info akcije magazine id mail english
Novi ZUREPMnenja in pripombeRez. ankete
13. 7. 2005

V obeh novih dokumentih je govora le o kvantitativnih vidikih urbanizacije

prof. Peter Gabrijelčič
1. Urejena podoba mesta in krajine- pogoj ekonomske stabilnosti občine (države)
V tujini je med županovimi dolžnostmi na prvem mestu zapisana skrb za podobo kraja. Dokaj nenavadno glede na slovensko situacijo, kjer mora župan skrbeti predvsem za ekonomski in socialni razvoj kraja in kjer je urbanizem stvar dnevne politike in vsakokratne politične geometrije v mestnem svetu. In vendar je velika teža, ki je dodeljena skrbi za podobo kraja, smiselna. Prvič zato ne, ker urejeno, kvalitetno oblikovano mestno okolje zvišuje splošno produktivnost in ustvarjalnost ljudi in drugič zato, ker govori urejen kraj posredno o uspešnem poslovanja lokalnih oblasti in zato zvišuje zaupanje tujih vlagateljev v nove naložbe v mestu. Urejen mestni urbanizem daje garnacijo za trajno ohranitev vrednosti objektov in naložb, saj zagotavlja dolgoročno stabilnost in kvaliteto mestnih ambientov ter mestne infrastrukturne urejenosti.

2. Nekaj o prostorskem planiranju, namenu, ciljih in problemih
Nova zakonodaja o urejanju prostora je (je bila, če bo sprejet nov predlog) za občine, ki imajo razvojne ambicije in vedo kaj hočejo, dokaj pomanjkljiv, pogosto celo zaviralen dokument. V nadaljevanju bo prikazanih nekaj zakonskih pomanjkljivosti in tudi načinov, kako te pomanjklivosti zaobiti ali jih nadomestiti z neformalnimi strokovnimi rešitvami, ki bodo omogočale učinkovito, celovito in trajnostno urejanje prostora ali vgraditi ustrezne korektive v spremembe ZUreP.

Glede na sodobna dogajanja v slovenskem urbanizmu lahko trdimo, da ima Slovenija še vedno vse značilnosti države v tranziciji. Predvsem v dojemanju stvarnosti, ki se zdi kot dokončen obračun s socialistično preteklostjo in njenim sistemskimi rešitvami, nasprotno sedanjosti, ki se zdi kot iluzija totalne osebne svobode v razpolaganju s privatno lastnino. Potem, ko smo prešli iz socialne v kapitalistično družbeno ureditev smo zamenjali tudi sistem državnega administrativnega planiranja, s planiranjem, ki ga uravnavajo težnje trga. Večina današnjih investitorjev je prepričana, da prostorskega planiranja v novih razmerah ne rabimo, oziroma da so prostorski plani le ovira naložbenim pričakovanjem investitorjev in odvečen in škodljiv relikt socialistične dobe. Takšnemu prepričanju sledi tudi novejša zakonodaja oziroma interpretacija te zakonodaje v praksi.

Po novi zakonodaji bomo zamenjali nekdanje prostorske plane s splošnejšimi prostorskimi strategijami države in občin. Prostorske strategije so dolgoročen usmerjevalni dokument, ki podaja temeljne razvojne usmeritve, te pa se kasneje udejanjajo skozi lokacijske načrte na podlagi konkretnih interesov v prostoru. Vendar ima takšna zakonska rešitev nekaj pomanjkljivosti.

Kot prvo naj omenim izostanek regionalne ravni. Občinske strategije so omejene le na obravnavo ožjega teritorija občin, čeprav je potrebno prav pri oblikovanju prostorskih strategij pogosto obravnavati prostor celovito na regionali ravni, ki presega občinske meje. Državna strategija se kaže v praksi kot presplošen dokument, da bi nadomestila oziroma interpretirala regionalno raven. Rešitev se kaže v medobčinskem povezovanju, ki ga zakon dopušča in priporoča, ne pa tudi zakonsko obvezuje. Takšna zakonska rešitev je dvoumna in zato pogosto predmet zlorab in samovolje. Predloge državne strategije in občinskih strategij pripravljajo oziroma koordinirajo njihovo pripravo prostorski planerji z licenco P. Njihove usmeritve so podane v pisni obliki oziroma kot karte namenske rabe površin in prostorskih omejitev, ne pa tudi v obliki strukturnih načrtov.

Občinski lokacijski načrti so nasprotno zelo konkretni dokumenti. Izdeljujejo jih pooblaščeni projektanti z arhitekti z licenco A, ki pa imajo za to delo pogosto pomanjklivo izobrazbo, hkrati pa je prostorska strategija občine preohlapen dokument, da bi bila kvalitetno vodilo za njihovo delo. Tako ugotavljamo izostanek povezovalne urbanistične ravni, ki je bila nekoč prisotna v obliki izdelava strukturnih načrtov (mestnih oziroma regulacijskih načrtov), ki so jih izdelovali pooblaščeni urbanisti.

3. Ali lahko urbanistične zasnove, prostorski redi in lokacijski načrti nadomestijo celovite mestne ureditvene načrte?
V Sloveniji je stopil v veljavo nov Zakon o urejanju prostora, s številnimi podzakonskimi akti in pravilniki. Med drugim tudi pravilnik za pripravo prostorske strategije in prostorskega reda države in občin. Oba omenjena dokumenta nadomeščata podobne vsebine, ki so zajete v stari zakonodaji pod naslovom prostorski plan in PIA, ob tem, da gre pri novi rešitvi bolj za spremembo nazivov obeh dokumentov kot za radikalnejše vsebinske in kakovostne premike.

To, kar lahko očitamo prejšnji zakonodaji, je predvsem dejstvo, da ni ustvarila pogojev, ki bi vodili stroko k oblikovanju kvalitetnih prostorskih rešitev (v smislu urban design), pač pa je celo nasprotno zaradi svoje permisivnosti posredno generirala pričujoči urbani kaos in vodila v degradacijo obstoječih prostorskih kvalitet.

Tudi v obeh navedenih novih dokumentih je govora v večini le o kvantitativnih vidikih urbanizacije: o razporejanju dejavnosti v prostoru, infrastrukturnimi sistemi, prometu in podobno, medtem ko je pojem kakovosti omejen pogosto le na pojem reda in urejenosti. V obeh dokumentih se sicer deklarativno govori tudi o potrebnih prostorskih kvalitetah, o usmeritvah za urbanistično oblikovanje naselij in merilih in pogojih za oblikovanje objektov, vendar ni hkrati podanih konkretnih sistemskih rešitev, ki bi zagotavljale oblikovalsko kvaliteto niti ni določenega skrbnika za zagotavljanje te kvalitete.

Rad bi omenil na nekaj pomanjkljivosti in dvoumnosti, ki jih bo potrebno odpraviti. Tako na primer je pravilniku pod naslovom "Prostorska strategija občine" na več mestih govora o urbanizmu in urbanističnih načrtih, ni pa jasno, kdo in pod kakšnimi pogoji bo te načrte pripravljal in kontroliral njihovo izvedbo in kvaliteto. Neizpodbitno dejstvo je, da v Sloveniji nimamo definiranega poklica "urbanist". Tudi predlog statuta nove zbornice za arhitekturo in prostor predvideva samo tri licenčne poklice: arhitekt, krajinski arhitekt in prostorski načrtovalec. V celotnem statutu nove zbornice se beseda urbanist ne pojavi niti enkrat, niti v zvezi z nazivi niti v zvezi z delovnimi zadolžitvami, ki se vežejo na ta naziv (čeprav je eden od ustanoviteljev Zbornice tudi društvo urbanistov!!! in prostorskih načrtovalcev). Vprašanje je torej, katera od strok bo zadolžena oziroma sposobna sprejeti naloge iz področja urbanizma, kot jih določata oba pravilnika in posredno tudi nov zakon?

Izostanek urbanizma kot stroke in poklica se nedvomno neposredno odraža v današnjem nezavidljivem stanju na terenu. Med nivojem planiranja in arhitekturo je velika sistemska praznina. Kot da lahko arhitekt ali prostorski načrtovalec zapolnita praznino urbanističnega načrtovanja in oblikovanja. In vendar je prav urbanist tisti, ki smiselno udejanja planska pričakovanja, zapisana v prostorskih strategijah občin, in jih poveže s kvalitetnimi arhitektonskimi rešitvami posameznih investicij v ambientalne celote (poveže posamezne objekte v kvalitetno urbano in bivalno okolje naselij ). Urbanistično načrtovanje (in oblikovanje) je torej tisti nivo, ki določa odnose med posameznimi posegi v prostor in ki demantira tezo o zahtevnih in nezahtevnih objektih, češ, da za manj zahtevne objekte niso potrebne oblikovalske preveritve in zadoščajo zgolj ohlapnejša načela. V prostorskih kompozicijah in ambientih je vsak objekt ali poseg v prostor enakovredno pomemben likovni element in lahko s svojo nekvaliteto izniči celoto urbanega ansambla. Delitev na manj ali bolj zahtevne objekte je morda smiselna pri ocenjevanju zahtevnosti pri pripravi tehnične dokumentacije, nikakor pa ni dopustna glede na potrebo ali ne (potrebo) prisotnosti stroke pri umeščanju in oblikovanju objekta v prostoru.

Zagotoviti moramo sistemske pogoje, ki bodo zagotavljali kvaliteto in ne zgolj kvantiteto prostorskih rešitev. Kajti zakon in pravilniki govorijo zgolj o elementih in orodjih za izvajanje kreativnega procesa na področju urbanističnega oblikovanja, ne pa tudi o tem, kako sistemsko zagotoviti kvalitetni presežek v tem procesu. "To so recepti brez kuharja!" Zakon mora na koncu koncev poskrbeti za to, da pripelje stroko in konkretnega strokovnjaka do problema. Vse preveč so današnje zakonske rešitve podobne prejšnjim, ko se je verjelo, da lahko obsežen normativizem nadomesti vsakokratno prisotnost stroke. (Da je lahko lokacist kdorkoli, če so vsi normativi in pravilniki predhodno izdelani podrobno in natančno). Takšno pojmovanje je plod popolnega nerazumevanja stroke, ki je ne nazadnje poleg inženirske tudi umetniška disciplina. Pa ne zaradi samopoveličevanja stroke, pač pa zaradi dejstva, da je kvalitetna prostorska kompozicija, ki nam zagotavlja prijetno urbano ali bivalno okolje, tudi likovni fenomen in je kot taka podvržena tudi pogojem na področju likovnega ustvarjanja. Kvalitetno in "prijetno" bivanjsko in delovno okolje pa zvišuje nivo splošne dužbene učinkovitosti.

In če se vprašamo: "Kaj je arhitektura in kaj urbanizem?" Za obe stroki velja, da nista znanost, da pa sta lahko predmet znanstvenega proučevanja. Arhitekturne in urbanistične raziskave se zdijo še najbolj podobne diagnostični medicini, ki na podlagi patološke morfologije tkiv raziskuje procese, ki se odvijajo v človeškem organizmu. Podobno sklepajo tudi arhitekti in urbanisti na podlagi vidnih podob mest in njihovih arhitektur o soodvisnosti med izoblikovanostjo urbanega prostora in vplivnostjo njegovega širšega družbenega in zgodovinskega konteksta. Kajti arhitektura in urbanizem sta nedvomno najkonkretnejše ogledalo družbe. Sta fizična manifestacija njene materialne in duhovne razvitosti, kulture, odnosa do prostora, njenih fobij in privilegijev, taboo tem in fetišev. Ničesar ne moremo prikriti, kar se dogaja v družbi, ne da bi se slej ko prej izdalo in pojavilo kot fizična refleksija v našem urbanem ali krajinskem okolju. Arhitektura in urbane strukture so torej kakor školjčna lupina, kakor vosek z odtisom podob in sledi časa. Arhitekt in anonimni graditelj sta medija, skozi katera se prevajajo nevidni družbeni odnosi in norme v svet vidnih, otipljivih struktur. Oba graditelja, posvečeni in laični, sta s svojim delom in ustvarjanjem rezultat konkretnega družbenega okolja.

Ko zapišem pojem arhitektura, nimam v mislih samo "velikih" arhitektur, temveč celotno urbano produkcijo, ki sega od historične vernakularne arhitekture, do masovne spontane gradnje in zapuščine črno graditeljstva sedemdesetih in osemdesetih let. In seveda mislim tudi na arhitekturo, ki je in nastaja na risalnih mizah licenciranih arhitektov. Ves stavbni ansambel soustvarja okolje s specifično prostorsko identiteto, obsežno in raznoliko, s prepoznavnimi sedimentnimi plastmi, berljivimi kakor knjiga usod mesta in njegovih ljudi. Sprašujem se, ali je pojem arhitektura res samoumevno povezan s pojmom kvaliteta. Tako kot se sprašujem o podobnih povezavah med pojmi kot so: kultura, identiteta, kvaliteta. Za pojem identiteta sem skoraj prepričan, da ta povezava ni nujna. Kajti, tudi razpršena črna gradnja, kot izrazito negativen pojav, daje prostoru značilno prepoznavnost ali identiteto in je odraz svojega časa. Če hočemo ali ne, tega dejstva ne moremo prikriti in se prikazati zanamcem v boljši luči. Morda je prav urbani kaos prava podoba in odraz povojne "kulture". Če že vztrajamo pri prepričanju, da je arhitektura le rezultat visoke kulture, izobrazbe in umetniške ustvarjalnosti, potem sodi večina sodobne gradnje v Sloveniji še v "predkulturno" razvojno fazo, v kateri sledijo graditelji najelementarnejšim funkcionalnim in tehnološkim vzgibom, daleč od kakršnekoli umetniške zamisli.

In vendar sodita arhitektura in posledično urbanizem s svojo plastovitostjo med najkompleksnejše umetniške discipline. Dejstvo, da lahko predmet njune obravnave biva tudi brez umetniškega naboja le v svetu tehnike in tehnologije, postavlja pogosto vprašanje njune legitimnosti in avtonomnosti. Ni torej naključje, da arhitektura in urbanizem kot tudi umetniški disciplini nista vključeni v mehanizme družbenega normativizma, tako kot druge umetniške discipline, pač pa si morata arhitekt in urbanist svoj status vsakokrat na novo izbojevati in uveljaviti. Arhitektura in urbanizem se priznavata kot umetnost le pri ocenjevanju njunih rezultatov, ne pa tudi pri oblikovanju pogojev za dosego teh rezultatov. "Kulturnost" nekega družbenega okolja sodimo torej tudi po njegovi sposobnosti, da prepozna in izkoristi ustvarjalni naboj arhitektov in urbanistov ter jih vključi kot neizčrpno gonilno silo v tirnice družbenega razvoja. Kajti družba, ki se odpove svojemu spominu (in spomenikom) ostaja v zgodovinskem prostoru anonimna in nema. Arhitektura in urbanizem morata zato razviti svoje filozofsko teoretične temelje, ki so osnova za oblikovanje skupnih etičnih norm in vrednostnih kriterijev, s pomočjo katerih je mogoče usmerjati delovanje.

Ob tem kritičnem zapisu se odpira vprašanje kako naprej. Ali prepustiti prostor silam stihije in rigidnemu normativizmu ter urejanju po načelu poštnega nabiralnika, ali končno sprevideti, da je iskanje skladnosti med raznolikimi interesi v prostoru mnogo kompleksnejši problem, kot je načrtovanje posameznih objektov ali lokacijskih situacij, ter je potrebno v ta namen omogočiti kreativne rešitve tudi na širšem urbanističnem nivoju. Uveljavljanje urbanizma kot stroke in določanje njegove vloge v procesu urejanja prostora, opredelitev razmerij med arhitekti, urbanisti, krajinskimi arhitekti in planerji ter vzpostavljanje partnerskega odnosa med naštetimi je naloga ministrstva, zbornice in fakultete. Vendar pa lahko občine poiščejo tudi provizorne rešitve s katerimi premostijo sistemske vrzeli. Seveda je ob spremembi zakona mogoče te rešitve vgraditi v zakon!!!

4. Zakaj je pomembna urbanistična raven načrtovanja prostora?
V okviru pričujoče razprave razumem urbanistično raven urejanja prostora kot sistemski nivo, ki je nižji in konkretnejši od planskega in splošnejši in višji od nivoja lokacijskega načrta. Orodje za izvajanje urbanističnega načrtovanja in oblikovanja prostora je ureditveni načrt mesta ali naselij ali delov naselij (mestni načrt, strukturni načrt), ki v strukturnem smislu konkretizira planske strateške usmeritve in je hkrati vodilo pri pripravi lokacijskih načrtov.

Do začetka 80 let prejšnjega stoletja so vsa večja slovenska mesta v skladu s takratno zakonodajo izdelovala mestne urbanistične načrte (GUP-e) katerih pripravljalci so bili mestni urbanistični zavodi, kot proračunske mestne strokovne službe, ki so skrbeli za javni interes in imeli zgodovinski spomin (arhiv) ter bili generator strokovnih kadrov in znanja. Zaradi velike strokovne avtoritete in moči in pogosto tudi monopolnega ravnanja so bili zavodi leta 1980 posredo ukinjeni, saj jim je bila z novo zakonodajo, ki je ukinjala GUP-e posredno ukinjeno tudi proračunsko finansiranje. S tem so postali Zavodi projektantska podjetja na trgu, občine pa so izgubile strokovno službo, ki je skrbela predvsem za javni interes.

Po osemdesetem letu so občine organizirale občinske urbanistične uprave oziroma oddelki za okolje in prostor, ki so skrbele za naročanje in izvedbo občinskih prostorskih planov in PIA, medtem ko je izdajanje gradbenih dovoljenj prešlo na upravne enote, kot izpostave države.

Prostorski plani so določali rabo površin in opredelili za posamezno prostorsko enoto vrsto PIA (ZN ali PUP), na podlagi katere so se izdale lokacijske odločbe na podlagi katerih so upravne enote izdale gradbena dovoljenja. V praksi je to pomenilo, da so se izdelovali posamezni PIA medsebojno regulacijsko nepovezano (ker ni bilo mestnega regulacijskega načrta kot krovnega dokumenta ampak samo land use karta) in neodvisno, pač glede na konkretnega naročnika in njegove potrebe. Zato so nastala v prostoru pogosta prostorska nesoglasja zaradi različne morfološke obravnave sosednjih območij, ki bi se po pravilu morala urejati usklajeno. Na drugi strani pa so upravne enote izdajale gradbena dovoljenja, ki so bila izdana na podlagi dokaj ohlapnih določil PIA brez vpliva občine. Občina je sicer izdajala lokacijsko informacijo, nekatere občine so celo organizirale službo mestnega arhitekta, kateremu so upravne enote poslale v vpogled gradbeno dokumentacijo pred sprejetjem, vendar pa občina pravno gledano ni bila stranka v postopku, in so upravne enote njeno mnenje upoštevale ali pa tudi ne. Zaradi tega dejstva lahko trdim, da so občine izgubile nadzor na oblikovanjem svojega prostora (v saj v arhitekturnem in mikroambientalnem smislu).

Po novem zakonu se stvari niso bistveno spremenile. Še vedno ni določena zahteva po izdelavi mestnega regulacijskega načrta. Nekatere občine skušajo nadomestiti to vrzel s podrobnejšo (tudi strukturno) obdelavo urbanističnih zasnov, kar pa ni isto. POTREBA PO MESTNEM NACRTU (podaljšek urbanistične zasnove) ali je to planski ali izvedbeni nivo?

V praksi se kaže vse večja potreba po vzpostavitvi nivoja regulacijskega (ureditvenega) načrta ali tako imenovanega "mestnega načrta" s katerim bi zapolnili zgoraj omenjeno vrzel v hierarhiji prostorsko izvedbenih dokumentov. "Mestni načrt" bi moral biti po moji sodbi nekakšen mobilizacijski aparat, ki bi skozi kulturni motiv vzpostavil splošni kreativni milje s pomočjo katerega bi lahko občina ponovno vzpostavila hierarhijo prioritet in postavila skupne nad individualnimi interesi. Takšen mestni načrt mora zato izhajati iz skupno dogovorjene vizije o razvoju mesta (strategije), z regulacijskim načrtom kot obliko strukturnega načrta, pa bi bolj učinkovito kot danes vzpostavili prostorske in strukturne odnose med posameznimi mestnimi območji, ki se glede na opredelitve iz dolgoročnega nivoja urejajo pogosto nepovezano s posameznimi ločenimi prostorsko- izvedbenimi dokumenti (PUP-i, LN,UN)- po novem PRO in OLN.

5. Predlog sistemskih ukrepov s katerimi bi premostili dosedanji izostanek urbanistične ravni
Na podlagi pozitivnih izkušenj nekaterih občin predlagam, da se v zakon vgradi zahteva da občina:
-
organizira službo mestnega arhitekta
-
imenuje posvetovalno strokovno telo (konzilij), ki je v pomoč mestnemu arhitektu pri ključnih odločitvah, oziroma pri presoji zahtevnejših ali konfliktnih projektov (člani konzilija so lahko delegati iz področne regionalne zbornice, društva arhitektov, Univerze, itd., pripravi se pravilnik o njihovem imenovanju in delovanju)
-
organizira lastno urbanistično projektansko službo ali da pooblastilo za opravljanje te službe pooblaščeni organizaciji, z namenom, da se izdela (izdeljuje) mestni ureditveni načrt, kot orodje za sprotno dogovarjanje, monitoring oziroma kot podlaga za urbanistično oblikovanje in usklajevanje med posameznimi PIA. Je delovno orodje urbanista. Na ta način se doseže kontinuiteta strokovnega dela, ohrani zgodovinski spomin, vzgaja urbanistične kadre za potrebe občine, vzpostavi strokovna avtoriteta kot pomoč občinski upravi pri izvajanju njene prostorske politike.
-
da občina pripravlja mestne načrte (kot strukturna razširitev urbanistične zasnove?). Regulacijski ali mestni načrt je lahko neformalni podaljšek urbanistične zasnove s pomočjo katerega udejanja občina cilje podane v strategiji prostorskega razvoja (ali prostorskega plana) občine in v njenih urbanističnih zasnovah. Je instrument monitoringa in hkrati instrument za sprotno preverjanje in usklajevanje posameznih PIA. Z njegovo pomočjo dosežemo večjo elastičnost in kvaliteto pri izvajanju usmeritev planskih dokumentov ter stalen pregled nad dogajanjem v prostoru..

6. Projektni urbanistični pristop - mestni in ureditveni načrti
S projektnim urbanističnim pristopom označujemo specifično obliko urbanistovega dela, v katerem se vsaka nova vzpodbuda, misel ali predstava sprotno beleži v obliki strukturnega ali morfološkega zapisa in se v obliki skice ali načrta usklajuje in povezuje z ostalimi predstavami glede na zastavljene strateške usmeritve in glede na dani prostorski kontekst. Tako postane nova zamisel vzgib za njeno prostorsko opredmetenje in je vzpodbuda za številne nove zamisli in možnosti.

Kljub mnenju, da je projektni pristop primeren le za načrtovanje konkretnih programskih in prostorskih situacij, pa je narava projektiranja v bistvu dinamična in ciklična in posnema spontano nastajanje, življenje in umiranje urbanih organizmov. Prostorski načrt (mestni načrt, ureditveni načrt naselij) bi moral postati obvezen element prostorske politike, umeščen med strategijo, prostorski red in lokacijske načrte (po novem predlogu med prostorskim planom (urbanistično zasnovo, kot podrobnejšim delom plana) in prostorskim načrtom). Takšen prostorski načrt bi bil predstava konkretizirane strukturne podobe, ob kateri bi lahko vsi interesenti, tako načrtovalci, predstavniki lokalnih skupnosti kot investitorji, dobro odločali. Podajal bi mrežo splošnih obrisov, v katerih bi bile naznačene zgostitve in proste površine, ene in druge povezane s prometnimi ureditvami, oziroma bi lahko predstavljal razporeditev kristalizacijskih točk v nekem bodočem novem redu, vse drugo pa prepustil času, kot četrti planski dimenziji. Zato to ni toliko načrt, ki bi bil brez vsega že uporaben za neposredno izvedbo, ampak dovolj živa predstava, ki naj pove, v katero smer naj se naša načrtovanja v bodoče obračajo. Prostorski načrt je torej platforma za dogovarjanje, monitoring in delovno orodje urbanista načrtovalca in oblikovalce. Za njegovo izvedbo bi bilo potrebno oblikovati (bodisi kot javni zavod ali kot koncesijsko dejavnost) urbanistične projektne skupine, ki bodo v veliko strokovno pomoč predvsem velikim mestnim občinam pri njihovih vsakodnevnih odločitvah. Kajti naše bodoče okolje bo produkt današnjega stanja in vseh današnjih in bodočih ukrepov, ki naj bodo vezani razen na splošne vizije tudi na vse tiste vsakodnevne drobne korake, ki mu dajejo življenski utrip in življensko kvaliteto.

 na vrh

Komentar
ime
email
naslov komentarja
vpisite niz iz  stolpca
 

Komentarji odražajo mnenja in stališča uporabnikov Trajekta. Možnost komentiranja je namenjena spodbujanju javne debate in odzivom na članke. Uredništvo si pridržuje pravico odstranitve komentarjev v primeru, da so žaljivi, spodbujajo kakršnokoli nestrpnost ali napeljujejo na kriminalna dejanja. Za vsebino komentarjev uredništvo ne odgovarja.
Vse preveč so današnje zakonske rešitve podobne prejšnjim, ko se je verjelo, da lahko obsežen normativizem nadomesti vsakokratno prisotnost stroke.

na vrh