info akcije magazine id mail english
Piranski dnevi 2003Trajekt javnoPredavanjaRez. ankete
24. 11. 2003

Ugodna klima za izboljšanje prostora

Matevž Čelik
Leta 1927, po uspehu naselja Weissenhoff, je Le Corbusier izdelal natečajni projekt za zgradbo društva Narodov v Ženevi in izgubil na natečaju. Ena njegovih naročnic, Hélène de Mandrot, je bila nad tem tako ogorčena, da je Le Corbusieru ponudila v uporabo svoj grad v La Sarazzu, da organizira srečanje arhitektov, ki bi jih zanimala razprava o razvoju moderne arhitekture.

Takrat je torej prišlo do spoznanja, da je razkorak med prihajajočim, sodobnim razumevanjem arhitekture in njenim laičnim dojemanjem (zaradi katerega je tudi Le Corbusier izgubil na natečaju) tolikšen, da je potrebno nekaj storiti. Sigfrid Gideon in Le Corbusier sta res organizirala srečanje, ki ga danes poznamo kot kongres CIAM v La Sarrazu. Tam so sprejeli tako imenovano lasaraško deklaracijo, ki ima tudi zelo pomembno in za nas še danes zanimivo poglavje z naslovom Architecture and public opinion (Arhitektura in javno mnenje). To poglavje govori o tem, da je za nadaljni razvoj arhitekture bistvenega in dolgoročnega pomena, da arhitekti pridobijo določen vpliv na javno mnenje. To pomeni, da je ljudi treba kar najbolj aktivno informirati o pomenu in prednostih, ki jih prinaša sodobna arhitektura. Dolgoročno je pri tem nepogrešljivo predvsem izobraževalno delo v šolah. Nove generacije naročnikov naj bi bile izobražene in osveščene, tako da bodo sposobne razumeti sodoben arhitekturni projekt.

Kot vemo, javno mnenje danes postaja vse bolj vplivno, sploh v dnevni politiki, pomembno pa je tudi za nas, arhitekte. Družba se razvija. V zadnjem času se spet več govori o vrednotah. Nastajajo sociološke raziskave vrednotnih sistemov, katerih rezultati na splošno pričajo, da na določeni stopnji materialne blaginje postane razvoj družbe bolj, kot z ekonomsko rastjo in materialnim napredovanjem, povezan z dvigovanjem izobrazbene ravni prebivalstva. Z oblikovanjem demokratične kulture. Povečuje se delež tistih ljudi, ki menijo, da bi morala družba postati bolj humana in ljudem zagotoviti več odločanja o ključnih področjih njihovega življenja. Relativno visoka je tudi zavest o potrebi po varstvu okolja.

Tako meni tudi raziskava Vrednotne orientacije Slovencev v obdobju od leta 1991 do leta 1997 . Ta potrjuje, da se tudi slovenska družba premika v prej opisani smeri. Vse več Slovencev meni, da bi morali več soodločati pri vprašanjih, ki se tičejo njihovega življenja. V okviru tega fenomena, ki ga označujejo kot prehod iz moderne v postmoderno družbo, postaja pomembna vloga posameznika, njegove svobode, samoizpolnitve, smiselnega dela, prostega časa in - kar je najpomembneje za našo temo: njegov prispevek k družbenemu življenju.

Arhitekti smo bili dolgo časa prepričani, da smo dovolj vplivni. Še danes se nam zdi, da je pravica do urejanja prostora izključno v naših rokah, ker laiki o arhitekturi in prostoru ne vedo nič ali premalo. Učili so nas, da se strokovna mnenja ne smejo mešati s politiko, ki pa naj bi ta mnenja vedno upoštevala kot edina merodajna. Zdaj vidimo, da javno mnenje velja več od strokovnega in je edina stroka na katero se politika zanaša, služba za odnose z javnostjo. Tu zlahka zmagajo kratkoročni interesi.

Ugotovili smo, da stroka mora javnost ponovno pridobiti na svojo stran. Da bi to lahko storili se moramo prenehati slepiti, da sta stroka in politika dva različna svetova. Politika je že zdavnaj prestopila meje stroke. Če se želimo boriti za dobro in profesionalno ozračje v prid profesionalnemu delu, jo bomo morali tudi sami.

Na podlagi prej omenjenih socioloških raziskav je soodločanje - "participacija", postala takšna parola, kot je že nekaj let "sustainable development". Najdeš jo praktično v vsakem evropskem in slovenskem političnem dokumentu, ki se tiče prostora. Vendar je dejstvo, da se "soodločanje" v evropskih državah tudi izvaja. Pri nas so določene težave s soodločanjem povezane tudi s problemom, za katerega so vedeli že arhitekti na CIAMu v La Sarrazu - izobrazbo. Ljudje morajo prostorske zadeve do določene mere obvladati, da lahko o njih soodločajo. Na tem področju jih je treba neprestano informirati in izobraževati. Tega se ne da početi s poljudno napisanimi članki o poetiki in lepoti dragih hiš. Ljudi je treba učiti o zelo banalnih zadevah: kako se v prostoru morajo vesti kot njegovi uporabniki v različnih vlogah, kako se je treba dogovarjati… in končno, ne le kakšna je zgodovina slovenskega stavbarstva in sodobne arhitekture, temveč kako še naprej uporabljati znanje, ki se je v tej zgodovini akumuliralo.

Tu pomembno vlogo igrajo nacionalne arhitekturne hiše: arhitekturni centri, muzeji ali inštituti. Slovenski arhitekturni muzej žal ne opravlja svoje naloge. Že petnajst ali več let preigrava samo Plečnika. Tako se v Sloveniji institucionalizirano s promoviranjem slovenske arhitekture in vzgojo laične javnosti nihče ne ukvarja. O tem pa bi morali razmisliti, vkolikor želimo, da se bo naša država razvijala. Dandanes prihaja do številnih protestov proti najrazličnejšim gradnjam in posegom v prostor. To se dogaja med drugim tudi zato, ker so ljudje s temi posegi preslabo seznanjeni in vanje premalo vkjučeni. Številni konec koncev niso sposobni brati niti projektov in kart, kar je zaskrbljujoče. Situacija je tako kontradiktorna: ljudje želijo več soodločati in sodelovati v javnem življenju, več vlagati v kvaliteto življenja, dejansko pa na to niso dobro pripravljeni.

Vlade nekaterih evropskih držav, kot sta Nizozemska in Finska, se pomena skladnega urejanja prostora dobro zavedajo. Zato imajo tudi na ravni nacionalnih vlad izdelane tako imenovane arhitekturne politike. V teh arhitekturnih politikah pa se v paketu s "participacijo" vedno pojavlja tudi izobraževanje. Gre za državljansko vzgojo v duhu avtentične prostorske kulture: arhitekture, kulturne krajine, urbanega prostrora, celo tipografije… Skratka: ohranjanje svoje prostorske identitete.

Ker gre pri urejanju prostora predvsem za dejanje kulture, arhitekturne politike koordinirajo kulturna ministrstva, ne prostorska, kot bi si pri nas napačno predstavljali. Na tem področju imamo v Sloveniji povsem drugačne predstave. To dokazuje tudi anketa, ki jo je izvedel Trajekt. Večina anketirancev odgovornost za uveljavljanje arhitekture in prostorske kulture v Sloveniji pripisuje arhitektom samim, strokovnim združenjem in ministrstvu za okolje, prostor in energijo. Ministrstvo za kulturo je po mnenju anketirancev opravičeno skrbi za prostorsko kulturo, vlada pa je za prostorsko kulturo odgovorna v manjši meri.

Ne le, da imajo v Sloveniji ljudje v povprečju drastično pomanjkljivo znajnje s področij umetnosti in tudi o slovenski arhitekturi, (kar je znanje bolj prestižnega pomena, če si priznamo). Pomembnejši je podatek, ki ga navaja zdaj že dobro znana raziskava o pismenosti odraslih , ki jo je jeseni 1998 izpeljal Andragoški center. Ta raziskava je pokazala, da od 65 do več kot 70 odstotkov odraslih ljudi v Sloveniji ne obvlada iskanja in razumevanja informacij iz različnih vrst besedil in grafičnih prikazov ter uporabo teh informacij v novih okoliščinah. Iz izkušenj vemo, da se tovrstna nepismenost nanaša tudi na branje besedil, kart, načrtov in drugih grafičnih prikazov, ki jih vsebujejo državni in občinski dokumenti s področja prostora ter različne vrste skic in načrtov, ki jih izdelujemo. Kot glavni razlog za tovrstno nepismenost raziskava Andragoškega centra navaja premajhno vključenost odraslih v izobraževanje ter pomanjkanje vzpodbud in ukrepov za takšno izobraževanje.

To je še en dokaz, da izobraževanje za dvig prostorske kulture ne more potekati po načelu prodajanja zgledov. Če bodo ljudje kupovali lepe fotelje, nivo prostorske kulture v Sloveniji še ne bo zrasel. Pri urejanju prostora in gradnji dobre arhitekture gre pravzaprav vsebolj za dobro organiziranje javnosti. Bolje je ta javnost - družba organizirana, bolje dela in boljši so rezulatati v prostoru.

Sredi te javnosti se pojavlja tudi Trajekt, kot nek posrednik. Namen Trajekta je prispevati k boljši zavesti o pomenu takšne dobre organiziranosti. Zato smo se tudi najprej lotili javnega, ki najbolj očitno odraža resnico o stopji te organiziranosti. Govori skratka o tem, kje smo. Pred časom smo se na neki okrogli mizi v Cankarjevem domu pogovarjali na temo 'Arhitektura in javni interes'. Debata se je že v začetku zapletla okrog tega ali je arhitektura sploh v javnem interesu in kako to dokazati. Kolega Andrej Prelovšek je javni interes duhovito ilustriral s primerom, da zasebna hiša sredi Slovenske ceste v Ljubljani ni v javnem interesu.

Enostaven in resničen primer imamo kar pred slovenskim parlamentom. Zaradi neke birokratske napake je največji javni prostor, ki smo ga v Sloveniji uspeli urediti po II. svetovni vojni, Trg Republike, v lasti zasebnega podjetja. Zasebna hiša, ki je (kako še bolj zgovorno za razmere v Sloveniji!!!) parkirna hiša, stoji sredi najpomebnejšega slovenskega javnega prostora. Slovenska država se deklarira za uspešno in napredno, ta primer pa govori resnico o tem, koliko je ta napredek v korist javnosti in kako se odraža v urejanju prostora. Odseva torej stanje v vsej državi, ki bo morala še marsikaj pomesti pred lastnim pragom. Pri tem smo ji na vsak način pripravljeni pomagati.

 na vrh

Komentar
ime
email
naslov komentarja
vpisite niz iz  stolpca
 

Komentarji odražajo mnenja in stališča uporabnikov Trajekta. Možnost komentiranja je namenjena spodbujanju javne debate in odzivom na članke. Uredništvo si pridržuje pravico odstranitve komentarjev v primeru, da so žaljivi, spodbujajo kakršnokoli nestrpnost ali napeljujejo na kriminalna dejanja. Za vsebino komentarjev uredništvo ne odgovarja.

Le Courbosier, Weissenhoff, Stuttgart


Le Courbosier, Palača Društva narodov, Ženeva, natečajni projekt


La Sarraz, skupinska fotografija udeležencev CIAM


Plečnikov oltar v izložbi Šubičeve gimnazije.


Z arhitekturnimi politikami države ohranjajo svojo prostorsko identiteto.



Slovenci zaradi premajhne vključenosti odraslih v izobraževanje ter pomanjkanja vzpodbud in ukrepov za takšno izobraževanje težko berejo in razumejo prostorske dokumente.


Situacija pred slovenskim parlamentom odseva stanje v vsej državi, ki bo morala še marsikaj pomesti pred lastnim pragom.

na vrh