info akcije magazine id mail english
KolizejMnenjaObjectionsProjektRez. ankete
18. 2. 2005

Ljubljanski Kolizej: stavba kot nosilec zgodovinskega spomina

Miklavž Komelj
Mislim, da o skrajno pompozno promoviranem projektu Novega Kolizeja nehote največ pove komično patetična izjava Mitje Rotovnika o veličastnosti tega projekta, natisnjena v reklamnih prospektih o tem projektu, ki jih je vsa Ljubljana dobila v poštne nabiralnike: izjava, da je zamisel dvorane v nagrajenem projektu »vizionarska; veličastno v tej ideji pa je dejstvo, da bo dvorana zgrajena z zasebnim kapitalom«. Mislim, da je s tem povedano bistvo: »veličastnost« celotnega projekta, če bi bil izveden, bi bila namreč predvsem »veličastnost« dokončne zmage zasebnega kapitala nad pravnimi regulacijami v ljubljanskem urbanizmu in spomeniškem varstvu. Boris Podrecca je v intervjuju v Sobotni prilogi branil ta projekt s sklicevanjem na precej sumljiv »progresizem«, češ, ne smete se vendar obnašati tako, kot da še vedno živite v času socialističnega samoupravljanja. Podoben argument smo na posvetovanju o Kolizeju v Cankarjevem domu lahko mimogrede slišali tudi s strani mestnega urbanista. Ne vem, zakaj se zdi ljudem potrebno uporabljati tovrstno retoriko (mimogrede: način, kako se forsira rušenje Kolizeja, precej spominja na način, kako se je forsiralo rušenje Kozlerjeve palače v 60. letih); o njej bi pripomnil samo to, da je bila že od osamosvojitve Slovenije naprej to vedno najpriročnejša retorika za vse tiste demagoge, ki jim je v tem času že uspelo izničiti večino najpomembnejših socialnih in civilizacijskih pridobitev, ki so bile v tej deželi –kljub vsem hudim deviacijam – vzpostavljene v desetletjih po drugi svetovni vojni. (Da sploh ne govorim o tem, kakšna civilizacijska regresija se nam lahko obeta v naslednjih letih.) In ni naključje in ni tako nepomembno, da je s projektom Novega Kolizeja »mimogrede« povezana tudi zgodba (po podatkih, ki so mi bili posredovani) približno 40 ljudi, stanujočih v sedanjem Kolizeju, ki jih je lastnik skušal brezobzirno izigrati in jih postaviti v brezpravno situacijo, jih vreči na cesto brez vsake odškodnine, računajoč na njihovo nepoznavanje lastnih pravic. To se mi zdi tudi v kontekstu razpravljanja o arhitekturi bistveno poudariti. Med drugim tudi zato, ker je celotna dosedanja zgodba o projektu Novega Kolizeja predvsem zgodba o preziranju pravnih regulacij s strani kapitala.

Med te pravne regulacije naj bi seveda sodilo tudi vse tisto, kar načelno določa sistem spomeniškega varstva, kot je utemeljen v mednarodnih konvencijah, v katerih nikakor ni pojmovan kot poljubnost in samovolja. Žal v Sloveniji in zlasti v Ljubljani po osamosvojitvi sistem spomeniškega varstva deluje vse bolj stihijsko, poljubno, brez kakršnihkoli kriterijev. V Ljubljani vse bolj postaja pretveza za legalizacijo takšnega ravnanja z zaščitenimi spomeniki, ki je v očitnem nasprotju s temeljnimi načeli spomeniškega varstva. To, da zaščitenemu spomeniku, če ga hočeš porušiti, preprosto vzameš status spomenika, pred tem pa ga še namenoma sistematično uničuješ in se nato sklicuješ na njegovo slabo stanje kot na dodaten argument za rušenje, je ravnanje, ki nikakor ni evropsko ali svetovljansko, ampak tipičen primer tega, kako se stvari ureja »po domače«, nezakonito in nestrokovno, v izključnem interesu lokalnih mogotcev. Načrtno zanemarjanje nekega zaščitenega spomenika prej kaže na to, da ne funkcionira sistem varstva spomenikov, kot pa na to, da spomenika ni vredno varovati.

Vendar pa bi na tem mestu želel napisati predvsem nekaj o pomenu stavbe, ki jo nameravajo porušiti. Umetnostnozgodovinskih argumentov za ohranjanje ne nameravam navajati obširneje, ker so jih v dosedanji polemiki navedli že drugi; vsekakor kot umetnostni zgodovinar mislim, da je spomeniška zaščita Kolizeja smiselna, upravičena in potrebna: da bi bilo torej tudi pri morebitni svobodnejši predelavi stavbe nujno ohraniti vsaj bistvene elemente njene arhitektonske strukture. Kolizej je namreč gotovo ena najzanimivejših stavb iz 19. stoletja v Ljubljani, edinstven primer dinamično členjene »labirintske« stavbe, ki je v ljubljanskem kontekstu izredno pomemben spomenik stavbne in urbanistične zgodovine 19. stoletja. Med drugim je bila – čeprav je razmeroma skromna – njegova dekoracija najstarejši primer uporabe neogotskih elementov v ljubljanski arhitekturi, del dvoriščne konstrukcije pa je najstarejši primer uporabe jeklenih gradbenih konstrukcij v Ljubljani. V urbanističnem pogledu je Kolizej eden ključnih spomenikov tiste širitve mesta pred sredino 19. stoletja, ki jo je – sicer ironično – ovekovečil Prešeren v Nebeški procesiji, v kateri je Kolosej predstavljen kot nekakšen pendant Kazini, ki je zaenkrat nikomur ne pride na misel rušiti. Dejstvo, da so v Avstriji stavbe, podobne Kolizeju, že zdavnaj podrli, po mojem ni argument za rušenje, ampak prej nasprotno: lahko je samo dodaten resen argument za ohranitev te v svoji zvrsti edinstvene preostale in v svoji arhitektonski strukturi kljub trenutnemu slabemu stanju vendarle v celoti ohranjene stavbe. Mimogrede: mislim, da je pri določanju tega, kaj je v nekem mestu kulturna dediščina, nujno upoštevati konkretno situacijo konkretnega mesta v njegovem zgodovinskem razvoju. Pri tem ne gre za znižane provincialne kriterije, ampak za zavest o kontekstih, za možnost, da se iz konkretnega prostora razbira njegova zgodovina. In v zgodovini urbanizacije Ljubljane je bil pojav Kolizeja pomembno dejstvo, ki ga je registrirala tudi Prešernova poezija, kar je že sámo po sebi izredno zanimivo. Celo to, da je bila to že ob času nastanka hiša, ki je bila tudi nekam sumljiva, nekam zloglasna, kot navsezadnje razberemo prav iz Prešernovih verzov (hiša, kjer hudič lovi svoje cipe), po mojem samo veča njeno kulturnozgodovinsko zanimivost.

Prav na to bi rad posebej opozoril. V slovenski spomeniškovarstveni stroki namreč prevladuje popolna nezainteresiranost za vrednost pomenskih transformacij, ki jih neka stavba prestala v času kot nosilec zgodovinskega spomina. Pri Kolizeju se pojavlja argument za rušenje, češ da je bil urbanistično gledano Kolizej nekakšen predhodnik BTC-ja. V nekem smislu je z določenimi zadržki takšno primerjavo mogoče celo sprejeti, vendar pa to ni nikakršen argument za presojanje sedanjega pomena te stavbe (če na primer pogledamo veličastni rimski Kolosej, je bil v času svojega nastanka glede na svojo funkcijo skrajno odvratna stavba), saj je danes vloga Kolizeja v mestnem tkivu glede na svojo zgodovinsko pričevalnost popolnoma drugačna. In prav pozornost na to spreminjanje pomena, ki z zgodovinskim trajanjem dobiva nove kvalitete, je navsezadnje določila temelje tiste zavesti o pomenu spomenikov, iz katere je sploh izšla konceptualizacija spomeniškega varstva – od Riegla naprej.

Zame je na primer že vpisanost Kolizeja v Prešernovo poezijo nekaj, kar dela to stavbo tudi s spomeniškovarstvenega vidika zelo dragoceno in nenadomestljivo. (Ko hodim po Firencah, vedno uživam, ko naletim na različnih srednjeveških stavbah spominske plošče, na katerih so navedeni verzi iz Božanske komedije, v katerih so omenjene te stavbe; ne gre mi za primerjavo med Dantejem in Prešernom, ampak za to, da opozorim, kako lahko v nekem kulturno bolj osveščenem okolju živi tudi zavest o vpisanosti neke stavbe v različne zgodovinske kontekste kot zavest o nenadomestljivosti te stavbe.) Kolizeju dodaja posebno kulturnozgodovinsko – in navsezadnje tudi pesniško – vrednost tudi sijajni film Žareta Lužnika o tej stavbi in njenih prebivalcih, najboljša klasika slovenskega dokumentarnega filma. (Če sem zelo oseben: ko sem kot otrok po televiziji gledal ta – takrat novi – film, mi je ostal v neizbrisnem spominu; čeprav je to v bistvu precej mračen, na nekaterih mestih celo zelo krut film, me je posebej navdušil tudi z mojstrsko prikazanimi poetičnimi potenciali same stavbe, ki sem jo percipiral kot skrivnosten labirint, poln zgodovinske pričevalnosti) Tudi vse to bi bilo po mojem pri razmisleku o tej stavbi vredno upoštevati. Škoda bi bilo po nepotrebnem izgubiti objekt, s katerim so med drugim povezane tako zanimive vsebine iz zgodovine poezije in filma in ki nedvomno odpira tudi veliko možnosti za svobodnejšo kreativno predelavo, ki bi vendarle ohranila osnovno arhitektonsko strukturo stavbe. Poudarjam: ne gre mi zato, da bi mistificiral in fetišiziral nekakšno avratičnost originala (zagovorniki rušenja poudarjajo, da je bila stavba po potresu 1895 precej prezidana itd.), ampak za to, da opozorim, kako so vse pomenske transformacije, ki jih je stavba prestala v času od svojega nastanka do danes, spremenile to stavbo v izredno dragocen in nenadomestljiv nosilec zgodovinskega spomina.

Mislim, da bi domiselna transformacija te stavbe – ne pa njeno rušenje – lahko izkoristila tudi zavest o teh vsebinah in ustvarila simbolno bogate in subtilne rešitve, česar o zelo kičastem nagrajenem projektu Novega Kolizeja nikakor ne bi mogel reči. Samo še ena pripomba o tem projektu: posebej bi poudaril, da ne vidim v njegovi megalomaniji niti sledi kakšne »utopične geste«, ki bi velikopotezno razpirala mestno tkivo; prav nasprotno: v tem projektu vidim prej prispevek k blokiranju mestnega prostora s tistim v osnovi zaprtim in tudi segregativnim urbanističnim konceptom, ki ga nekateri slovenski arhitekti tako radi poveličujejo kot koncept »dnevnih sob mesta«.

 na vrh

Komentar
ime
email
naslov komentarja
vpisite niz iz  stolpca
 

Anonimnež
Brez naslova, 20.2. 2005, 23:11

Sklicujem se na naslednje iz teksta:
To, da zaščitenemu spomeniku, če ga hočeš porušiti, preprosto vzameš status spomenika, pred tem pa ga še namenoma sistematično uničuješ in se nato sklicuješ na njegovo slabo stanje kot na dodaten argument za rušenje, je ravnanje, ki nikakor ni evropsko ali svetovljansko, ampak tipičen primer tega, kako se stvari ureja »po domače«, nezakonito in nestrokovno, v izključnem interesu lokalnih mogotcev. Načrtno zanemarjanje nekega zaščitenega spomenika prej kaže na to, da ne funkcionira sistem varstva spomenikov, kot pa na to, da spomenika ni vredno varovati.

Taka praksa se aktivno razvija oz. se je že dogodila tako pri Krakovem v Ljubljani - ki mu bije plat zvona kot "spomeniku" - med drugimi neprimernimi posegi tudi dovoljena gradnja ob Gradaški ulici s soglasji spomeniškega varstva - prav tako pa na enak način predvidevamo rušitev velike bukve - po svojem bistvu spomenika vrtne kulture - parkovne ureditve okolice stavbe Opere v Ljubljani - ki je ob enem tudi pomemben ambientalen element na pripadajoči lokaciji.

Vsemu naštetemu se nismo dovolj glasno uprli, na žalost se je šele ob ekscesnem primeru Kolizeja stroka oglasila, ostalo pa očitno prepušča po nemarnem usodi.


Komentarji odražajo mnenja in stališča uporabnikov Trajekta. Možnost komentiranja je namenjena spodbujanju javne debate in odzivom na članke. Uredništvo si pridržuje pravico odstranitve komentarjev v primeru, da so žaljivi, spodbujajo kakršnokoli nestrpnost ali napeljujejo na kriminalna dejanja. Za vsebino komentarjev uredništvo ne odgovarja.
Tekst univ. dipl. um. zgod. Miklavža Komelja je bil prebran na okrogli mizi o Kolizeju v Cankarjevem domu 8.12.2004.

na vrh