info akcije magazine id mail english
KolizejMnenjaObjectionsProjektRez. ankete
16. 1. 2005

Kolizej - sindrom stanja, ki odpira več vprašanj kot odgovorov

Ira Zorko
To odprto pismo ti pišem v zvezi s tvojo izjavo, ki sem jo imel priložnost prebrati ob medijsko precej agresivni, in žal marketinško enoznačni predstavitvi projekta arhitektov NRA, Willema Jana Neutelingsa in Michiela Riedijka za "Kolizej" v Ljubljani. Iz priloženih fotomontaž , ki so narejene iz stvarnih pogledov boš videl, da gre za projekt, ki drastično spreminja vse dosedanje naravne in kulturne odnose v ožjem in širšem prostoru Ljubljane in že zato zahteva bolj poglobljen in kritičen pogovor. Zaradi prevelikih ambicij, vezanih zgolj na eno samo lokacijo, ki pa je sporna tudi zaradi kvalitetne, spomeniško zaščitene stavbe na njej, so bili rezultati natečaja, kljub vrhunskim arhitektom, za mesto Ljubljano slabši, kot bi lahko bili.

Verjetno veš, da je bila pri tem natečaju slovenskim arhitektom odvzeta možnost sodelovanja navkljub jasnim zakonskim določilom. Njihov odgovor na nastalo situacijo tako ni le reakcija na žaljiv pristop ampak je protest nad kršenjem zakonodaje in neenakopravnim odnosom. Ta je bil v tem, v marsičem precedenčnem primeru, daleč od domnevno želene in nujne kulturne izmenjave v razširjeni Evropi, ki jo omenjaš v uvodu svojega prispevka in katerega naj bi spodbujal nedavni projekt "Evropa duha", ki se je v Ljubljani, odvijal prav na pobudo Nizozemske. Večeri, organizirani s strani nizozemskih veleposlaništev v času predsedovanja EU naj bi spodbujali premislek o prispevku umetnosti k sobivanju v razširjeni Evropski uniji, pa tudi o bojazni pred globalizacijo in prizadevanjih za ohranjanje individualnosti in posebnih značilnosti posameznih držav, kar je skupno tako Sloveniji kot Nizozemski. Katere so torej te značilnosti? Kakšen naj bi bil prispevek umetnosti? Kakšno medsebojno razmerje obstaja danes med ekstorvertirano nizozemsko kulturo nekdanje kolonialne velesile in Slovenijo, katere politična in kulturna zgodovina je povsem drugačna? Kaj bi lahko bila danes smiselna vsebina kulturne izmenjave dveh dežel od katerih je ena porojena iz praktično neobstoječe, umetno ustvarjene ravnine pred vetrovnim morjem severnega Atlantika in druge, v kateri so močni kulturni vplivi in fenomeni narave tako pestri in gosti, da je bilo njihovo podrobno poznavanje, podobno kot mornarjevo morja, nujno za kvaliteto trajnega, poglobljenega, duhovno bogatega obstoja ter (pre)živetja?

Čeprav kot ne prav redni obiskovalec zlahka opažam veliko transformacijo nizozemske kulture v zadnjih nekaj desetletjih, v kateri se zrcalijo tendence globalizacije: prehod od intimno javnega in kritično angažiranega h komercialnemu in hkrati tudi k zasebno ekskluzivnemu. Te spremembe se, seveda, kažejo tudi v arhitekturi, ki je bila na Nizozemskem vedno pomembna saj predstavlja podaljšek tiste tehnične veličine in spretnosti, ki je dobesedno ustvarila ozemlje te dežele. A časi gradnje južnega Amsterdama in Foruma so že davno mimo. Želja Berlagea, da bi prostor njegove borze po zlomu kapitalizma postal središče skupnosti se zdijo dlje kot kadarkoli. Kot praviš, vetrovi so močni, ne le tisti s severa in Nizozemska se, tudi z izvozom svoje metropolitanske arhitekture in v skladu s svojo zgodovinsko tradicijo, odločno podaja na globalno morje borznih viharjev. Za družbo, ki je svoje ozemlje morala iztrgati morju je verjetno logično in celo neobhodno, da si na isti umeten način ustvarja svojo urbano pokrajino in pri tem spretno izkorišča vse možnosti, ki jih kapitalu in prebivanju v sodobni potrošniški družbi ponujata sodobna arhitektura in oblikovanje. V času naraščajoče globalizacije so si izzivi časa povsod in s tem tudi v Sloveniji v marsičem podobni, vendar so odgovori nanjo lahko in tudi morajo biti različni. Izhodišče, prostor, namreč vselej vsebuje sebi lastno genezo prebivanja in svojo, vselej lokalno pogojeno kulturo in zgodovino. Nekdo bo v teh novih okoliščinah to ocenjeval kot slabost, ampak ali ne gre v tem primeru vendar le za predsodek pogojen iz danega zgodovinskega trenutka? V istem trenutku lahko v kulturnih posebnostih prostora vidimo moč in primerjalno prednost, predvsem pa osnovno danost, od katere ne moremo pobegniti, lahko pa jo dobro razumemo in izkoristimo, kakor Nizozemci spretno izkoriščajo svojo. Jasen in obojestranski občutek za dragocenost različnega v skupnem je eden od nujnih ter sploh osnovnih pogojev za uspešno in enakopravno kulturno izmenjavo.

O delu arhitektov Neutlingsa in Riedijka sem si prvi vtis ustvaril pred leti, ko sem se sprehodil po njuni Minnaert Building v Utrechtu in bil presenčen nad mikroklimatsko učinkovitim in duhovitim prepletom vsebine šole in osnovnih naravnih elementov kot so dež, veter in sonce. Prepoznaval sem ga kot posrečen odraz naravne in kulturne posebnosti Nizozemske. Kasneje sem iz fotografij in skic videl, da je ena od značilnosti njune arhitekture modularno zlaganje funkcionalnih enot, nekakšen post-moderni "Plug in" oziroma programski in kompozicijski "3D Tetris", ki v marsičem uspešno rešuje zgoščevanje vsebin, preplet javnega in intimnega in se s tem na sodoben način približuje kompleksnosti urbanih tkiv, ki smo jo poznali pred splošno mobilizacijo mest. Manj prijetno pa me je presenetilo, da je tudi njun predlog za Ljubljano v bistvu le sestavljanka dveh prejšnjih natečajnih projektov, palače Ministrstva za pravosodje v Den Haagu, iz katere ni vzet le osnovni kompozicijski princip marveč kar celotna pojavnost, ter predloga za koncertno dvorano v Bruggeu, od koder je prevzeta in izpeljana ideja za notranje gledališče. Poudarjena ikoničnost, ki jo omenjaš v zvezi z NRA se stopnjuje v tistih delih, ki evocirajo arhaične zgodovinske forme, kot so zigurati, templji in citadele in te sta avtorja uporabila tudi za svoj projekt v Ljubljani. Če je šlo izvorno za stavbo sodišča potem morda te oblike parafrazirajo surove monumentalnosti in tehnološke superiornosti institucij iz nekaterih preteklih obdobij evropske zgodovine. Le te sem, ob stari The Palace of Justice, imel pred kratkim možnost začutiti tudi v nekaterih stavbah nove bruseljske birokracije. Morda pa se je arhitektoma zdela ponudba teh form primerna za njima manj znane in zato bolj eksotične prostore na vzhodu Evrope?

Mnenja sem, da je tako močan in hkrati za Ljubljano umeten ikonografski jezik, kot so ga za svoj tukajšnji projekt uporabili NRA, skrajno tvegano neposredno prenašati v okolja drugačnih naravnih, zgodovinskih in kulturnih posebnosti. Predstavljeni projekt se namreč ne le bije z osnovnimi razmerji naravnih dominant v odnosu do katerih je bilo mesto do sedaj usklajevano in grajeno, ampak se na kulturni ravni s svojim merilom in eklektičnim jezikom nevarno približa parodiji na kolose, ki so jih gradile ne le socialistične diktature. V celotnem projektu, še posebej v oblikovanju gledališča je namreč moč čutiti premišljeno ironijo, zgrajeno iz stereotipov o malomeščanstvu, nekdanji partijski in sedanji novi buržuoaziji "turbo kapitalistov", vendar ta ironija, zaradi velikosti projekta in pritiskov za njegovo uresničitev, že prehaja v grotesko. Ker tudi celotna podoba projekta ni nevtralna in je neposredno prinesena iz drugega okolja, ga bo le težko mogoče ubraniti pred očitki, da gre za kulturni neokolonializem. Prirezane, pisarnam namenjene piramide v našem okolju vzbujajo občutek, da gre za nagrobno arhitekturo spomina. V tem primeru torej res ni bojazni, kakor praviš, da bi projekt odpihnil nostalgijo po Plečniku, prej bi jo namreč lahko spodbudil. Vendar bi bil le ta v tem primeru še v večji nevarnosti, da bi bil nerazumljen. Sicer pa se boš verjetno strinjal, da poznavanje in priznavanje Plečnika in Ravnikarja v Ljubljani in po svetu ni stvar konzervativnosti, ampak kvalitete zgradb in ambientov, ki sta jih ustvarila in ki mestu in njegovim obiskovalcem vsakodnevno ponujajo kulturno-pomenski, bivanjski in estetski užitek. V zvezi z njima zato v Ljubljani ne moremo govoriti o nostalgiji, pač pa o merilu, ki ga, poleg vseh drugih, ki so soustvarjali mesto pred njima, postavljata, za nadaljnji razvoj mesta. Oba sta, kljub svoji posebnosti in avtorski izjemnosti, dokazala, da ima Ljubljana dovolj zgodovinske, lahko rečemo tudi mitološke moči in izvorne kulturne tradicije, da jo je, ne glede na vedno nove zahteve časa, mogoče graditi in razvijati v evolutivnem odnosu do celote in to s sodobnimi oziroma izvirnimi sredstvi arhitekturnega jezika tako tujih kot domačih arhitektov.

Vedran, prvikrat sva se srečala, ko sem še kot študent prišel na srečanje INDESSEM, ki je bilo takrat, spomniš se, posvečeno Diaklecijanovi palači in iskanju odnosov med starim in novim. To srečanje bom vselej nosil v spominu, če ne po drugem po priložnosti, da se v živo srečam z nekaterimi velikani evropske in svetovne arhitekture pri čemer vselej še posebej pomislim na Alda van Eycka. Takrat sem tudi bolj ali ne po naključju prišel do zame pomembnega spoznanja po katerem se še vedno skušam ravnati. Da se čim večkrat ozrem na celoto in poskušam podpreti tisto kar vidim in ocenjujem, kot najšibkejši člen v prostoru in družbi. Danes je, v okolju kjer živim, ne samo v Ljubljani, najbolj ogrožena kvaliteta naravnih in kulturnih ambientov iz domala vseh obdobij človekovega ustvarjanja. Druga stvar, ki je prav tako neprenehoma ogrožena je proces sporazumevanja in z njim povezanega nastajanja kvalitetne sodobne arhitekture, takšne, ki bi omogočala polnost življenja in bi kot taka imela moč pričevanja in ne le prepričevanja. V naši dolgi, ne bom rekel stari, zgodovinsko in prostorsko praktično neprekinjeni evropski kulturi bivanja sta si tradicija in sodobno ustvarjanje, tudi če si morda nasprotujeta, življensko soodvisni in povezani. V primeru projekta za ljubljanski Kolizej, sta se ti dve kvaliteti znašli v nepotrebni koliziji.

Gre za projekt, ki zaradi svojih neverjetnih dimenzij, načina ponujanja, vloženega denarja in ignoriranja obstoječe zakonodaje, deluje kot provokacija. Zaradi vsega tega ne predstavlja rešitve problema ampak predstavlja sindrom stanja, ki odpira več vprašanj kot odgovorov. Do teh bo mogoče priti šele ob odprti in vztrajni debati na laični, strokovni in politični ravni. Ta bo, če bo izpeljana resno in odgovorno, lahko Ljubljani zelo koristila, saj jo že dolgo potrebuje. Do nje pa bo težko prišlo z enostransko propagando za katero je bila uporabljena tudi tvoja izjava. V spominu te imam predvsem kot odličnega diskutanta in potrpežljivega in uspešnega katalizatorja med nasprotujočimi si mnenji in pogledi na razvoj arhitekture in urbanizma tako, da ne dvomim v to, da boš razumel zakaj in o čem sem ti pisal.

Te prav lepo pozdravljam,
Ira Zorko, arhitekt

V Ljubljani 24. decembra 2004

 na vrh

Komentar
ime
email
naslov komentarja
vpisite niz iz  stolpca
 

maja v.
Brez naslova, 18.1. 2005, 13:21

Super,
veselje prebrati.


A. Šarec
Pismo slovenski stroki, 20.1. 2005, 18:50

Ira, odlično! Napisal si prispevek na nivoju nad vsemi doslej povedanimi stališči. O travmi stroke in ne le o 'travmi Kolizej'. Vprašanje pa je če to vsi sploh razumejo. Brali te bomo še in še. In upoštevali, upam.

Tine
Brez naslova, 25.1. 2005, 13:53

Jasen in koherenten sestavek vsega dosedaj povedanega. Zelo objektivno in resnično. Me zanima odziv, če seveda bo.

Anonimnež
Brez naslova, 25.1. 2005, 13:56

Mogoče bi pismo iz akcij lahko prestavili med redne rubrike, saj sem ga odkril šele po informaciji znanca.

Anonimnež
Brez naslova, 8.8. 2005, 21:24

Zadeva, ki naj bi jo zgradili mi je tako obupno grda in skregana z zdravo pametjo in daleč od dobrega okusa in občutka za normalno, da se bom verjetno kar preselila iz Ljubljane - ob prvi priliki, če to grdobijo zgradijo. Ljudje, ki tak načrt podpirajo, se bodisi nadejajo dobrih poslovnih kontaktov in zaslužka ali pa so tako klečeplazni pred vsem, kar je tujega, da si sploh ne upajo povedati svojega resničnega mnenja. Upam, da bo zdrava pamet zmagala.

Komentarji odražajo mnenja in stališča uporabnikov Trajekta. Možnost komentiranja je namenjena spodbujanju javne debate in odzivom na članke. Uredništvo si pridržuje pravico odstranitve komentarjev v primeru, da so žaljivi, spodbujajo kakršnokoli nestrpnost ali napeljujejo na kriminalna dejanja. Za vsebino komentarjev uredništvo ne odgovarja.
Odprto pismo Ire Zorko je naslovljeno na Vedran Mimica, the Associate Dean, Berlage Institute, Botersloot25, 3011 HE Rotterdam, The Netherlands. Pismo je odgovor na zapis Vedrana Mimice, ki je bil del javne predstavitve projekta za novi Kolizej.




Kolizej, prej in potem


Ministrstvo za pravosodje v Den Haagu,
Neutelings Riedijk arhitekti



Novi Kolizej v Ljubljani,
Neutelings Riedijk arhitekti



Koncertna dvorana v Bruggeu,
Neutelings Riedijk arhitekti



Gledališka dvorana v novem Kolizeju,
Neutelings Riedijk arhitekti


na vrh