info akcije magazine id mail english
NoviceFotoNapovednikBranjeLinkiArhiv novic
20. 10. 2003

Nerazumljivo cefranje natečajnega pravilnika

Maja Simoneti, Matevž Čelik
Kmalu bo minilo leto dni odkar imamo v Sloveniji novo prostorsko zakonodajo, ki je zaradi nenavadno velikega števila za izvajanje prepotrebnih podzakonskih aktov obstala na pol poti. Položaj v prostoru po desetih letih "tranzicijske prakse", ki se je odvijala s figo v žepu, bi terjal učinkovito pravno orodje. Želja po novem in drugačnem je bila očitno večja. V trenutnih razmerah gre tako še vedno dobro iznajdljivim. Ostali, ki si vendarle želijo nedvoumnih pravil, se medtem ukvarjajo s pripombami na vedno nove verzije pravilnikov za posamezne podzakonske akte.

Natečajni pravilnik, oziroma "Pravilnik o javnih natečajih", kot se gradivo imenuje v zadnji delovni različici, na nek način zato ni nobena izjema. Med težko pričakovanimi novimi podzakonskimi akti je prej zrcalo razmer. Dogajanja v zadnjih tednih pričajo, da zakonodajalec skuša z enim aktom doseči preveč, ali morda celo nič. Najmanj, kar je glede na dogajanje v zadnjih dneh možno ugotoviti pa je, da so že sama izhodišča o institutu natečaja med zakonodajalcem in strokovnjaki zelo vsaksebi. Kako bi si sicer lahko razlagali sporočilo, ki ga združeni predstavniki Zbornice za arhitekturo in prostor, Društva arhitektov Ljubljana, Društva krajinskih arhitektov Slovenije, Društva urbanistov in prostorskih planerjev Slovenije ter drugih strokovnih združenj in institucij naslavljajo resornemu Ministrstvu, potem, ko so skoraj po letu dni pogajanj prejeli v branje zadnji osnutek pravilnika.

Kot v sporočilu začudeno ugotavljajo predstavniki strokovnih društev in organizacij, je pri najnovejši verziji pravilnika prišlo do takih odstopanj od že sporazumno sestavljenega osnutka pravilnika, da je vprašanje, če ne gre morda za globlji nesporazum med stroko in pristojnim ministrstvom o samem pojmu natečaja. Strokovna združenja in zbornica so pripravili številne tehtne pripombe. Med drugim ugotavljajo, da sedanji osnutek ne omogoča neodvisne in strokovno neoporečne izpeljave razpisa natečaja, ne omogoča optimalnega izbora strokovno usposobljenih ljudi v komisijo, dopušča izbor zmagovalnega natečajnega elaborata z navadno večino članov komisije ter z birokratskimi in tehničnimi omejitvami nerazumljivo zožuje možno število natečajnih udeležencev, roke in nagrajevanje dobrih rešitev.

Eden resnejših očitkov se nanaša na to, da naj bi pravilnik takorekoč uzakonil tudi nevzdržno prakso, da naročnik avtorju prvonagrajenega elaborata ni obvezan poveriti izdelave projektne dokumentacije. Do česa to lahko pripelje, se je izkazalo že nekajkrat, še posebno očitno pa pri natečajih za cestninsko postajo na Kozini in mejni prehod Obrežje, kjer izvedeni objekti niti najmanj ne spominjajo na projekte, nagrajene na natečaju. Predvsem za projekte, ki pomenijo vlaganja državnih in občinskih sredstev, torej javnega denarja, naj bi bil natečajni postopek nedvoumen. Do teh poslov bi moral v demokratični družbi načeloma imeti dostop vsak usposobljen strokovnjak z dobrim predlogom. Če gre v največji meri za javne objekte in javni prostor, vsi pričakujemo natančen postopek, ki bo pripeljal do realizacije optimalne rešitve.

Nihče verjetno ni verjel, da bo možno novi pravilnik spisati čez noč, je pa vseeno nenavadno, da se ta nesrečni dokument izdeluje že toliko časa in v toliko različicah, napisanih na podlagi tako različnih izhodišč. Vprašanje natečajnega pravilnika bi moralo biti predvsem vprašanje najboljše možne rešitve določenega prostorskega problema in demokratične oddaje javnih naročil. Vprašanja avtorskih pravic, zaščite investitorjev, pa seveda razvoj stroke, priložnosti za nove inventivne rešitve ali vprašanje tujih načrtovalcev na slovenskem trgu dela naj podrobneje urejajo drugi dokumenti.

Glede na negodovanja, ki spremljajo skoraj vse pomembne natečaje v zadnji nekaj letih, je drobnih napak, ki se zgodijo v tem, načeloma demokratičnem postopku za dodeljevanje posla, veliko. O strokovni etiki vpletenih tukaj nima smisla izgubljati besed in tudi o tem, da je lobiranje normalno, da gre tako rekoč za znak razvitosti. Praksa "prijateljskega" sodelovanja med žiranti in natečajniki je stara in takorekoč del "natečajniške" izobrazbe. Zgodbe o trših oblikah vplivanja na rezultat so sicer redke, mehkejše pa precej pogoste, posebej še znana paradigma "kdo je v komisiji - kdo bo zmagal" in kako vplivni člani komisije vodijo investitorja k željenemu cilju. Kljub vsemu natečaji niso izgubili čara, dokler se niso razvile tehnike izsiljevanja s podpisovanjem pogodb ob oddaji natečaja. Zadnje izkušnje pravijo, da se zadeve razvijajo v škodo sodelujočih avtorjev in nemalokrat tudi prostorskih rešitev. Slabe natečajne podlage, izsiljevanje urbanističnih pogojev z investicijskimi roki (kar poznamo iz primera za Potniški center Ljubljane) in podobne anomalije niso redkost.

Mar je izdelava natečajnega pravilnika res tako težka naloga, ali imajo prav tisti, ki namigujejo na manj prijazne okoliščine, ki oblikujejo ozadje te zgodbe? Sprašujemo se, zakaj se odgovornim nezaželenih zapletov očitno ne mudi vsaj omejiti. Tisti, ki so že nekoliko utrujeni od neskončnih pogajanj so zdaj že skoraj prepričani, da vse to silno preigravanje nekomu ustreza. Iz nelogičnih odzivov pa je nemogoče ugotoviti komu. Je možno, da si tega želijo državni uradniki, odgovorni za investicije ter njihove utečene "poslovne zveze", ki si ne želijo prekiniti tega "sivega" partnerstva? Je res, da bi le ti radi kolikor je le mogoče dolgo vztrajali v tej kalni vodi, ker znajo v njej edini prav dobro ribariti?

 na vrh

Komentar
ime
email
naslov komentarja
vpisite niz iz  stolpca
 

miha
Brez naslova, 20.10. 2003, 05:10

Mislim, da je najbolje, da v Sloveniji ukinemo arhitekturo. Uzakonimo kocko s trimo sendvicem. Po mojem bo za vse najbolje, vsaj ne bo nobene dileme vec. niti vprasanja o lepem in grdem. Dajmo se uniformirati, kajti ocitno vse ostalo nima smisla.

šmid
pravilnik pravilnik, 20.10. 2003, 12:33

problem natečajnega pravilnika je natečajna praksa. tudi kakršenkoli pravilnik lahko spremlja dobra praksa natečajev in tudi najbolj strog pravilnik bo natečajna praksa mirno povozila.
institut natečaja "ni najboljši, je pa razmeroma najbolje, kar poznamo" - naj pravilnik raje bolj izpostavi odgovornost žirije in ne komplicira z nagradami in projektiranjem: žirija naj določi, kaj se lahko izvede, kaj pa se nagradi.
v grobem: če pri natečaju ni možno izvesti (je predraga, nefunkcionalna) prvonagrajene rešitve, je bodisi slabo pripravljen bodisi pristransko žiriran. to je vse. pravilnik obojega ne bo saniral.


Komentarji odražajo mnenja in stališča uporabnikov Trajekta. Možnost komentiranja je namenjena spodbujanju javne debate in odzivom na članke. Uredništvo si pridržuje pravico krajšanja komentarjev, ki presegajo 1000 znakov. Uredništvo si pridržuje pravico odstranitve komentarjev v primeru, da so žaljivi, spodbujajo kakršnokoli nestrpnost ali napeljujejo na kriminalna dejanja. Za vsebino komentarjev uredništvo ne odgovarja.





na vrh