 |
13. 10. 2003
Krči in izbruhi arhitekturnih razstav v Sloveniji
Matevž Čelik
|
V napovedniku k arhitekturni razstavi Vojteha Ravnikarja se v Cankarjevem domu sicer pohvalijo, da "s pregledno razstavo Ravnikarjevih arhitekturnih projektov nadaljujemo predstavitve pomembnih osebnosti slovenske arhitekure (Vurnik, Tavčar, Fuerst, Jugovec)", vendar ne bomo pretiravali, če rečemo, da si prostora za takšno razstavo v Cankarjevem domu ni prav lahko izboriti. Sredstva za pripravo razstavnega materiala, tiskanje kataloga in ostalih potrebnih tiskovin pa mora pridobiti pripravljalec razstave sam in niso plod kakšne vnaprejšnje načrtne programske sheme tega kulturnega hrama. Seveda ne pričakujemo, da se bo Cankarjev dom, ki se le v manjši meri ukvarja s produkcijo, posebej ukvarjal z arhitekturnimi razstavami, dejstvo pa je, da se z redno pripravo takšnih razstav v Sloveniji ne ukvarja nihče. Na takšen način denimo, da bi rekel, naša ustanova ima pa v programu eno arhitekturno razstavo na leto.
Edina, ki v Sloveniji redno pripravlja arhitekturne razstave je pravzaprav arhitekturna galerija Dessa, ki pa prostorov za tako obsežne razstave ne premore. Dessa tako prireja zelo dobrodošle a manjše razstave v svojih prostorih in z njimi skuša izpostaviti pomembne slovenske ustvarjalce in predstaviti kvalitetno prakso iz tujine. Potem je tu še Arhitekturni muzej, ki hrani Plečnikove svetinje in se vsake toliko časa posveti kakšni temi, ki je še starejša od Plečnika. Obalne galerije vsako leto pripravijo mednarodno razstavo ob Piranskih dnevih arhitekture. Društvo arhitektov pripravlja pregledne razstave članov društva. Vsak torej lepo skrbi za arhitekturo na svojem dvorišču.
Predstavljanje slovenske arhitekture – predvsem sodobne, tiste ki je živa in v neprestanem nastajanju – tako poteka v nekakšnih krčevitih izbruhih, namesto, da bi teklo v ustaljenem in umirjenem ritmu sistematičnega dokumentiranja in ovrednotenja najkvalitetnejših del arhitekture in s tem prostorske kulture. V smislu teh krčev je razumeti tudi zavistne komentarje o dobrih zvezah, ki jih je bilo nehote moč zaslediti ob otvoritvi Ravnikarjeve razstave v Cankarju. Kdor vsake toliko časa uspe z razstavo je vsaj prisklednik, če ne kaj hujšega.
Posledice nekonsistentnega predstavljanja del sodobne slovenske arhitekture je moč občutiti tudi na preglednih razstavah, tako, kot na solistično izvedeni razstavi profesorja Bernika ali pa spomladanski pregledni razstavi moderne slovenske umetnosti Do roba in naprej. Napraviti v teh pogojih maksimalno objektiven izbor je velika in zahtevna naloga. Vedno nekaj zmanjka, nekdo je izpuščen in vsak izbor na razstavi je stvar osebnega pristopa kustosa, namesto objektivnega postopka. Ker ni ustanove, ki bi sistematično skrbela za predstavljanje slovenske arhitekture doma, so seveda težave tudi s predstavljanjem slovenske arhitekture v tujini.
V nekaterih evropskih državah se lahko pohvalijo z arhitekturnimi inštituti, drugje z arhitekturnimi centri, spet drugje z arhitekturnimi muzeji, ki neprestano vključujejo v svoje zbirke vse dovčerajšnje kvalitetne stvaritve. Ali v Sloveniji potrebujemo še eno ustanovo, ki bi bolj sistematično spremljala nastajanje arhitekture? Ali je teh ustanov dovolj in bi morale le bolje opravljati svoje delo?
V okviru vseh novih prostorskih pridobitev za kulturo, ki se obetajo od Metelkove do Elektrarne še nihče ni zahteval spodobno velikega razstavišča za arhitekturo. Ker si seveda nihče ne želi podati se v še eno avanturo sprotnega prosjačenja za promoviranje arhitekture.
Tako se celo nekaterim arhitektom – ne le nekaterim eminentnim kulturnikom in laični javnosti – zdi, da so z moderno arhitekturo že čisto dovolj prizadeti v vsakdanjem življenju. Tistih nekaj posameznikov, ki jim uspe napraviti razstavo v Cankarjevem domu, je tako ali tako v arhitekturnih nebesih. Večini pa se žal zdi, da nima dovolj zvez, da bi lahko razstavljali. Vsebina arhitekturnih razstav v Cankarjevem domu se kljub vsemu drži na visokem nivoju. Glede na to, da je od zadnje velike razstave o Otonu Jugovcu minilo že dve leti in da za časa življenja ni doživel velike razstave posthumni Plečnikov nagrajenec Savin Sever, pa bi lahko (če že govorimo o zvezah) rekli, da predstavljanje slovenske arhitekture v celoti poteka v precej brez-zveznem ritmu.
Preveri:
>>Nederlands Architectuur Instituut
>>Architekturzentrum Wien
>>Architekturmuseum Basel
na vrh
|
| 
|
|
