info akcije magazine id mail english
PorotaUpravljanje prostoraIntervjuRez. ankete
9. 6. 2004

Strateško načelni in taktično prilagodljivi

Matevž Čelik
Pogovor s Charlesom Landryjem o kulturnih politikah


Foto: Sandra Hlebš, British Council


Na seminarju o revitalizaciji mest, ki so ga v prejšnjem tednu organizirali Britanski svet, Mestna občina Ljubljana in UK Trade & Investment smo imeli priložnost spoznati tudi Charlesa Landrya. Na seminarju je nastopil z razpravo o kreativnih industrijah in urbanem načrtovanju. V svetu velja za eno večjih avtoritet s področja oživljanja mest skozi kulturo ter snovalca kulturnih strategij in politik od finskih Helsinkov do avstralskega Adelaida.

Pojmovanje urejanja in prenove mest, ki presega ozke okvire hladnokrvnega strokovnega zarisovanja tras in občrtovanja con ima v anglosaksonskem svetu lepo tradicijo. Skupino Comedia, o kateri govorijo danes kot o vodilnem evropskem podjetju na področju kulturnega svetovanja in planiranja, je Charles Landry ustanovil že leta 1978 po študiju ekonomije. S svojimi projekti je sodeloval v 35 državah. Med drugim je za Svet Evrope izdelal tudi študijo ovrednotenja kulturne dediščine, sodobne kulture in kulturnega turizma na Hrvaškem in v Bosni. Med njegovimi strankami je tudi Svetovna banka, ki ji svetuje pri njenih strategijah, povezanih s kulturo in mesti. V letu 2000 je izšla njegova knjiga Ustvarjalno mesto: orodje za urbane inovatorje in bila deležna precejšnjega odobravanja.

Na svojem področju ste precejšnja zvezda.
Res? Ne počutim se tako. Vedno je tako. Nikoli ne veš. Ali pa to hočeš enostavno odmisliti.

Enostavno odmisliti?
Nočem biti negativen, toda v nasprotnem primeru izgubiš svojo osebnost.

V Ljubljani se je govorilo, da prihaja Charles Landry, vodilna evropska znamka v kulturnem svetovanju.
Res? Kakšno je torej prvo vprašanje?

Je to res?
Res?

Da ste vodilno evropsko svetovalno podjetje na področju kulturnega planiranja?
Odvisno. Mislim, da je pristop, ki smo ga osvojili in ki je seveda vključeval številne moje kolege, Franca Bianchinija in nekoga, ki mu je ime Ken Worpole, dober. Ko postaviš na noge majhno entiteto, ki potem deluje vrsto let – Comedia obstaja že 25 let – nikoli ne gre za posameznika, temveč vedno za skupen trud. Pristop, ki smo ga razvili bi lahko opisali kot pristop k načrtovanju, v katerem imamo opravka s kulturnim mišljenjem. Navadno mu pravim kar kulturna pismenost. Imeti torej nekaj, kar je primerljivo s sposobnostjo pisanja, sposobnost kulturnega mišljenja. To je nekaj, o čemer lahko rečem, da vsaj takrat, ko smo začeli, nisem poznal nikogar, ki bi se s tem ukvarjal. In ponavadi se izogibam izrazu kulturno načrtovanje, ker se sliši nekako tako: "Zdaj bomo načrtovali štiri muzeje in tri ceste in tako dalje". Vse to torej govori o tem, da smo vodilni tam, kjer smo našli nišo. Mislim, da je to poseben pristop.

Bi morali kulturo sploh načrtovati ali je to nekaj kar se razvija samo po sebi?
Kar lahko storiš je po mojem to, da zagotoviš predpogoje, ki jih lahko pomagaš načrtovati. Predpogoje, znotraj katerih se lahko razvijajo kulturne dejavnosti in fizične stvari. To lahko načrtuješ. Potrebno je torej, da razmišljaš o neke vrste infrastrukturnih zadevah. Toda številne infrastrukturne zadeve niso fizične narave. Lahko gre, denimo, za marketinški konzorcij. Ali pa vzemimo za primer kreativno industrijo. Lahko narediš nekaj osnovnih študij, o katerih smo govorili v Ljubljani, le da bi ugotovil nekaj dejstev. Lahko bi torej povzeli, da obstaja načrtovanje z lahkotnim pristopom.

Toda po drugi strani se celotna kultura spreminja v nekakšen šovbiznis, mar ne?
Postala je malce podobna šovbiznisu. Prej bi rekel, da kulturo uporabljamo kot šovbiznis.

Antiglobalisti bi dejali, da se kulturo danes izrablja kot ideološki aparat globalne države. Ali torej obstaja nevarnost, da bo načrtovanje kulture po eni strani le odprlo vrata globalni kulturi, da se razširi po svetu, po drugi pa oslabilo in uničilo lokalna kulturna podjetja?
Obstaja velika nevarnost. In zato moramo posredovati. Pri tem moramo izhajati iz lokalnega in biti na določen način globalno usmerjeni ter poskušati obrniti te velike sile v svojo korist, kar je seveda zelo težko, ker so izjemno močne. Zaradi tega je potrebno javno dobro na nek način udejaniti. Javnega dobra pa zame ne predstavlja le mestni svet. Javno dobro je lahko tudi kombinacija skupin ljudi, ki se združujejo, vključno z javnim sektorjem, privatnim sektorjem, prostovoljnimi dejavnostmi itd. To je torej potrebno temeljito podpirati. Celoten problem je v resnici razmerje med javnim interesom in zasebnimi interesi. In sestaviti to na nek nov način predstavlja resničen izziv. Nevarnost pa obstaja. Zadnjič sem prebral citat neke ženske in dejala je, da spremlja kulturne trende in dela za Disneya in vse te velike ljudi. Dejala je da moramo uloviti te kulturne trende in si jih prisvojiti. To je torej ta nevarnost. V resnici je dejala, da moramo spremljati, kaj se dogaja med ljudmi, pobrati tisto, kar je inovativnega in potem to spremeniti v proizvode, ki jih bomo prodali nazaj ljudem. To je zelo velika nevarnost.

Ali se v uporabi istih metod pri delu na različnih koncih sveta, kjer rešujete lokalne kulturne probleme, ne skriva nevarnost, da bi enostavno izpustili pomembne podrobnosti lokalnih kultur?
Vsekakor. Kot veste, govorimo o biotski raznovrstnosti. Obstaja tudi kulturna raznovrstnost. Majhni jeziki, na primer, so očitno zelo pomembni. Kot veste je na svetu dvatisoč petsto jezikov. Jeziki umirajo, kar nekaj jezikov na teden umre. Na nek način se velika bitka v resnici bije okrog analize ekonomskih pritiskov, ki v določenem smislu vodi k silam, zaradi katerih se oži izbira. Globalizacija zahteva večji izbor, vendar izbor tudi oži. In to so zelo pomembne bitke, ki jih bomo vsekakor na nek način morali bojevati. Zato neprestano govorim o lokalnih značilnostih. To ne pomeni, da pravim naj bomo nostalgični, ne pomeni, da pravim, naj stvari zamrznemo.

Ali je možno reči, kateri so elementi dobre kulturne politike?
Včasih uporabim frazo, da "moramo biti strateško načelni in taktično prilagodljivi". Dobra kulturna politika ima načela. Eno takšnih načel je, na primer, tole: V vsakem kraju obstajajo določeni viri. Stvari, ki jih imamo, jih gledamo in z njimi delamo. To pa ne pomeni, da jih moramo za vedno obdržati takšne kot so. Toda gre za soočenje lokalnih virov z globalnimi viri. Še vedno pa na nek način pričnemo pri lokalnih in upoštevamo tudi globalne, kar je tudi lahko načelo kulturne politike. Druga kulturna politika lahko vključuje inovacijo. Mislim, da je potreba po inovaciji in domišljiji kulturna. Zelo previdni moramo biti, da ne bi stvari preveč institucionalizirali. Ustanove, ki so običajno zelo močne in včasih premočne, moramo odpreti, da bi znova postale prilagodljive, namesto da le rečemo, da te stvari pač tako delujejo. To je torej še eno načelo, ki ga podpiram.

Kaj pravite o mnenju, da bi se majhna država kot je Slovenija morala osredotočiti na določen segment kulture, ga razviti in pustiti, da kasneje povleče za sabo še ostale kulturne aktivnosti?
Da, to razumem. Dejansko pa mislim, da ni tako. Ne zdi se mi, da bi se morali le zaradi tega ker je Slovenija najbrž zelo dobra na literarnem področju, osredotočiti zgolj na literaturo. Lahko bi rekel, da je nekaj na kar bi se morali osredotočiti to, da se Slovenija ali Ljubljana, na primer, ne bi skušala pretvarjati, da je Dunaj ali Barcelona. Na to bi morali biti pozorni. Zato, da bi potem lahko imeli mešanico stvari, ki jih počnete. In to je lahko le nekaj majhnih stvari. Mislim, da jih počnete dobro. Mislim, da se ne bi smeli ukvarjati le z eno od njih.

Tudi zato, ker različne kulturne dejavnosti še vedno vplivajo druga na drugo, literatura na slikarstvo, na primer?
Naj dam primer. Če bi rekli naj se v Ljubljani razvija le ena od kulturnih dejavnosti, bi imeli problem, kakršnega ima pridelovalec v industriji kakava – imaš le en izdelek. In če so razmere na svetovnem trgu kakava slabe, si v velikih težavah. To torej ni dovolj prilagodljivo in dovolj močno. Dejstvo, da si majhen, še ne pomeni, da bi moral početi le eno od stvari. Kljub temu pa je možno, da se ekonomsko – v smislu gospodarnosti – odločiš, da je nekaj področij, na katera se boš posebej osredotočil.

Koliko naj bi te dejavnosti konec koncev pripomogle k kvaliteti bivanja v urbanem okolju?
Mislim, da ima Ljubljana dovolj elementov o katerih pa naj ne bi toliko govorili. Očitno je, da je potrebno stvari le dobro opraviti. Kot veste je 22% prebivalcev Ljubljane študentov in dijakov. Prav lahko bi bilo tisto, kar bi odlikovalo Ljubljano, enostavno to da je Ljubljana prostor, kjer lahko eksperimentiraš. Morda je to stvar, ki je posebna značilnost. Namesto, da pravimo, da je to literatura. Torej gre za pristop k nečemu, ne za disciplino. To je razlika, ki bi jo napravil.

Kako pa se lahko kulturne aktivnosti razvijejo v nekaj, kar je več kot le ustvarjanje dogodkov? Kako lahko ustvarijo kaj bolj trajnostnega?
Mislim, da je način, da se to naredi. Recimo, da je Ljubljana prostor, kjer je enostavno možno eksperimentirati – lahko v arhitekturi, lahko v pisanju, v čemerkoli. Seveda je to možno narediti edino na ta način, da imaš projekte, ki že vsebujejo ta pristop. In če s časom dobiš veliko takšnih projektov… Način, kako osvetlite mesto pozimi je zelo inovativen v primerjavi z drugimi mesti. Način, na katerega delate festivale, katerekoli pač delate, pa je lahko zelo težaven. Pristop bi lahko torej bil recimo takšen: V Ljubljani počnemo stvari tako, da vedno skušamo napraviti majhen čuden preobrat, deformacijo. Kakor ta voda, ki jo lahko kupiš in je deformirana z limono. Torej ne gre le za vodo – festival. Gre za festival, ki vsebuje nekaj limone. To je ljubljanski pristop, če me razumete. Če to postane navada, Ljubljana ne bo nujno le neprestano kopirala stvari. Zavedamo se, da se v zunanjem svetu dogajajo določene stvari. Ogledujemo si jih in potem rečemo, kakšna je, na primer, ljubljanska verzija, ki jo želimo projecirati v to okolje.

Bi kulturne aktivnosti, o katerih govoriva, morale postati nekaj, pri čemer bi sodelovalo čimveč meščanov in kako to sploh doseči?
Vsekakor. V Ljubljani imate zaradi njene velikosti možnost narediti stvari bolj participativne. Če bi govorili o participaciji v velikem mestu, kot je London, so tu prireditve, za katere sploh ne moreš vedeti, da se dogajajo. Pred kratkim sem obiskal tri festivale, enega v Londonu, kjer sem v bistvu le obiskal enega od dogodkov. Sploh nisem vedel, da je mesto vključeno v dogajanje. Bil pa sem tudi v manjšem mestu, kjer je bilo dogodek kar celo mesto. Zdaj vidim tudi, da bi si Ljubljana morala prizadevati poiskati poti in skušala vključiti celotno mesto, kadar se kaj dogaja. Lahko bi rekli, povezali se bomo s predmestji. Povezali bomo mestno središče in predmestja. To bi bilo res inovativno. V večini mest rečejo le, oh, kje je naš najlepši prostor, oh, to je ta naš prečudoviti stari trg in to je to. Lahko pa bi poiskali načine, kako razširiti dogodke ali vključili ljudi iz predmestij, da bi sami delali prireditve. Lahko bi povezali lokalne prebivalce z ljudmi z vsega sveta. Lahko bi počeli vse to.

Že prej sva govorila o tej razliki med javnim in zasebnim. Mar ni ta vsebolj zamegljena?
Tu vidim dva problema. Eden je očitno ta, da ste prej verjetno imeli preveč javnega in potem rekli, ne, zdaj pa moramo dopustiti več zasebnega. Toda zasebno morda nima odgovornosti za javno dobro, ker se še vedno preveč ukvarja samo s sabo. Zdaj je izziv najbrž na javnem, da se znebi predsodkov in se odpre, na zasebnem pa, da postane bolj javno. Potrebna je torej nova pogodba, da bi uravnovesili stvari med javnim in zasebnim. In zdaj je pravi čas za debato o tem.

Mar ne vključujejo ta pogajanja tudi nevarnosti špekuliranj in podiranja etičnih pravil?
Seveda, zato pa je potrebno neprestavno govoriti o tem pojmu partnerstva. Recimo da se bodo nekje, če razmišljamo o prihodnosti mesta, pojavili določeni razsvetljeni ljudje iz poslovnega sveta. V Ljubljani in v Sloveniji so razsvetljeni ljudje in so v zasebnem sektorju. Torej bi lahko bili voditelji. Morda so to novi voditelji zasebnega sektorja. Potrebujete nov model delitve vlog, novo obliko delitve vlog v zasebnem sektorju. Ljudi, ki so zavzeti za širše javno dobro. Ljudi, ki vsekakor hočejo zaslužiti zase, vendar takšne, ki so pripravljeni morda zaslužiti malo manj, da bi ustvarili določen pozitiven vpliv na splošen razvoj.

V neki tradicionalni romantični predstavi naj bi kultura še vedno držala ogledalo družbi. Kako bo v takšnih okoliščinah kultura sploh še lahko ostala kritika družbe? Ali so to morda pojmi, na katere lahko danes kar pozabimo?
To je res zapleteno vprašanje. Toda mislim, da moramo ponovno oceniti obe ti dve vprašanji. Zaključimo lahko, da gre pri kulturi še vedno za isto stvar, kot prej. Jasno je, da je ena od njenih funkcij tudi kritična funkcija. O tem ni dvoma. Toda druga funkcija je tudi proslavljanje, spet druga je tudi zabava. Ali so torej vse te funkcije še vedno ustrezne? V 21. stoletju bi se denimo morali vprašati ali se kultura še vedno formira na način, kot se je v 20. stoletju. Muzeji, na primer. Kakšna je vloga muzeja? Kako se dandanes pojavlja? Veste, da se je v 20. stoletju pojavljal na določen način. Ali je to še vedno pravi način v 21. stoletju? Vsa ta vprašanja si torej moramo zastaviti.

V glavnem pa trdite, da bi kultura morala biti organizirana na drugačen, bolj inovativen način.
Da. Mislim, da je to glavni problem. Zame je ideja kreativnega mesta v resnici kritika organizacijske kulture, ki je preveč hierarhična. Ljudi ne dela močnejših. Ne dovoljuje ljudem, da bi uporabili svoje talente itd. Gre za način organizacije.

In kaj, oziroma kdo je odigral ključno vlogo pri kulturnih politikah, ki ste jih razvijali in so bile uspešne?
No, prva stvar: Slišimo, da ima Ljubljana različne načrte. Vendar gre, za začetek, za ločene načrte. Kulturni načrt je zame nekaj, kar presega zgolj kulturne ustanove. Gre za kulturo mesta, urbano kulturo. Zdaj ta načrt povezuje socialne probleme, arhitekturne probleme, probleme rabe zemljišč, gospodarske probleme itd. To pomeni, da je v tem trenutku vezan na ljudi, ki se ukvarjajo z rabo zemljišč, gospodarstvom, socialo, umetnostjo. Vendar z vsakim na ločen način. Namesto tega bi se morali vprašati, kaj je to kar je v mestu živo, na kakšen način se ljudje povezujejo, ko gradijo… vsa takšna in podobna vprašanja. Gre torej za veliko časa. Uspešne kulturne strategije so tiste, ki uspejo povezati ljudi z različnih področij in jih naučiti skupnega jezika, kar je izjemno težko. Če ne razvijemo skupnega jezika, se ne premaknemo nikamor naprej. V preteklosti sem, kar je tipično, pogosto rekel: Oh, kako razmišljajo ti inženirji! In potem sem nenadoma spoznal inženirja in mislim, da je najbolj čudovit človek na svetu, kar sem jih kdajkoli srečal. Znebiti se je torej potrebno napačnih predstav in stereotipov.

 na vrh

Komentar
ime
email
naslov komentarja
vpisite niz iz  stolpca
 

Komentarji odražajo mnenja in stališča uporabnikov Trajekta. Možnost komentiranja je namenjena spodbujanju javne debate in odzivom na članke. Uredništvo si pridržuje pravico odstranitve komentarjev v primeru, da so žaljivi, spodbujajo kakršnokoli nestrpnost ali napeljujejo na kriminalna dejanja. Za vsebino komentarjev uredništvo ne odgovarja.
Nobena skrivnost ni, da seminar, na katerem smo imeli priložnost poslušati tudi Charlesa Landryja ni bil zgolj darilo, v katerem je bilo zavito britansko znanje s področja revitalizacije mestnih jeder. Dogodek je bil tudi priložnost za raziskovanje novega trga, na katerem bi bilo mogoče to znanje prodati.

V nasprotju z državami, kjer močni gospodarski lobiji postavljajo diplomacijo v vlogo nekakšnega trojanskega konja, pa so se Britanci odločili, da bodo priložnosti svojim podjetjem odpirali drugače. Lahko bi rekli, da z njim lastno angleško vljudnostjo. V boj za svetovne trge torej ne pošiljajo več političnega aparata in ambasadorjev. UK Trade & Investment, ki je pomagal organizirati omenjeni seminar, je sicer vladna organizacija in deluje v navezi z veleposlaništvi. Vendar gre za ustanovo, ki se poslužuje izključno običajnih komunikacijskih prijemov v poslovnem svetu. Srečanje z nekaj predavanji, ki smo mu bili priča v Ljubljani, je pravzaprav priložnost za partnerje z obeh strani.

In tudi gospodu Landryju eno glavnih vodil pri delu predstavlja oblikovanje širokih partnerstev. Predvsem javnih in gospodarskih interesov ter interesov skupnosti. Kot pravi je oblikovanje skupnega jezika v najširšem krogu partnerjev edina možnost za uspešen razvoj mest.












na vrh