info akcije magazine id mail english
KolizejMnenjaObjectionsProjektRez. ankete
6. 12. 2004

Globalno prihaja! Lokalno, kaj boš storilo?

Nenad Jelesijević
Ljubljani se obeta nov nebotičnik. Ali je to prav?

Morda je ravno razvpito in preprosto geslo "misli globalno - ukrepaj lokalno" odgovor na večino preglavic in ugank, ki jih v arhitekturno-urbanistični stroki in obstrokovnih dejavnostih slišimo te dni, v povezavi z zadevo Kolizej v Ljubljani. Podreti ali ne, ohraniti oziroma restavrirati ali zamenjati z novimi vsebinami v novi formi, staro ali novo, preteklost ali prihodnost... itn. A mednarodni natečaj je že zaključen, zmagovalen objekt je izbran, kar je tudi nekaj stalo, četudi odštejemo čas, ki odteka v prazno.



Strokovne podlage so že pred časom potrdile sume o (ne)možnostih obnovitve objekta. Zavod za gradbeništvo Slovenije in Zavod za zdravstveno varstvo Ljubljana sta priporočila takojšnjo izselitev stanovalcev in uporabnikov objekta. Jasno je, da statika ne omogoča prenove brez kompliciranih in dragih posegov, kar dejansko pomeni podiranje in gradnjo na novo, z obsežnimi rekonstrukcijskimi deli. Sedaj v 17 stanovanjskih enotah stanujejo še prebivalci brez stanovanjske pravice. V tem občutljivem primeru pa je toliko bolj pomembna dobra komunikacija med investitorjem, MOL in preostalimi stanovalci. Odgovor na vprašanje njihovega bivanja se zdi zapleten, a je morda formalno dokaj preprost. Investitor stanovalcem s svoje strani ponuja milijon tolarjev po stanovanju za premostitev trenutnh težav. MOL jim svetuje udeležbo na razpisu za neprofitna stanovanja, a jim ne zagotavlja, da jih bodo tudi dobili (jasno, držati se mora razpisnih pravil). Bilo bi človeško in seveda pravično - vsak bi naj imel pravico do strehe nad glavo - če bi mesto postorilo vse, kar lahko (rešitev se zmeraj najde, kjer je volja), da bi odpravilo nastalo zagato, ki jo je vendarle samo ustvarilo. Le da se vmes ne bi nanovo zgodilo, kakor leta 1995, da kakšen strop ali steber pade in koga poškoduje.

... in že spet razmišljamo o razmerju med kapitalom in javnim dobrim. Realnost kapitalistične družbe narekuje prevlado denarja nad željami (sicer mnogokrat fiktivne, a s strani mesta uradno zastopane) javnosti. Vlagatelj si želi nekaj - ali raje veliko - dobička iz vsake svoje naložbe. Tako je tudi v tem primeru. Če bo nov objekt nekakšna tovarna kulture poglavitnega toka, bo pač to realnost situacije na trgu, ki je pripravljen absorbirati tovrstno ponudbo. In tu ne gre več za vprašanje "koliko nadstropij"; sodelovanje med kapitalom in mestno politiko je možno (zelo dober primer so Helsinki), a je treba v tej smeri načrtno in stalno delati ter dejansko nekaj narediti: morda vpeljati dolgoročne smernice razvoja na različnih področjih (tudi kulturnem) povezanih z arhitekturo in urbanizmom, jih uradno sprejeti skozi odprto strokovno debato, omogočiti njihovo udejanjenje s pravnega vidika ter jih seveda razglasiti, da bodo jasni, pregledni in dosegljivi vsem, tudi morebitnim investitorjem in arhitektom iz tujine. Močno artikulirana urbanistično-strateška stališča mesta bi nedvomno vplivala na načrte prihodnjih investitorjev. Zamenjati staro z novim ali ne bi potemtakem ne bilo tako zelo težko vprašanje.

Ali gre spet za značilno nerazumevanje in nesprejemanje strokovnih stališč? Zakaj s strani mesta ni več dojemljivosti do želja kapitala (ki jih lahko z načrtno vodeno mestotvorno politiko deloma moderiramo, mehčamo), če vemo, da je mesto najprej zaščitilo objekt, ga pustilo propadati, nato prodalo ter se obenem odločilo za javni natečaj. Je pričakovalo, da bo kupec ohranjal obstoječe stanje? Kapital v kapitalistični družbi bo deloval primerno svoji naravi, ki nerada čaka na zaspane službe, da se po dolgih letih zbudijo. Kakšno vsebinsko alternativo pa ponujajo v primeru ohranitve sedanjega Kolizeja, zakaj o tem ne obveščajo javnosti in medijev?

Očitno je problematika Kolizeja sprožila val (samo)spraševanja o najrazličnejših aspektih sodobnega arhitekturno - komercialno - kulturnega trenutka, kar je dobro. Ta čas je nekakšna prelomnica, ker gre za prvi tovrstni večji poseg v središču mestnega tkiva po desetletjih. Poseg bo znanilec premikov v družbi (postindustrializem išče nove prostore za svojo širitev!), bo nekaj vznemirljivega, že številne polemike govorijo temu v prid in so, četudi občasno utrujajoče, vendarle življenske. Pozitiven višek vse problematike bi bil, če bi stroka in njeni sateliti sčasoma prerasli precej nizko raven brezplodnega polemiziranja in v prihodnosti začeli upoštevati standarde, evropske izkušnje, referenčna mnenja, transparentnost postopkov in še paleto različnih možnosti, ki lahko pripeljejo do kompromisnih (in, zakaj ne, odličnih) rešitev za splošno dobro mesta in njegovih prebivalcev, ki bodo vsaj še nekaj časa živeli vzporedno s kapitalom in vsemi njegovimi prednostmi in slabostmi.

Globalni vplivi prihajajo, tokrat v podobi "novega Kolizeja" (mimogrede, zdi se logično razmisliti o spremembi imena v primeru novega objekta). Na tem mestu naj stoji (če le more) nekaj življenskega, mikavnega, sodobnega, uporabnikom prijaznega, vabljivega, svetovnega a ljubljanskega in, upajmo, presežnega. Je to stara-nova avstroogrska vojašnica ali hiša 21. stoletja?

 na vrh

Komentar
ime
email
naslov komentarja
vpisite niz iz  stolpca
 

Komentarji odražajo mnenja in stališča uporabnikov Trajekta. Možnost komentiranja je namenjena spodbujanju javne debate in odzivom na članke. Uredništvo si pridržuje pravico odstranitve komentarjev v primeru, da so žaljivi, spodbujajo kakršnokoli nestrpnost ali napeljujejo na kriminalna dejanja. Za vsebino komentarjev uredništvo ne odgovarja.
.
.
Nenad Jelesijević je samostojni ustvarjalec na področju kulture (novi mediji), diplomiral je s področja notranje arhitekture na FPUD v Beogradu in magistriral na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani leta 2004 iz videa in novih medijev. Piše in objavlja v Večeru, Delu, Dialogih, na Radiu Študent in Maršu.


na vrh