info akcije magazine id mail english
NoviceFotoNapovednikBranjeLinkiArhiv novic
11. 5. 2007

Arhitekt Marko Župančič (1914-2007)

Bogo Zupančič
V torek, 24. aprila, je v triindevetdesetem letu po kratki, zahrbtni bolezni umrl arhitekt Marko Župančič. Župančič je bil eden redkih še živečih Plečnikovih učencev in edini še živeči Slovenec (in tudi zadnji sodelavec iz nekdanjega jugoslovanskega prostora), ki se je oblikoval v ateljeju švicarsko-francoskega arhitekta Le Corbusierja v Parizu ter zadnji predstavnik tako imenovanega podaljšanega funkcionalizma pri nas. Mala osmrtnica, ki je bila objavljena tik pred prvomajskimi prazniki, in pogreb v ožjem družinskem krogu, sta nekako neopazno obšla arhitekturno in širšo javnost. Od nas se je poslovil velik slovenski arhitekt. Njegov ustvarjalni opus je kakovosten, obsežen in raznovrsten. Bil je odličen arhitekt, urbanist, opremljevalec knjig, pisec člankov, nadvse dober risar in navdušen fotograf.

Z njim sem se srečal dvakrat, da bi izvedel kaj o njegovem arhitekturnem delu pa tudi o slovenski arhitekturi in arhitektih, vendar nisem imel prave sreče, saj je sistematično odklanjal vsako publiciteto. Bil je prijeten sogovornik, skromna, plemenita in zadržana osebnost. Razumevanje Župančiča in njegovega dela ni mogoče, ne da bi vedeli za njegovo trpko taboriščno izkušnjo. V Dahavskem poročevalcu iz leta 2003 je v članku Hoja ob robu »črnega brezna« zapisal pretresljivo izpoved – nekakšen osebni manifest –, ki jo začenja: »Dahavsko taborišče me je dolgo preganjalo. Sanjal sem, da sem znova v njem. Vse spomine, vezane na to obdobje, sem potiskal v pozabo.« Opisu nepredstavljivih taboriščnih grozot sledi nič kaj obetaven zaključek in povratek v domačo stvarnost: »Črno brezno deluje še po osvoboditvi v domovini, smo kraška zemlja z brezni. Začne se dachavski proces po stalinističnem vzorcu. Izmišljene obtožbe in izsiljena priznanja. In to slovensko slabost, strašno slepoto človeka, poznamo že iz Črtomirjevih časov.«

Župančičevo otroštvo je bilo nedvomno srečno. Po zbirki otroških pesmic njegovega očeta, Otona Župančiča, se ga je kmalu oprijelo hudomušno ime Ciciban. Govoril je več tujih jezikov in imel široka obzorja. Šolal se je pri dveh velikih arhitektih. Najprej doma, pri profesorju Jožetu Plečniku na Oddelku za arhitekturo Tehnične fakultete v Ljubljani, kjer je diplomiral leta 1938 s projektom stavbe za filharmonijo v Ljubljani. Plečnika je zelo cenil. »Plečnik me je naučil kritičnosti do sebe in dela; od tod stalno piljenje in spreminjanje zasnove in zavest, da se je treba v težavah odločati za vrednejšo in višjo pot, brez ozira na materialne posledice«, je v članku Plečnikovi učenci se spominjajo zapisal Župančič. Od decembra 1939 do maja 1940 je bil na izpopolnjevanju v Parizu pri arhitektu Le Corbusierju. Župančič je v črno knjigo – Livre noir de l'Atelier, kamor so vpisovali načrte, podpisan velikokrat, dvaindvajsetkrat. Risal je Usine verte, montažno naselje, vaški klub, šolo, stanovanja in bolnišnico. Soočenje dveh arhitekturnih svetov, dveh mojstrov in učenca pa se zaostrilo po vrnitvi iz Pariza, ko se je Župančič javil Plečniku, ki mu je ob tej priložnosti rekel: »Kam pa zdaj?« »Vi ste vrh, Le Corbusier je vrh, tu ni poti naprej.«

Ob začetku druge svetovne vojne, ko je delal pri arhitektu Tomažu Štruklju, je hkrati ilegalno ponarejal dokumente v okviru Centralne tehnike. Nekdo ga je ovadil, zato so ga italijanski okupatorji zaprli. Spoznal je ljubljanske zapore, potem Gonars, nato pa so ga še Nemci za leto in pol internirali v zlovešči Dachau.
V povojnem času se je Župančič povsem posvetil arhitekturnemu načrtovanju in delu. V arhitekturnem snovanju predstavljata njegov vrh Klub poslancev iz let 1945/46 v Ljubljani (porušen leta 1991 zaradi gradnje novega krila Narodne galerije), kjer je bilo med drugimi odlikami stavbe mogoče občudovati kamnita, strukturirana pročelja in Delavski dom v Trbovljah iz leta 1956, kjer je sodeloval z arhitektom Otonom Gasparijem in slikarjem Marijem Pregljem. Leta 1951 je Župančič skupaj z Nikom Bežkom in Brankom Simčičem načrtoval regulacijski načrt Ljubljane pod okriljem Urada za regulacijo Ljubljane. Župančič je objavil recenzijo Le Corbusierjeve knjige Le Modulor v reviji Arhitekt in napisal več strokovnih člankov, udeležil se je številnih natečajev, dobil nekaj nagrad in odkupov. Po njegovih načrtih je bilo zgrajenih več stanovanjskih blokov, industrijskih stavb, šol, spomenikov, med katerimi izstopa spomenik na Gričku pri Črnomlju, po njegovih načrtih so nastali objekti za ljubljanski živalski vrt in institut za patološko fiziologijo v Ljubljani ter še kaj. Najbolj sistematičen in celovit pa je njegov delež pri arhitekturi Trbovelj; pediatrična bolnišnica, okrogli blok, tribuna na stadionu, stanovanjski bloki in še kaj, so poleg že omenjenega Delavskega doma nastajali po njegovih načrtih. Trbovlje, predvsem pa rudarje, je imel nadvse rad. Njegov modernistični opus, ki je nastajal v obdobju povojne obnove in po njem je poln prostorsko in simbolno označujočih domislic tako v detajlih kot strukturah. Blišč in rivalstvo sta mu bila tuja. Župančič je verjetno zaradi dejstva, ker kot arhitekt nikoli ni silil v ospredje, neupravičeno ostal brez kakršnih koli nagrad. Nekdo je nedavno hudomušno pripomnil, da če bi bil trboveljski Delavski dom zgrajen v Ljubljani, bi zanj Župančič dobil Prešernovo nagrado. Arhitekt Marko Župančič bo zaradi svojih osebnih lastnosti in liričnih primesi v modernističnem opusu večni vzor in luč vsem tistim, ki znajo ne samo gledati, ampak tudi videti.

 na vrh

Komentar
ime
email
naslov komentarja
vpisite niz iz  stolpca
 

AH
O Trbovljah, 11.5. 2007, 17:10

Leta 1956 v Sloveniji ni bilo ravno veliko arhitekturnih nagrad. Bila je le Prešernova, tedaj namenjena tudi gospodarstveniko, politikom itd. (leta 56 je Prešernovo nagrado med drugim prejel dr. Strojnik za elektronski mikroskop). Je pa bil Župančičev dom v Trbovljah predlagan za nagrado. Po pričevanju starejših občano, je bil v komisiji, ki si je prišla objekt pogledat, tudi Edvard Ravnikar, ki si je močno prizadeval, da Župančič nagrade ne bi dobil, kar mu je tudi uspelo. O tem "problemu" pa sam Župančič, v svoji skromni zadržanosti, ni želel spregovoriti. Tako verjetno ozadja Ravnikarjeve nenaklonjenosti ne bomo več mogli pojasniti.

samo
jan juvan, 24.4. 2017, 13:06

zeko 123

Komentarji odražajo mnenja in stališča uporabnikov Trajekta. Možnost komentiranja je namenjena spodbujanju javne debate in odzivom na članke. Uredništvo si pridržuje pravico krajšanja komentarjev, ki presegajo 1000 znakov. Uredništvo si pridržuje pravico odstranitve komentarjev v primeru, da so žaljivi, spodbujajo kakršnokoli nestrpnost ali napeljujejo na kriminalna dejanja. Za vsebino komentarjev uredništvo ne odgovarja.
Članek je bil objavljen v Delu 11.05.2007.



Marko Župančič, iz zasebnega arhiva




Delavski dom v Trbovljah, 1956, foto Janez Kališnik, iz zasebnega arhiva

na vrh