info akcije magazine id mail english
Piranski dnevi 2003Trajekt javnoPredavanjaRez. ankete
24. 11. 2003

Arhitektura od spodaj

Blaž Križnik
Ali kako refleksivnost posameznika in nova politična vloga mest spreminjajo družbeni in kulturni okvir arhitekturnih praks v času pozne moderne.

POZNA MODERNA
Če želimo spregovoriti o spremenjenih družbenih in kulturnih okvirih arhitekturnih praks, je najprej koristno določiti dvoje – obdobje, v katerem je do sprememb prišlo in pa obdobje, na katerega se te spremembe nanašajo.

S pojmom pozna moderna, ki predstavlja prvo od obeh obdobij, tako zaznamujemo čas zadnjih morda dvajsetih let, čas tako imenovane po-industrijske informacijske družbe, ko smo bili priča številnim pomembnim institucionalnim spremembam. Poleg oznake pozna moderna, ki ga je uvedel A. Giddens, uporabljajo različni avtorji tudi imena kot so druga moderna oziroma tvegana moderna (U. Beck), drugačna moderna (S. Lash), supermoderna (M. Augé) ali tekoča moderna (Z. Bauman). Ne glede na razlike pa je večini naštetih konceptov skupno, da zavračajo postmoderno vnaprejšnjo a priori kritiko modernega in da hkrati vendarle prav kritiko modernega postavljajo v središče svojega zanimanja kot izhodišče kritične teorije t.i. refleksivne modernizacije. Teorija refleksivne modernizacije namreč predpostavlja, da je družba pozne moderne rezultat procesov modernizacije moderne družbe oziroma radikalizacije industrijske družbe zgodnje moderne. Avtorji s tem zavračajo predpostavko postmodernih teorij o svetu hiper-realnosti, v katerem refleksivno delovanje v družbi naj ne bi bilo več mogoče.

Z razlikovanjem zgodnja moderna - pozna moderna hkrati določimo tudi drugo iskano obdobje, na katerega se nanašajo spremembe družbenega in kulturnega okvirja arhitekturnih praks.

REFLEKSIVNOST
Ena od ključnih predpostavk družbe zgodnje moderne govori o instrumentalni kontroli racionalnosti in znanja ter o stalnem napredku družbe, ki ga posledično zagotavlja znanost s svojim sistematsko obvladovanje zunanjega in notranjega sveta. Vendar, kot ugotavlja U. Beck, je modernim družbam prirojeno, da se v procesu modernizacije prej ali slej soočijo ne le s pozitivnimi, ampak tudi negativnimi posledicami svojega razvoja, kar vodi v premislek o temeljnih družbenih predpostavkah. Ne le institucije – tudi posameznik postane zato neizogibno prisiljen tako v reflektiranje lastne eksistence kot v spremljanje in spreminjanje pogojev svojega delovanja. Pri tem začenja vse bolj kritično sprejemati tudi mesto znanosti v družbi in znanstveno znanje primerjati z vsakdanjim znanjem. Toliko bolj, ker znanost oziroma t.i. ekspertno znanje preko medijev vdira in kolonizira posameznikov življenjski svet.

Tudi arhitekturne prakse so brez dvoma del ekspertnega znanja, o katerem govorimo. Nezaupanje posameznika v – imenujmo ga arhitekturno znanje – zato morda ni le posledica morda neuspešnega preteklega delovanja arhitekturnih praks, ampak predstavlja strukturni pogoj v družbi pozni moderni, ki arhitekturne prakse določa in ki bi ga arhitekti kot takšnega morali prepoznati in nanj kritično reagirati.

ARHITEKTURNE PRAKSE
Vendar se v okviru današnje predstavitve pri pojmu arhitekturnih praks ne bomo spuščali v podrobnosti, kot je denimo natančnejše razčlenjevanje odnosa med arhitekturnimi in urbanističnimi praksami ali morda odnosa med arhitekturnimi praksami in prostorskimi politikami. Zaenkrat se zdi dovolj, da arhitekturne prakse povežemo z med arhitekti popularnim pojmom stroka, predvsem pa, da prepoznamo, da so arhitekturne prakse vsaj v veliki večini že po naravi znotraj institucionalne.

Ko govorimo o položaju institucij danes, je morda ključna ugotovitev S. Lasha, ki ugotavlja, da postajajo tako družbe pozne moderne kot tudi delovanje samih institucij v teh družbah vse bolj kulturno pogojeno in določeno. Pri tem dodaja, da tudi zato vedno več komunikacij med posamezniki, skupinami, podjetji in institucijami poteka zunaj institucij samih ob pomoči informacijske in komunikacijske infrastrukture.
Arhitekturne prakse, kot del znotraj institucionalne politike se tako znajdejo v položaju, ko del pobud in razprav, ki so ali so nekoč bile predmet delovanja arhitekturnih praks, poteka bodisi mimo teh institucij, bodisi ostanejo te pobude narobe razumljene zaradi kulturnih razlik med v te razprave vpletenih subjektov.

ARHITEKTURA OD SPODAJ
Kot posledica osvobajanja posameznika od normativnih pričakovanj institucij in njegovega refleksivnega delovanja je v družbi prisotna vse večja individualizacija, ki ima tudi pomembne politične posledice. U. Beck in A. Giddens prepoznavata individualizacijo kot glavno silo politične mobilizacije v pozni moderni, ki se realizira v obliki t.i. sub-politike.

Za razliko od institucionalizirane politike omogoča sub-politika vstop v politično areno tudi subjektom zunaj formalnega družbenega sistema in posledično prerazporeditev politične moči na vse širše družbeno polje. Subjekti sub-politike postanejo različne interesne skupine, skupine za samopomoč, nova družbena gibanja, life-style skupnosti, poklicna združenja itn., kar pripelje do politizacije za obdobje zgodnje moderne pogosto nepolitičnih tem.

Gledano z vidika arhitekturnih praks se sub-politika realizira kot arhitektura od spodaj, ki jo stroka dojema kot izgubo svoje moči in kot pogosto nepotrebno oviro za svoje utečeno delovanje. Vendar arhitektura od spodaj v arhitekturno prakso prinaša ne le nove pobude – te pogosto vsebujejo interese celo tako različnih si skupin kot so društva vrtičkarjev ali denimo gibanja za promocijo nebotičnikov – ampak prestavlja sub-politika tudi mnoštvo malih javnih sfer, kjer postane ekspertno znanje predmet refleksije in demokratične debate o predlogih arhitekturne stroke.

'POLICITY'
Kadar govorimo o spremenjeni politični vlogi mesta v času pozne moderne, je potrebno začeti z znano ugotovitvijo o manjšanju politične moči nacionalne države v globalni družbi. Del te moči se navzgor prerazporeja na mednarodne vladne in nevladne organizacije in na mednarodne korporacije, po drugi strani pa prehaja navzdol tudi na mesta in regije. J. Borja in M. Castells ugotavljata, da nacionalna država postaja preveč oddaljena od lokalnih problemov in potreb, da bi lahko učinkovito urejala mnoštvo težav, s katerimi se vsakodnevno srečujejo velemesta ali mestne regije. Ker mestne oblasti poznajo lokalne razmere lahko same razvijejo bolj učinkovito politiko za denimo razvoj družbene osnove ekonomski produkciji mest ter se lažje spoprijemajo z vprašanji družbenega razslojevanja in izključevanja v svojem okolju. Za razliko od nacionalne politike mestna politika večinoma tudi ni obremenjena z različnimi ideologijami in rešuje probleme precej bolj pragmatično kot je tega pogosto sposobna država.

Mestna politika med prebivalstvom uživa večjo legitimnost saj je veliko lažje dostopna in bolj odprta za številne prej omenjene oblike zunaj institucionalnih sub-politik in je s tem bolj zainteresirana tudi za arhitekturo od spodaj.

ROTTERDAM STATION CENTRAAL
Primer iskanja rešitve za novo železniško postajo v Rotterdamu (Rotterdam station centraal) oziroma za preoblikovanje in ureditev območja postaje je v okviru razmišljanja o arhitekturi od spodaj zanimiv iz več razlogov. Tudi zato, ker se podoben poskus trenutno dogaja v Ljubljani in se zato ponujajo številne primerjave med rotterdamskim primerom in napori za oblikovanje predloga za nov potniški center v Ljubljani.

Območje nove železniške postaje v Rotterdamu se podobno kot v Ljubljani nahaja na severnem robu mestnega središča in slednje ločuje od stanovanjskih sosesk na severu mesta. Prihodnji razvoj območja postaje naj bi za razvoj mesta prinesel podobne vzpodbude in priložnosti, kot jih pričakujejo od potniškega centra na razvoj Ljubljane. V Rotterdamu bo hkrati prva nizozemska postaja na poti hitrega vlaka (HST) iz Francije in Belgije proti Amsterdamu in dalje v Nemčijo. Z izgradnjo več-modalnega prometnega vozlišča, ki naj omrežje lokalnega javnega transporta poveže z nacionalno in mednarodno transportno mrežo, želi Rotterdam oblikovati tudi ambiciozen vhod v mesto in zgraditi razpoznaven arhitekturni simbol, ki bi mestu prinesel mednarodno razpoznavnost. Ker je Rotterdam izrazito večkulturalno mesto je nova železniška postaja, kot eden s potniki najbolj obremenjenih krajev na Nizozemskem na sploh, prepoznana tudi kot mesto intenzivne kulturne izmenjave med različnimi družbenimi skupinami.

Vendar je za okvir današnje predstavitve bolj kot arhitekturne in urbanistične rešitve za rotterdamsko postajo – čeprav tudi te brez dvoma ponujajo zanimive odgovore – bolj zanimiva način in dinamika iskanja rešitve. Tako glede vključevanja javnosti oziroma sub-politike v proces načrtovanja, komuniciranja med mestno politiko, načrtovalci in uporabniki mesta, kot tudi glede institucionalizacije procesa stalnega dopolnjevanja in nadgrajevanja načrtov in predlogov. V tem smislu je pomenljiva izjava arhitekta prvotnega predloga za rotterdamsko železniško postajo arhitekta W. Alsopa: “I’ve learned that [in Rotterdam] you don’t make a plan, you discover it. You do that by allowing others to have their say and then working further on this basis.”


Dinamika načrtovanja nove železniške postaje v Rotterdamu.

IN V SLOVENIJI?
V predstavitvi opisane strukturne spremembe v družbi pozne moderne – refleksivnost posameznika, večji pomen kulturne narave institucij ter pojav in razvoj sub-politike – ter hkratna spremenjena politična vloga mest v splošnem predstavljajo priložnost za arhitekturne prakse, da arhitekturo od spodaj prepoznajo kot priložnost in ne kot oviro v svojem delovanju. Priložnost, ki bi jo arhitekturna praksa morala prepoznati in s tem kritično premisliti v kakšnih okvirih danes deluje in kako spremembe v družbi pogojujejo njeno delovanje.

In v Sloveniji? V javnih razpravah na primer politične in ekonomske elite večinoma uspevajo uveljavljati specifične lastne interese; vprašanje javnega interesa je tako običajno kar vprašanje interesa priviligiranih družbenih skupin. Institut natečaja postaja, kot se je to zgodilo v primeru natečaja za potniški center v Ljubljani, samo še orodje legitimiranja predhodno že sprejetih odločitev.

Takšen položaj hote ali nehote podpira tudi stroka, ki na eni strani praviloma ne prepoznava arhitekture od spodaj in še vedno verjame ali želi verjeti v svoj priviligiran položaj pri odločanju in oblikovanju prostorske politike. Po drugi strani pa položaja ne olajšuje delovanje institucij v slovenski družbi na sploh, ki je že kar po naravi nepregledno in netransparentno. To kaže na oblikovanje določene institucionalne kulture, ki je v precejšnji meri rezultat delovanja neo-liberalne politike v času post-socialistične tranzicije naše družbe.


Povezave:
>>Rotterdam Centraal

 na vrh

Komentar
ime
email
naslov komentarja
vpisite niz iz  stolpca
 

Komentarji odražajo mnenja in stališča uporabnikov Trajekta. Možnost komentiranja je namenjena spodbujanju javne debate in odzivom na članke. Uredništvo si pridržuje pravico odstranitve komentarjev v primeru, da so žaljivi, spodbujajo kakršnokoli nestrpnost ali napeljujejo na kriminalna dejanja. Za vsebino komentarjev uredništvo ne odgovarja.

Rotterdam Station Centraal, opuščeni predlog W. Alsopa, vhodni del s Kruispleina


Rotterdam Station Centraal, prerez skozi vhodni osrednji del postaje.


Rotterdam Station Centraal, predstavitev Alsopovega predloga v medijih.

na vrh