeve stolpnice je njegovo "nasprotovanje" zemljini teži v smislu, da poglavitna zastekljena masa stolpnice leži na dveh izjemno vitkih stebrih, kar je najpomembnejša posebnost objekta. V prid tega efekta je arhitekt, najbrž, predvidel vhod eno etažo nižje in s tem uspešno sprostil prostor med nivojem ulice in objektom na dvema stebroma. Po novem bo v tem medprostoru vhod v objekt, kar bo nedvomno zmanjšalo dramatičnost efekta lebdenja velike mase. Ne spuščajoč se v strokovne odločitve in postopek, ki je potekal pred odločitvijo o gradnji, lahko s precejšnjo gotovostjo zatrdim, da bo prvotna zamisel oskrunjena in ravnotežje kompozicije porušeno, ne glede na končni videz ali funkcionalnost novega prizidka, ki bi naj bil končan do konca julija 2006 (po besedah pomočnika odgovornega vodja del). Iz celotne situacije ni težko izpeljati še to misel: abstraktnost je narušena zaradi vprašljive potrebe po drugačni funkciji, realističnost, domnevna utilitarnost (konservativnost) nacepljenega arhitekturnega konteksta se je pritihotapila z novimi časi novih, spremenjenih lastniških struktur.
Stolpnica S2 je le del prvotne urbanistične zasnove desne strani severnega vstopa v mestno središče ob Slovenski cesti. Arhitekt Milan Mihelič je na tem mestu načrtoval dve stolpnici, S1 in S2, ki bi kot podvojeni višinski dominanti označili vstop v center mesta. Leta 1980 je bila zgrajena ena, ki je danes, nedvomno, mestu v ponos. Izredno smela zasnova, čistost linij in oblik ter funkcionalnost so značilnosti, ki jih pri objektu zmeraj lahko občudujemo. Ker stoji na strateški točki in je vizualno privlačen, bi kvečjemu predlagal načrtovano in premišljeno osvetlitev objekta, ki bi mestnemu urbanemu utripu prispevala nekaj dobrega vzdušja, obiskovalcem in mimoidočim pa pomenljiv nočni prizor.
Bavarski dvor z ožjo okolico je, nedvomno, eno najpomembnejših ljubljanskih urbanih in urbanistično - arhitekturnih vozlišč. Je stičišče številnih funkcij, od prometne, prek nabora poslovnih in podjetniških, do gostinsko-turističnih, trgovskih in kulturnih. Poleg tega je področje gosto poseljeno, kar pomeni, da imajo stanovanjske funkcije območja prav gotovo veliki pomen. Na območju se nahaja več pomembnih arhitekturnih objektov. Najbolj znan je, gotovo, t. i. Kozolec, v njegovi neposredni soseščini so poslovna stolpnica S2, Eurocenter in stanovanjski stolpnici na Kersnikovi.
H kakovostni zapuščini ljubljanske (post)moderne arhitekture sodita tudi Miheličevi stanovanjski stolpnici na bližnji Kersnikovi (št. 10 in 12). Nastali med letoma 1969 in 1971 sta primera dobre arhitekture betona s prostranimi terasami in, spet, smelo statično zasnovo temelječo na konzolami. Betonska fasada stolpnic je potrebna prenove, v bližnjem Kozolcu pa je situacija še drastično slabša. Ne glede na to, da je pravno formalno bolj ali manj vse na lastnikih objekta, se preprosto moramo vprašati, kako si Ljubljana lahko dovoli tako dolgotrajno razpadanje ene ključnih mestnih fasad. Mar ni Kozolec prispodoba propadanja javnega (skupinskega) v času prevlade koncepta zasebnega? Vidim ga kot v luči prezgodaj pozabljenih smernic moderne, ki se jih degradira namesto da bi se jih izpopolnjevalo.
Reklamne površine na severni fasadi le še prispevajo nekaj ironije v celotno lastniško - finančno - strokovno - itn. problematiko. Celo z oddajo fasade za namene oglaševanja se ne uspe zbrati dovolj sredstev za kakovostno prenovo … Nedvomno je cena najema fasade za oglaševalce odločno prenizka, upoštevajoč zlasti negativni prispevek reklam k podobi mestnega jedra. Ko bo (upam, da kmalu) hiša prenovljena po (upam, da) resnično strokovnih kriterijih, je torej pričakovati tudi odstranitev vseh reklamnih panojev. Na tem mestu ni odveč pripomniti, da oglasne površine niso in ne morejo biti del resničnega in izvirnega urbanega, socialnega konteksta mesta. Mesto ne more biti reducirano le na skupek številnih posamičnih interesov.
Več:
>>Kako bi Ljubljana postala evropska prestolnica / Trajekt, 23.03.2006
na vrh
|
| >>Kako bi Ljubljana postala evropska prestolnica / Trajekt, 23.03.2006
|
