info akcije magazine id mail english
NoviceFotoNapovednikBranjeLinkiArhiv novic
13. 10. 2003

Krči in izbruhi arhitekturnih razstav v Sloveniji

Matevž Čelik
V napovedniku k arhitekturni razstavi Vojteha Ravnikarja se v Cankarjevem domu sicer pohvalijo, da "s pregledno razstavo Ravnikarjevih arhitekturnih projektov nadaljujemo predstavitve pomembnih osebnosti slovenske arhitekure (Vurnik, Tavčar, Fuerst, Jugovec)", vendar ne bomo pretiravali, če rečemo, da si prostora za takšno razstavo v Cankarjevem domu ni prav lahko izboriti. Sredstva za pripravo razstavnega materiala, tiskanje kataloga in ostalih potrebnih tiskovin pa mora pridobiti pripravljalec razstave sam in niso plod kakšne vnaprejšnje načrtne programske sheme tega kulturnega hrama. Seveda ne pričakujemo, da se bo Cankarjev dom, ki se le v manjši meri ukvarja s produkcijo, posebej ukvarjal z arhitekturnimi razstavami, dejstvo pa je, da se z redno pripravo takšnih razstav v Sloveniji ne ukvarja nihče. Na takšen način denimo, da bi rekel, naša ustanova ima pa v programu eno arhitekturno razstavo na leto.

Edina, ki v Sloveniji redno pripravlja arhitekturne razstave je pravzaprav arhitekturna galerija Dessa, ki pa prostorov za tako obsežne razstave ne premore. Dessa tako prireja zelo dobrodošle a manjše razstave v svojih prostorih in z njimi skuša izpostaviti pomembne slovenske ustvarjalce in predstaviti kvalitetno prakso iz tujine. Potem je tu še Arhitekturni muzej, ki hrani Plečnikove svetinje in se vsake toliko časa posveti kakšni temi, ki je še starejša od Plečnika. Obalne galerije vsako leto pripravijo mednarodno razstavo ob Piranskih dnevih arhitekture. Društvo arhitektov pripravlja pregledne razstave članov društva. Vsak torej lepo skrbi za arhitekturo na svojem dvorišču.

Predstavljanje slovenske arhitekture – predvsem sodobne, tiste ki je živa in v neprestanem nastajanju – tako poteka v nekakšnih krčevitih izbruhih, namesto, da bi teklo v ustaljenem in umirjenem ritmu sistematičnega dokumentiranja in ovrednotenja najkvalitetnejših del arhitekture in s tem prostorske kulture. V smislu teh krčev je razumeti tudi zavistne komentarje o dobrih zvezah, ki jih je bilo nehote moč zaslediti ob otvoritvi Ravnikarjeve razstave v Cankarju. Kdor vsake toliko časa uspe z razstavo je vsaj prisklednik, če ne kaj hujšega.

Posledice nekonsistentnega predstavljanja del sodobne slovenske arhitekture je moč občutiti tudi na preglednih razstavah, tako, kot na solistično izvedeni razstavi profesorja Bernika ali pa spomladanski pregledni razstavi moderne slovenske umetnosti Do roba in naprej. Napraviti v teh pogojih maksimalno objektiven izbor je velika in zahtevna naloga. Vedno nekaj zmanjka, nekdo je izpuščen in vsak izbor na razstavi je stvar osebnega pristopa kustosa, namesto objektivnega postopka. Ker ni ustanove, ki bi sistematično skrbela za predstavljanje slovenske arhitekture doma, so seveda težave tudi s predstavljanjem slovenske arhitekture v tujini.

V nekaterih evropskih državah se lahko pohvalijo z arhitekturnimi inštituti, drugje z arhitekturnimi centri, spet drugje z arhitekturnimi muzeji, ki neprestano vključujejo v svoje zbirke vse dovčerajšnje kvalitetne stvaritve. Ali v Sloveniji potrebujemo še eno ustanovo, ki bi bolj sistematično spremljala nastajanje arhitekture? Ali je teh ustanov dovolj in bi morale le bolje opravljati svoje delo?

V okviru vseh novih prostorskih pridobitev za kulturo, ki se obetajo od Metelkove do Elektrarne še nihče ni zahteval spodobno velikega razstavišča za arhitekturo. Ker si seveda nihče ne želi podati se v še eno avanturo sprotnega prosjačenja za promoviranje arhitekture.

Tako se celo nekaterim arhitektom – ne le nekaterim eminentnim kulturnikom in laični javnosti – zdi, da so z moderno arhitekturo že čisto dovolj prizadeti v vsakdanjem življenju. Tistih nekaj posameznikov, ki jim uspe napraviti razstavo v Cankarjevem domu, je tako ali tako v arhitekturnih nebesih. Večini pa se žal zdi, da nima dovolj zvez, da bi lahko razstavljali. Vsebina arhitekturnih razstav v Cankarjevem domu se kljub vsemu drži na visokem nivoju. Glede na to, da je od zadnje velike razstave o Otonu Jugovcu minilo že dve leti in da za časa življenja ni doživel velike razstave posthumni Plečnikov nagrajenec Savin Sever, pa bi lahko (če že govorimo o zvezah) rekli, da predstavljanje slovenske arhitekture v celoti poteka v precej brez-zveznem ritmu.


Preveri:
>>Nederlands Architectuur Instituut
>>Architekturzentrum Wien
>>Architekturmuseum Basel

 na vrh

Komentar
ime
email
naslov komentarja
vpisite niz iz  stolpca
 

šmid
arhitekturni center, 13.10. 2003, 09:15

ena ustanova, vsaj en človek, en arhitekturni center. ne muzej, ne zbornica, ne društva - promocija arhitekture zahteva ekipo, program in ustanovo.
v kolikor bo taka potreba v sloveniji pripoznana kot javni ali narodni interes, smo na konju, sicer pa... bo še naprej kot doslej: brez koncepta, brez reda, naključno - in ne preveč uspešno.
končno smo zakoračili v čas, ko je jasno da arhitekturna promocija ni neka ljubiteljska, napol hobi entuziastična dejavnost peščice arhitektov.
izborimo si svoj arhitekturni center, arhitekti. nihče nam ga ne bo podaril. nikoli.
članku in razmisleku vsa podpora, trajekt prihaja v matično luko!


Maja
Česa nam manjka, 13.10. 2003, 15:08

Promocije arhitekture in urejanja prostora v slovenskem okolju ne blokira toliko pomanjkanje institucij, kot pomanjkanje prepričanja, da je prav, da se stvari na ogled postavi. Stranske zgodbe, ki spremljajo različne razstave, povezane z užaloščenimi spregledanimi, niso tuje nobenemu okolju. Naš problem je, da nas različni pomisleki obremenjujejo do te mere, da sploh nismo sposobni kategoričnega strokovnega sestopa v območje komuniciranja z javnostjo. Visoko mnenje o lastni vrednosti, povezano s prepričanjem o poslanstvu stroke, stoji na poti sistematičnemu odpiranju posameznih rešitev in predlogov javnosti. Bolj dinamično komuniciranje namreč spremlja manj avtorskega postavljanja, zato pa večja kritiška odzivnost za razmislek bolje opremljene in spodbujene javnosti.

V urejanju prostora se načeloma soočamo z značilno različnimi pogledi in vrednostnimi sistemi vpletenih strani. V zadnjih desetih letih so se razlike še poglobile, utrdile in se več kot odrazile v slovenskem prostoru. Bolj kot skrb za lastno promocijo, bi nas zato moralo preganjati stanje v prostoru. Seveda moramo poskrbeti, da v tej skrbi ne bomo ostali osamljeni, enaki med enakimi. Namesto, da se javnosti bojimo kot hudič križa, kot včasih pravijo kolegi iz uprave, jo povabimo v vse razsežnosti svojega dela in ji pomagajmo razumeti naše posamezne odločitve in rešitve na poti do cilja. Zato potrebujemo čim več različnih razstav in pobud za odpiranje strokovnega dela javnosti. Vsaka posamezna razstava naj bo zato predvsem spodbuda za nove in drugačne, ne le v Ljubljani in Mariboru.

Brez dvoma je pred nami čas sestopa z odra izbranih, v problem posvečenih. Ta čas bomo toliko mirneje pričakali, če bomo sami pobudniki za vzpostavljanje komunikacij z javnostjo. Priznati si bo treba, da opravljamo delo, ki ni umetniško samo po sebi, je pa umetnost reševanja kompleksnih problemov, ki pomembno vpliva na okolje in ljudi, zaradi česar pot do dobrih rešitev vodi prav skozi sodelovanje. Vsaka posamezna razstava je prispevek v mozaik komunikacij in iz tega vidika pozitiven dogodek za promocijo stroke. Namigi in slabe misli so toliko manj pomembni, če je avtor v dosedanji praksi pustil take sledove v prostoru in stroki kot z nami pravkar komunicirajoči v Cankarjevem domu.


Andrej Hrausky
Edino Dessa, 13.10. 2003, 20:12

Prispevek je zanimiv in v načelu ne bi rabil posebnega komentarja. Pa vendar bi si dovolil nekaj pripomb "iz prakse". V državi imamo kar nekaj institucij, ki so poklicane, da skrbijo za arhitekturo. V prvi vrsti Arhitekturni muzej, ki naj bi se ukvarjal z zgodovino. Tudi od Cankarjevega doma ni pričakovati, da bi zvesto sledil razvoju. Doslej je predstavil dva mrtva in dva živa, od katerih Tavčar seveda ni pomemben. Pred njim bi morali obdelati Tomažiča, Husa itd. To bi bila seveda naloga Arhitekturnega muzeja (ki pa nima niti kustosa za sodobno arhitekturo). Vendar praksa kaže, da se s takimi vprašanji ukvarjajo amaterji (tisti, ki jim je do česa) tipa uredništva AB, Piranesija, DESSA itd. Pogojno je mogoče reči, da je AML pripravil edino Plečnikovo razstavo, pa še to na pobudo Podrecce. Fabianija je obdelal Pozzetto, Vurnika AB, Šubica AB, slovenski funkcionalizem tudi AB, Jugovca Piranesi, celotni opus Plečnika je bil obdelan v treh zvezkih, ki jih je pripravila DESSA.
Vendar to najbrž ni problem, ki ga obravnava članek. Gre za to, da ni sistematičnega odpiranja arhitekturnega diskurza (kar naj bi bil namen razstav v DESSA) in še manj sistematičnih pregledov domače produkcije. Tu ni problem pomanjkanje kritikov temveč denarja. DESSA je doslej uspela (od leta 1991) pripraviti tri izbore sodobne slovenske arhitekture in jih posredovati v tujino. Vendar je to bolj vprašanje finančnega usmiljenja kulturnega ministrstva kot pa načrtne razstavne politike. Tu smo, pa ne le mi, daleč za Holandci, ki dobesedno tržijo svoje arhitekte po svetu. Ne verjamem, da bi lahko zadevo rešili znotraj obstoječih državnih institucij, še manj, da bi vzpostavili splošni konsenz, kaj je dobra arhitektura. Mimogrede, tudi tu nam kriterije zdaj narekuje Evropa. Če bomo uspeli izpeljati projekt potujoče razstave mlajših arhitektov "6pack" in razstave "Baustelle Slowenien" drugo leto v Berlinu, bo že zelo veliko.


Komentarji odražajo mnenja in stališča uporabnikov Trajekta. Možnost komentiranja je namenjena spodbujanju javne debate in odzivom na članke. Uredništvo si pridržuje pravico krajšanja komentarjev, ki presegajo 1000 znakov. Uredništvo si pridržuje pravico odstranitve komentarjev v primeru, da so žaljivi, spodbujajo kakršnokoli nestrpnost ali napeljujejo na kriminalna dejanja. Za vsebino komentarjev uredništvo ne odgovarja.


na vrh