info akcije magazine id mail english
KolizejMnenjaObjectionsProjektRez. ankete
6. 12. 2004

Travme Kolizeja

Matevž Čelik, Maja Simoneti
Ob razpravi, ki jo je sprožil zasebni natečaj za gradnjo na mestu Kolizeja, se ponovno na ne prav prijeten način odpirajo vprašanja ustrezne uporabe strokovnih znanj s področja načrtovanja prostora pri gospodarskem, socialnem in fizičnem razvoju slovenskih mest.

Po eni strani gre za pomanjkanje celostnega urbanističnega načrtovanja, ki bi bilo z vnaprej pripravljenimi dokumenti in strategijami prihajajočemu zasebnemu sektorju pripravljeno ponuditi ustrezna partnerstva pri vlaganju v mesto. Po drugi strani pa za dvomljiva stališča, ki prihajajo iz krogov novih ekonomistov in prostorsko načrtovanje razumejo zgolj kot administrativno orodje za implementacijo gospodarskih razvojnih vizij. Uspeh le teh naj bi bil zagotovljen že s sprostitvijo regulativnih instrumentov, ki jih bodo nadomestili mehanizmi trga. Predvsem to drugo je za prostorski razvoj izredno problematično, zato menimo, da bi nova vlada boljšemu razumevanju prostorskega načrtovanja in povezovanju med gospodarstvom ter javnim sektorjem pri pripravi novih prostorskih dokumentov morala posvetiti še posebno pozornost.

Ker si želimo, da bi manj predpisovali in več skušali doseči z vzpodbudami in priporočili, se nam zdi smiselno ozreti po britanskih modelih. Polnjenju mestnih jeder z donosnimi dejavnostmi in zadovoljnimi uporabniki Britanci pravijo "urbana regeneracija" (glej npr. British Urban Regeneration Association ). Proces oživljanja mest vključuje fizično, ekonomsko in družbeno regeneracijo mest. Programi za urbano regeneracijo se ukvarjajo z ekonomskim razvojem in zagotavljanjem finančnih virov, okoljskimi faktorji, fizično prenovo nepremičnin, osveščanjem lokalnih skupnosti, značilnostmi in pomanjkljivostmi trga delovne sile in še marsičim. V Sloveniji bomo takšne programe šele začeli razvijati. Temeljitejšo obravnavo urbanih središč narekuje tudi Strategija prostorskega razvoja Slovenije, ki jo je parlament sprejel lani (SPRS, 2003). Trenutno veliko pričakujemo od Strategij prostorskega razvoja, ki jih bodo po zakonu o urjenaju prostora morale v nekaj naslednjih letih pripraviti slovenske občine. Ti razvojni akti lahko postanejo stvarna osnova za razvoj, če se bodo investitorji aktivno vključevali v njihovo pripravo.

Zgled za dobro prakso na tem področju lahko spet najdemo v Britaniji. Vladna Komisija za arhitekturo in grajeno okolje CABE s posebnim priročnikom spodbuja investitorje k sodelovanju pri pripravi prostorskih aktov mest in regij (Creating Successful Masterplans- A guide for Clients, CABE, 2004). V uvodu te publikacije izvemo, da "prostorsko načrtovanje zajema širok spekter kompleksnih, pogosto konfliktnih tem in je pozitiven proaktiven proces, ki prinaša pomembne dobrobiti". Med drugim s tem, da pomaga oblikovati tridimenzionalne fizične oblike, ki odgovarjajo lokalni ekonomski in socialni dinamiki, pomaga identificirati potenciale območja ali zemljišča za razvoj, spodbuja lokalno skupnost k razmišljanju o njihovi vlogi v procesu razvoja ali regeneracije, pripomore k izgradnji konsenza o prihodnosti določenega območja in identificira prioritete delovanja. Pri urbani regeneraciji so zasebne pobude zelo dobrodošle, vendar samo kot del celovitejših programov. Pobuda, ki ni usklajena z namerami drugih uporabnikov prostora, ali celo odstopa od potreb in pričakovanj vseh ostalih potencialnih ponudnikov lahko povzroči več škode kot koristi.

Visoke cene nepremičnin, ki kljub pogosto omenjenim "nepremagljivim oviram" vladajo v središču Ljubljane, so eden od znakov negativnih pojavov, kakršen je gentrifikacija. Ta je posledica delovanja trga in pomanjkanja usklajenih ukrepov. Kaj to pomeni? Mestno središče je zaradi kvalitete generičnega poselitvenega jedra, arhitekture in urbanisitčnih potez dovolj privlačno in cene zemljišč in nepremičnin v njem rastejo. Zaradi tega postaja predrago za vsakodnevno življenje in meščani se množično selijo na obrobje ter v primestne občine.

V mestnem jedru se veča površina poslovnih prostorov, ki se odpirajo v meščanskih stanovanjih. Zaradi tega so v porastu delovne migracije v mestno središče in mestna prometna infrastruktura je vedno bolj obremenjena. Posledice so vidne ob prometnih konicah na ljubljanskih vpadnicah in v improviziranem parkiranju, ki obremenjuje mestno središče. Nekaj desettisoč kvadratnih metrov novih poslovnih prostorov v mestnem središču, ki nima podlage v celoviti strategiji prostorskega razvoja mesta, tako lahko le še prispeva k nadaljevanju negativnih trendov razvoja v mestnem središču in nižanju bivalne kvalitete, ki je v mestnem jedru povezana tudi z ugodnimi poslovnimi razmerami in turistično ponudbo.

O posledicah ne-načrtovanja za gospodarstvo v mestnem središču Ljubljane govori tudi raziskava "Trgovina na drobno v mestni občini Ljubljana" (Inštitut za Ekonomske Raziskave 2000). Ta pravi, da je glavna "nepremagljiva ovira", ki bremeni poslovanje trgovcev v mestu, promet. Pri tem gre tako za pomanjkanje in ceno parkirišč, kot za dosptopnost. Med ukrepi, ki jih predlagajo avtorji raziskave je tudi priporočilo, da je treba "vsebinsko povezati prostorsko načrtovanje in planiranje gospodarskih dejavnosti s svetovanjem na področju lokacij." Ker je predlog poslovnega kompleksa na mestu Kolizeja samo zasebna vizija, ki je nastala na podlagi zahtev zasebnega podjetja, do takšnega vsebinskega povezovanja na tem območju zaenkrat še ni moglo priti.

Najbrž se lahko strinjamo, da bo za regeneracijo mestnega središča Ljubljane potrebno poseči po celovitem naboru razvojnih instrumentov, ne le po urbanističnih ali administrativnih ali ekonomskih ukrepih. Dobro bi bilo, če bi zato poiskali stične točke delovanja in se v razpravo o novi prostorski strategiji mestne občine vključili tako, da bo mestni svet laže sprejel končne odločitve. Urbanisti si bomo tako prizadevali tudi zato, da bo oživljanje mesta kaj več kot golo sproščanje pogojev, ki veljajo za gradbene posege v staro mestno jedro.

V primeru Kolizeja v jeziku pravne države torej opozarjamo samo na to, da je tovrstno iskanje idejnih rešitev za novogradnjo legitimno dokler ne postane instrument izsiljevanja odločitev. Razprava o podobi in programu novega objekta prehiteva dogovorjena pravila igre. Če naj se ta spremenijo je prav, da se spremenijo za vse in da so o tem pravočasno obveščeni vsi potencialni investitorji in lastniki zemljišč. Upravljanje mesta nujno vključuje tudi vizijo njegovega prostorskega razvoja in načelno ravnanje v zvezi z njo.

Kdo je pooblaščen za upravljanje z mestom pri nas vemo. Kako so tej nalogi kos sodobna mesta je možno proučevati na več načinov, v živo, preko literature ali preko resnih študijskih programov, ki jih ponujajo univerze po Evropi. Kakršenkoli način za tak spoznavni izlet izberemo, vedno se srečamo s postopki, predpisi in prostorskimi dokumenti in tudi z zelo različnimi strokovnjaki, ki skušajo na tak ali drugačen način sodelovati. Zaenkrat še nikjer ne ugotavljajo, da bi stateško planiranje razvoja morali odpraviti, temveč mu nasprotno, v razvojnih procesih pripisujejo vse večjo težo. Nenazadnje o tem govorijo evropske prostorsko razvojne perspektive (ESDP,1999) kot tudi Vodilna načela za zagotavljanje trajnostnega razvoja evropske celine (Guiding Principles of Sustainable Development of the European Continent, 2000) in drugi akti, ki spodbujanju tovrstnih dejavnosti namenjajo tudi razmeroma velika sredstva iz različnih evropskih skladov.


Več:
>>British Urban Regeneration Association
>>CABE
>>Trgovina na drobno v MOL 2000 /*.pdf (167 kB)
>>Vodilna načela za trajnostni prostorski razvoj evropske...
CEMAT / *.pdf (2.5 MB)

 na vrh

Komentar
ime
email
naslov komentarja
vpisite niz iz  stolpca
 

Anonimnež
Brez naslova, 6.12. 2004, 22:51

Ali g. Kranjc šteje med investitorje s kapitalom, ki ga je treba uporabiti in "oplemenititi" v novogradnjah, samo nove graditelje? Kaj pa lastniki že grajenih objektov, ki se na enkrat nenadejano znajdejo utesnjeni in nezadovoljni v "senci" med forsiranimi novogradnjami? S tem jim je lahko zmanjšana vrednost njihove nepremičnine in ogrožen življenski ali funkcionalni prostor. Tudi te obstoječe ščiti zakon in med drugim tudi ustavno sodišče - naj si malo ogleda osnovna izhodišča sodišča, ko izreka sodbe v zvezi s posegi v prostor.
Poleg tega še naslednje: tudi mesto mora investirati in skrbeti za "javno dobro" ter javna vlaganja. Vse to pa ni mogoče brez načrtnejše politike, najprej prostorske (ki jo zagotavljajo prostorski akti, sprejeti z javnim !!! konsenzom - in ne samo v "birokratskih krogih") ter nato v povezavi z njo tudi finančne.


miran v.
čisto res!, 7.12. 2004, 13:17

Bravo Maja, Matevž - se popolnoma strinjam z vajinimi zadnjimi prispevki. Sicer pa je pri vsem tem potrebno čestitati investitorju, ki je s svojo akcijo "Kolizej", ki se je z odmevnostjo in angažiranjem strokovne in druge javnosti prevesila v pravo učno uro urbanizma, naredil že do sedaj vsemu skupaj veliko uslugo! Največji luzer pa se mi zdi mestna uprava, ki jo je zadeva zatekla nekako nepripravljeno. Namesto, da bi bila sama pobudnik in akter (pa ne takih parcialnih akcij, pač pa celovite prenove mestnih aktov) se zdaj zdi bolj postranski opazovalec dogajanja. Pa tudi to ne drži čisto, saj je aktivna vloga v natečajni komisiji vnesla samo še dodatno zmedo.

Luka
Brez naslova, 9.12. 2004, 17:47

Vse lepo in prav vendar je Ljubljana še zelo daleč od osvojitve britanskega modela, ki je brez dvoma najboljši. V prvi vrsti in odločilnega pomena za miselni preskok je t.i. pravna država, o kateri za enkrat še ni sluha. Zelo me skrbi tudi nova vladna, ekonomska, svetovalna služba z Mićom Mrkaićem na čelu, ki ne prinaša nič dobrega. Njegov t.i. projektantski kartel, ki ga je potrebno razbiti, je naravnost smešna, populistična floskula. Zamisel, da je potrebeno prevetriti projektantski trg na način, da se uvede dampinške cene, bo že tako obubožano stroko (z izjemo posameznikov, ki meni nič tebi nič zgradijo kar hočeš in kjer ti srce poželi) pripeljalo do popolne degradacije in deplasiranosti stroke, saj bo naenkrat primarna skrb arhitektov postal ekonomski vidik in ne kakovost arhitekture. Kar je po besedah Mrkaića tudi njegov namen, to pa pomeni, da nima najmanjšega pojma o problemu, ki ga obravnava tako subjektivno in paliativno. To pravim zato, ker v svojih člankih kar naprej ponavlja, kako so vsi po vrsti ekonomsko nepismeni. Na ta način je Mrkaić arhitekturno nepismen. Enako seveda velja za Jureta Kranjca, ki je te ideje konformistično pobral od svojega vzornika. Že tako nihče ne spoštuje uradnega cenika zbornice, kaj šele da se vse delo prepusti "cenenim" projektantom, ki jih žene izključno finančni output.

maja simoneti
problemi, 10.12. 2004, 09:32

Razmišljanje v smeri, da nas projektante sistem javnih naročil in najnižjih cen kot stroko sili na rob preživetja, se mi zdi zgrešeno. Celo več, v širšem družbenoekonomskem kontekstu deluje naivno ali vsaj neresno. Tudi vsako ukvarjanje s posamezniki, ki so do našega dela ali stroke kritični, je neproduktivno. Dumpinške cene ponujamo projektanti in ne država ali kdo drug. Če ostanemo samo na svoji, projektantski strani, je uveljavljanje cen na trgu povezano z več vidiki produkcije in sicer so tu kvaliteta, kritika, etika. Da bi naročniki sprejeli ponujene cene našega dela, moramo poskrbeti, da bodo naše delo bolje poznali in ločili dobro od slabega. To zahteva sestop iz položaja v produkcijo posvečenih v položaj na dialog naravnanih, medesebojno in navzven.
Za začetek bi stroka morala resno pretehtati vsebine s katerimi nagovarja javnost. ali drugače, o čem se pogovajramo kadar smo skupaj. Namesto, da vsak govori o sebi in govorimo drug mimo drugega, bi lahko govorili o istih stvareh z različnih zornih kotov. Ukvarjanje z lastno ekstistenco bi lahko preusmerili v zavzemanje za kvaliteto produkcije v kontekstu.
Konstruktivno kritični odnosi bi se nam po mojem že zelo hitro bolj obrestovali kot večno negodovanje nad okoliščinami, naročniki, državo in posameznimi nerazumevajočimi sektorji. Morda moramo tudi na tem področju pogledati naokrog in preveriti, kako si svojo javno podobo stroka krojij drugod.


Luka
odgovor Maji, 10.12. 2004, 14:04

"Razmišljanje v smeri, da nas projektante sistem javnih naročil in najnižjih cen kot stroko sili na rob preživetja, se mi zdi zgrešeno."

Ne govorim o javnih naročilih, ki imajo povsem drugo naravo, čeprav je znano da tudi pri javnih naročilih na koncu obvelja predvsem cena in ne kvaliteta arhitekture, ampak pustimo to. Če ste dosledno spremljali članke v Financah, avtorja, ki je bil razglašen za osebo leta na Financah, se pravi ni zgolj nepomemben posameznik, ste lahko opazili, da je imel s projektantskim kartelom v mislih predvsem inženirsko zbornico in uradni projektantski cenik, češ da se nihče ne sme spustiti pod to "astronomsko" ceno, ker bo sankcioniran. Dejansko pa nihče NI sankcioniran in bi moral biti kot drugje po Evropi. Cenik ni astronomski in zagotavlja normalne prihodke za eksistenco. Če bi taka ustanova, ki je sicer povsod praksa, dejansko funkcionirala, bi jo lahko označili za kartel, tako pa je ne moremo. In tudi če bi poslovala po internem zakoniku, ki je popolnoma legitimen je tu še vedno trg, ki nadzoruje cene in tuji arhitekti, ki so konkurenčni. Se pravi ni bojazni, da bi cene podivjale. Problem so tisti posmezniki, ki poslujejo doma, mimo poslovne bilance, brez računov, ali z zelo omejenimi davščinami (svobodni umetniki) in ti povzročajo dampinške cene. Zato ne govorite, kako se je treba usesti in diskutirati in tako naprej, ker vemo, da to ne pripelje nikamor. Pravzaprav bi vsi samo diskutirali, nihče pa ni pripravljen storiti konkretnih dejanj za izboljšanje stanja. To da mora naročnik spoznati naše delo, da ga bo bolje razumel se tako lepo sliši, žal pa je prav tako naivno razmišljanje kot ga vi pripisujete drugim.
Naročnik je imel že ničkolikokrat priložnost ločiti dobro od slabega pa ga nikoli ni izučilo, ker ga bivanjska kvaliteta dejansko ne zanima do te mere, da bi se zanjo angažiral. Pogovorite se z enim od ekonomistov in vam bo kmalu jasno, kakšna je miselna percepcija v njihovih glavah. Ti "osveščeni" naročniki, kot bi jih lahko imenovali so redki posamezniki, ki se vključijo s kvalitativnimi sugestijami oz. željami izključno takrat, kadar gre za njihov lastni interes, ali želijo skozi arhitekturo ustvariti atrakcijo.

"Konstruktivno kritični odnosi bi se nam po mojem že zelo hitro bolj obrestovali kot večno negodovanje nad okoliščinami, naročniki, državo in posameznimi nerazumevajočimi sektorji. Morda moramo tudi na tem področju pogledati naokrog in preveriti, kako si svojo javno podobo stroka krojij drugod."

Tudi to je pravi način razmišljanja, samo enkrat se ti ustavi. Ko vidiš, da si pred svojim pragom pometel in da na ta način ne prideš nikamor, ker vlada brezpravje, se MORAŠ ozreti po zunanjih dejavnikih in se aktivno angažirati za večjo legitimnost v stroki, zgolj z dialogom ne bomo dosegli ničesar. Dialog kakršnega smo vajeni samo zamegljuje dejanske probleme in jih prestavlja v prihodnost. Lep primer za to je bila oddaja Peti element okoli Kolizeja, kjer je bilo slišati, kako se moramo več pogovarjati, dosegati konsenze, razumeti en drugega, biti tolerantni in podobno brezplodno leporečje, ki smo mu priča povsod, ne obrodi pa nikakršnih sadov.


Matevž Čelik
ceniki, za Luka, 10.12. 2004, 23:31

Direktive evropske unije pravijo, da svobodni poklici cenike morajo oblikovati predvsem, ker so za naročnike projektov pomembni za vsaj približno orientacijo in primerjavo. Zaenkrat naročniki pri nas nimajo prave predstave s kakšnimi cenami projektov morajo računati. Predvsem zaradi naročnikov je pomebno, da zbornica oblikuje in javno objavi pregledne cenike - tabele. V okviru tarifnih tabel pa ceno lahko oblikuje vsak ponudnik sam. Zaradi tega, ker se je kdo spustil pod ceno, sankcioniranja v Evropi ni. Če pa kje je, se mu bodo morali v naslednjih letih odpovedati. Preberite si EU Competition Rules ali pa poglavje Competition Issues na strani www.ace-cae.org.

Luka
Brez naslova, 11.12. 2004, 10:57

Poglavja, ki ste jih omejili zadevajo izključno natečajna pravila, kjer je jasno, da se naročnik ravna po referenčnih cenikih. Projektant se naknadno odloči, ali se bo udeležil natečaja pod temi pogoji ali ne. To je drug problem, ki bi bil pri nas morda vreden še večje pozornosti...
Tudi cenik zbornice ne mislim, da mora veljati kot determinanta. Jasno, da so odstopanja samoumevna, jasno pa je tudi, kdaj je ponudba projektanta v naskladju z etičnim kodeksom. V tem primeru arhitekti so sankcionirani. Tak primer je bil na COACu in nedavno tega v Zagrebu. To je poglavje t.i. dampinških cen, ki niso mala odstopanja, ampak škodijo stroki. Pravim le, da bi se morali projektanti zavedati, kdaj pluvajo v lastno skledo.


Anonimnež
pljuvanje v lastno skledo, 11.12. 2004, 15:11

V lastno skledo projektanti pljuvajo predvsem, kadar si kot stroka niso pripravljeni priznati, da so predvsem sami krivi za svoje težave, temveč se izgovarjajo na vse druge, od države, investitorjev, zakonodaje in ne vem še česa. Dokler so arhitekti (posebej še tisti na vodilnih položajih v društvu, zbornici in na faksu) tako zadovoljni sami s sabo in krivdo neprestano valijo na druge, ne bo v tem poklicu nič bolje.

Luka
Brez naslova, 11.12. 2004, 15:23

Ja to je evidentno. Se pa v ničemer ne izključuje z mojim komentarjem. Seveda smo si projektanti sami krivi, kdo pa. Nihče ne krivi države. Lahko samo rečem, da je potrebno spremeniti miselnost projektantov. Vodstvo fakultete in ZAPS-a je problematično, vem tudi zakaj natanko, očitno pa je nekje še vedno peščica, ki ji ta način poslovanja ugaja!

Luka
dodatek, 11.12. 2004, 15:28

Država oz. ministrstvo pa je samo tista varovalka, ki bi lahko pripomogla k bolj transparentnemu poslovanju, za začetek na fakulteti. Dobra zakonodaja in njeno izvajanje lahko pripomore k izboljšanju. In če projektanti niso sami pripravljeni razčistiti med seboj, jih v to LAHKO prisili zakonodaja.

Anonimnež
Brez naslova, 15.12. 2004, 07:53

Me zanima, če ima tale kranjc v svojem domu polkna s srčki?

arne vehovar
poziv, 18.12. 2004, 12:18

Spoštovani kolegi,
bojim se, da nam ne gre najbolje. Stvari se razpletajo tako, da stroka v javnosti izgublja še tisto malo ugleda, ki ga je imela.
Mislim, da smo do sedaj že lahko spoznali, da je projekt Kolizej plod presenetljivo premišljene, dobro načrtovane in vodene akcije. Ob vsem preseneča tudi dejstvo, kaj vse je danes mogoče kupiti.
Vzpodbudno pa je, kot smo že skupaj ugotovili, da smo se o problemih začeli pogovrajati. Žal menim, da je odločanje o Kolizeju stroki že ušlo iz rok in da so se možnosti za to, da pridemo do optimalnih rešitev preselile na področje, ki ga dokazano slabo obvladamo. To je področje marketinga in odnosov z javnostjo. Ponuja se nam dobra priložnost, da se kaj naučimo, da se predstavimo javnosti kot zaupanja vredna stroka in tako usmerimo potek dogodkov v smer, ki bo, ob nujno potrebnih kompromisih, sprejmljiva za vse.
Menim, da bi stroka, pri čemer mislim predvsem na zbornico, društva in sveda vse kritično razmišljujoče posameznike, morala v medijih čim širše nastopiti z jasno formuliranim mnenjem zakaj se s ponujenim projektom na moremo strinjati. Ob tem bi se morali izogniti povdarjanju vseh formalnih nepravilnosti, ki so sicer izrazito problematične, niso pa zelo prepričljive.
Žal pri vseh dosedanjih zapisih še ni bilo zaslediti
koncizne kritike obstoječega projekta z jasno argumentiranimi strokovnimi stališči, ki bi prepričljivo pojasnila probleme in razloge za nasprotovanje stroke.
Za nadaljni potek dogodkov se mi namreč zdi zelo pomembno, da se debata preusmeri na konkretne probleme projekta in poskuša ponuditi konkretne nastavke in usmeritve za nadaljne projekte.
Skratka, pomembno je, da v očeh javnosti presežemo vsiljeno nam podobo užaljenih, konzervativnih malomeščanov.
Z iskušnjami, ki jih bomo pridobili v tej akciji, bomo mnogo lažje reševali tudi probleme, ki nas pestijo ali pa še čakajo.
Stanovska zbornica in strokovna društva bodo tako promptno reagirala na neargumentirane obtožujoče zapise v medijih, (tipa Mrkaič in Kranjc), udelaževali se bomo debat in priprave zakonodaje, ki neposredno posega na področja našega delovanja, pravočasno reagirali na nedopustne posege v prostor ter, morda, osmislili tudi obstoj "našega" muzeja. Ali zmoremo?


andrej
Brez naslova, 18.12. 2004, 20:07

Se popolnoma strinajm z g. Vehovarjem, ni pa res, da do sedaj se ni bilo mogoce zaslediti koncizne kritike Kolizeja, saj se je pojavilo kar nekaj komentarjev, ki problem obravanavajo tudi z vidika urbanizma in arhitekture, t.i. strokovnih stalisc. Sicer pa vso podporo takim pobudam...

Anonimnež
Brez naslova, 19.12. 2004, 11:00

V vsaki civilizirani zahodni družbi je veljavna zakonodaja skupni okvir, ki določa pravila igre za vse udeležence v posameznih postopkih in daje zagotovilo državljanom glede stopnje pravic, ki jih lahko uživajo, ter omejuje posameznike, da ne presežejo v okviru zakonov dogovorjenih okvirjev, s katerimi se varuje šibkejše itd. ter javni interes. To je seveda mogoče doseči samo z doslednim spoštovanjem veljavnih zakonov in predpisov ter doslednim uveljavljanjem "pravne države". To bi moralo biti nedvoumno prva obveza tudi vseh strokovnih dejanj, če se naj stroka ravna po "pravilih stroke". Ali ni veljavna zakonodaja in njeno poznavanje ter spoštovanje temeljno strokovno izhodišče? Kakšna pa je stroka, ki ob prvem soočanju s pravnim redom države ne zdrži preverjanja (če primerjamo z medicinsko stroko - strokovno visoko usposobljen zdravnik je sposoben izvesti evtanazijo na vrhunskem strokovnem nivoju, vendar sodi v strokovno etiko zakonska prepoved takega strokovnega postopka, zato tega ne bo izvedel). Dokler stroka sama ne bo spoštovala (svojih lastnih) zakonov in predpisov, ki urejajo pravila delovanja stroke, ter zakonov in predpisov drugih strok ( na primer spomeniško varstvene, konservatorske, zgodovinarjev itd..), tudi ne more pričakovati od posameznih uporabnikov strokovnih uslug ter od dela javnosti (tiste, ki s posameznimi strokovnimi storitvami ni prizadeta), da bodo dovzetni za strokovna pravila, ki bi jih pa strokovnjaki odvisno od situacije vseeno želeli uveljavljati.
S tem stroka izgublja temeljno oporo za uveljavljanje vseh strokovnih pravil, tudi tistih najbolj osnovnih, ki jih niti ni treba zapisovati v zakone.
Preberimo si vsi ponovno in natančno na primer ZUreP-1 in ukrepajmo v skladu z njim!


Karl
DELO , SP , 18.12.04, 19.12. 2004, 11:35

Ponovno povzemam:
In za konec še - primerjava iz ljubljanske prostorske in spomeniško varstvene precej pogoste prakse.
Ob spomeniško varovanem kompleksu Krakovo, v še varovanem območju, raste ob Gradaški ulici, z fasado tik ob meji tipične varovane ureditve Krakovega, nova, za zatečeno prostorsko strukturo očitno prevelika stavba, za katero je težko verjeti, da dovolj spoštuje spomeniško varstvena in urbanistična določila veljavnega dokumenta - objekt se gradi, torej ima očitno pridobljena vsa ustrezna soglasja in gradbeno dovoljenje - vse verjetno precej mimo veljavnih spomeniškovarstvenih določil in urbanističnih določil - kje je pri vsem projektantova "občutljivost" za prostor in varovano dediščino ter skrb in dolžnost zagotavljanja skladnosti z uradnimi pogoji? Kar naroči investitor, to projektant stori...
Iz intervjuja z gospodoma Sadar Vuga v SP je razvidno, da sta zavestno postavila na lokacijo objekt, ki sta ga zasnovala v "dobrem dialogu in koordinaciji z investitorjem"; pri tem ju očitno nič ne skrbi, da sta močno prizadela okolico, kjer se objekt nahaja, saj gre za spomenmiško varovano "KRAKOVO"; očitno do spoštovnja pravil in okoliščin lokacije nimata dovolj občutljivega odnosa; vprašanje je, kaj naj se po tej gradnji v Krakovem sploh še varuje? S tem sta lahko da so-povzročila "uničenje" nekega zgodovinsko in kulturno pomembnega predela Ljubljane, katera se trudi tudi za svojo turistično privlačnost s predstavitvijo svoje zanimive zgodovine in tradicije vred.
Taka izhodišča obeh projektantov prenašati tudi na primer "Kolizej" , ki ga zagovarjata, bo prineslo enako vprašljive rezultate..


Komentarji odražajo mnenja in stališča uporabnikov Trajekta. Možnost komentiranja je namenjena spodbujanju javne debate in odzivom na članke. Uredništvo si pridržuje pravico odstranitve komentarjev v primeru, da so žaljivi, spodbujajo kakršnokoli nestrpnost ali napeljujejo na kriminalna dejanja. Za vsebino komentarjev uredništvo ne odgovarja.


Časnik Finance je v zadnjem letu objavil več prispevkov, ki se tako ali drugače dotikajo prostorskega načrtovanja. Večina prispevkov namiguje na probleme poslovne organiziranosti stroke /kartelna poveznost/ in daje vtis, da je prostorsko načrtovanje zgolj zagotavljanje pravno formalnih pogojev za izvedbo posegov v prostor. Tako nekateri novinarji kot posamezni propulzivni kolumnisti tega časopisa vztrajno ponavljajo, da je treba postopke v urejanju prostora poenostaviti in skrajšati, nato pa prepustiti trgu, da bo samostojno uravnotežil rabe v prostoru. Ob zadnjem prispevku Jureta Kranjca z naslovom Travme Kolizeja se je uredništvu Trajekta zdelo potrebno, zapisati nekaj pojasnil o prostorskem načrtovanju. Očitno smo v odgovoru novinarja prizadeli in je svoje nerazumevanje prispevka brez pomislekov pripisal našemu neznanju in odsotnosti izkušenj s tržnim gospodarstvom. Ker so nas tudi drugi bralci Financ opozorili, da bi si želeli naše trditve razumeti v kontekstu, smo za boljše razumevanje prostorskega načrtovanja spisali naslednji prispevek.

Travme Kolizeja
Jure Kranjc, Finance, 22.11.2004
Odmev: Travme Kolizeja
TrajekT, Finance, 24.11.2004
Odmev: Travme Kolizeja
Jure Kranjc, Finance, 30.11.2004

na vrh