info akcije magazine id mail english
KolizejMnenjaObjectionsProjektRez. ankete
27. 10. 2004

Pozor, ščuka v ribniku (Kolizeja)!!

Janez Lajovic
Pretekli petek se je v Ljubljani končal pomemben natečaj, ki je že ob razpisu dvignil precej prahu. Predstavnik investitorja, g. Jože Anderlič, je nanj povabil šest mednarodno priznanih, izključno tujih arhitektov in njihova dela so od včeraj zvečer na ogled v Palaciju Ljubljanskega gradu. Na razstavi – v razliko od običajnih razstav natečajnih del – še ni bilo (morda le prvi dan) kakršnegakoli opisa naloge ali poročila ocenjevalne komisije, žal sem tudi zamudil daljšo uvodno razlago predsednika žirije, prof. Borisa Podrecce. Moje mnenje zato temelji le na tem, kar sem videl in je torej mogoče, čeprav zelo malo verjetno, da bi ga kasneje v malenkostih spremenil.

Prvi vtis je, da so vsa dela kvalitetna in da so se avtorji res trudili izpolniti naročnikove želje, ki niso bile majhne, po izračunu enega od njih so obsegale najmanj 70.000 m2. Kljub večjemu ali manjšemu nasprotovanju slovenskih arhitektov povabilu samo tujim kolegom pa je s tem natečajem skozi slovenski prostor brez dvoma zapihal drugačen, v marsičem svež veter. Škoda je le, da natečaj za to območje ni bil razpisan skupaj s tistim za prenovo letnega kopališča Ilirija, pri čemer bi bila tedaj vanj lahko vključena tudi prenova Delavskega doma. Gotovo bi dobili predloge, ki bi ves ta del Ljubljane rešile na bistveno višji in kompleksnejši ravni, kot so ga rezultati dosedanjih natečajev za posamezne krpe prostora med najožjim centrom in severnim delom Tivolija. Predvsem je natečaj pokazal, da je naša urbanistična praksa že (ali še vedno?) zelo okostenela in da na osnovi izhodišč, ki jih je – največkrat že dolga leta nazaj – določil nek sestavljalec Posebnih urbanističnih pogojev (PUP) na osnovi svojega takratnega (pogosto ne vrhunskega) znanja in informiranosti ni mogoče iznajti ničesar svežega. Enako omejujoča so stališča spomeniškega varstva, le s to specifiko, da investitorju nihče, ne občine ne država, ne plača razlike med prenovo brez posebnih določil (ali med porušenjem in ponovno postavitvijo objekta) in prenovo po navodilih konservatorjev. Ta razlika pa lahko predstavlja tudi podvojitev (ali potrojitev) običajne investicije. Pri tem natečaju pa razen želje po čim boljšem ekonomskem učinku investitor natečajnikom najverjetneje ni naložil nobenih omejitev in imamo priliko videti tisto, kar je vsak od njih menil, da je za ta prostor najbolje.

In imamo res kaj videti!

Predvsem ponovno potrdilo stališča znamenitega avstralskega arhitekta Glenna Murcutta, da noče zidati zunaj svoje dežele, ker da lokalne prilike različnih tujih krajev premalo pozna, sicer pa da so »zvezdniški arhitekti« kot komarji, ki priletijo, pičijo in spet odletijo. Razen drugo nagrajenih finskih arhitektov Heikkinena in Kommonena, ki sta vsaj naznačila tlorisne obrise sedanjega Kolizeja (saj ob zahtevah programa več nista mogla storiti), ki sta edina občutila mirno lepoto sedanje izenačene višine osrednjih karejev mesta in zato z novo stavbo nista presegla venca Delavskega doma, so se vsi dvignili visoko nad stolpnico hotela Lev. Pogledi na grad s Celovške ceste, ki so bili v vseh dosedanjih urbanističnih usmeritvah nedotakljiva stalnica, ali zgodovinska silhueta Ljubljane z Belvija in iz tivolskega parka, kjer se - kljub k sreči redkim novejšim višjim stavbam - še vedno lahko opazi cerkvene zvonike v stari Ljubljani, niso kvalitete, ki bi bile ostale natečajnike posebej zanimale. Nas pa je je prof. Ravnikar (1) vedno znova opozarjal na morfološkio dragocenost Ljubljane med zelenima Gradom in Rožnikom in zato svoje mesto v Ljubljanskih vratih z zasneženimi Alpami v ozadju po pravici mnogi slovenski arhitekti občutimo kot veliko redkost. Prav bi bilo, da ozek pas med obema gričema še naprej poskušamo ohraniti v v čim večji meri v višini predvojne pozidave. Toda o tem bi morala voditi računa žirija, vsaj njen slovenski del!! Ta pa je, kot uročena od zgovornosti in renomeja svojega predsednika prof. Podrecce, ki se je zagrel za vsekakor zanimiv projekt Nizozemcev Neutelingsa in Riedijka, pozabila na vse našteto in slepo, kot lemingi sledeč karizmi predsedujočega, soglasno izbrala rešitev, ki prav toliko sodi v ta del Ljubljane, kot sedlo na kravo!! K takšnemu izboru pred načelno edino sprejemljivem drugo nagrajenem predlogu so gotovo pripomogla tudi upravičena stališča pri ocenjevanju sodelujočega naročnika, da večje kvadrature pomenijo tudi večjo rentabilnost projekta, kar je predsednik žirije kot njegov glavni poslovni partner v Sloveniji (!?) gotovo znal ustrezno prikazati. Toda pri oblikovanju tako občutljivega dela mesta bi smeli igrati kapitalski premisleki največ enakovredno, če ne ostalim izhodiščem celo podrejeno vlogo.

Verjamem, da izbrani projekt najbolje izpolnjuje naročnikove želje in da je žirija do njega prišla zato, ker so imeli v njenih očeh vsi ostali večje ali manjše pomanjkljivosti. Če pa si njeno končno odločitev ogledaš kot običajen, za dogajanje v mestu zainteresiran občan in imaš vsaj malo prostorske predstave, se nad predlogom zgroziš. Ne samo, da je višja stolpnica dvakrat višja od hotela Lev, nižja pa ga presega za četrtino, tudi srednji »nižji« del objekta sega do venca hotelske stolpnice. Pri tem so vsi elementi fasad nalašč dimenzionirani zelo masivno, tako da celota daje vtis, kot da je maketa novega objekta izdelana v dvakrat večjem merilu od podloge z okoliškimi stavbami. Tako velika in groba gmota bi vizuelno kar preplavila okolico. Argentinski park, Dukičevi bloki, celo Nebotičnik bi ob njej stali kot otroške igračke, ves severni del ožjega mestnega središča bi bil kot potlačen. Ta isti fenomen lahko zelo dobro opazujemo n.pr. v Frankfurtu, toda ali si želimo Ljubljano na tak način amerikanizirati? Profesorju Borisu Podrecci nihče ne more vzeti ene ključnih zaslug za slovensko arhitekturo, da je z razstavami v Parizu in v drugih mestih Plečnika umestil med svetovne arhitekte svojega časa. Žal pa se z njegovo izbiro zmagovalnega projekta tega natečaja ne morem strinjati. Preveč trdno sem prepričan, da Ljubljane tak, na asirske ali inkovske arhetipe spominjajoč kolos, pa če je še tako spretno zasnovan, ne bi umestil med prestolnice svetovne arhitekture. In čeprav bi morda res pritegnil nekaj avtobusov Japoncev, kot trdi on, bi se pa toliko več občutljivejših Evropejcev tako posiljenenemu delu Ljubljane rajši ognilo.

Toda ali je mogoče in pravno izvedljivo, nagrajeno ali katerikoli drugo predloženo rešitev sprejeti s preprostim sklepom Mestnega sveta ? In to brez dolgotrajnih predhodnih sprememb veljavnih dokumentov ali celo kakega člena zakona! Ne glede na to, kar sem rekel v začetku, tudi za to območje veljajo urbanistični pogoji, ki poleg varovanja obstoječega Kolizeja predpisujejo gostoto pozidave (FSI – floor space index, kar pomeni razmerje med vsoto vseh etažnih površin nad zemljo in površino parcele), odmike od njenih meja in podobno. Po grobem izračunu, ki ga je mogoče napraviti na osnovi načrtov v lični knjižici, ki je izšla ob odprtju razstave, je gostota (FSI) zmagovitega projekta okrog 7,8, torej več kot trikrat višja kot sicer v središču mesta!! Pri sprejemanju zazidalnega načrta za območje sedanje SKB banke na Ajdovščini smo se v sedemdesetih letih več mesecev pregovarjali, ali smemo za eno desetinko preseči FSI 2,4. Pri mešanih stanovanjsko poslovnih zazidavah kot sta območje Ferantovega vrta in blok Mercatorja ob Dunajski cesti pa so mestne urbanistične službe prav tako komaj dovolile izrabo z FSI okrog 3,0! Ali so se politične in gospodarske razmere toliko spremenile, da bo mestni urbanistični urad ob dovolj visoki ponudbi kapitala pozabil poleg oblikovnih izhodišč tudi na vse druge predpise, ki so doslej veljali v Ljubljani? Na prvi pogled že izgleda tako! Na sodelovanje v tej, popolnoma privatni žiriji, so namreč poleg predstojnika Oddelka za urbanizem, arhitekta Igorja Jurančiča, pristali tudi uslužbenci republiške ustanove za varovanje dediščine, arhitekturnega muzeja in celo fakultete, skratka vsi tisti, ki bi morali prvenstveno varovati javni interes, kar vse je za moje pojme enako sporno. Še bolj pa me čudi enotna odločitev vseh naštetih za zmagoviti projekt, saj naročnik brez drugega lahko smatra osebno mnenje članov žirije za neformalni pristanek naštetih ustanov.

Sveda bo urbanistično prakso in sprejete posebne pogoje gotovo potrebno prezračiti, zlasti pa ob zamenjavi republiške oblasti ponovno pregledati pravkar sprejete zakone s tega področja, za katere že sedaj vemo, da so zaradi številnih vplivov prišli skozi parlament v nekaterih delih povsem zmaličeni. Vendar bo potrebno pri še tako radikalni spremembi ohraniti določeno ravnotežje med obstoječim in novim pravnim redom v urbanizmu, saj se bo sicer vsak nadaljnji investitor skliceval na ta natečaj, češ kdor ima več denarja, lahko svojo parcelo tudi višje in bolj gosto pozida!

Popolnoma nesprejemljivo je pri tem sprotno menjanje meril od enega natečaja do drugega. V natečaju za železniško postajo je najuglednejši zunanji strokovnjak v žiriji, prof. Gerkan, v nasprotju s prof. Podrecco zatrjeval, da je za ljubljansko prometno glavo primernejša programska in likovna skromnost, češ da je Ljubljana za kaj več prerevna, kar je kljub nasprotnim glasovom podprl tudi sedanji predstojnik mestnega urbanističnega urada. Tako je bila tudi z njegovim glasom na mestu, kjer bi res lahko odprli vrata drznejšim projektom in kjer višinski poudarki ne bi bili sporni, izbrana razmeroma konvencionalna rešitev, tu, v najožjem mestnem središču, v predelu, ki je bilo doslej zgledno uravnoteženo, pa bi se predstojnik in ostali slovenski člani ter svetovalci žirije strinjali tako rekoč z izbruhom vulkana.

Kljub temu je rezultat poučen. Nihče od natečajnikov ni presodil, da je ob zahtevanem programu mogoče stavbo Kolizeja ohraniti, tudi njenega najmanjšega dela ne. To isto so (za veliko manjše plačilo) sicer že pred dvema desetletjema ugotovili tudi domači strokovnjaki, le da jim stališč varstvenikov vse do danes ni uspelo premakniti. Ta natečaj bo uspešen že, če bo pokazal, da brez primerne finančne podlage vztrajanje pri varstvu ne more trajati v nedogled. In že danes lahko smatramo za uspeh, da je sploh prišlo do drugačnega pogleda na mestni prostor, čeprav za začetek zunaj vseh normativov. Toda nadaljnji razvoj dogodkov nikakor ne sme teči po poti, kakršno si predstavlja naročnik natečaja, g. Anderlič, da bo Mestni svet izbrano rešitev kar potrdil in bodo s tem vsa nadaljnja vrata postopkov na široko odprta. Ljubljanska mestna uprava, zlasti pa županja in Mestni svet stojijo pred težkimi nalogami. Ob tem, ko morajo občine v odnosu do države brez dvoma pridobiti več avtonomije, Ljubljana kot njena prestolnica pa še ustrezno večjo, mora vsem investitorjem, katerih velik del ravna tako, kot da zakoni na področju urejanja prostora zanje ne veljajo, določiti popolnoma jasne meje obnašanja.

Prvo, kar je ta natečaj pokazal, je, česa na tem mestu ne bi smeli postaviti! In to so po mojem mnenju in mnenju mnogih kolegov, ki so si razstavo ogledali, vsi predlogi razen drugo nagrajenega, a še tega bi morali precej skrčiti, saj šest-etažni objekti segajo prav do meja obeh parcel, kar je zlasti na južnem delu zelo vprašljivo. Druga, ravno tako nesporna ugotovitev je, da je program za tako majhen prostor prevelik, ključni element v njem, nova večnamenska dvorana, podobna Gallusovi v Cankarjevem domu, po mnenju njegovega direktorja, g. Rotovnika, pa premajhna. Po njegovem Ljubljana še eno dvorano potrebuje, morala pa bi imeti vsaj 2.000 sedežev. Vem, da so vse tri navedene zahteve skoraj nezdružljive, če naj bi se nova dvorana namreč sama vzdrževala, brez večje pomoči države, kot jo danes dobiva Cankarjev dom. Toda ali naj zato, da bi drzni poslovni načrt mogoče le funkcioniral, uničimo središče Ljubljane? Brez dvoma sta zdaj na potezi spomeniška služba in investitor. Prva mora ponovno preučiti svoja stališča do Kolizeja. Investitor pa mora pripraviti tak program, da bi bil v še znosnih gradbenih mejah tudi ekonomsko dolgoročno uspešen, nato pa razpisati normalen javni natečaj po 43. členu ZGO, na katerega ima vso pravico posebej povabiti, kogar želi. Pravkar dokončani natečaj – gledano strogo legalno – namreč lahko smatramo le za zanimiv in, upajmo da uspešen, anketni zazidalni preizkus.

Pri tem pa pohiti, kdor si želi ogledati razstavo v grajskem Palaciju! Odprta bo samo še do tega petka, 28.oktobra, saj ni v interesu njenega naročnika, da javnost preveč razburka.

 na vrh

Komentar
ime
email
naslov komentarja
vpisite niz iz  stolpca
 

Komentarji odražajo mnenja in stališča uporabnikov Trajekta. Možnost komentiranja je namenjena spodbujanju javne debate in odzivom na članke. Uredništvo si pridržuje pravico odstranitve komentarjev v primeru, da so žaljivi, spodbujajo kakršnokoli nestrpnost ali napeljujejo na kriminalna dejanja. Za vsebino komentarjev uredništvo ne odgovarja.
Prispevek je bil v skrajšani obliki objavljen v Delu, 26. oktobra 2004 v rubriki Gostujoče pero.

1. Kljub temu, da je v začetku šestdesetih let, ko se je tedanji Izvršni svet že trdno namenil postaviti za republiško upravo dve stolpnici, Ravnikar smatral za manjše zlo za Ljubljano, če jih kolikor le mogoče kvalitetno sprojektira sam, kot da bi ta del mesta prepustil minornim arhitektom, kar je dosegel z zmagama na dveh zaporednih natečajih , za urbanistično zasnovo Trga revolucije in za arhitekturo stolpnic ter ostalih objektov.



na vrh