info akcije magazine id mail english
NoviceFotoNapovednikBranjeLinkiArhiv novic
2. 9. 2008

Kako nismo izvajali stanovanjske politike...

Uredništvo
V zbirki Urbani izziv Publikacije je izšla knjiga z naslovom Stanovanjska reforma: pričakovanja, potrebe, realizacija. Temeljita analiza poosamosvojitvenih stanovanjskih politik v Sloveniji je nastala v sodelovanju strokovnjakov z UIRS, Fakultete za družbene vede in Ekonomske fakultete v Ljubljani.

Knjiga v devetih poglavjih prinaša podrobno analizo učinkovitosti izvajanja stanovanjske reforme v Sloveniji v letih od 1991 do 2006 in ocenjujejo uresničevanje ukrepov stanovanjske politike v tem obdobju. Dr. Richard Sendi v uvodnem poglavju podaja zgodovinski pregled stanovanjskih politik v preteklosti – od obdobja pred drugo svetovno vojno do uvedbe stanovanjske reforme leta 1991 – in njihov vpliv na strukturo stanovanjskega sklada, sistem poselitve ter na značilno tipologijo stanovanjske gradnje.

Učinke tranzicijskih politik na stanovanjsko oskrbo v neprofitnem sektorju analizira dr. Srna Mandič v drugem poglavju. Ugotavlja, da teme, ki zadevajo socialno funkcijo stanovanja (npr. dostopnost primernih stanovanj, njihova cenovna dosegljivost ali zagotavljanje primernega stanovanja različnim skupinam upravičencev), v stanovanjskih reformah niso imele pomembne vloge in da so prevladali ekonomski cilji reform.

Dr. Maša Filipovič se v tretjem poglavju ukvarja s tematiko ranljivosti na stanovanjskem področju. Splošna ugotovitev tega dela analize je, da so v obravnavanem obdobju v Sloveniji prevladovali predvsem ukrepi zasilnih rešitev.

V četrtem poglavju predstavlja dr. Andreja Cirman analizo razvoja stanovanjskega trga v Sloveniji z vidika stanovanjskega financiranja. Ugotavlja, da je v obravnavanem obdobju sistem stanovanjskega financiranja zaznamovalo pomanjkanje dolgoročne strategije in ad hoc intervencije, s katerimi so nosilci stanovanjske politike v določenem trenutku poskušali rešiti posamezne probleme na stanovanjskem trgu. Slaba prilagojenost sistema stanovanjskega financiranja razmeram na stanovanjskem trgu v obdobju po izvedeni privatizaciji stanovanj pa je po mnenju avtorice najbolj razvidna v financiranju oskrbe z neprofitnimi stanovanji.

V ostalih poglavjih dr. Sendi, postavlja osnovo za analizo izvajanja stanovanjske politike po uvedbi stanovanjske reforme, s pomočjo tuje strokovne literature predstavi pregled teorije zagotavljanja stanovanja. Sendi ugotavlja, da je razlikovanje akterjev med demokratično odgovornimi in nedemokratično odgovornimi pomembna podlaga za analizo učinkovitosti stanovanjske politike. V nadaljevanju podrobneje analizira vloge demokratično odgovornih akterjev v procesu zagotavljanja stanovanj v Sloveniji v obdobju 1991–2006. Posebej se posveti dejavnosti Stanovanjskega sklada Mestne občine Ljubljana kot največjega predstavnika demokratično odgovornih akterjev na lokalni ravni, v sedmem poglavju pa se loti največjega akterja v državi, Stanovanjskega sklada Republike Slovenije. V sklepu ocenjuje, da so bili pri izvajanju stanovanjske politike in uresničevanju ciljev nacionalnega stanovanjskega programa demokratično odgovorni akterji manj učinkoviti kot nedemokratično odgovorni.

V zadnjem poglavju Sendi predstavi predlog modela stanovanjskega sistema za Slovenijo, ki temelji na aktivnejši vlogi vlade pri oblikovanju stanovanjske politike, njenem izvajanju in uresničevanju njenih ciljev. Model poudarja dejavno vlogo demokratično odgovornih akterjev pri ustvarjanju in vzdrževanju osnovnih pogojev delovanja stanovanjskega sistema. Avtor na koncu kot nekakšen apel jasno izrazi stališče, da moderna država ne sme dovoliti, da kakovost stanovanj in bivalnega okolja določajo samo ekonomska merila, medtem ko se popolnoma zanemarjajo vrednote stanovalcev. Dodaja še, da sta izboljšanje stanovanjskega standarda in doseganje višje kakovosti bivanja pomembna cilja stanovanjske politike, ki ju mora vlada čim prej uresničiti.

Znanstvena monografija je kakovosten kritičen pretres stanovanjske politike v tranzicijskem obdobju Slovenije. Z jasnimi in trdnimi argumenti dokaže, da so bile vse slovenske vlade pri uresničevanju ciljev stanovanjske politike popolnoma neuspešne. Posebno kritično ostrino dajejo delu komentarji dr. Sendija k izjavam in odločitvam nekaterih najvišjih predstavnikov vladnih organov, nosilcev odločanja in drugih strokovnjakov. Kritično analizo pa zaključi še aplikacija, izražena z modelom stanovanjskega sistema in konkretnimi predlogi ukrepov za zagotavljanje učinkovitosti delovanja stanovanjskega sistema. Zaradi v prihodnost usmerjenega zaključka ima knjiga dodatno vrednost in si nedvomno zasluži pozornost.

Knjiga bo zagotovo vzbudila zanimanje tako v strokovnih kot nestrokovnih krogih in nedvomno sprožila številne polemike, s tem pa, upamo, tudi pozitiven premik v slovenski stanovanjski politiki in družbi nasploh.


Več:
>>UIRS Publicistika

 na vrh

Komentar
ime
email
naslov komentarja
vpisite niz iz  stolpca
 

bazuka
ne/pravilna privatizacija, 10.9. 2008, 12:50

Imam samo en kratek komentar glede na Janševo izjavo v soočenju na popu, da privatizacija ni potekala pravilno... Jaz mislim, da bi v tem primeru morali pod drobnogled vzeti tiste, ki so se s tem okoristili in imajo v lasti več stanovanj, ne pa navadne ljudi, ki bodo menda sedaj morali stanovanja kupovati še enkrat...

erblin
Brez naslova, 11.9. 2008, 11:32

kr neki - kaj si v tem času ljudje ne zmislijo.mogoče bi blo pametno prebrat to knjigo, da bi o tej temi kaj več vedeli, se mi pa zdi skrajno neprimerno, da bi morali ljudje svoja težko prislužena stanovanja vračati nazaj državi.politiki so pogoltnili še pravico(med drugim), zdaj pa čakajo, da jim ljudje nasedejo in jih podprejo...država bi morala namesto prekopavanja po preteklosti omogočiti nakup stanovanj po človeških cenah, da si jih lahko privoščijo tudi navadni državljani,za katere je danes uspeh že nakup enega kvadratnega metra!

kopitnik
Brez naslova, 11.9. 2008, 11:43

zadnji čas, da nam nekdo postreže s podatki o stanovanjski problematiki pri nas, politiki se vse preveč radi izmikajo.niti nočem pomislit,kaj bi se zgodilo,če bi bili ljudje ob svoja stanovanja, če bi vlada ponovno začela z lastninjenjem že polastninjenih stanovanj-potem bi pa 4-članske familije v študentskem naselju bivale

bazuka
Brez naslova, 11.9. 2008, 14:50

pa če bi imeli kje bivati bi bilo še dobro... koliko bi se jih pa na cesti znašlo...

en_od_teh
kr neki!, 11.9. 2008, 21:40

to si zdej kr neki namišljajo, ker majo luknjo v proračunu pa bi jo radi nekako zapolnili. Sam stanujem v enem od tako kupljenih stanovanj in logično je da se s tem brez veznim predlogom ne bom strinjal. Tisti ki smo takrat kupili stanovanje smo pač imeli srečo da so se tako prodajala. Ni pa prav, da so se nekateri na ta način okoristili in jih imajo sedaj po pet ali več in lepo uživajo od pobiranja dragih najemnim.
Takim ki imajo več kot dva stanovanja bi bilo potrebno nabit večje davke ali pa naj jih oddajajo po neprofitnih cenah.


Komentarji odražajo mnenja in stališča uporabnikov Trajekta. Možnost komentiranja je namenjena spodbujanju javne debate in odzivom na članke. Uredništvo si pridržuje pravico krajšanja komentarjev, ki presegajo 1000 znakov. Uredništvo si pridržuje pravico odstranitve komentarjev v primeru, da so žaljivi, spodbujajo kakršnokoli nestrpnost ali napeljujejo na kriminalna dejanja. Za vsebino komentarjev uredništvo ne odgovarja.
Stanovanjska reforma: pričakovanja, potrebe, realizacija

Uredil:
Richard Sendi

Avtorji: Richard Sendi, Srna Mandič, Maša Filipovič, Andreja Cirman
Založba: Urbani izziv - publikacije
[ISBN 978-961-6390-22-4]

Naročila:
Urbanistični inštitut RS, Tel: 01/420-13-10.

Cena:
25 EUR



na vrh