info akcije magazine id mail english
Natečajna praksaKomentarRez. ankete
25. 8. 2004

Je arhitekturni natečaj institut za pridobivanje dela in/ali kvalitetnih rešitev?

Maja Simoneti
Razmišljajmo skupaj

Zadnje čase vse pogosteje dogaja, da je na natečaju kot najboljša izbrana rešitev s katero ni nič narobe, hkrati pa tudi ne predstavlja kakšnega posebnega kvalitativnega presežka. Zapisana ugotovitev mi je bila posredovana s strani različnih žirantov v različnih natečajnih kombinacijah in usmerja razpravo o natečajih k samemu bistvu. Vprašanje o tem, kakšna naj bo vloga bančne garancije pri izboru najboljše rešitve, ne pomeni nič v primerjavi s tistim, kako in kje naj se postavi nova srednja šola. In vendar.

Trenutno se vse odvija tako, da je arhitekturni natečaj /uporabimo en "generični" izraz za vse oblike in možne kombinacije natečajev/ izenačen z javnim razpisom za pridobitev dela. Tako je zakon o javnih naročilih dramatično posegel v tisti del načrtovalske prakse, ki se je doslej še ni pretirano dotaknil. S tem seveda ni nič narobe. Konec koncev je lep del prakse že dobršen čas prisiljen k pridobivanju dela prek javnih razpisov in izkaže se, da po vseh mogočih peripetijah in prenizkih cenah, po nekaj letih naročniki že vedo, da nizka cena ni vse.

Z gotovostjo lahko verjamemo, da bomo formalno pravne zadrege, ki jih imamo pri razpisovanju in izvedbi arhitekturnih natečajev v kombinaciji z Zakonom o javnih naročilih s časom obvladali. Primeri, ko prvoizbrana rešitev ne bo ustrezala splošnim razpisnim pogojem in bo v končnem izboru zmagala "slabša" rešitev, bodo vse redkejši. Sprašujem se, ali bomo takrat lahko načeli razpravo o arhitekturnem natečaju kot strokovnem institutu in s tem tudi tisto pravo o kvaliteti rešitev.

Sodite med tiste, ki verjamejo, da vodi pot do najboljših rešitev v prostoru prek natečaja? Kaj pa pravite nato, da je treba s pomočjo natečaja iskati tudi boljše rešitve, torej odpirati možnosti za dobre rešitve. Naj razložim razliko. V prvem primeru je natečaj nedvoumno povezan z izvedbo posega. V drugem primeru je natečaj pot za pridobitev različnih rešitev. Tak idejni, anketni ali posvetovalni natečaj ni vedno namenjen oddaji dela, pač pa predvsem končni opredelitvi urbanističnih pogojev in kriterijev za izvedbo posega. Tak natečaj lahko izbrane povabi k projektiranju ali pa tudi ne. Na takem natečaju vstopnica za udeležbo niso nujno formalnopravni kriteriji o usposobljenosti za izvedbo dela. Tak natečaj je danes prava redkost in vendar so prav taki natečaji za razvoj stroke življenjskega pomena.

Vem, da se tudi v kontekstu takega natečaja odpirajo problemi povezani z oddajo del po zakonu o javnih naročilih in vprašanja povezana z avtorstvom posameznih rešitev. In vendar lahko prav na osnovi takega natečaja stroka argumentira spremembe v nesmiselnih urbanističnih aktih. Predvsem pa na tak natečaj lahko rešitve pošljejo študentje in mladi še neuveljavljeni avtorji, ki se v primeru možnosti, da se delo tudi izvede, lahko naknadno povežejo z usposobljenimi pisarnami, biroji ali podjetji.

Poglejmo skupaj nekatere vzroke, ki preprečujejo uveljavitev opisanemu razmeroma razumnemu načinu "odpiranja" urejanja prostora širšemu krogu načrtovalcev. Zaenkrat se zdi, da sta ključna zaviralca tovrstnega natečaja denar in uveljavljanje avtorstva. Trdim, da so sredstva bolj priročen izgovor za naročnike, ki izsiljujejo stroko s krajšanjem rokov in stremijo za kar najbolj poenostavljenimi postopki odločanja, ali bolje rečeno soodločanja, kot pa resničen vzrok za neizvajanje javnih anketnih in idejnih natečajev. Resnejši problem je dosledno povezovanje avtorja idejne rešitve z izvedbenimi akti. Pri nas je namreč uveljavljeno eno in edino prepričanje, da je zmaga na natečaju tudi pot do izdelave projektne dokumentacije. Tako stališče lahko vodi samo do poenostavitve instituta natečaja v smislu, da je natečaj tudi oddaja dela za projektiranje. V tem kontekstu pa je jasno, da so že v startu izločeni vsi, ki ne dokažejo opravilne sposobnosti. Ta sposobnost pa je v največji meri povezana s formalno pravnimi podrobnostmi, ki smo jih že omenjali kot poslovno strukturni okvir, ki v veliki meri obvladuje natečaje, ki se razpisujejo tudi v skladu z zakonom o javnih naročilih. V zelo drastičnem primeru se stroki odnos do avtorstva vrača tako, da mladi in neuveljavljeni, predvsem pa poslovno še neartikulirani postajajo žrtve sistema. Poslovne naveze za potrebe natečaja so veliko tveganje za obe strani in zato neželena oblika sodelovanja. Brez povezovanja pa ni udeležbe na takih natečajih . Če ostanejo mladi in neuveljavljeni brez možnosti za tekmovanje v natečajnem sistemu, pa je vloga natečaja za razvoj stroke pomembno okrnjena.

Če bomo z malo domišljije začeli verjeti, da gresta strokovnost in poslovna usposobljenost z roko v roki, bomo zahteve, ki trenutno spremljajo natečajne razpise laže sprejeli kot razvojno nujnost. Med tem pa bi bilo dobro, če bi si ob pisanju novega pravilnika lahko vzeli tudi čas za premislek o vlogi natečaja za druge razvojne razsežnosti stroke. Stroka bi si verjetno morala na vse načine prizadevati, da se v slovenski praksi poleg različnih delavnic uveljavijo tudi anketni in idejni natečaji in prispevajo svoje k dvigu ravni prostorskega načrtovanja in razvoju stroke v Sloveniji. Morda bo sčasoma dozorelo spoznanje, da lahko nekdo izdela korektno projektno dokumentacijo po idejnih rešitvah nekoga drugega. Ko tako na primer tujci vstopajo v slovensko poslovno okolje, se jim zdi samoumevno prav to, da s sabo nosijo svoje idejne rešitve, ki jih morajo slovenski projektanti zelo dosledno povzeti v projektni dokumentaciji.

 na vrh

Komentar
ime
email
naslov komentarja
vpisite niz iz  stolpca
 

smid
natečaj ni nebeška mana, 30.8. 2004, 09:44

dajmo no končno postavit tako opevani inštitut natečaja na trdne noge: več natečajev, več rešitev, več prakse, boljša kontrola, akcija, in dosledno spremljanje po medijih. natečaji so javno zrcalo zaps - očistimo ga.
javni razpisi ok - zakaj pa zaps ne protestira proti javno objavljenim protizakonitim razpisom za iskanje ponudb za ip pgd pzi dokumentacije za javne objekte? to ne more biti naključje? pa saj imamo zakonsko podlago!
trajekt, plujte v te vode, nenazadnje boste privzeli status ledolomilca!


aleš žetko
anketa o natečajni praksi, 28.9. 2004, 12:46

Zanima me mnanje bralcev, uporabnikov trajekta, udeležencev natečaja:opazil sem namreč, da ne žirije, ne natečajniki, ne zbornica še manj pa naročniki ne upoštevajo razpisnih pogojev oziroma jih razlagajo po svoje; eni kot razlog neupoštevanja navedejo možnost projektiranja ali predstavitve kvelitetnejše arhitekture, drugi ekonomičnost, tretji "neumne pogoje", ki jih ni mogoče upoštevat, itd.. Dejstvo je, da vsaka atran interpretira razpisne pogoje po svoje in se jih le malokdo dosledno "drži". Zato bi vprašal kolege ( seveda karikirano): "ali ste za vladavino arhitekture ali pa vladavino prava?"

kos
javni anonimni natečaj, 3.11. 2004, 12:54

Javni anonimni natečaj arhitekturnih ali urbanistično-arhitekturnih rešitev bi bilo treba voditi ločeno od naročila za izdelavo projektne dokumentacije.
Primer znanca iz Nemčije: kot študent je na arhitekturnem natečaju prejel prvo nagrado in njegova nagrajena rešitev je predstavljala podlago za izdelavo projektne dokumentacije za realizacijo investicije, obravnavane v natečaju.
Kot študent ni mogel prevzeti izdelave tega, saj ni imel ustreznih kvalifikacij in statusa.
Zato je dela za izdelavo projekta lahko prevzela samo ustrezno organizirana projektantska hiša z ustreznimi licencami, garancijami in referencami, študentu, ki je idejno vodil projektiranje še naprej, je pa moral biti določen mentor in sicer njegov profesor.....
Na tak način so bile pridobljene sveže ideje, arhitekturne stvaritve, obenem je bilo pa tudi zadoščeno strogim poslovnim pogojem, ki jih izdelava večjega projekta zahteva v smislu strokovne inženirske usposobljenosti (kar ni samo idejna moč), zavarovanja pred škodo, in ostalega, kar se vse zahteva zaradi varstva interesov investitorja.


Kos
Odziv na "anketa o natečajni praksi", 5.11. 2004, 09:00

Brez "pravne države", torej doslednega spoštovanja z javnim konsenzom sprejetih vse-veljavnih določil v ustavi, v zakonih, predpisih, pravilnikih itd... ne bo niti "vladavine prava" niti "vladavine arhitekture" pač "vladavina kapitala", korupcije, kdo bo koga, in velika škoda za Slovenijo, njene vrednote in prebivalstvo, mimogrede pa še za njeno arhitekturno stroko in arhitekturo na splošno;
tega bi se morali zavedati vsi arhitekti in delovati s tem spoznanjem


Komentarji odražajo mnenja in stališča uporabnikov Trajekta. Možnost komentiranja je namenjena spodbujanju javne debate in odzivom na članke. Uredništvo si pridržuje pravico odstranitve komentarjev v primeru, da so žaljivi, spodbujajo kakršnokoli nestrpnost ali napeljujejo na kriminalna dejanja. Za vsebino komentarjev uredništvo ne odgovarja.

na vrh