info akcije magazine id mail english
NoviceFotoNapovednikBranjeLinkiArhiv novic
31. 1. 2007

AUT discussions 1 - Konec sanj o nebesih

Anja Planišček
Prvo AUT srečanje mladih avstrijskih arhitektov s slovensko publiko v Mestnem muzeju se je začelo s predstavitvijo dela treh mlajših avstrijskih birojev in končalo z diskusijo, ki je ''trčila'' v vprašanje povezave med kapitalom, utopijo in arhitekturo.

Če so bile predstavitve arhitektov Dietmarja Feistla iz Delugan Meissl Associated Architects, Marie Therese Harnoncourt iz the nextENTERprise in Thomasa Pucherja zanimive in zgoščene ter so pokazale različne pristope k arhitekturni produkciji, se je diskusija, v kateri sta se avstrijskim kolegom pridružila še Boštjan Vuga in Aleš Vrhovec in jo je vodil Roemer van Toorn, znašla v slepi ulici. Iztočnica Roemerja van Toorna ''Kakšna ideja utopije se v današnjem času neo-liberalizma in globalizacije sploh lahko vzpostavi?'' se je razcepila v številna vprašanja tipa Kaj – in če sploh - je utopija v kontekstu sodobne arhitekturne produkcije, ki je tesno vpeta v kapitalistični sistem produkcije? Je arhitektura eno in utopija drugo? Je kapital tisti, ki onemogoča ali omogoča utopije?

Diskusija bi bila verjetno bolj zanimiva, če bi se je udeležil še kak družboslovec in morda plodnejša, če bi namesto o ''utopijah'' govorili o ''utopistikah''. Utopija po Thomasu Mooru dobesedno pomeni ’’nikjer’’, utopistika pa je termin, ki si ga je zamislil Immanuel Wallerstein, sociolog in utemeljitelj svetovno-sistemske analize. Wallerstein v svojem delu Utopistike Ali izbira zgodovinskih možnosti 21. stoletja pravi, da ''problem vseh utopij, ki jih pozna, ni le v tem, da doslej še nikjer niso obstajale, temveč, da se mu zdijo to sanje o nebesih, ki na zemlji nikdar ne bi mogla obstajati.'' Zato utopijo - sanje o nebesih zamenja z ''utopistiko'', ki jo definira kot oceno zgodovinskih možnosti – kot ''trezno, racionalno in realistično ovrednotenje človeških družbenih sistemov, njihovih omejitev in področij, ki so odprta za človekovo ustvarjalnost. To ni obraz popolne (in neogibne) prihodnosti, temveč alternativne prihodnosti, za katero verjamemo, da bo boljša, in ki je zgodovisnko mogoča (a je daleč od tega, da bi bila zanesljiva).''

Kakšno vlogo lahko zavzame arhitekturna produkcija v tej alternativni prihodnosti? Kakšne so njene zgodovinske možnosti vpliva na njeno sooblikovanje? Ali resnično ''nima orodij za spremembo sveta in družbenega sistema'', kot je v diskusiji dejal Thomas Pucher? ''Je hiša res samo hiša in ni družbeni sistem'', kot je izjavil Dietmar Feistel?
Arhitektura sama res ne more spreminjati sveta, saj je le ena izmed človekovih dejavnosti in le del širšega družbenega delovanja. Vendar če racionalno ocenimo njene možnosti in omejitve v družbi, ekonomiji ter v prostoru in času, jih povežemo s splošnimi cilji, lahko verjetno postane aktivni člen mehanizma za spremembe.

Dejstvo je, da je večina sodobne tako arhitekturne kot tudi ostale produkcije, 'naravnana' na danes brez prihodnosti. Stavbe in prostori so podobno potrošno blago kot ostale dobrine - arhitektura v tem pogledu sovzdržuje tok kapitala in stanje družbeno-političnega sistema ter se udejanja skrajno pragmatično. Utopistike so zato za sodobno arhitekturo trd oreh, a nič trši kot za celotni svetovni sistem, ki se je znašel v obdobju zgodovinkega prehoda in zahteva učinkovito postavitev novih splošnih ciljev. In ravno v takih obdobjih, kot pravi Wallerstein, so utopistike ne le pomembne, temveč bistvene.
Čeprav se je četrtkova diskusija v Mestnem muzeju zaključila brez zaključka, je pomembno, da se je zgodila. Odprla je teme, o katerih si ne avstrijski in ne slovenski arhitekti skoraj ne upamo ali ne znamo več govoriti.


P.S.:
Diskusija me je spomnila na mesto, ki je zelo drugačno od Graza, Dunaja ali Ljubljane - mesto, kjer so hiše žalostne, večno le napol zgrajene ali razpadajoče, kjer ni asfaltiranih cest in tlakovanih pločnikov. Mesto, ki je bilo za svoje prebivalce mesto usode. Novi župan ga je želel spremeniti v mesto upanja in je prebivalcem ponudil možnost, da ga z barvami spremenijo v mesto, ki bo vsaj nekoliko manj usodno in bližje viziji boljše prihodnosti. Hiše so dobile obraze, prebivalci so njihova pročelja prebarvali v tisoče barvnih odtenkov. Četudi kakofonično, je mesto je postalo mavrično polje skupnega projekta prihodnosti, ki se je do tedaj zdela nespremenljiva.

Mesto je resnično in resničen je njen župan. Akcijo v Tirani župana Edija Rame je v videu dokumentiral albanski umetnik Anri Sala. Video je bil prikazan na Bienalu sodobne umetnosti v Benetkah l. 2003 v sekciji Utopije, ki jo je kuriral Hans Ulrich Obrist.

Spletne strani avstrijskih predstavnikov:
>>www.thenextenterprise.at
>>www.thomaspucher.com
>>www.deluganmeissl.at

Več:
>>Zentralvereinigung österreichischer Architekten, Sektion Steiermark
>>www.gat.st

 na vrh

Komentar
ime
email
naslov komentarja
vpisite niz iz  stolpca
 

Komentarji odražajo mnenja in stališča uporabnikov Trajekta. Možnost komentiranja je namenjena spodbujanju javne debate in odzivom na članke. Uredništvo si pridržuje pravico krajšanja komentarjev, ki presegajo 1000 znakov. Uredništvo si pridržuje pravico odstranitve komentarjev v primeru, da so žaljivi, spodbujajo kakršnokoli nestrpnost ali napeljujejo na kriminalna dejanja. Za vsebino komentarjev uredništvo ne odgovarja.

Diskusija: Roemer Van Toorn, Aleš Vrhovec, Thomas Pucher, Boštjan Vuga, Marie Therese Harnoncourt, Dietmar Feistl







na vrh