info akcije magazine id mail english
KolizejMnenjaObjectionsProjektRez. ankete
3. 11. 2004

Iz medijev

Uredništvo
Dnevnik, Bo všeč "lokalnim poglavarjem"? 27. 10. 2004

Prof. Marjan Ocvirk, dolgoletni predsednik odbora za varstvo Plečnikove dediščine: "Prvonagrajena rešitev vsiljuje misel, da so nas avtorji zamenjali s kako afriško kolonijo, kjer so velike torte v prostoru odraz želje biti všečen lokalnim poglavarjem. Mestno jedro Ljubljane je premajhno za tako veliko torto, ne prenese takšne globalizacijske arhitekture... Jasno je, da se Kolizeja natančno takega, kot je bil, ne da ohraniti. Večino lahko podremo, bi pa morali na kakršen koli način ohraniti spomin nanj. S sodobno arhitekturo bi lahko nadomestili stari objekt in iskali neke stične točke, bodisi glede funkcije ali pa v obliki novega. To terja mojstrstvo tistega, ki podaja rešitev. Rešitve, ki sem jih videl v zvezi s Kolizejem, resda bežno, ne kažejo tega - z eno samo izjemo finskih arhitektov (Mikko Heikkinen in Markku Komonen). Avtorja sta poskušala ambiciozen program vstaviti v merilo mesta. Drugi ne upoštevajo zgodovinske situacije, ne zazidave parcele, ne merila mestnega jedra. Ustvarjajo agresiven, programsko predimenzioniran objekt, kar je precedens v Ljubljani. Vsi projektanti so iskali stične točke z zgodovinskim jedrom. To se prvonagrajencema ni zdelo potrebno. Njuna rešitev ni samo drzna, izkazuje tudi nevednost o dosedanjem življenju in razvoju Ljubljane."

Arhitekt Vojteh Ravnikar, profesor na Fakulteti za arhitekturo: Opozoril je na to, da mu prvonagrajena rešitev ni znana v podrobnostih, zato mu ni povsem jasen njen koncept. Sprašuje pa se, ali so zanjo potrebovali arhitekturne zvezde. Kaj takega bi lahko naredili tudi slovenski arhitekti. "Tudi za Kolizej je veljalo, da je nedotakljiv. Zdaj naj bi ga podrli. Stvari se spreminjajo, vse v znamenju velikega kapitala. Ne morem reči, da je to dobro. S študenti sem dvakrat delal nalogo v zvezi s Kolizejem. Vedno smo ga ohranjali. Če si domačin, se je težje odločiti za njegovo rušitev, lažje stori to nekdo od drugod, ki ne pozna čustvenih kontekstov... Kolizej ni le tipološko zanimiv, v sebi nosi tudi spomin na stare čase. Očitno v tem primeru gre za ogromno naložbo, s katero bo nekdo ogromno zaslužil, zato je potreboval zveneča imena, da bo imel pred javnostjo mir. Ali je to prava rešitev, je stvar razprave, zlasti glede velikosti."

Arhitekt Janez Koželj, profesor na Fakulteti za arhitekturo: Kolizej je povezal s Cukrarno in dejal, da gre za dve znameniti hiši v mestu, ki sooblikujeta njegovo prepoznavnost: "Ne glede na to, kakšno arhitekturno vrednost imata, je nesporna njuna kulturnozgodovinska in simbolna vrednost, kar pa ne pomeni, da bi morali objekt ohraniti stoodstotno. Nasprotno, najti bi mu morali, skladno z zgodovinskim pričanjem, novo vsebino in novo zazidavo. Nič nimam proti, če bi na mestu, kjer se je podrl del Kolizeja, stala stolpnica. Lahko bi ohranili samo del lupine in dodali velik del novega, ker to pokrije stroške prenove. Nekaj fizičnega mora ostati kot pričevanje, neka materialnost, povezana z novim. Problem prvonagrajene rešitve je, da briše spomin in ne poskuša ustvariti dialoga s starim, čeprav ima za to ogromno možnosti... Poznavanje mesta je nujno, prav tako arhitekture z določenimi sporočili. Omenjeni dve stavbi imata za mesto določen pomen. Veliko smo jih v minulih letih že izgubili, prav tako industrijsko dediščino, ostali so le stara elektrarna, Kolizej in Cukrarna."

Dr. Živa Deu: Meni, da se je treba držati pravil igre. Ta pravila vključujejo tako varstvo spomenikov kulturne dediščine kot zazidalne načrte in druge urbanistične dokumente. Če hočemo imeti mesto urejeno, moramo začeti spoštovati odloke in zazidalne načrte. Pred razpisom natečaja bi morali sprejeti zazidalni načrt za območje Kolizeja. Tega pri tem natečaju ni bilo. "Prvonagrajena rešitev se mi zdi zgrešena v merilu in v pristopu. Te ugotovitve ne sproža kaka užaljenost, ker so pri natečaju sodelovali le tuji arhitekti. Lahko bi jo oblikoval kdorkoli, objekt deluje preveliko in za to v prostoru negativno. Kare, v katerem stoji, ima svoje merilo, prav tako hiše ob Gosposvetski cesti. Gabarite teh bi morali upoštevati. Upoštevati bi morali tudi dejstvo, da je Kolizej razglašen za spomenik. Ne spominjam se, da bi ta odlok razveljavili... Petindvajsetnadstropna stolpnica, kakršno sta predvidela prvonagrajenca namesto sedanjega Kolizeja, sodi v neki drugi prostor, v naslednji krog razvoja Ljubljane, razen če se mesto ni odločilo, da bo vse stare stavbe v tem predelu podrlo in bo tu novo mestno središče."

Arhitekt prof. Boris Podrecca, predsednik natečajne žirije: Spomnil je na star pregovor: za dobrim konjem se dviga veliko prahu. Tudi ta natečaj ga je povzročil v Ljubljani, v kulturnem mestu, ki bi moralo biti hvaležno za strategije in impulze nove podobe v novi Evropi. "Skupaj bi se morali vprašati, kaj bo novi milje srednje Evrope, v katerem se že pojavlja problem mest. Tista, ki bodo zaspala, bodo ostala nezanimiva, pozabljena." K temu je dodal še, da je prav, da društva arhitektov skrbijo za interese svojih članov v lastnem mestu, ne smejo pa pozabiti na konkurenčnost in na to, da so pred mesti nove dileme in izzivi. Pred 25 ali 30 leti sta družba in država diktirali podobo mesta, zdaj pa za to nimata denarja. Zasebniki postajajo investitorji novih mestnih podob z namero, da z novimi naložbami ustvarijo dobiček. Pri tem je spomnil še na misel znanega arhitekta Adolfa Loosa: "Novost, ki ne prinaša izboljšav, pomeni poslabšanje."


Delo, Kolizej ne ogroža CD, 30. 10. 2004

Direktor Cankarjevega doma, Mitja Rotovnik: "Projekt podpiram kljub spomeniški oceni, da je stari Kolizej arhitekturni spomenik. Toda to je tudi mrtvak, ki bo tak ostal, dokler se ne bo podrl. Denarja za njegovo prenovo ne bo nikoli, ker je pred njim preveč pomembnejših objektov, ki predolgo čakajo na to. Zamisel, da bi imel novi poslovni objekt tudi dvorano, podobno Gallusovi v CD, se mi zdi vizionarska, veličastno v tej ideji pa je dejstvo, da bo dvorana zgrajena z zasebnim kapitalom. Ljubljana bo v prihodnjem desetletju krvavo potrebovala takšno dvorano, saj Gallusova dvorana zaradi dejstva, da ima leto le 365 dni, že sedaj ne more več zadovoljiti vseh producentskih potreb in drugih programskih interesov."


Delo, Novi Kolizej v resničnosti, 29. 10. 2004

Vladimir Braco Mušič: "Mednarodni vabljeni natečaj za novo arhitekturo na prostoru razvpitega Kolizeja je končan. Zdi se, da je konec večdesetletnih sanjarij o možnostih konservatorsko striktne prenove, ki so bile spodbujene s podrtjem dela zgradbe, potem ko je nekdo spodkopal del nosilne konstrukcije. Investitor Jože Anderlič (Prevent Invest) je zadovoljen s kakovostjo prispelih načrtov in s prvonagrajenim, ki je z vidika stroškov gradnje kakor tudi ekonomike trženja in obratovalnih stroškov 'ekonomsko izredno učinkovit in kot tak najprimernejši za realizacijo'. Takim merilom je težko oporekati. Ko sem leta 1997 napisal Urbanistična izhodišča za rekonstrukcijo območja Kolizeja, sem spoznal, da striktne konservatorske prenove ni mogoče zagovarjati. Podobno mislim ob polemikah o prenovi Cukrarne." Prepričan je, da bi morali predstave o identiteti Plečnikove Ljubljane iz sveta sanj prestaviti v svet resničnosti. Projektanti nizozemskega biroja bodo zagotovo še nekajkrat prišli v Ljubljano, da bodo spoznali, kaj to mesto potrebuje.

Tina Gregorič: "Pretirana količina zahtevanih kvadratnih metrov je povzročila razvoj kompleksa Kolizej deloma tudi do višine 25 nadstropij. To je za rob strogega centra deset nadstropij višje, kot smo vajeni. Višinski gabariti pa so občutljiva tema, ki se je v Ljubljani že desetletja napačno lotevamo."


Delo, Dvojna merila urbanistov, 27. 10. 2004

Andrej Hrausky, direktor projektivnega podjetja Arhe in galerije Dessa: Ne razume, kako se isti ljudje, ki so prispevali k zaščiti Kolizeja, zdaj v žiriji zavzemajo za njegovo rušenje. "Projekt prenove Opere se je ustavil zaradi zaščitenega drevesa, le nekaj korakov stran je možno kar koli. Urbanisti, ki so znižali nebotičnik na periferiji (BTC), tokrat glasujejo za 25-nadstropno stolpnico v središču mesta. Kot da za tuje projektante veljajo druga merila. Z vstopom v EU si želimo enakopravnosti, tak odnos pa domačo stroko ponižuje na raven kolonije. Prvonagrajeni problema umestitve sploh ne rešuje. Lahko bi stal v Šanghaju ali Kuala Lumpurju - in verjetno tja tudi spada.

Mag. Andrej Prelovšek, direktor urbanističnega podjetja Panprostor in predsednik natečajne komisije ZAPS: "Od zdaj bo vsak investitor lahko naredil natečaj s programom, ki ni vezan na veljavni urbanistični akt. Spomeniško varstvo in urbanizem bosta odslej drugačna ali pa ju sploh ne bo več. Ljubljani manjka urbani management oziroma oddelek, ki bi se z velikimi projekti ukvarjal po službeni dolžnosti, kot to počnejo v tujih prestolnicah. Delavski dom, palača Tivoli in Kolizej bi morali biti že pred leti predmet temeljite urbanistične študije, ne pa da se jih je v ta prostor umeščalo vsakega posebej. Z nepričakovanim dobičkom iz tega projekta (velik faktor pozidanosti) je mogoče kupiti mestni svet, spomeniško varstvo in vse druge odločujoče na vseh ravneh. Sprašujem se, ali torej lastnik sosednje parcele lahko predvidi podobno velike projekte, kot je Novi Kolizej?

Prof. dr. Aleš Vodopivec, prodekan za študijske zadeve na Fakulteti za arhitekturo v Ljubljani: Natečaj za Kolizej ponuja res zveneča imena sodobne arhitekture – in takšni so tudi predlagani projekti: v merilu in podobi svetovljanski, arhitekturno vznemirljivi in strokovno-tehnično aktualni. O tem ni dvoma. In niti ni vredno presojati, saj je to delo opravila strokovna komisija, ki je izbrala predlog arhitektov Neutelingsa in Riedijka. Neutelingsa zelo cenim, zato smo ga že lani povabili, da je sodeloval na mednarodnem simpoziju Nove perspektive stanovanjske gradnje. A tokrat me bolj kot njegov projekt zanima, kaj se zgodi z mestom, če na lokaciji Kolizeja zraste 25-nadstropna stolpnica. Višina ima v prostoru izrazito simbolen pomen. Ali tedaj značilna silhueta Ljubljane z gradom, Nebotičnikom, cerkvenimi zvoniki in predvsem z dvema tristraničnima stolpnicama na Trgu republike, s katerima je Ravnikar označil tako imenovana Ljubljanska vrata (ime se je v zgodovini uveljavilo zaradi posebne geografske lege mesta med dvema gričema), še lahko ohrani svojo zgodovinsko in simbolno izpovednost? Ali je program, ki ga mestu ponuja gospod Anderlič, res tako prestižnega pomena, da lahko z dvojno višino presega Ravnikarjev projekt mestnega središča? Večina evropskih mest in metropol se je odločila, da varuje silhueto in značilni gabarit historičnega mesta, poslovna središča z visokimi stolpnicami pa postavlja zunaj starega mesta (na Dunaju ob Donavo, v Parizu v četrt La Défense, v Londonu v City itd.). Verjetno ne brez razloga, vsekakor pa brez bojazni, da je to strokovno provincialna odločitev.

 na vrh

Komentar
ime
email
naslov komentarja
vpisite niz iz  stolpca
 

andrej prelovšek
šmentani trajekt, 3.11. 2004, 19:27

Spet so si nekaj privoščili na tem trajektu.
Enkrat me je obdeloval nek anonimnež, pa sem nehal pisati.
Zdaj pa uredništvo trajekta k moji izjavi doda, da sem "predsednik natečajne komisije ZAPS". Po funkciji sem tudi oče svojih otrok, pa tega niste omenili. Izjavo, ki jo citirate iz Dela, sem povedal (zato je tako "presekana") samo kot poznavalec urbanizma in politike (seveda sem direktor firme Panprostor- to je dodal novinar Dela), nikakor pa nisem govoril kot zadolžen za natečaje pri ZAPS.

s svojim dodajanjem


Komentarji odražajo mnenja in stališča uporabnikov Trajekta. Možnost komentiranja je namenjena spodbujanju javne debate in odzivom na članke. Uredništvo si pridržuje pravico odstranitve komentarjev v primeru, da so žaljivi, spodbujajo kakršnokoli nestrpnost ali napeljujejo na kriminalna dejanja. Za vsebino komentarjev uredništvo ne odgovarja.
Na tem mestu povzemamo izjave, ki jih je bilo v zvezi s projektom za Kolizej moč zaslediti v Delu in Dnevniku.


na vrh