info akcije magazine id mail english
KolizejMnenjaObjectionsProjektRez. ankete
3. 12. 2004

Dva antipodna obraza na medalji sedanje Kolizejeve zgodbe

Grega Košak, arhitekt
Vsestranska marketinška ofenziva, ki lobira za produkt »Kolizej«, je za naše prilike skoro neverjetna:
-
po vloženih finančnih sredstvih v pripravo internega natečaja, kjer ima ta lahko kvečjemu status neuradnega zazidalnega preizkusa, a je po rezultatih, res, na zavidljivi strokovni (mednarodni) ravni
-
po investitorjevem angažiranju blestečih tujih imen na eni strani (v povabljencih in žiriji) in domačih (le v žiriji in okoli nje) sicer tudi »blestečih«, a to predvsem po uradnem statusu imenovancev
-
po promocijski ofenzivi kar na dom, v agresivnem »supermarketovskem« prodajnem stilu (v 300.000 izvodih!) da bi si projekt pridobil potrebno in zadostno podporo javnosti
-
po razdvojenih, kontrarnih, medijskih odzivih, kjer pa se oboji pretežno zgolj enostransko opredeljujejo: tisti »za« poenostavljeno globalizacijsko-progresivno in le kapitalsko, ostali »proti« pa pretežno le za legalnost in enakopravnost vseh v pravni državi, ne pa tudi za enolično optimalen rezultat


Resnica pa, kot običajno, leži nekje vmes in je nujno bistveno bolj diferencirana. Problem lokacije in objekta Kolizej je v vseh svojih: urbanih, družbenih, socioloških, kulturnih, kapitalskih, predvsem pa tudi pravnih in moralnih sovisnostih tako prepleteno kompleksen, da ga je, z veliko mero strpnosti, treba le tako, multifasetno gledano, tudi ovrednotiti. In se šele potem, s stališča uravnoteženih argumentov, odločiti, kjer odgovor na vse dileme tudi ne bo nikoli le enoznačen, temveč nujno večplastno odtehtan.

Največja napaka bi bila, če se iz tega zadnjega preizkusa kot nadvse »drag(ocen)e šole« ne bi uspeli ničesar naučiti in bi tako, ob izlivanju mnogo nedvomno umazane vode špekulacij, preslišali tudi glas za ponovno prebujanje mestnega življenja, ki ga je nesporno v vsem tudi slutiti.

Po vsem, že slišanem in vseh visokoletečih obljubah, ni čudno, da k realni presoji, nekje globoko v psihi, alarmno opozorja še stara ekonomska resnica: »ni kosila brez plačila!«

Nedvoumni »ZA« nujni ambicioznosti razmišljanj o perspektivah Ljubljane kot prestolnice

Ljubljane po osamosvojitvi ni, podobno kot večino ostalih socialističnih prestolnic po zlomu prejšnega sistema, prevetril v mestnem centru nov ambicioznejši podjetniški duh, ki bi bil, po zlomu planskega načrtovanja, zmožen vdihniti njeni novi prestolniški vlogi primernih metropolitanskih potez. Takih, ki so že pred 70 leti odlikovale večino Plečnikovih zamisli v tedaj še banovinsko skromni Ljubljani. Kolikšna je za tako stanje duha bistveno soodgovorna politika in pomanjkanje vizij tako njenih županov/-nj in zlasti mestnega načrtovalnega organa, koliko pa tranzicijski procesi, je vprašanje, ki si ga bomo morali prej ali slej zastaviti.

To dejstvo pa povzroča obenem prvi a odločilni vtis, ki ga danes tujim obiskovalcem , bodisi uradnim ali zgolj turističnim, Ljubljana posreduje: uspavana provincialnost mesta »na majhnem plamenu«, skratka- »pocket size capital«- ocena v očeh angleškega Economista, a žal tudi večine svetovljanov. In s tem postaja ob povezanosti z Evropo seve slaba vzpodbuda za namenjeno ji novo vlogo; seve pa tudi za tuje (in predvsem domače) naložbe ali vsaj za intenzivni turizem, pomembno »industrijo« tretjega tisočletja .

Socialno-družbeni premiki v svetu so tudi pri nas ustvarili novo lestvico, precej bolj poslovno materializiranih, da ne rečem potrošniških vrednot: status, brandi etc, ki to novo stvarnost vizualno, mnogokrat zelo nasilno (višinski gabarit, maksimiranje zemljiške rente, ignoriranje »genius loci«, ekshibicionizem), opredeljujejo. Ko se je, v 2.svetovni vojni močno porušeni, Frankfurt v kasnih 60 letih zavestno odločil, amerikanizirati svoj skyline, je to storil iz strateškega preudarka, da se kot promotor tedanjega nemškega gospodarskega čudeža, tudi statusno prepoznavno umesti med štiri svetovna finančna vozlišča. Že bližnji Koeln pa je, ob drugačnih, manj enostransko ekonomsko naravnanih preferencah, ubral povsem drugačno pot. Podobno, ambiciozno in uspešno, se skušata Barcelona in nekdaj industrijski Bilbao, vsak s svojim specifičnim pristopom, profilirati na zemljevidu nastajajoče Evrope mest.

Tudi Ljubljana se bo morala, bolje prej kot kasneje, dovolj ambiciozno a tudi trezno opredeliti, kakšno vlogo lahko, s svojo ugodno, ne samo prometno-, temveč tudi kulturno-, tranzitno lego v tej ambiciozno odigra. Nam bližnja Graz in Trst jo namreč pri tem, po levi in desni, poizkušata prehiteti.

Pokojni Edo Ravnikar je še v 60 letih umestil v Celju dva svoja večja javna objekta v historični del mesta prav z načelno argumentacijo, da so za preživetje tega, ti potrebni podobno, kot to pomeni »pusti govedini našpikanje s slanino, da nekdo vanjo sploh še vgrizne«. Preprosta ugotovitev, na katero, žal, vse bolj pozabljamo in se nam to vsepovsod v mestih maščuje z odlivom mestnega utripa v samo-nakupno periferijo.

Tudi v mestnem centru postaja osnovni pogoj za obdržanje in zadrževanje kvalitetne publike, ustvariti privlačno, komercialno orientirano, tkivo povezanih in temperiranih (ali vsaj nadkritih!) površin s potrebno kritično maso (kot protiutež City-parku, z nad 40.000 m2!!) s primerljivo ponudbeno strukturo: nakupovanja, storitev, gostinstva, zabave, povezano tudi z razpoložljivimi parkingi. Šele tako povezani sistem bo, skupno z za mestno središče specifično kulturno ponudbo lahko povrnil temu nekdanjo privlačnost. In tu je prvi impulz, v obliki ambiciozne zasnove na razpoložljivi lokaciji sedanjega Kolizeja, povsem na mestu.

Tako kompleksni podvig bi lahko sprožil v svojem širšem okolju nadvse potrebni investicijsko-rehabilitacijski » efekt domin«, kot ga je že imel, za historični del mesta npr.: v 60 letih sedanji Trg republike. Ta pa se, v 80-tih in kasneje, istotam (v denacionalizacijskih pogojih tranzicije) ni zadostno nadaljeval in je tako prepustil predmestni ekspanziji odločilno iniciativo. Ta jo je polno izkoristila; tako da smo zapadli v trgovsko derutni propad mestnega jedra, kot smo mu danes priča. Zato tudi, v to dejstvo že dolgo osebno prepričan (in nanj tudi opozarjajoč ob Zasnovi novega urbanističnega načrta mesta!)), nisem branitelj sedanjega derutnega Kolizeja za vsako ceno. Ta bo, predvsem s svojo denivelizirano lego v gradbeni jami vedno le omejeno mestotvoren in obenem zato kapacitativno šibko nadgradljiv, z obojim pa bo verjetno onemogočal komurkoli, brez izdatne javne finančne podpore, ekonomsko feasible rekonstrukcijo. Uspešna akcija obnove ljubljanskih fasad, vodene pod mottom «Ljubljana.moje mesto«, je bila lahko sprovedena samo tako, da je mesto, v večini primerov finančno sodelovalo z do 50% stroškov prenove fasad! V nedavnih prispevkih za urbano anketo k Urbanistični zasnovi Ljubljane (l.2000), nas je kar nekaj avtorjev (Koželj, Ravnikar ml., Šarec, Košak, etc) opozarjalo, v zvezi s potrebno strategijo v mestnem jedru, na vlogo »urbanih šivov« na degradiranih območjih in med drugim tudi sosedskega območja okoli Kolizeja.

Končno se je tudi v mestnem jedru, ki je bilo dozdaj torišče ljudi predvsem nivoja raznih prizidkarjev, pojavil potencialni »developer« višje ravni in z večjimi in koherentnejšimi ambicijami. V primerjavi s fulminantnim razvojem rasti mestne ponudbe na mestnem obrobju: BTC, Interspar, Mercator, Rudnik etc, kjer pravtako (in od mestnih organov (!!) kapacitativno povsem nebrzdano!!) krojijo svoje vizije ambiciozni in sposobni developerji, tipa Mermal, je najavo takega »protiigralca« v mestnem jedru kot nadvse potrebni zasuk k boljšemu uravnoteženju razvoja tako v mestnem središču kot na -sredobežni- periferiji, vsaj za pozdraviti.

Pozitivno je tudi oceniti osnovno razmišljanje potencialnega naložbenika o nujnosti in
stimulativnosti prepleta različnih dejavnosti: trgovskih, gostinskih, kongresnih in tudi bivalnih na isti skupni lokaciji in da je za končni uspeh tudi nujna tudi optimalna kritična masa površin. Tak pristop v večini prejšnih podobnih razpisov (neizgrajeni Južni trg s samo hotelom!) ni bil slučaj.

Lokacija poseduje, na skupni urbani osi: Trg republike - Kolizej /Lev – perspektivni (danes še degradirani) areal ob Parmovi - svojo specifično težo za tak, večji potencial. Lokacija predstavlja nujno tudi dvojni, stvarni in vizualni »vstopni entree«:
-
severni, s kraka Celovške v mestno srčiko, obenem pa
-
tudi jugovzhodni (v nasprotno smer), šele načrtovani, a še neizoblikovani vstop v Tivoli, kot urbani park.

Pokojni psiholog dr. Trstenjak je v svoji »Psihologiji ustvarjalnosti«/1981 zapisal naslednjo (navajam približno po spominu) misel:«Vsaka umetniška kreativnost je že v svoji biti nujno nekoliko »prekocuška«, zato tudi vedno ruši del obstoječih pravil, dogem, paradigem, tabujev…« Sporočilnost tega motta nam mora biti vedno primarno izhodišče za vsak pristop k novim problemom, s katerimi se bomo vedno znova srečevali. Zato je bil, po prvem šoku, moj prvi vtis ob vpogledu na rešitve problema »Kolizej«, vsaj v osnovi, nedvomno pozitiven.

Neizpodbitni rezultat tako zastavljenega zazidalnega preizkusa pa vendar kaže, da je, provokativno, prek mednarodnih (ali res povsem nevtralnih in relevantnih?) strokovnih nivojev, dosegel potrebno prevetritev sedanjih rigidnih in arhaičnih smernic mestnih dokumentov. Te so in še vedno omejujejo, v praksi (višinski gabarit, dovoljeni FSI izrabe zemljišča, obvezujoča -status quo-zaščita arhitekturne dediščine) vsem (zlasti še domačim!) projektantom kakršnokoli neobremenjeno, ambicioznejše razmišljanje. To je, ob preozkih strokovnih plašnicah načrtovalcev / uradnikov, nujno že dozdaj povzročilo škodljivo poddimenzioniranje nujnih razvojnih ambicij mesta v nizu ključnih primerov: na lokaciji Potniški center Ljubljana, na lokaciji Metelkova, v zazidalnih absurdih med Masarykovo in Kotnikovo, pri višini stolpnice v BTC-ju, in škodljivo intonira tudi še nastajajoči novi Mestni načrt. Ta se še vedno pripravlja brez podobno dejavne kontrole izhodišč s strani javnosti.

Bistveni doprinos vidim tudi v dejstvu, da je ob sicer nadvse evidentnih, kapitalskih interesih, vzpostavil strokovno utemeljen dvom o verodostojnosti prav tistih dejavnikov, ki so jih,na svojih delovnih mestih arbitrarno in preveč lahkotno, inaugurirali in uveljavljali.

Nič manj nedvoumni »PROTI« za bližnjico, ki neusmiljeno tepta, še nadvse šibke, demokratične nastavke za pomembne družbene odločitve

Svoje brezkompromisno stališče do pravne in moralne strani teh, v izhodiščnih pogojih nelegalnih in diskriminatornih postopkov sem zapisal kar dvakrat: s svojim sodelovanjem pri tezah društvenega protesta in še, farsično, v SP pod naslovom: Varljiva aura »nefrustrirane«Slovenije. Pri tozadevnih pridržkih pa moram, tudi po vpogledu v rezultate, še nadalje polno vztrajati.

a) Izključna prevlada Investitorskega interesa v projektni nalogi

Poslovno-investicijski zalogaj »Novi Kolizej« je bil preveč mamljiv, a tudi v splošni mentalni klimi toliko oddaljen, da se ne bi tudi tu izplačalo, kot bližnjico k cilju, poizkusiti, z že od Grkov poznanim spoznanjem, da »z zlatom otovorjen osel premaga vsako obzidje«. Sedanji vabljeni natečaj nudi zanj kar nekaj dokazil, da bolj kot nesporni argumenti zadosti velik denar lahko kupi vse: legalnost (pri uslužbencih mestne uprave in strokovnih službah), del stroke (tuje, ker kreativne domače niso dopustili zraven!), kriterije, javno mnenje, predvsem pa strokovno moralo.

Da poizkuša investitor, kot strokovni laik, maksimirati predvidene poslovne površine na razpoložljivi kupljeni lokaciji, je povsem razumljivo, a tudi, da mora biti končni, sporazumno dogovorjeni maksimum tudi rezultat vsklajenosti in uravnoteženosti primarno javnega in sekundarno privatnega interesa.

Zlasti za varstvo prvega bi morali, po svojih upravnih odgovornostih poskrbeti, v žirijo, od investitorja direktno imenovani, lokalni reprezentanti: I. Jurančič za pristojni upravni organ MOL-a, G. Zupan, sekretar za varstvo kulturne dediščine pri MzK, dr. P. Krečič, direktor mestnega Arhitekturnega muzeja ter S. Pavlin (in Kalčič) za arhitekturno stroko na Univerzi. Mandata pa nobenemu, po sedanji vednosti, njihovi delodajalci -niti neuradno - niso podelili. To dejstvo jim sedaj vnaprej jemlje za zaupanje strokovne in širše javnosti nadvse potrebni svojstvi: neodvisnost in kredibilnost, kar seve utemeljeno postavlja pod vprašaj legitimnost odločitev celotnega natečaja.

Razpis projektne naloge (z vsemi relevantnimi parametri !) za udeležence vsakega, tudi internega, natečaja predhodno vedno potrdi pristojna žirija; zato bi upravičeno vsaj pričakovali, da bodo domači udeleženci v žiriji zagotovili skladnost iste z dosedanjimi veljavnimi akti. Ker take skladnosti očitno ni bilo, bi morali investitorja vsaj opozoriti, da bo predstavljala taka oblika le še status neuradnega zazidalnega preizkusa; njihova lastna, eventuelno drugačna stališča od uradnih, pa da bodo kot individualna mnenja nujno izpostavljena kasnejši strokovni verifikaciji.

Tak, v praksi vsaj neobičajni izbor (vseh) žirantov, je imel dva, zelo pragmatična, cilja: z njih uradno funkcijo jim v očeh javnosti zagotoviti vso relevantnost, obenem pa si še, posledično, v njih institucijah zagotoviti, da bodo z njih udeležbo izglasovane odločitve po samem natečaju tudi »šle skozi« vse potrebne uradne procedure. Nadvse utemeljeno M. Čelik opozarja, da tako poizkušata investitor in žirija dosedanji logični, postopni in edino pravno-veljavni proces verificiranja odločitev v prostoru kar obrniti na glavo; kot tudi na vse nevarnosti, ki lahko izhajajo za vso prihodnjo urbanistično prakso.

Tak natečajni rezultat je bil »kupljen« od izbrancev na obeh straneh natečajnega procesa, predvsem tudi z nagradno-odkupnim fondom, ki je vsaj 4x višji od vse, pri nas ustaljene prakse; tako da se niti žirija, niti vabljeni (le večinoma!) niso ukvarjali z razmišljanjem o zahtevani izrabi zemljišča FSI, podane le(!!) od investitorja (ki je blizu 7,5!!), kot tudi za mesto in lokacijo najbolj ustrezni.

b) Nekatere strokovno sporne apriorne odločitve investitorja in žirije

Pri tem gre nedvomno za dve diskriminatorni stališči investitorja in (šele posledično) tudi žirije:
-
da natečaj omeji na zgolj povabljene, kar mu je seve omogočilo bistveno večji,
manipulativni vpliv na niz pomembnih kriterijev: zahtevane kapacitete, (ne)spoštovanje spomeniških in zakonskih aktov, izločanje drugačnih strokovnih mnenj, (vprašljivo) sestavo žirije in tudi končne sugestije iste.
-
da iz natečaja vnaprej dodatno izloči vse (predvidoma bolj kritične) domače tekmovalce. To pod krinko, da žirantje in udeleženci, zaradi objektivnosti dela prve(!!) ne smejo biti iz iste dežele?!; čeprav sta v isti izbiri nato bila: iz Nemčije žirantka prof. Leon in team: Bolles &Wilson; za katero je prepoznavno stal njen predsednik. Ali bi si isti lahko, tudi na Dunaju, privoščil predlagati eliminacijo konkurence vse domače strokovne javnosti?

Ali je isti res samo, kot nam sicer zagotavlja M. Volgemut v pismih bralcev temu okolju: »prijatelj, ki kulturno prebuja kratkovidne bojazljivce« ali pa gre, verjetneje, po tonu njegovega lastnega intervjuja sodeč, tudi za kaj drugega (stare zamere njegovega neizpolnjenega Ega v ljubljanskem prostoru, ki pa naj jih, ustrezneje, prenaslavlja na investitorje!).

Ali ni bila zato precejšna miselna poenostavitev in obenem nizek udarec zagovornikov eliminacije domače stroke, da vse javne pomisleke diskvalifikacijsko pomede z mize z očitkom o zavisti, užaljenosti in ogroženosti iste, pa še to s pejorativnim poudarkom o pretežno »starejših« avtorjih? Slednji posedujejo v diskusiji vsaj eno prednost: kot eksistenčno že neogroženi, lahko brez posledic jasno povedo in branijo svoja strokovna stališča. Tega «luksuza« si mlada generacija žal ne more privoščiti. Je namreč preveč eksistenčno odvisna od dvojne naklonjenosti: upravnih organov in potencialnih investitorjev, ki po lastni presoji, med njimi izbirajo izdelovalce variantnih urbanističnih rešitev. Zato se ne čudimo, če te nujno, prav servilno, slede tudi absurdnim, profitno maksimalističnim, zahtevam naročnikov. Ko pa v zagovor modela diskriminacije, govori predsednik žirije o nekaki krvoskrunosti slovenske arhitekturne scene, bi ta pogojno lahko bila, skoro nujni rezultat naše majhnosti: v geografskem in populacijskem merilu ter v ekonomskem outputu. Precej večjo, vsaj tako incestuozno, nevarnost pa vidim, ko si zvezdniški arhitekti z vabili in žiriranji »unter sich«, drug drugemu in diskriminatorno do vseh ostalih, dvigajo rating in si tako ustvarjajo lastne »blagovne znamke« (glej tudi :Archithese 6/2003!) z vprašljivimi, globalizacijskimi efekti.

Ko pa že gre, kot utemeljuje žirija, za iskanje potrebne medijske atraktivnosti, je sam ne bi iskal pri 100 m višine (na nepravi lokaciji!), v času, ko se pri nebotičnikih drugod po svetu vodi tekma pri okoli 5oom višine. Zato si ne morem kaj, da ne bi, asociativno, pomislil pri tem na aforizem pokojnega poljskega satirika J. Leca: «Prejel sem ponudbo provincialnega lista, pisati nekoliko manj duhovite misli za nekoliko nižji honorar!«

Ne vzdrži pa zavajajoča časopisna izjava načelnika Jurančiča, da niti v pripravi, niti v izvedbi tega razpisa njegov Oddelek za prostor »dosedaj, ni imel nič«; samo sugeriral je, skladno s svojo preteklo prakso (Natečaj Ilirija!) izpred nekaj let, predlagano modifikacijo natečaja na (samo) vabljeni in delno celo predlog vabljenih imen. Pri tem se v zvezi z sodelovanjem v žiriji ve: v javnih problemih javni uslužbenec pač nikoli ne more nastopati kot »zasebnik«.

c) Nujnost transformacije dosedanjih uradnih usmeritev Oddelka za urbanizem pri MOL-u

Za urbano usmeritev mestnega razvoja ima MOL ustrezno kadrovsko (s kar 43 ljudmi!?) podprti organ. Nedvomna dosedanja krivda, strokovno neažuriranega profila Oddelka za urbanizem pri MOL-u je, da predvsem pasivno, v aktih rigidno, bolj spremlja in registrira posamične kapitalske iniciative pri posegih v mestni prostor, namesto da bi jih, z svojimi dokumenti (ZN-i in PUPi) sam zadostno ambiciozno načrtoval, zlasti pa tudi nekonfliktno vsklajeval.(v sodobno delujoči »private-public partnership«).

Medtem je, vse do sedaj, še vedno ostajalo uradno togo stališče predstavnikov načrtovalnega organa MOL, (zadnjič npr. javno podčrtano ob posvetu o trajnostnem razvoju MOL (Dnevnik, 30.9.2004!), da so množični potrošnji prvenstveno namenjeni periferijski nakupni centri. Kot da lahko kafiči, spominki in elitna kultura, skupno z, v mestnem jedru nakopičeno, administracijo in njih avtomobili ter z naključnim turisti rešujejo probleme vitalnosti mestnega jedra.

Žal v tej žiriji predstavnik načrtovalca urbanističnega načrta mesta ni v nobeni fazi, sodeč po sprejetih rešitvah, (kar bi vsaj od njega upravičeno pričakovali), dal sugestij za nujno povezavo že operativno načrtovanega kompleksa Ilirije z predvidenim Kolizejem, kar bi bilo iz sinergijsko-urbanega vidika več kot nujno.

Pri nedavnem natečaju za Potniški center Ljubljane, (ki je v okolju že obstoječih visokih objektov: SCT, Dela in Pošte!) je še npr. prevladalo mnenje tujega člana v žiriji, da je Ljubljana v svoji majhnosti tako »ljubko in humano« mesto, da naj, zato, taka tudi ostane in s tem usmerilo žirijske končne odločitve, v projekte brez potrebne kritične mase. Rešitev se prav sedaj prenaša v uradni dokument in taka že išče tuje partnerje.

Sedaj pa naenkrat nasprotno, zopet pod očetovskim vplivom (drugih) tujih članov, podobni domači žirijski sestav sledi stališču o nujni »frankfurtizaciji« mestne silhuete; to v bistveno bolj historično in okoljsko občutljivem delu mestnega središča. Ko so se ti, povabljeni zaradi svojega položaja v upravni hiearhiji, znašli, kot tu, v žiriji, so svoje prejšnje (in uradno) mišljenje zatajili in ga, brez potrebne kritične diferenciacije še enkrat, uslužno povsem prilagodili tujim pogledom in nam ga sedaj, kot »dnevno svežega« svojega, nam vsem avtoritativno ponujajo. Opazovalec bi utemeljeno pripomnil, da predstavniki mestne in državne uprave v žiriji, tako zlahka pristajajo na to, tudi zaradi prebujenega lastnega občutka o nevzdržnosti (in razvojni) škodljivosti svojih dosedanjih usmeritev!

Podobni pretekli, škodljivo manipulirani natečaji (Kopališče Ilirija, Stekleni dvor), kjer je žirije pravtako imenoval samo naročnik služijo, v glavnem le navideznemu pokrivanju zahtev ZGO in Zakona o javnih naročilih, da so, v ocenjevanju lahko zanemarjeni širši javni interesi, največkrat pa tudi strokovne kvalitete natečajnih rešitev. So vrh ledene gore nezadovoljive ljubljanske urbanistične prakse in z njo implementirane arhitekture (Eurocenter, nove avtobusne nadstrešnice).

d) Analiza prejetih natečajnih rešitev

Iz komparacijske analize natečajnih projektov izhaja, da je bila naloga natečaja bolj anketna, kot pa projektna: kolikšni maksimum površin, se na lokacijo »strokovno še da, nekako prepričljivo« umestiti. Ne pa tudi, pomembneje, kakšne naj bi te, po svoji strukturi te bile, da bi na lokaciji generirale potrebno mestnost in atraktivnost in opravičile drastično spremembo merila in zagostitev pozidave.

Upam si trditi, da v javnosti izpostavljeni kulturni (+ zabavni) program, te funkcije celodnevno ne bo mogel zagotavljati, saj tega ni zmožen niti veliko kompleksnejši Cankarjev dom na Trgu republike; še manj pa tu dodane pretežno le administrativne in stanovanjske površine. To ostaja, poleg vizure zastiralnega, visokega gabarita, največji pridržek prvonagrajeni rešitvi.

Gre tudi, kot se utemeljuje, za iskanje deklarirane medijske atraktivnosti, ki nas bo, kot prepoznavni »brand« zmožna umestiti na atraktivnostni zemljevid Evrope. Pri tem tega sam ne bi, poenostavljeno, iskal pri 100 m višine (na nepravem kraju), v času, ko se pri nebotičnikih drugod po svetu vodi tekma pri okoli 5oom višine. Zato si ne morem kaj, da ne bi ob teh pristopih, asociativno pomislil na aforizem pokojnega poljskega satirika J. Leca: «Prejel sem ponudbo provincialnega lista, pisati nekoliko manj duhovite misli za nekoliko nižji honorar!«

Prvonagrajeni tako v parterju skoraj nima komercialnih površin, drugoplasirani jih ima maksimumalno, ostali pa so nekako vmes med obema skrajnostima. Ker, kar je pomenljivo, na razstavi nista bili prezentirani sicer običajni: programska naloga in končni zapisnik žirije, z oceno posameznih projektov, težko sodimo, če sploh in kateri so bili, poleg maksimalnih površin, tisti resnični mestotvorni kriteriji, po katerih se je slednja, tako unisono, odločila za prvonagrajeni projekt.

Tudi nadvse aktualno izdani katalog ob predstavitvi natečaja, nam s preko 70 večinoma barvnimi reprodukcijami sicer predstavi vse projekte, žal pa (verjetno ne povsem naključno) izpusti za povabljence obvezne startne osnove: programske in kapacitativne kot elemente (uradno konfliktne) projektne naloge, dopuščeni maksimalni gabarit. Te pa je, ob polni zavesti, da presegajo uradne veljavne akte, vendar predhodno potrdil, ustrezno svoji vprašljivi kompetentnosti, predvsem domači del žirije.

Žirija je danes prevladujočim,»još nikada vidjenim« skomercializiranim trendom sledila, pri eni od tretjih nagrad (FOA/Architects) celo do te mere, da je izpostavila, kot kvaliteto v danem prostoru, združene maksimalno konfliktne: formo, materialnost, barvo in merilo (in to s soglasjem siceršnjih domačih dušebrižnikov, ki pa skoraj sočasno (Delo, Genius loci/ krečič, 4.9.2004) propagirajo gradnjo Plečnikove zasnove parlamenta!)

Osebno mi je, kot orientacija za bodoče natečajne usmeritve, iz tega preizkusa, najbližji drugonagrajeni (finski) projekt:
-
ker z več posluha za obstoječi»genius loci« s svojim višinsko-gabaritno zadržanim,
a še vedno programsko-kapacitativnim mega-projektom nadomešča trenutni tuji in bolj spektakularno-medijski, amerikanizirani trend: »next big thing«.
-
V dosedanjo kontinuiteto oblikovne identitete Ljubljane skuša občutljiveje umestiti še eno, zanjo v nedavni preteklosti tipološko že značilno pojavnost, motiv: »velike mestne hiše«. To so skozi novejšo zgodovino namreč bile: v svojem času prav Kolizej, sicer pa še sklop vojaških zgradb na Metelkovi in ob Roški, srednja tehniška šola, stavba Univerze, Plečnikova Univ. knjižnica, kompleks » rdeče hiše«, Meksika, škofijska gimnazija v Šentvidu.
-
Na nivoju terena pa ima, (s preko 250 m izložbenih ploskev!) kot bistveno
prednost pred vsemi ostalimi, tudi mestni utrip aktivirajoče tkivo intenzivne trgovinske ponudbe, celovito povezane z nadkritimi , dnevno osvetljenimi, pešpotmi v glavnih komunikacijskih smereh.
-
Pri tem pa, spomeniško občutljivo, dodatno simbolno ohranja spomin na današnji
Kolizej, sledeč temu v obrisu dimenzij glavnega objekta in v njem prisotnih
volumenskim kubusih. Žal pa predstavnik načrtovalca urbanističnega načrta mesta v žiriji ni v nobeni fazi, sodeč po sprejetih rešitvah, (kar bi vsaj od njega upravičeno pričakovali), podal usmeritev, kot tudi ne sugestij, za nujno povezavo že operativno načrtovanega kompleksa Ilirije z predvidenim Kolizejem, kar bi bilo iz sinergijsko-urbanega vidika več kot nujno.

Vedno znova preseneča , kako nekonsistentne in po potrebi raztegljive so
usmeritve oddelka, kako se podrejajo vsakokratni trenutni situaciji, predvsem pa kapitalskim pritiskom. Ko pa se ti, povabljeni predvsem zaradi vplivnosti svojega položaja v upravni hiearhiji, znajdejo, kot tu, v žiriji, svoje prejšnje (in uradno zacementirano) mišljenje kar zatajijo in ga, brez potrebne kritične diferenciacije, uslužno povsem prilagodijo vsakokratnim tujim pogledom.

In še banalni pomislek: kako lahko, vsaj minimalno, zaupaš v strokovnost domačih članov v tej mednarodni žiriji, ko so kar trije od skupno petih svetili tudi kot žirantje pri novih ljubljanskih avtobusnih postajališčih, ki s svojo funkcionalnostjo (da o estetiki niti ne govorimo!!) vzbujajo nedeljeno ogorčenje laikov in stroke! Poudarjeni in uveljavljeni komercialni interes je tudi tu, kot prevladujoči kriterij pri žiriranju, iz avtobusnih postajališč naredil le alibi-nadstrešnice nad trženimi reklamnimi citylighti!

e) Zakaj bi bil javni odprti natečaj v vsem ustreznejši?

Javni odprti mednarodni natečaj (lahko tudi z vabljenimi tujimi udeleženci) je, ob pričakovani velikosti investicije in njeni ključni legi v ljubljanskem prostoru, obveznost ob naši vključitvi v tisto Evropo, ki je odprta za pretok kadrov, idej in kapitala. Zanj pa, poleg domače zakonodaje, hvala bogu za naš prostor!, obstajajo še obvezujoči mednarodni pravilniki (še polno veljavna: UIA, UNESCO, dokler je ACE-jev še v nastajanju ), ki določajo vsa, v našem primeru, nespoštovana pravila. Le na tak, transparenten in odprt način bomo res, tudi s tujo krvjo, osvežili našo arhitekturno sceno in jo optimizirali za multikulturni evropski prostor in je ne, poenostavljeno, prepustili trenutnim »vajam v slogu« nekaj naključnih, že uveljavljenih izbrancev?

Z implementacijo prakse nadvlade samo »že uveljavljenih« nasproti mladim bi bili v sodobni arhitekturni dediščini prikrajšani za ikono 20.stoletja: Sidneysko opero tedaj skoro neznanega arhitekta Utzona, kot tudi za niz ključnih arhitekturnih del: samo v Parizu za Arc na Defense, Center Pompidou, Novo knjižnico in Parc La Villette; v Aleksandriji za Novo knjižnico in še za niz pomembnih objektov drugje. Tudi letos zaključeni odprti natečaj za stavbo Evropske centralne banke v Frankfurtu, je s svojim izjemno kvalitetnim rezultatom (v dvostopenjski verziji: najpreje do 80 idej, šele nato iz njih 12 izbranih vabljenih) prepričljiv dokaz za to trditev; saj se je, za nekoliko presenetljivimi nagrajenci, plasirala množica najbolj uveljavljenih imen! Zato še vedno trdno verjamem, da so odprti in javni natečaji (ki pa jim možnosti dodatnega, s strani investitorja osebnega vabljenja uveljavljenih imen ne odrekam!) osnovni pogoj za trajni razvoj arhitekture, samoobnovo v stroki in edina priložnost, da novi, še neuveljavljeni, avtorji s svojimi novimi idejami sploh prodrejo.

Kaj je zato nujno za sintezno »inbetween« rešitev, kaj z njo pridobimo?

Za končno rešitev upam, da ne bo enostranski in zgolj pragmatično izsiljeni kompromis na politični ravni, kjer bi z njim postali poraženci vsi. Nasprotno, mora postati demokratičnemu sedanjiku ustrezni, gospodarski, umetniški, identitetni a tudi investitorsko-developerski domet v slovenskem prostoru s potrebnim katalizatorskim in adrenalinskim nabojem za nadaljni razvoj mesta in regije. Ob dvatisočletni gradbeni kontinuiteti od Emone do Ljubljane, razmišljam tudi na osnovi take, evropocentrično razmišljajoče, morda konservativnejše Haubensackove ugotovitve, ki vidi bistveno razliko med aktualno ameriško in evropsko arhitekturo v dejstvu, da prva sčasoma, prerada, zastareva, druga pa se, žlahtneje, samo stara. V tako specifičnem pristopu vidim tudi perspektive odprtega, nekonfliktnega nadgrajevanja naše dosedanje kulturne identitete v skupni, evropski, prihodnosti.

Po vsem ugotovljenem mislim, da je zato najti konsenz o končni rešitvi ne samo možno, ampak tudi nujno:
-
v obliki iskanja končnega projekta v ponovitvi: z novim javnim, mednarodnim vsem (+ eventuelno vabljenim) odprtim, urbanistično-arhitektonskim natečajem; ki bo z ambicioznimi, nanovo verificiranimi, ne povsem zabetoniranimi, izhodiščnimi konstantami (preplet trgovine, kulture, administracije, bivanja; maksimalni FSI; tlorisna in višinska gabaritna priporočila) in predvsem jasnimi urbanimi cilji (lokacija kot konstitutivni del nove vloge Župančičeve ulice, obenem pa tudi reprezentativnega jugovzhodnega vstopa v kompleks urbanega parka Tivoli)
-
tak bo, zaradi svoje nespornosti in relevantnosti, tudi časovno najkrajša in s tem tudi za investitorja najcenejša pot do rešitvi problema in same gradnje.
-
če tega mesto ( v primežu lobijev) eventuelno ne bi bilo zmožno storiti, se mora vsaj zavedati, da s tem, sedanjim vzorcem obnašanja na veliko odpira Pandorinino skrinjico vsem bodočim pravnim in moralnim nelegalnostim in bolj banalnim pritiskom turbokapitalistične miselnosti, prisotne znotraj vseh mavričnih političnih pripadnosti. To nima nič skupnega z dobrodošlimi in korektnimi domačimi ali tujimi »private-public partnershipi«, temveč le z , tudi pri nas še vedno prisotno, balkansko prakso dela »pod mizo«.
-
Ko bo izvajan, mora biti tak natečaj v polnem skladu z veljavnimi domačimi akti in zlasti z mednarodnimi standardi (t.j. pravilnikov UIA in UNESCO, ki sta še v veljavi; pa tudi ACE, če bo do tedaj uveljavljen), tako v imenovanju sestave žirije, kot po proceduri: potrditve podlog in kriterijih žiriranja..
-
Le tako bo mogoče v zgornijh okvirih, zagotoviti, da ne bomo diskriminirali kogarkoli in česarkoli: ne novih idej, ne mlajših avtorjev, ne tujcev in zlasti ne domače stroke, ki ima vso pravico in dolžnost da, vsaj v domačem okolju, enakovredno sooči s tujimi trendi svoj strokovno-umetniški potencial.
-
Slednje je tudi primarna dolžnost Slovenije kot pravne države z mero osnovnega lastnega samodostojanstva: za ohranjanje in rast njene prepoznavne identitete v kulturno-pluralistični skupni Evropi. To tudi nasproti mnogokrat spornim, kapitalsko obarvanim globalizacijsko-izenačevalnim tendencam, ki se jim neupravičeno dodaja aura svetovljanstva; Plečnik in Ravnikar sta zadosten nasprotni dokaz.

Šele rezultati takega natečaja bodo transparentni in s tem določujoči za nadaljevanje vseh upravnih postopkov, skupno z vsemi potrebnim spremembami aktov, ki bodo tem sledili in z ambiciozno, a obenem v vsem legitimno, novogradnjo, ki bo njihov rezultat in jo, kot ambiciozno okolje sredi Evrope tudi potrebujemo.

 na vrh

Komentar
ime
email
naslov komentarja
vpisite niz iz  stolpca
 

Anonimnež
Brez naslova, 3.12. 2004, 16:15

Objektivno!

Aleš Šarec
Javni interes?, 3.12. 2004, 23:32

Bravo Grega, dober prispevek k nujno potrebni vsestranski STROKOVNI (!) presoji argumentov 'ZA' in 'PROTI' tako ambicioznemu (megalomanskemu) projektu in programu funkcij novega Kolizeja kot ga predlaga žirija/investitor na tej lokaciji.
In opozorilo kakšen prejudic bo imel morebiten formalen sprejem/odobritev tako velikih apetitov v Mestnem svetu za bodoči laisez-faire (kao sodobni 'generični') urbanizem in arhitekturo (Pandorinino skrinjico) frankfurtizacije v Ljubljani. 'Vzdržnost ' (sustainability) bi bila tudi tu potrebna.


Anonimnež
Brez naslova, 4.12. 2004, 19:28

komentar na izvlečke izvrstnega teksta g Košaka:
1. "Pri tem se v zvezi z sodelovanjem v žiriji ve: v javnih problemih javni uslužbenec pač nikoli ne more nastopati kot "zasebnik" - torej gre za "prodajanje" javne titule zasebnemu interesu? - kako se to še drugače opredeljuje?
2. "Ko bo izvajan, mora biti tak natečaj v polnem skladu z veljavnimi domačimi akti .. - torej , ker bo opredeljeval izhodišča za novi izvedbeni prostorski akt, bo moral upoštevati pravno formalna izhodišča nadrejenega dolgoročnega plana, njegovih podlag in njegovih določil, sicer bo treba formalno predhodno preurediti tudi tega (s strokovnimi podlagami vred)..


Janez Lajovic
STROKOVNA ETIKA NA PREIZKUŠNJI, 5.12. 2004, 22:35

Strinjam se z vsem, kar je napisal Grega Košak, zlasti pa s tem da je ob vsej izrečeni kritiki potrebno g. Anderliča tudi pohvaliti najmanj za dvoje: prvič, da želi postaviti svoj razmeroma velik program v središču mesta, potem ko so se v preteklih desetih letih vse večje investicije zlivale na periferijo Ljubljane, in drugič, da je s svojimi dosedanjimi dejanji po letih letargije zbudil zanimanje ne le strokovne temveč tudi širše javnosti za vprašanja urejanja in bodočnosti mesta.
Obe javnosti sta se ob tem razdelili, širša manj kot strokovna. Da se s takó radikalno izbiro zmagovite zasnove strinja več mlajših arhitektov je namreč še mogoče razložiti in opravičiti, predvsem z njihovo mladostjo in naravno težnjo po spremembi sveta. Če pa takšno stališče zastopa predsednik žirije Boris Podreka (oprostite: Podrecca), kateremu ne moremo odrekati razgledanosti in najširše kulture, pa si lahko mislimo samo dvoje: ali da smatra Ljubljano s Plečnikovimi deli v njej vred za manjvredno provinco - s čimer sam razgalja vse svoje dosedanje ukvarjanje z našim mojstrom predvsem kot promoviranje samega sebe - ali pa da se je pustil od finančne prepričljivosti našega rojaka Anderliča preprosto zaslepiti. Prvo kot drugo meče na eminentnega arhitekta enako slabo luč.
Zamisliti bi se tudi morali nad vlogo, ki so jo pri tem odigrali domači člani žirije. Ali ne bi morali vsaj oni odločno braniti osnovnih izhodišč glede varovanja vedut na staro Ljubljano in Ljubljanska vrata, o katerih so od arh. Fabianija naprej govorili vsi, ki so se s tem prostorom ukvarjali, zlasti pa prof. Ravnikar in niso bila vse do danes z nobenim urbanističnim aktom spremenjena? Vsak ki ta vprašanja pozna ali ima sam do Ljubljane podoben odnos, bi moral trdno podpreti finski projekt - ki je z izjemno subtilnostjo edini umestil prevelik program v povsem premajhno parcelo, ne da bi pohabil središče Ljubljane - in doseči, da bi izbrali le-tega. Ali so bili domači člani žirije res samo za "štafažo"?
Za konec predlagam, da Trajekt neha objavljati nepodpisane prispevke. Če nekdo nima toliko poguma, da se podpiše pod svoja stališča, so ta toliko vredna, kot da niso bila nikoli izgovorjena. Podobno je z navedbo avtorjev projektov na obveznih gradbiščnih informativnih tablah, kjer se ti vse prepogosto skrivajo za imeni svojih ali drugih, največkrat pa manj znanih podjetij. Zato se ne smemo čuditi, da imen avtorjev ne najdemo ne ob projektih objavljenih v prodajnih brošurah bank ali inženiringov, še manj pa ob objavah kakršnihkoli stavb ali ureditev v dnevnem in periodičnem tisku. Ali ste že kdaj srečali roman, novelo ali zbirko pesmi, kjer ne bi bilo ime avtorja praviloma bolj poudarjeno kot naslov literarnega izdelka? Kdaj bomo glede tega na istem s svojimi literarnimi kolegi?
Črnuče, 04.12.2004
Janez Lajovic


Matevž Čelik
Nepodpisani komentarji so dopustni, če niso žaljivi, 5.12. 2004, 23:25

Kot je navedeno v "nogi" vsake strani na Trajektu, je možnost komentiranja namenjena spodbujanju javne debate in odzivom na članke. Anonimni komentarji so za resno razpravo resnično nepomebni, čeprav so pogosto pristnejši od podpisanih. Vendar jih zaenkrat toleriramo. Res pa je, da ima samo podpisan komentar pravo težo in resnično prispeva k razpravi. Redno brišemo samo žaljive, nestrpne in komentarje, ki se ne nanašajo na temo prispevka.

Saša Lavrinc
Čas prostorskega načrtovanja in čas projektiranja, 8.12. 2004, 17:05

Zelo dobra vsestranska obdelava iz različnih zornih kotov.

Pri vsem dogajanju ( ki bi ga, če za tem ne bi stal privatni kapital, lahko razumeli tudi kot veter za razmislek o oživljanju srčnega utripa v centru Ljubljane) je zaskrbljujoča praksa izsiljevanja z mnogo opravljenega dela na projektih, ki je pri nas bolj razširjena kot je opaziti (soseska pod Malim gradom v Kamniku, Ilirija v Ljubljani, načrtovanje stanovanj na območju nekdanje industrije v centru Tržiča..) Je mogoče, da bi napredovanje Ilirije ustavila neskladja s predpisi?

Nekako je pričakovati, da bo v takšnih zgodbah vidnejšo vlogo odigralo Ministrstvo za okolje, prostor in energijo. Desetine strokovnjakov pod okriljem tega ministrstva so se nekaj let ukvarjale s pripravo temeljnih dokumentov za potrebe urejanje prostora in gradnje v njem. Ali jih nič ne moti nespoštovanje v predpisih zastavljenih smeri? Urbanist, ki bi za potrebe sprememb in dopolnitev izvedbenega akta novi Kolizej, tak kot se nam predstavlja, uspel verodostojno argumentirati skozi vse presoje, ki jih je po predpisih potrebno narediti, bi bil skoraj čarovnik.

V praksi so prostorski akti v mnogih primerih le ovira, ki jo je potrebno prilagoditi na poti do gradbenega dovojenja. To je popolnoma nasprotno od tega, kar je predvidila množica strokovnjakov pri pripravi predpisov: skozi merila in pogoje, ki jih ob upoštevanju strateških odločitev neke občine po vsestranski preverbi širšega prostora določa nek izvedbeni prosorski akt, načrtovati novo arhitekturo.

Sama ocenjujem, da bi bilo dobro, če bi MOPE poleg občinskih strateških dokumentov, ki jih mora pregledovati in odobriti, tu in tam preveril tudi kakšen občinski izvedbeni akt, kako sledi duhu veljavne zakonodaje, ter na podlagi videnegav predpisih morda kakšno besedico “lahko” zemenjal z “naj”.


Komentarji odražajo mnenja in stališča uporabnikov Trajekta. Možnost komentiranja je namenjena spodbujanju javne debate in odzivom na članke. Uredništvo si pridržuje pravico odstranitve komentarjev v primeru, da so žaljivi, spodbujajo kakršnokoli nestrpnost ali napeljujejo na kriminalna dejanja. Za vsebino komentarjev uredništvo ne odgovarja.




Prvonagrajeni projekt, parter,
Neutelings - Riedijk







Drugonagrajeni projekt Finskih arhitektov Heikkinen – Komonen Architects

na vrh