info akcije magazine id mail english
Urbanizem v LjubljaniMobilnost v mestuProjekti za LjubljanoProstorski razvojRez. ankete
6. 10. 2009

Odprto pismo mojemu županu Jankoviču in njegovi urbanistični posadki.

Grega Košak
V današnji Evropi brez meja, ki zato postaja vse bolj Evropa medsebojno tekmujočih mest, se bo za svojo mednarodbo enakovrednost morala Ljubljana prodorno umestiti, zlasti še v konkurenci bližnjih: Gradca, Trsta, Zagreba in Reke. Kako bo pri tem, ob nacionalni metropoli, čimbolje izkoristila geografske, kulturne, gospodarske, logistične in turistične potenciale v svoj prid, je seve najbolj odvisno od nje same, s tem pa od sedanjih in bodočih strategij mestne uprave. To velja toliko bolj v sedanji ekonomski krizi, kjer bo, ob pomanjkanju sredstev, odločilen predvsem izbor pravilnih prioritet, v katere bo mesto investiralo, saj nujno potrebuje pravilne razvojne »Vizije» za svojo mednarodno relevantnost. Bližnji avstrijski Gradec nam je z nizom svojih nedavnih premišljeno vsklajenih potez (Evropsko mesto kulture 2003, Kunsthaus, Musiktheater, tehnološkl parki,navezani na TU Graz, nakupni center Seiersberg) ) lahko pri tem ustrezen vzgled kumuliranja posameznih potez v sinergijsko delujočo celoto.

Do kataloga delno tudi podedovanih projektov, ki ste si ga v volilnem programu v teamu sami zastavili, sem bil,nekoliko skeptičen: 1) glede na izjemno finančno zahtevnost njegovega obsega, brez logičnih prioritenih opredelitev, 2) ker se večinoma ni nadgrajeval v logične sinergije z multiplikacijsko vrednostjo za mestno podobo in 3).ker sem pogrešal jasen kompozicijski razmislek k novi koncentrirani razsrediščenosti. Pa sem ga vendar podpiral v smislu spoznanja iz kmečkega pregovora.«:Tisti ministrant, ki ni sanjal,da bo papež, še za mežnarja ne bo dober!«
Tako kot vsi, ki smo Vas volili zaradi že izkazanih menagerskih kvalitet, cenim Vaše primarno prizadevanje, da se v Ljubljani po skoraj 30-letni, zlasti urbanistično arhitekturni stagnaciji (predvsem) mestnega jedra (vse od izgradnje Trga republike s Cankarjevim domom ) stvari vendar premaknejo v produktivnejšo klimo. To velja seve ob pogoju sožitnega stapljanja naćrtovanega novega z identitetno prisotnostjo starega, kar postaja vse bolj prepoznavna maksima filozofije postmoderne stvarnosti.

V teh istih 30-letih smo zamenjali družbeni sistem in dodatno stopili iz klasične industrijske družbe modernizma v nastajočo postmoderno, postindustrijsko družbo. To pa istočasno pomeni tudi zamenjavo niza nekdanjih osnovnih paradigem v socioloških in urbanističnih prioritetah, pri nekaterih so te popstale kar nasprotne prvotnim. Nekdanje planiranje z javnimi sredstvi in njegovimi predorečenostmi zamenjuje bolj fleksibilen, odprt a tudi naporen in zamuden sistem občutljivega družbenega dogovarjanja, predvsem v nastajajočih javno-zasebnih partnerstvih.

Nekatere kontroverze obeh in zlasti še današnjih nakazuje kritični esej Deyana Sudjica, pod značilnim podnaslovom: „Kako bogati in močni oblikujejo svet“ (The Edifice Complex: How the rich and powerful shape the world / Penguin 2006) s razponom praks od avtoritarnega romunskega Caucescua (monumentalna destrukcija Bukarešte), Pompidoujeve vizije Pariza, pa vse do trenutno aktualnega NY--developerja Silversteina (Ground Zero v New Yorku,2003-07).

Ali, če se pomaknemo nekoliko bliže: o nizu občutljivih statističnih vedenjskih ugotovitev o psihi našega sodobnega (pol)meščana nam govori naš urbani sociolog akademik Z. Mlinar v svoji, pravkar izišli knjigi: „Življensko okolje v globalni informacijski dobi“ (SAZU 2009).

Gre za še nastajajočo družbo trajnostnega razvoja, ki bo v urbanistične odločitve vključevala, poleg klasičnih ekonomskih, funkcionalnih in sanitarnih vrednot tudi vedno več postmodernih „mehkih vrednot“:okoljsko vzdržnost, kreativno sožitje obstoječega z novozgrajenim, behaviorizem, znakovne in simbolne mestne landmarke.

Proces, ki je še v povojih, ni nekonflikten; zato bo na eni strani vedno bolj poudarjal individualiteto posameznika, na drugi pa bo, ob deetatizaciji države, postajal vse bolj pomemben tudi participatorni in korekcijski vpliv neuradnih asociacij. Civilne iniciative bodo, sui generis, ostajale predvsem zagovornik ekonomsko šibkega javnega interesa in zelenih alternativ nasproti tržnemu, navadno agresivno naravnanemu kapitalskemu.

Pri novih posegih v mestno substanco ni občeveljavnih pravil in se za vsako lokacijo posebej terjajo občutljiva tehtanja argumentov za in proti; pri tem niso apriori vsa odklanjajoča že tudi nazadnjaška in vsa zagovorniška pravtako niso tudi nujno progresivna. Nerazumevanje narave teh procesov in nadaljevanje prejšnje etatistične prakse ostaja skupni imenovalec večine novih, še ne polno utečenih, demokracij.

Zato me je prizadelo, ko sem v časopisu Finance (dne 26.julija) zasledil Vašo izjavo, ki očita civilnim iniciativam kar povprek nekakšno negativno sprego s politiko opozicijske SDS. Navedbo smatram za populistično, diskvalifikatorno in tudi neresnično, saj poizkuša postaviti niz strokovnih (včasih sicer res tudi manj strokovnih in delno egoistićnih) navedb v stališčih civilnih iniciativ) v destruktivni kontekst služenja banalnim političnim konfrontacijam.

Prizadetega se čutim zlasti, ker sem se v marsikaterih podobnih situacijah tudi sam znašel in se moral in skušal vedno opredeljevati »pro bono publico« in to izmenično na obeh straneh barikad. Vsakokrat sem to počel iz prepričanja o individualni strokovni soodgovornosti, ki ga je najbolje izrazil J. P. Sartre z mislijo: «Svoboda, to sta pravica in dolžnost do opredeljevanja in to tudi početi vedno znova!«

Na primer: na urbanistični in investitorski ravni v kasnih 70 letih, ko sem po dobljenem javnem natečaju za sosesko BS 5/2 (stanovanjsko poslovna pozidava ob tedanji Titovi cesti, na širšem območju kasnejše poslovne zgradbe Mercator) zagovarjal družbeno in načrtovalno utemeljenost zgoščene visoke pozidave ob mestni vpadnici (z že prisotno komunalno infrastrukturo) v dotedaj še nizki enonadstropni obzidavi te mestne hrbtenične osi. Zagovarjal sem stališče, da bo potrebno del mestnih središčnih dejavnosti prenesti iz nekdanjih le 700X700 m osrednjega kareja na mestne vpadnice. Pri tem je bilo tozadevnih 220 m, lociranih vis-a-vis severne univerzitetne cone tak prvi impulz. Konfrontacija je šla tako daleč, da je tedanja »Krajevna skupnost Koroških partizanov« celo uradno zahtevala, da se mi odvzame pravica do nadaljnega načrtovanja. Po tridesetih letih od tedaj, se v celostni luči nadaljnih tendenc razvoja mesta kaže ustreznost dosežene odločitve.

V podobnem mestotvornem trendu sem v primeru natečaja za Južni trg (notranji prostor med Kongresnim trgom in Čopovo ulico) koncem 80 let zagovarjal stališče, da je navedena lokacija predragocena za natečajno razpisani monofunkcionalni hotelski objekt, kar je kasneje potrdila tudi ekonomska analiza. Šele ta nam jo je ohranila do danes za, upam da kompleksnejši mestotvorni program, (mnogokrat preverjen na tujih izkušnjah) v prihodnosti.

In še na drugi strani barikad: Najočitnejši tak primer je bila polemika o lokaciji džamije, prvotno nesrečno vizualno in identitetno izpostavljene ob Cesti dveh cesarjev. Njena nova, kasneje potrjena lokacija, ki je to, okoljsko, gabaritno in sociološko ustrezneje umestila v mestni center, v širše območje Potniškega centra Ljubljana. Predlog za to je v polemiki kot alternativo, prvi javno predlagal pokojni kolega arhitekt Šarec; čeprav se jo danes »prodaja« kot izključno zaslugo sedanje urbanistične ekipe.

Enako se je zgodilo z Murgelsko iniciativo za poplavno varnost južnega dela Ljubljane, čeprav bo tu do implementacije (znotraj državnega prostorskega plana) še dolga in okolišava pot.

Pravkar se podobni proces (v senci drage in akustično neoptimalne prenove Opere) odvija tudi ob vprašanju: ali res iti v podobno adaptacijo stare Drame ali raje zgraditi zanjo novo in z ohranitvijo stare stavbe za namene druge gledališke hiše (MGL, MG).

Če se danes s potrebno časovno distanco ozremo nazaj, lahko ugotovljamo, da so mnogi, nekoč anatemizirani neuradni, razmisleki kasneje postali legitimni in se, sicer počasi in na tiho, vključujejo v sedanje uradne odločitve.

Zadnja izkušnja s še odprtim problemom garažne hiše pod tržnico dobiva s pravkaršnjim odprtjem spomeniško-varstvenih problemov na Kopitarjevi ulici svoj opozorilni klicaj. Glavni razmislek vsem načrtovalcem bodi, kaj bi ali bo daljša časovna cezura izgradnje garaž lahko nepovratno povzročila v vedenjski mentaliteti prodajalcev na trgu in njihovih kupcev. Nepovratni beg večine notranjemestne trgovske ponudbe v primestne nakupne centre nam mora biti resno opozorilo.

Garažne hiše v mestnem jedru, a na ekonomsko profitni bazi, so le pogojno ustrezna rešitev; to bi dosegla šele delno mestno subvencionirana cenovna politika teh. Celovita rešitev pa leži seve v koordiniranem javnem mestnem prometu z bistveno intenzivnejšo frekvenco voženj,(te so danes izven koničnih obremenitev povprečno nad 12 minut!) kar je oboje finančno vzdržno s prerazdelitvijo istih sredstev ob opustitvi mesto- destruktivnih in izjemno dragih 6-pasovnih vpadnic, ki nujno ne favorizirajo ne P+R in ne javnega prometa.

Žal prepričanja v dobro premišljenost in končno uspešnost Vaših načrtovanih posegov niso podprle nekatere izvedene nerodne začetne poteze v območju starega mestnega jedra: totalna ukinitev javnega mestnega prometa po Wolfovi, Stritarjevi in Ciril-Metodovi z njegovim izjemno pomembnim postajališčem pred Magistratom.To kaže že sedaj evidentna negativna posledica ne le za trgovsko ponudbo in potrošnjo tako na Mestnem trgu kot tudi na živilskem trgu, ampak še zlasti za vsakdanje udobje tamkajšnjih prebivalcev.

In kaj smo z njimi sploh pridobili? Obojestransko zakoličkana psevdo-peš cona Ciril Metodovega trga, s celodnevnim parkiranjem avtomobilskih »superg« in predolgi, dodatno moteči avtomobilski dostop do parkirišča pred Mestnim domom: mimo Plečnikovih arkad, po Pogačarjevem trgu, Stritarjevi in Ciril-Metodovi ulici je upravičeno vir pripomb stanovalcev pa tudi strokovne javnosti.

Sedanja najava (brezplačnega) eko-minibusa po tej pešconi (simbioza, poznana že nad trideset let s Pedestrian Malla v Denverju), a to šele v drugi fazi, nakazuje edino ustrezno korekcijo, ki bi pa vzbudila drugačne emocije, če bi bila izvedena že kot začetna.

Izjemno pomembnemu problemu urejanja mestnega parterja, ki je zlasti za živahni mestni utrip in s tem tudi za prvi in odločilni vtis o mestu skoraj najpomembnejši, je v tem mandatu hvalevredno posvečena velika pozornost z nekaterimi vzglednimi rezultati (preobrazba Wolfove, Breg). Moti pa fragmentarnost posameznih posegov, ki niti ne poizkuša ustvariti oblikovno sinhroniziranega, mestno prepoznavnega vokabularja ulične opreme: avtobusnih postajališč, klopi, smetnjakov, podzemnih deponij odpadkov, informacijskih kazal, oglasnih citylightov, z najbolj opaznimi, a nadvse, problematičnimi prisotnimi (preko 2000!) količkarjenji pločnikov vsepovsod.. Ali se zavestno in očitno (kljub vsem redarjem!) moramo predstavljati tujcem kot nekulturno balkansko pleme, ki ga ni mogoče disciplinirati, razen z fizično represijo?Ob tem pa pogrešam(o) vzpostavitev možne, urbanistično edinstvene, funkcionalno kot tudi okoljsko smiselne in atraktivne kompozicijske makropoteze: strnjene peš cone med Tivolijem, po Cankarjevi, Čopovi in Stritarjevi, z iztočnico v drugo zeleno mestno dominanto: grajski hrib.

Za odprto pismo sem se moral odločiti, ker sem v zadnjem letu na zgornje naslove osebno sicer poslal kar nekaj mailov, na katere pa nisem dočakal niti potrditve prejema, kaj šele odgovora. Pa kaj, podobne izkušnje z našo administracijo ima, kot je to javno potožil, tudi avstrijski poslanec slovenskega rodu Karel Smolle.

To pismo pa individualno naslavljam tudi iz razočaranja nad usodo in sedanjim zgovornim molkom „neuradnega“ Urbosveta, (pri Društvu arhitektov Ljubljane, katerega nergavi član sem sicer še vedno), ki je nastal še v prejšnjem županskem mandatu, ob več kot soiniciativi sedanjega podžupana. Urbosvetov osnovni cilj je bila trajna zahteva po večjem vpogledu in participaciji širše in strokovne javnosti pri urejanju problemov mesta. V svojem, predvsem prejšnjem, mandatu se je zato tudi kritično opredeljeval do večine pomembnejših mestnih problemov, vedno po načelu povezave vsakega parcialnega problema do njegove nadgradnje v celoto. Ko ta danes molči, (z izjemo poziva 22 kolegov v primeru Kolizej) čudi, da mestni urbanist ne zaznava, da izgublja podporo večine tiste stroke, ki ni poslovno odvisna od mestnih jasli. Sam si, izven aktualne strokovne prakse, te pripombe lahko dovolim, ki pa si jih kolegi sredi poslovnega življenja, zaradi možnih posledic zanje, žal ne morejo.

Zgleda, da je šlo, kljub, tudi ob zadnji zamenjavi vodilnih garnitur, za utopična pričakovanja o drugačnih poteh odločanja o mestu, v kakršnem bi želeli živeti. Te se, kljub novim ambicioznim ljudem na čelu mesta, v praksi žal in očitno ne izpolnjujejo. Tako, izgleda, postaja vedno bolj resnično spoznanje kasnega Le Courbisiera, ikone moderne arhitekture in njenega urbanizma: “Življenje ima prav in ne arhitekt!“, kar na naši sceni ni priznanje za posluh stroke in politike pluralističnemu značaju časa, ki ga vsi in sedaj skupno živimo.

 na vrh

Komentar
ime
email
naslov komentarja
vpisite niz iz  stolpca
 

Komentarji odražajo mnenja in stališča uporabnikov Trajekta. Možnost komentiranja je namenjena spodbujanju javne debate in odzivom na članke. Uredništvo si pridržuje pravico odstranitve komentarjev v primeru, da so žaljivi, spodbujajo kakršnokoli nestrpnost ali napeljujejo na kriminalna dejanja. Za vsebino komentarjev uredništvo ne odgovarja.
Civilne iniciative bodo, sui generis, ostajale predvsem zagovornik ekonomsko šibkega javnega interesa in zelenih alternativ nasproti tržnemu, navadno agresivno naravnanemu kapitalskemu.






































Če se danes s potrebno časovno distanco ozremo nazaj, lahko ugotovljamo, da so mnogi, nekoč anatemizirani neuradni, razmisleki kasneje postali legitimni in se, sicer počasi in na tiho, vključujejo v sedanje uradne odločitve.






































Celovita rešitev leži v koordiniranem javnem mestnem prometu z bistveno intenzivnejšo frekvenco voženj, kar je oboje finančno vzdržno s prerazdelitvijo istih sredstev ob opustitvi mesto-destruktivnih in izjemno dragih 6-pasovnih vpadnic, ki nujno ne favorizirajo ne P+R in ne javnega prometa.











Moti fragmentarnost posameznih posegov, ki niti ne poizkuša ustvariti oblikovno sinhro- niziranega, mestno prepoznavnega vokabularja ulične opreme












Zgleda, da je šlo, kljub, tudi ob zadnji zamenjavi vodilnih garnitur, za utopična pričakovanja o drugačnih poteh odločanja o mestu, v kakršnem bi želeli živeti.


na vrh