info akcije magazine id mail english
Novi ZUREPMnenja in pripombeRez. ankete
19. 7. 2005

Predlog novega zakona s svojimi določili negira strokovno delo na področju urejanja prostora

Janez Marušič, Oddelek za krajinsko arhitekturo, Biotehniška fakulteta
Ob številnih pomislekih glede Zakona o ureditvi določenih vprašanj s področja urejanja prostora je najbrž poglavitni ta, da predlog zakona s svojimi določili negira strokovno delo na področju urejanja prostora. Naj mi bo dovoljena primerjava. Bolnika lahko operirajo tudi brez sodobnih postopkov anestezije. Navsezadnje so v vojnih razmerah ranjencem rezali ude kar z dovolj velikim mečem in carski rez so izvajali tudi že v Antiki, ko so o anesteziologiji komaj kaj vedeli. Ampak zakaj bi danes operirali brez anestezije, če lahko posežemo po sodobnih dosežkih znanosti? Zakaj bi pacienta izpostavljali večjemu trpljenju in vsemu drugemu, kar sodobni postopki anesteziologije uspešno odpravljajo?

Tako lahko rečemo tudi ob sedanjem predlogu spremembe Zakona o urejanju prostora. Zakaj bi se pri prostorskem načrtovanju vračali v oblike načrtovanja prostora, ki so jih v sodobnih družbah že zdavnaj nadomestili z uspešnejšimi? Od Patricka Geddesa enega tvorcev sodobnega prostorskega načrtovanja z začetkov 20. stoletja naprej so tako imenovane strokovne podlage v prostorskem planiranju vsaj tako pomembne kot sam plan. Od 60-tih let 20. stoletja dalje pa je postalo tudi očitno, kot pravi znani ameriški okoljski načrtovalec J. Lyle, da strokovne podlage niso samo enako pomembne, temveč so tudi neogibna argumentacija, ki mora spremljati plan pri njegovih javnih obravnavah in pri presojah s stani državnih organov in recenzentov. Če prav razumemo sedanji predlog, strokovne podlage ostanejo, vendar obstaja možnost, da bodo izgubile svojo neogibnost sestavine plana zaradi novo uvedenega dokumenta Prikaz stanja prostora. Ta dokument zajema samo del vsebine nujnih strokovnih podlag. Če se bodo obvezne strokovne podlage tako omejile, potem je s tem strojen korak nazaj v 60-ta leta, ko so Slovenijo pokrili prostorski plani imenovani urbanistični programi. Takrat so strokovne podlage bile omejene na podobno skromen obseg vsebine.

Čeprav predlog Zakona o ureditvi določenih vprašanj s področja urejanja prostora eksplicitno ne navaja tega, pa je iz njega mogoče razumeti, da se bo prostorsko planiranje odslej omejevalo na pozidani ali pozidavi namenjeni prostor. Glede na vključevanje različnih ministrstev v pripravljanje plana bodo odločitve o rabi zunaj mestnega prostora očitno izhajale iz vnaprej in po sektorjih ločeno sprejetih ureditvah prostora, kot so na primer različna po sektorjih opredeljena varovana območja ipd. Prostorsko načrtovanje je eno pomembnejših orodij za usklajevanje interesov za rabo prostora, in ta funkcija prostorskega planiranja je sprejeta povsod po razvitem svetu. Od tod koncept celovitega prostorskega planiranja. Tu je treba dodati, da imamo na Slovenskem dobro izkušnjo s sistemom, ki je z negacijo usklajevanja in dajanjem prioritete enemu od sektorjev dejansko vnesel v prostorsko urejanje veliko konfliktov. Zaradi varstva kmetijskih zemljišč je v 70-tih letih dobil kmetijski sektor vlogo poglavitnega urejevalca prostora, kar je po mnenju mnogih poznavalcev prostorskega razvoja imelo zelo slabe učinke na urejanje prostora, predvsem na poselitev obmestnih območij.

Ob tem kaže dodati še en vidik predvidljivih težav, ki se bodo pokazale, če se bo Zakon o ureditvi določenih vprašanj s področja urejanja prostora, predvsem predviden dokument Prikaz stanja prostora, uveljavil v praksi. Gre za tako imenovano normativno pristopanje k urejanju prostora. Posameznim družbenim interesom se prepušča, da si vsak sam reže 'prostorsko potico' in s tem vnaprej determinira ureditvene vzorce prostora iz izključno lastnega interesnega zornega kota. Zelo poučen in aktualen primer je Natura 2000, s katero si je en sam družbeni interes 'odrezal zase' več kot tretjino nacionalnega ozemlja. Za druge interese tako ostaja manj prostora in konflikti so neizbežni. To se nam že dogaja. Hkrati, ko želimo z novim zakonom poenostaviti urejanje prostora, ga v resnici hudo zapletamo. Prostorsko načrtovanje uvaja namreč načelo optimiranja odločitev in zato ga v razvitem svetu tudi izvajajo kot celovito, to je kot usklajevalno načrtovanje. Posamezni interesi si pri tem ne 'odrežejo' sami svojega dela nacionalnega ozemlja, temveč samo povedo, kakšen prostor za delovanje potrebujejo. Optimiranje rabe prostora je zahtevno strokovno delo, ki ga ne more nadomestiti neposredno medsebojno usklajevanje resorjev, kot naj bi se, če prav razumemo intenco tega zakona, dogajalo ob uveljavljanju novega zakona.

Pravkar pokazani trend dokazuje tudi črtanje krajinske zasnove kot dokumenta, s katerim optimiramo in urejamo interese v zunaj-mestnem prostoru in na podeželju. Krajinske načrte poznajo vse razvite evropske države (kot krajinske zasnove, okvirne krajinske plane, krajinske programe) in pomenijo dejansko tiste dokumente, v katerih so usklajeni sektorski interesi do rabe naravnih virov in urejanja podeželja. Tu moramo zapisati še, da je Slovenija podpisnica Evropske konvencije o krajini (Ur. L. RS MP 19/2003), kar nas kot državo zavezuje k uveljavljanju treh politik v zunaj-mestnem prostoru: k varstvu, upravljanju in načrtovanju krajine. Krajinsko načrtovanje je integralni del prostorskega načrtovanja v vseh razvitih državah.

Kot sem že na začetku zapisal, je Zakon o ureditvi določenih vprašanj s področja urejanja prostora najbolj neugodno presenetil prav z negiranjem strokovnosti na področju urejanja prostora in s poenostavitvami, ki jim dejstvo, da imamo zelo male (in na področju urejanja prostora morda nebogljene) občine, nikakor ne daje opravičila. Prostor je enako dragocen, ne glede na to, če z njim upravlja mala ali velika občina. Zato bi bilo treba iskati rešitve v drugačni smeri, to je, treba bi bilo zgraditi sistem, pri katerem bi tudi male občine lahko kakovostno urejale svoj prostor, na primer s povezovanjem več občin skupaj za potrebe prostorskih planov, z uvajanjem regijskih prostorskih planov ipd. Treba je samo pogledati v soseščino (npr. Avstrijo ali Italijo) kako rešujejo prostorsko planiranje v malih občinah, če se že ne zanesemo na domače strokovne moči.

 na vrh

Komentar
ime
email
naslov komentarja
vpisite niz iz  stolpca
 

Komentarji odražajo mnenja in stališča uporabnikov Trajekta. Možnost komentiranja je namenjena spodbujanju javne debate in odzivom na članke. Uredništvo si pridržuje pravico odstranitve komentarjev v primeru, da so žaljivi, spodbujajo kakršnokoli nestrpnost ali napeljujejo na kriminalna dejanja. Za vsebino komentarjev uredništvo ne odgovarja.
Optimiranje rabe prostora je zahtevno strokovno delo, ki ga ne more nadomestiti neposredno medsebojno usklajevanje resorjev...

na vrh