info akcije magazine id mail english
NoviceFotoNapovednikBranjeLinkiArhiv novic
3. 11. 2003

En simpozij še ne prinese pomladi (morda pa jo napoveduje)

Blaž Križnik, Matevž Čelik
V sredo se je z okroglo mizo zaključil simpozij Nove perspektive stanovanjske gradnje. Na njem so tuji in domači strokovnjaki razpravljali o arhitekturnih, ekonomskih in družbenih vidikih stanovanjske gradnje, o vlogi javnih stanovanjskih skladov pri organizirani gradnji stanovanj, lastniški strukturi na stanovanjskem trgu, spreminjanju demografskih kazalcev ter človeških navad in o novih stanovanjskih tipologijah. Te naj bi pripomogle k dvigu kvalitete življenja in bivalne kulture v takšnih razmerah. Vse pohvale je vredno, da je po dolgem času vendarle prišlo do srečanja, na katerem so svoja mnenja preverili na eni strani strokovnjaki: arhitekti, sociologi in ekonomisti ter na drugi strani naročniki in predstavniki vladnih ustanov, na čelu s sekretarjem na MOPE Jožetom Novakom in direktorjem stanovanjskega sklada Edvardom Ovnom.

Udeležence simpozija je pozdravil prav državni sekretar Jože Novak in v svojem govoru izpostavil, da je simpozij priložnost, za temeljit premislek o stanovanjski gradnji v Sloveniji ter dejal, da s sedanjim stanjem še zdaleč nismo zadovoljni. Poudaril je, da dobro oblikovanje dolgoročno ni dražje in da ignoranco do oblikovanja moramo prerasti, če želimo biti uspešna družba z vzdržnim prostorskim razvojem. Poleg tega je dejal, da je potrebno v Sloveniji na stanovanjskem področju razviti metode, s katerimi bi za isti denar dobili več in boljše. To je nujno, če želimo uloviti stanovanjski standard v primerljivih evropskih državah, za katerim zdaj močno zaostajamo. Ugotoviti je skratka treba, kako bi bila stanovanjska gradnja poceni, a ne cenena. Del rešitev te zgodbe je po sekretarjevem mnenju v arhitekturi in gradbeništvu, del pa v zemljiški politiki ter urbanistični in stanovanjski politiki lokalnih skupnosti. (Pozdravni govor v celoti)

V uvodnem predavanju je Aleš Vodopivec govoril o spremenjenih življenjskih tokovih in navadah ter demografskih in strukturnih spremembah v družbi, ki naj bi jih v bodoče upoštevali pri gradnji stanovanj v Sloveniji. Vododpivec, znan po svojem kritičnem pogledu na razmere pri nas, je tokrat vljudno izpustil fotografijo hiše slovenskega ministra za okolje, prostor in energijo, ki jo sicer rad pokaže. Ostro pa je napadel gradnjo t.i. "gated comunities" - zamejenih sosesk, ki so nastajajoči pojav na slovenskem nepremičninskem trgu. Po njegovem te izvirajo iz vojnih območij, kakršno je Izrael ali družbeno razslojenih južnoameriških mest, odkoder so se uveljavila v kriminala polnih severno ameriških mestih. Predavanje je Vodopivec sklenil s časopisnim oglasom za stanovanja ob Tacenski in z izjavo, da ga je sram, da se s takšnimi soseskami pod krinko varnosti dogaja ločevanje revnih in bogatih. Takšen uvod direktorja stanovanjskega sklada Edvarda Ovna, ki omenjeno sosesko prodaja varčevalcem nacionalne stanovanjske varčevalne sheme, po vsej verjetnosti ni pustil ravnodušnega.

Predavatelja Willem Jan Neutelings iz Rotterdama in Eduard Francois iz Pariza sta prikazala svoje projekte, ki so nastali na podlagi prej omenjenih sprememb v demografskih in kulturnih predpostavkah in poudarila vpetost stanovanjske gradnje v širše družbeno-ekonomsko in politično dogajanje. Če sta Neutelings in Francois nagovorila tako arhitekte kot investitorje in politike, pa se za predavanja slovenskih arhitektov Matije Bevka, Vase Perovića in Bogdana Reichenberga, ki so sledila, zdi, da so nagovarjala zgolj stanovske kolege. Ob tem velja dodati, da je v primerjavi s predstavljenimi nizozemskimi primeri stanovanjska tipologija slovenskih projektov še vedno precej enolična. Res pa se razlogi za takšno, pogojno rečeno, uniformiranost skrivajo v drugačnih razmerah na slovenskem stanovanjskem trgu. Vendar po drugi strani na pestrost nizozemske stanovanjske gradnje vpliva tudi etnična in kulturna raznolikost družbe kot tudi večja odprtost same stroke.

Profesor Janez Koželj je drugi dan simpozija predstavil razlike med različnimi gostotami stanovanjske pozidave. Pri tem se zdi, da je predstavitev bolj kot na družbene in ekomonske posledice opozarjala na likovne in kompozicijske kvalitete, ki jih posamezna tipologija prinaša. Gostota pozidave in stanovanjska tipologija sta med glavnimi orodji, s katerimi problem stanovanja rešuje zagrebška arhitektka Helena Njirić, ki je v nadaljevanju predstavila nekatere svoje projekte. V njenem primeru nasprotno vprašanje gostote pozidave ni likovni ali kompozicijski problem, ampak v prvi vrsti praktičen odgovor na kompleksnost in specifičnost posamezne situacije in je kot tak vpet v njen širši ne zgolj arhitekturni kontekst.

Priložnosti, ki jih ponuja sodelovanje Slovenije v Europanu – organizaciji, ki že sedmič zapored organizira vseevropski natečaj za socialno stanovanjsko gradnjo – sta predstavila člana nacionalnega sekretariata, arhitekta Tadej Glažar in Blaž Križnik. Ker Slovenija v Europanu sodeluje prvič, sta predstavila večinoma tuje izkušnje z realizacijo nagrajenih natečajnih projektov. Europan predstavlja priložnost ne le za mlade arhitekte, ki jim zagotavlja možnost uveljavitve v zelo zgodnjem obdobju njihove strokovne kariere, ampak prinaša prednosti predvsem naročnikom. Ti lahko s sodelovanjem v Europanu pridobijo inovativne predloge za stanovanjsko gradnjo, ki zaradi vseevropske narave natečaja, prinašajo znanje in izkušnje iz celotnega evropskega strokovnega in kulturnega okolja. Hkrati je Europan pomemben tudi za samo arhitekturno in urbanistično stroko, saj že več kot desetletje vidno sooblikuje evropski diskurz o socialni stanovanjski gradnji.

Tretji dan simpozija je začel Edvard Oven, ki je predstavil način delovanja SSRS in poudaril, da prihaja do sprememb stanovanjske politike in posledično do sprememb na stanovanjskem trgu zelo počasi. Vendar so prvi pozitivni rezultati delovanja SSRS tu in Oven je izrazil prepričanje, da jih bo v prihodnjih letih še več. Kljub temu, pa ne moremo mimo Ovnove opazke, da naj bi bili ravno urbanisti često ovira hitrejšim spremembam in dobrim projektom, ker da imajo prevelik vpliv na odločanje o prostoru!? Upamo lahko, da gre bolj za nepremišljeno izjavo, kot za nov za poskus marginaliziranja urbanistične stroke.

Ekonomista Tine Stanovnik in Andreja Cirman sta predstavila prednosti in pomanjkljivosti lastniških ali najemnih stanovanj. V oči bode dejstvo, da je Slovenija poleg Romunije in Bolgarije edina evropska država, koder delež najemnih stanovanj ne presega 10% stanovanjskega fonda, čemur gre razloge iskati v stanovanjskem zakonu iz leta 1991, Čeprav je imela privatizacija družbenih stanovanj na makroekonomskem nivoju, kot trdita ekonomista, nedvomno velik pozitiven učinek, pa se je država s tem odpovedala možnostim za aktivnejšo politiko na najemniškem trgu. Posledično je postala stanovanjska politika najšibkejši člen socialne politike v Sloveniji, med pomembnimi posledicami neuravnovešene lastniške strukture pa so manjša mobilnost prebivalstva, marginalizacija najemnikov kot družbene skupine in preveč v nepremičnine vloženega zasebnega kapitala.

Sociologinja Srna Mandič je na svojem predavanju z empiričnimi raziskavami dokazala, da s stanovanjskim standardom daleč zaostajamo za Evropo. Kot problem je izpostavila predvsem dejstvo, da smo po letu 1991 praktično ukinili najemna stanovanja. Ta so v Sloveniji stigmatizirana, sicer pa povsod v razvitem svetu predstavljajo zelo pomemben fond predvsem za šibkejše socialne skupine: tiste, ki iščejo prvo stanovanje ali pa za tiste, ki zaradi določenih problemov (brezposelnost, osebni konflikt…) v stanovanjski karieri morajo narediti korak nazaj. Pri nas tako mladi pozno pridejo do prvega stanovanja, v povprečju približno 4 leta kasneje kot na Švedskem ali Nizozemskem. Predavateljica je tudi prikazala, da pri nas rast stanovanjskega fonda ni uravnotežena z rastjo števila gospodinjstev, da so slovenska stanovanja v povprečju majhna (tako po površini, kot po številu sob) in naseljena z več prebivalci kot v Z Evropi. Izjemno skromne so tudi zunanje skupne površine v stanovanjskih soseskah. Ti podatki so paradoksalni glede na to, da je Slovenija sorazmerno redko naseljena dežela. Predavateljica je Stanovanjskemu skladu priporočila, da se usmeri v temeljito prenovo starejših stanovanjskih sosesk z majhnimi stanovanji. Obenem je k napovedani prevetritvi Nacionalnega stanovanjskega programa priporočila uvedbo eksperimentalnih stanovanjskih projektov, ki so odvezani spoštovanja uzakonjenih parametrov, v veliki meri pa lahko pripomorejo k novim ugotovitvam, uporabnim pri ostalih stanovanjskih projektih. Podobne teze je predstavil tudi sociolog Pavel Gantar, ki se podrobneje ustavil pri simbolnem pomenu različnih stanovanj in vprašanju zasebnega in javnega in s tem povezanim pojavom zamejenih sosesk. Pri tem je opozoril, da na teh področjih v Sloveniji tako rekoč ni bilo opravljene nobene resne raziskave.

Če je na simpoziju kaj manjkalo, potem je bilo to vsaj eno predavanje, ki bi se ukvarjalo s končnim, a bistvenim členom v tej stanovanjski oskrbovalni verigi: STANOVALCEM. Te je simpozij nehote nekoliko izpustil. Ob vseh dobrih načrtovalskih, socioloških in ekonomskih rešitvah se je treba vprašati še, kdo bo podučil državljanje o njihovi koristnosti in jih prepričal ter spodbudil njihovo uporabo? Če povemo preprosteje: Kdo bo razložil Janezu, da je bolj pošteno do okolja, sosedov in konec koncev bolje zanj, če najame (ali pa se zadolži in kupi) vrstno hišo v predmestju, kot pa, da dvigne streho na hiši svojih staršev sredi vasi? V Sloveniji manjka ustanova podobna angleški CABE (glej www.cabe.org.uk), namenjena izobraževanju laikov pa tudi državnih ter občinskih uradnikov o dobri in do okolja pošteni arhitekturi. Pri stanovanjskih vprašanjih si je potrebno prizadevati predvsem za dobro povprečje, ker vseh problemov pač ni mogoče reševati na manifestativnih izhodiščih. Na vprašanjih bivanja, doma, stanovanja in stanovanjske arhitekture so najprej zrasle, na koncu pa tudi padle vse najpomembnejše arhitekturne teorije…

Simpozij se je tudi posvetil predvsem reševanjem stanovanjskih problemov v urbanih in suburbanih območjih, ti pa zahtevajo drugačen pristop kot problemi v manjših ruralnih in turističnih krajih. Tudi demografska in sociološka izhodišča v prvem in drugem primeru se močno razlikujejo.

Stanovanjska politika je v vseh državah zajetna utež na tehtnici s političnim kapitalom. Ker se od osamosvojitve v Sloveniji pri stanovanjih ni ničesar premaknilo na bolje, vladajoči koaliciji na tem področju bije plat zvona. Stanovanjska tematika je tista, ki se med strokovnimi vprašanji v arhitekturi nanaša na najširše množice, stanovanjska arhitektura pa je tista, ki ima najbolj očiten vpliv na izgled urbanih naselij in mestnih silhuet. To pa je tisto, kar v končni fazi v veliki meri ustvarja avtentično in prepoznavno urbano okolje in kulturno krajino, ki bo v okviru Evrope nezamenljivo. Simpozij Nove perspektive stanovanjske gradnje je zato dobrodošla popestritev strokovne komunikacije med načrtovalci, politiki, stanovansjskimi skladi in drugimi vlagatelji. Vsekakor bi moral postati običajna in redna oblika izmenjave strokovnih pogledov na tem področju.


Več:
>>Pozdravni govor državnega sekretarja Jožeta Novaka
>>Nove perspektive stanovanjske gradnje / simpozij
>>Nove perspektive stanovanjske gradnje / Trajekt 14.10.2003

 na vrh

Komentar
ime
email
naslov komentarja
vpisite niz iz  stolpca
 

maja
odlično še posebno v sklepu, 3.11. 2003, 08:46

Hvala za poročilo, ki smo ga po delcih skušali loviti od udeležencev. Čestitke pa za zaključek, ki dodaja bistveno. Ker je očitno, da so na simpoziju govorili prepričani prepričanim, je čas seveda zrel, da se ozremo še malce naokrog in ugotoivmo, da svoje prepričanje neuspešno delimo z uporabniki. Seveda bomo morali biti tudi malce krtični. Verjeti namreč, da je problem v neizobraženih uporabnikih, je isto kot videti samo del resnice.

edi
Pohvala s pripombo!, 12.11. 2003, 10:16

Povzetek simpozija, pa tudi sam simpozij, si resnično zaslužita pohvalo. Nazorno je bilo možno ugotoviti, da smo kljub skorajšnjemu vstopu v EU, vsaj na stanovanjskem področju (organizacijskem in strokovnem smislu) katastrofalno zaostali za razvitimi. Kruta streznitev, upam tudi za naše " mlade strokovnjke", ki so predstavljali večinski del publike. V povzetku pa pogrešam še komentar na odlična predavanja predstavnikov naših severnih sosedov (Walter Unterreiner in BKK 3), ki so nam v vseh pogledih bolj blizu kot skandinavci, nizozemci ali francozi.

Komentarji odražajo mnenja in stališča uporabnikov Trajekta. Možnost komentiranja je namenjena spodbujanju javne debate in odzivom na članke. Uredništvo si pridržuje pravico krajšanja komentarjev, ki presegajo 1000 znakov. Uredništvo si pridržuje pravico odstranitve komentarjev v primeru, da so žaljivi, spodbujajo kakršnokoli nestrpnost ali napeljujejo na kriminalna dejanja. Za vsebino komentarjev uredništvo ne odgovarja.

Stanovanja ob Tacenski (zdaj že dograjena), ki jih v zadnji ponudbi prodaja SSRS varčevalcem nacionalne sheme.


Vse pohvale je vredno, da je prišlo do tega interdisciplinarnega srečanja.


Udeležence simpozija je pozdravil državni sekretar Jože Novak.


Aleš Vododpivec je tokrat v predavanju vljudno izpustil fotografijo hiše slovenskega ministra za okolje, prostor in energijo.


Predavatelj Willem Jan Neutelings iz Rotterdama je prikazal tudi stanovanjsko stolpnico, ki jo je postavil v nekdanjem amsterdamskem vzhodnem pristanišču.


Predavanja slovenskih arhitektov (tudi Matije Bevka in Vase Perovića) so nagovarjala zgolj stanovske kolege.


Sociologinja Srna Mandič je z empiričnimi raziskavami dokazala, da s stanovanjskim standardom daleč zaostajamo za Evropo.
na vrh