info akcije magazine id mail english
KolizejMnenjaObjectionsProjektRez. ankete
2. 11. 2004

Ali Ljubljana (ne) potrebuje spomeniško varstveno službo?

Dr. Breda Mihelič, Urbanistični inštitut RS
Na rob natečaju za pridobitev urbanistično arhitekturne rešitve za območje ljubljanskega Kolizeja. V razstavni dvorani na Ljubljanskem gradu je bila med 22.10. in 28. 10. na ogled razstava projektov, ki so prispeli na mednarodni vabljeni natečaj za urbanistično arhitektonsko ureditev kompleksa Ljubljanski Kolizej. Razpis natečaja in natečajne rešitve so sprožile vročo debato med zagovorniki in nasprotniki tega projekta. Čudi me, da je bilo v zagovor ohranitve Kolizeja napisanih sorazmerno malo besed, medtem ko so nekateri pisci izven stroke zapisali, da Kolizej ni vreden zaščite, da je odlok o razglasitvi Kolizeja za kulturni spomenik zastarel in da prenova objekta sploh ni več mogoča.

Menim, da je vendarle treba poudariti, da spomeniško varstvo ni ljubiteljska dejavnost, ki nekritično ščiti vse, kar je staro, pač pa stroka, ki pri svojem delu uporablja objektivne, mednarodno uveljavljene metode dela in merila vrednotenja. Takšna izhodišča je med drugim deklarativno sprejela tudi Slovenija s podpisom mednarodnih pogodb in konvencij.

Kolizej je bil poleg cukrarne, ki je bila zgrajena 1830 in Kazine iz 1836-37 najpomembnejša in najmonumentalnejsa stavba in eden najpomembnejših spomenikov prve polovice 19. stoletja v Ljubljani. Zgrajen je bil po načrtih graškega arhitekta in industrijalca J. B. Withalma po vzoru njegovega graškega kolizeja. Bil je prva večja stavba ob sedanji Gosposvetski cesti in je zaznamoval začetek urbanizacije severozahodnega dela Ljubljane.

Kolizej je eden prvih primerov zgodnjega historizma v Ljubljani in pomeni pomemben slogovni preobrat od klasicističnih idealov in uradniške arhitekture prve polovice 19. stoletja. Tudi tehnološko je objekt izjemno pomemben, saj je njegova železna dvoriščna fasada eden prvih primerov konstrukcijske uporabe železa pri nas. Njegove monumentalne razsežnosti (tlorisno obsega skoraj 15 000 m2) in prostorske značilnosti (obsegal je 6 dvoran in celo 126 sob), so bile za čas njegovega nastanka izjemne in edinstvene, saj je Ljubljana tedaj štela komaj 25 000 prebivalcev. Kolizej je bil zgrajen za potrebe vojaštva, vendar je bil v drugi polovici 19. stoletja zaradi bogate mešanice dejavnosti, ki so se odvijale v njem, tudi središče mestnega javnega življenja.

Že leta 1986 je bil na Ljubljanskem urbanističnem zavodu narejen načrt za prenovo Kolizeja, ki je dokazal, da je objekt primeren za različne dejavnosti seveda ob ustrezni gradbeno tehnični sanaciji objekta. Da se historična arhitektura, kakršna je ljubljanski Kolizej, zaradi svojih prostorskih in funkcionalnih lastnosti izredno dobro prilagaja zahtevam modernega načina življenja in različnim novim dejavnostim, pa dokazujejo tudi številni uspešni primeri iz tujine.

Za vrednotenje kulturnih dediščine se v spomeniško varstveni stroki uporabljajo strokovna merila, ki so mednarodno uveljavljena in ki jih je sprejela tudi Slovenija:
- avtorsko, s katerim ugotavljamo, kakšen pomen ima določena enota dediščine v opusu nekega avtorja, arhitekta, stavbenika, oblikovalca. Kolizej je delo pomembnega graškega arhitekta J. B.Withalma (1771-1865), ki je zgradil vrsto pomembnih stavb v Grazu, med drugim tudi Kolizej in tako imenovano Železno hišo, ki je ohranjena in prenovljena vključena v sklop novega modernega muzeja v Grazu:
- starost je eno najbolj objektivnih meril, po katerih lahko vrednotimo kulturno dediščino. Številne države med dediščino avtomatično štejejo objekte, ki so starejši od sto let. In jih tudi avtomatično zavarujejo. Kolizej je star 160 let.
- redkost je merilo, po katerem med dediščino avtomatično uvrščamo redke primere stavbnih tipov, konstrukcijskih načinov in uporabe materialov, prostorske zasnove, arhitekturne kompozicije, parkovne zasnove itd. Kolizej je edinstven primer stavbnega tipa, ki se je še ohranil v srednji Evropi, poleg tega pa se odlikuje tudi kot prvi primer uporabe železne fasadne konstrukcije na dvoriščni fasadi.
- s prostorskim merilom ugotavljamo pomen objektov ali območij v njihovem širšem prostorskem kontekstu. Kolizej prostorsko zaznamuje vstop v mestno središče.

Po teh merilih je bil Kolizej ovrednoten kot kulturni spomenik lokalnega pomena in kot tak leta 1993 z odlokom MOL tudi razglašen. To pomeni, da se je takratna mestna oblast s takšno oceno načelno strinjala in je zaščito spomenika podpirala.

Danes predstavniki taiste MOL zagovarjajo rušenja spomenika in kot argument navajajo slabo stanje objekta. Ohranjenost je sicer primerno merilo za vrednotenje stanja dediščine, nikakor pa ne za vrednotenje dediščinskih lastnosti. Slabo stanje spomenika kaže le na to, da lastnik ne izpolnjuje dolžnosti, ki mu jih nalaga 50. člen zakona o varstvu kulturne dediščine ko pravi, da mora lastnik spomenik varovati, ga ohranjati na lastne stroške, ter ga uporabljati na ta način, da dosledno upošteva njegovo kulturno funkcijo. 54.člen zakona pa celo predvideva možnost, da v primeru, če lastnik s spomenikom ne ravna, kot zahteva zakon, in je le ta ogrožen, sodišče na predlog države ali lokalne skupnosti spomenik razlasti, da tako omogoči njegovo ohranitev. Slabo stanje pomeni, da je potrebno sprožiti alarmni zvonec za njegovo prenovo in vzdrževanje. Namesto, da bi mestna uprava uporabljala sredstva za zaščito, ki jih ji nalaga zakon, ne ukrepa, ko lastniki Kolizej celo nasilno uničujejo (odklopili so centralno, cevi so polne, smeti...) in na ta način stanje še poslabšujejo. V ljubljanski praksi se je namreč uveljavila posebna metoda, kako pristojne prepričati, da spomenika ni mogoče ohraniti. Tako, da mu lastnik še malo pomaga k propadanju, ali celo k temu, da se podre. Le zakaj imamo zakone in inšpekcije ?

Kakšne so bile natečajne podloge, na katerih so delali natečajniki, ne vemo, saj so nastale v ozkem krogu razpisovalca. Glede na to, da natečajniki niso upoštevali nobenih omejitev, ne tistih, ki izhajajo iz odloka o razglasitvi Kolizeja za kulturni spomenik, ne tistih , ki so zapisana v veljavnih PUP, sklepam, da so pripravljavci natečajnega gradiva te podatke v gradivu namenoma izpustili. Kajti nihče od natečajnikov Kolizeja ni poskušal ohraniti in prenoviti, (čeprav imena povabljenih vsekakor dokazujejo, da bi bili njihovi predlogi tudi v tem primeru lahko izjemno zanimivi), in vsi razen enega so nasilno posegli v obstoječo silhueto ob vstopu mesto s severozahodne strani, ki je predpisana tudi v PUP za to območje. Glede na tako enoten pristop k nalogi sklepam, da natečajniki bodisi niso bili seznanjeni z veljavnimi določili ali pa so imeli namige, da teh ni treba upoštevati. Čudi pa me, da jim teh podatkov ni dal niti predstavnik MIK, podsekretar za kulturno dediščino, niti načelnik oddelka za urbanizem MOL, čeprav sta bila oba člana žirije.

Natečaj za Kolizej je še enkrat pokazal, da zakoni, pa naj bodo to spomeniško varstveni ali urbanistični niso pomembni, kadar gre za "višji" interes in da jih najraje in najbolj dosledno kršijo tisti, ki so jih sprejeli in ki so po funkciji dolžni jih spoštovati in izvajati. Dokazov zato je veliko in obsegajo tako rušenja kot neustrezno prenovo in agresivne posege v zaščitene spomenike ali njihovo neposredno okolico: npr. Delavski dom, cukrarna, Kapitelj, Rohrmanova palača na Gregorčičevi, Severjeve učne delavnice, Tiskarna Mladinska knjiga, stavba AMZ, Krakovo, vilske četrti Rožne doline, južnega Bežigrada itd.

Vsi ti primeri dokazujejo, da Ljubljana pravzaprav ne potrebuje spomeniško varstvene službe, saj je ne upošteva ali pa morda le zato, da "otežuje življenje" malim investitorjem. O pomembnih zadevah se dogovorijo na višjem nivoju. Zanimivo je, da celo tisti, ki so najbolj odgovorni za varstvo kulturne dediščine pri MIK, pri MOL, ali na ZVKD, bolje sodelujejo z mestnimi oblastmi in novimi investitorji kot pa s svojimi službami. Glede na izjave investitorja za novi Kolizej v časopisu, je mogoče sklepati, da je od spomeniške službe že dobil predhodno zagotovilo, da bo soglasje dobil. Težko je namreč verjeti, da bi bil pripravljen vlagati tako veliko sredstva v natečaj, če ne bi bil prepričan, da bo projekt lahko tudi izvedel.

Kljub vstopu v EU je žal natečaj ponovno pokazal, da lokalna politika še ni presegla provincialne miselnosti, saj misli, da bo Ljubljana postala evropska prestolnica, če bo uničila lokalno identiteto in tudi arhitekturno "globalizirala" mesto. To je povsem v nasprotju s vizijo evropskega prostorskega razvoja (ESDP), ki so jih opredelile članice EU. V resnici bo Ljubljana postala evropska prestolnica le, če bo znala svojo dediščino ceniti, identiteto pa ohraniti in jo krepiti. Pa ne tako, da bo zmagovalni projekt, ki nikakor ne sodi v njen prostor, primerjala s Plečnikovo Ljubljano, kot je to storil predsednik natečajne žirije, arh. Boris Podrecca, pač pa tako, da bo v razvoju mesta nadaljevala tradicijo arhitekta, ki je iz Ljubljane v resnici naredil evropsko kulturno prestolnico. To seveda ne pomeni, da se ne bi smeli povezovati z Evropo tudi na ta način, da bo vabila k sodelovanju priznane tuje arhitekte (Kolizej je dokaz, da je to počela že pred več kot 150 leti), vendar bo morala tudi od njih zahtevati, da bodo upoštevali njeno merilo in njen genius loci. Ne bi pa smela dovoliti, da bodo tujci, ki ne poznajo mesta in si očitno tudi ne prizadevajo, da bi ga globlje spoznali, v njej izvajali neke vrste vaje v slogu. Takšni projekti, ki so sicer vredni vsega spoštovanja, mestu ne bodo prinesli nove kvalitete, vsekakor iz njega ne bodo naredili evropske prestolnice, kajti lahko bi stali kjerkoli. Razprave o tem, kako dobro so natečajni projekti in še zlasti nagrajeni, umeščeni v kontekst mesta, ki smo jih slišali na otvoritvi razstave, pa se mi milo rečeno zdijo smešne.

 na vrh

Komentar
ime
email
naslov komentarja
vpisite niz iz  stolpca
 

CENE
RAZSVETLENJE, 3.11. 2004, 14:57

BRAVO BREDA!

Upam, da se bodo zaletavi neizobraženi mladci in stari prodanci, ki propagirajo novi projekt, iz članka česa naučili ali vsaj malo razmislili o svojem početju. Ali etike ni nikjer več?


Komentarji odražajo mnenja in stališča uporabnikov Trajekta. Možnost komentiranja je namenjena spodbujanju javne debate in odzivom na članke. Uredništvo si pridržuje pravico odstranitve komentarjev v primeru, da so žaljivi, spodbujajo kakršnokoli nestrpnost ali napeljujejo na kriminalna dejanja. Za vsebino komentarjev uredništvo ne odgovarja.

Žirija, skupaj s predstavnikom spomeniško- varstvene stroke mag. Gojkom Zupanom dviga roke za zmagovalni projekt Neutelingsa in Riedijka na mestu današnjega Kolizeja.


Mag. Gojko Zupan na žiriranju na Ljubljanskem gradu.
na vrh