info akcije magazine id mail english
NoviceFotoNapovednikBranjeLinkiArhiv novic
13. 2. 2007

Dr. Pavle Gantar: Predlog ZPN je prevratniško pisanje

Maja Simoneti
Zadnji od predlogov novega prostorskega zakona je bil decembra deležen prve obravnave v parlamentu. Poslanec dr. Pavel Gantar, eden od nekdanjih ministrov za okolje in prostor, nam je posredoval izvleček svojega nastopa na tej obravnavi, kjer je dokument označil za prevratniško pisanje in opozoril, da si na terenu večina želi predvsem stabilnih pogojev za načrtovanje razvoja v prostoru.

Prostor je končno omejen razvojni vir in urejanje prostora je sistem pravil in pogojev za izvajanje posegov v prostor in vsakdanjo rabo prostora, ki ga človek pozna že od nekdaj. Obstajajo številni dokazi o tem, da so pravila rabe prostora vedno omejevala rabo vira iz naslova skupnih interesov. Urejanje prostora se hkrati dotika vsakdanjega življenja in družbenih vrednot in je kot tako izjemno občutljivo javno pravno področje, ki ga države v glavnem skušajo kar najmanj spreminjati. Pomembno je namreč, da kar največji del javnosti razume, kako ravnati s prostorom in kako je prihodnost posameznika in družbe povezana s stanjem v prostoru. Morda ni odveč poudariti, da se zato evropski sistem urejanja prostora mnogo bolj razlikuje od severno ameriškega kot se je do nedavnega na primer vzhodno evropski od zahodnoevropskega. Hkrati pa je sistem urejanja prostora tesno odvisen od zgodovinskega razvoja in sistema vrednot vsake posamezne države in kot tak tudi ni podvržen harmonizacijskim ukrepom na ravni evropske unije. Spremembe, ki so čakale vzhodno Evropo na prehodu v novi družbeno ekonomski sistem so tako prvenstveno ostale problem, ki ga morajo te države reševati samostojno.

V svojem besedilu Gantar izpostavlja problem vsebnskega poenostavljanja zakonodajnega okvira in spornost ustvarjanja vtisa, da Slovenija potrebuje nov prostorski zakonik ter zakonodajalcu očita spremembe, še predno so instumetni obstoječega zakona sploh stopili v veljavo. Med drugim komentira probleme spreminajnja imen aktov, nižanje standarda vključevanja javnosti v prostorsko načrtovanje, odsotnost regionalnega nivoja v času ustanavljanja pokrajin ter problematizira obljube, da bo zakon skrajšal postopke v praksi.

Urejanje prostora v post tranzicijski Sloveniji nikakor ne najde svojega miru. Spremembe zakona, ki jih je takoj ob nastopu napovedal že prvi minister za okolje in prostor Miha Jazbinšek, so bile glede na družbene in gospodarske spremembe potrebne. Dejstvo, da je v praksi še dolga leta veljal dopolnjen stari zakon, se je v praksi razumelo kot posledico zahtevnosti področja in ne pragmatizma, ali nepripravljenosti zakonodajalca, da spremeni zakonski okvir. Kot na mnogih drugih področjih se je prostorski zakonodajni okvir spreminjal gradualistično. Leta 2002 sprejeti Zakon o urejanju prostora je nastajal počasi in v sodelovanju širokega kroga zainteresirane javnosti, praktikov in akademskega dela stroke. Nekatere novosti so kmalu pokazale svoje slabe strani, za druge je veljalo, da bo potrebno intenzivno obdobje seznanjanja in prilagajanja. Že takoj po sprejemu zakona je bil tako v zraku razmislek, da bo po šele čas pokazal, kaj je dobro in kaj potrebno nadgradnje, ali celo sprememb. Verjelo se je, da je tako prav, ker je urejanje prostora eno najzahtevnejših področij javnopravnega sistema in ga je v novih družbenih razmerah težko urediti hitro in enkrat za vselej. Da ne bo pomote, gre za področje, ki združuje ustavno, upravno in kazensko pravo, pravo gospodarske ureditve, javnih financ in mednarodno pravo.

V nasprtoju s pričakovanji je nova vlada napovedala celovito spremembo zakonodajnega okvira in julija 2005 objavila interventni zakon, ki naj bi začrtal pot potrebnim spremembam in preprečil najhujše. V naslednjem letu in pol je zakonodajalec spisal številne predloge povsem novega zakona.

Urejanje prostora je v Sloveniji veljalo za dobro urejno področje. Dokaz tega je bila še sredi devetdesetih gotovo tudi podoba države z izjemno količino kakovostne krajine, biodiverziteto in vidnimi značilnostmi policentričnega modela poselitve. Zakonodajni okvir iz sredine osemdesetih je v bil tudi v mednarodnem okolju prepoznan kot izrazito cleostno naravnan in kakovosten. Danes veljavni zakonski okvir je razvojni naslednik te dobre prakse in v stroki velja prepričanje, da ga je možno tudi ustrezno nadgraditi in spremeniti v še učinkovitejšega. Strokovnih razlogov za radikalne spremembe je malo.


Več:
>>Stališče do predloga ZPN / dr. Pavle Gantar
>>Nov prostorski zakon bo katastrofa... / Trajekt 5.2.2007
>>Predlog novega zakona slabša... / TrajekT 29.11.2006
>>Novi ZUreP / TrajekT / Akcije / Julij 2005

 na vrh

Komentar
ime
email
naslov komentarja
vpisite niz iz  stolpca
 

Anonimnez
Brez naslova, 14.2. 2007, 22:54

Katera različica zakona daje alibi za postopke plasiranja investicijskih interesov v prostor tipa Kolizej in nadaljnjih? Najnovejši dogodki že kažejo na nadaljevanko.
Najprej nastavljen komercialno čimbolj ugoden program za developerja, potem pa z vso podporo posameznih oseb, ki so v javnosti pomembne, tak program "utrjen" še skozi "umetniški" natečaj?
Sledi samo še samoumevna "legalizacija" v uradnih dokumentih, pa je stvar urejena.
Vprašanje je samo, na katerih višinah objektov in iskoristkih lokacij se bo ustavil investitorski apetit?


Komentarji odražajo mnenja in stališča uporabnikov Trajekta. Možnost komentiranja je namenjena spodbujanju javne debate in odzivom na članke. Uredništvo si pridržuje pravico krajšanja komentarjev, ki presegajo 1000 znakov. Uredništvo si pridržuje pravico odstranitve komentarjev v primeru, da so žaljivi, spodbujajo kakršnokoli nestrpnost ali napeljujejo na kriminalna dejanja. Za vsebino komentarjev uredništvo ne odgovarja.
Stališče do predloga ZPN / dr. Pavle Gantar

Dr. Pavel Gantar je magister politologije (Univerza v Ljubljani) in doktor sociologije (Univerza v Zagrebu). Od leta 1994 je bil minister, najprej za okolje in prostor in v preteklem mandatu za informacijsko družbo. Je profesor na FDV (predava pa tudi na FGG), in sicer predmet prostorska sociologija in sociologija planiranja. Njegova bibliografija kaže na posebno zanimanje za raziskovanje urbanizacije, družbeno-prostorskih konfliktov, razvoja mest in teorije planiranja. Posebej izstopajo knjige: Urbanizem, družbeni konflikti, planiranje (1984), Teorija fleksibilne akumulacije in urbano družbeno raziskovanje (1991), Sociološka kritika teorij planiranja (1994).



na vrh