info akcije magazine id mail english
PorotaUpravljanje prostoraIntervjuRez. ankete
7. 3. 2004

Ljubljana - mesto neuresničenih projektov

Janez Koželj

Mestno središče v evropski prestolnici

V Ljubljani vlada urbanistična otopelost, začeti projekti so ustavljeni sredi izvajanja. Zaradi tega mesto slabo funkcionira in življenje se iz neurejenega mestnega središča seli na obrobje.

Ljubljana je urbanistično zanemarjena. Razvojno zaostaja vsaj za deset let. Ključni sistemski projekti v mestu ostajajo nerešeni. Namesto prožnega in dejavnega, vlada v Ljubljani še vedno tog, tako imenovani permisivni urbanizem. Ta se ubada s težavami šele, ko nastanejo in jih skuša razrešiti s servisiranjem izsiljenih odločitev, namesto, da bi jih reševal vnaprej na sistemski način.

Za začetek reševanja nakopičenih urbanističnih zagat v Ljubljani moramo najprej sprejeti dejstvo, da so razmere v mestu postale kritične. Potrebujemo preskok iz samozadovoljstva, ki ga ustvarja politični marketing s klišeji o beli in zeleni Ljubljani, ki jih neprestano poslušamo. V tem trenutku se nam tudi ni potrebno ukvarjati z novimi vizijami, ki nas od stvarnosti odmikajo, temveč se moramo obrniti k stvarnosti in jo videti neolepšano, takšna kot ona dejansko je. Pri tem bomo hitro ugotovili, da je Ljubljana mesto stalno nedokončanih razvojnih projektov in da odlaša njihovo uresničevanje, da bi ga vzpodbujala. V veliki meri duši razvojne pobude prav mestni svet in pri tem ustvarja stanje nenehnega mrtvega teka neizkoriščenih možnosti. Skratka, potrebno bi bilo preseči občutek nemoči, ki vlada v tem mestu, in se postaviti po robu nenehnemu izgovarjanju odgovornih za nastale razmere.

Ljubljana v zadnjih desetih letih ni uresničila nobenega sproženega ali že začetega strateškega projekta (vseh je 38). Za primerjavo, Maribor je v primerljivih, če ne celo slabših pogojih v tem obdobju dokončal več takšnih projektov. Med nerešenimi sistemskimi projekti je na primer notranji mestni obroč, ki se je pričel z izgradnjo štiripasovne Ceste za Gradom in se ustavil pri prehodu ceste čez Ljubljanico pri Cukrarni, kjer bi bilo treba zgraditi most, ga priključiti na rekonstruirano Njegoševo ulico, ki naj bi se pod razširjenim podvozom stekla na krožišče s Topniško, Vilharjevo in Šmartinsko. povezala. To je več kot sto let stara Fabianijeva zamisel, rešitev mosta in preboja je bila izbrana na natečaju 1996, pripravljeni so projekti, sledili so natečaji na garažni hiši ob Njegoševi, zanju izdelani projekti. Ko bi bil zgrajen notranji prometni obroč, bi mu sledila ogrlica garažnih hiš, tako pa gradnja garažne hiše pri Kliničnem centru stoji že šest let, garaža Šarabon pri Polikliniki že tri leta, že pred leti bi lahko bila zgrajena garažna hiša na Karlovški cesti, ki bi razbremenila ta del starega jedra, itn.

Nedokončana je tudi Barjanska cesta, južna vpadnica, po natečajni rešitvi iz 1990 velikomestni, štiripasovni bulvar vse do Slovenske ceste. Gradnja se je ustavila pred Gradaščico, za most, ki ne predstavlja niti posebej zahtevne naložbe niti zahtevne izvedbe, je pripravljen izvedbeni projekt. Na podobne težave naletimo pri štajerski vpadnici, ki naj bi bila povezana z gradnjo stadiona, univerzitetne športne dvorane in možnega središča državne uprave, ki, razkropljena na različnih, tudi povsem neprimernih lokacijah siromaši mestno središče.


Na Kolodvorski ulici, ki naj bi postala moderna aleja se srečujemo s številnimi slepimi fasadami, nezazidanimi vogali, malomarno oblikovano in razmetano ulično opremo, z barako RTV hiše, ki naj bi bila postavljena začasno, vendar je v uporabi že več deset let, tu so napol porušene stavbe in nepozidana zemljišča...

Zakaj naštevanje prometnih projektov? Promet je namreč najpomembnejši kazalnik, ali mesto skrbi za razvoj funkcionalnih omrežij in jih sistemsko ureja tako, da lahko vsaj sublimirajo, če že ne generirajo razvoja mesta. Desetletja nedokončani projekti dajejo občutek, da stvari ni mogoče izpeljati. Ta proces je najbolj nevaren, ker lega na ljudi in ustvarja moreče vzdušje skupinske nemoči. Ljudje v svojem okolju želijo videti spremembe na bolje, ki so rezultat skupnih stremljenj in skupnega prizadevanja. So mesta, ki razvijajo nove ideje, kjer se sproščajo ustvarjalne moči svojih prebivalcev in uresničujejo vizije, in so mesta, ki hromijo porajanje novih zamisli, kjer dolgoletno puščanje nerazrešenih nasprotij in odlaganje problemov povzroča odpor pred spremembami in vodi v brezbrižnost.

In taka je danes Ljubljana. Prav gotovo to ni več prislovično lepo mesto. V zadnjih desetih letih se je okoljski standard v mestu bistveno poslabšal, bolj kritični opazovalci opozarjajo, da je izven območja stare Ljubljane mesto zanemarjeno, ponošeno in oguljeno (shabby), da je polno vrzeli nepovezanih posegov in reber nedokončanih zamisli. Še v prejšnjem sistemu je Ljubljana bolj sledila razvoju bližnjih mest, Trstu, Gradcu, Zagrebu, zdaj za njimi zaostaja. Rešitev iz tega začaranega kroga je v tem, da mesto številne, že začete projekte koordinirano izpelje do konca po ponovno premišljenem redosledu zavezujočih prioritet. Seveda bi bilo treba nekatere teh projektov, ki so v toku časa zastareli, tudi posodobiti. Mrtvi tek pobud in nasprotnih pobud, odloženi strateški projekti, zamujeni razvojni pragi, vsi ti pojavi dejansko širijo prostor za samodejne procese in izsiljenenbe odločitve. Navidezno reševanje problemov, poganjanje in takoj nato zaustavljanje pobud, spopadanje navzkrižnih interesov različnih javnosti, ki ne vodi k s sporazumevanju, vse to samo zožuje možnosti za povezovanje razvojnih projektov na način, ki lahko postopoma ustvarja akumulativne učinke in različne sinergije v mestu.

V svetu problematiko mestnih središč praviloma rešujejo s strateško premišljenimi vzidavami, tako imenovano urbano akupunkturo. Na Slovenski cesti, ki naj bi bila najbolj reprezentativna magistrala mesta – prestolnice, ostajajo nepozidane vrzeli, večna gradbišča, stavbe s slepimi fasadami, nastavki začetih projektov (Bavarski dvor, Ajdovščina, Šumi, NUK, Drama…). Podobno je na Kolodvorski ulici, ki naj bi postala moderna aleja, 50. let stara ambicija po sodobni vzporednici znameniti Miklošičevi ulici. Dejansko pa se tudi tukaj srečujemo s številnimi slepimi fasadami, nezazidanimi vogali, malomarno oblikovano in razmetano ulično opremo, z barako RTV hiše, ki naj bi bila postavljena začasno, vendar je v uporabi že več deset let, tu so napol porušene stavbe in nepozidana zemljišča ob izteku ulice pri Ajdovem zrnu.


Iztek Kolodvorske ulice proti staremu mestu

Slepa fasada na Resljevi tik ob Zmajskem mostu.

Razvojno gledano, so vse to neizkoriščene strateške točke, kjer se da s posameznimi vzidavami mestno središče postopoma preurejati za sodobne potrebe, ga programsko in socialno oživljati. Številne od teh pobud so bile v preteklosti že prepoznane in preverjene, narejene so bile številne projektne študije, opravljeni natečaji, za Južni trg celo mednarodni. Ker ni bil prav razumljen strateški pomen teh projektov, tudi niso mogli biti ustrezno vodeni niti podprti z vsemi možnimi razvojnimi instrumenti. To je za gotovo eden od vzrokov, da mestno središče odmira. Pri tem se najbolj očitno vidijo posledice součinkovanja zamujenih priložnosti. Ker ni bil zgrajen obroč garaž in ker ostajajo strateške lokacije nezazidane s programi, ki sodijo v staro mestno jedro (NUK, sodobno gledališče, mestni hotel, umetniške akademije, …), ker ni bil razrešen sozvočen sistem osebnega in javnega prometa in s tem povezana vprašanja avtobusne in železniške postaje, ker niso bile pravočasno zagotovljene primerne spodbude in ustvarjeni vsaj približno enakovredni pogoji kot v predmestju, zato se je razvoj preselil na obrobje mesta, kjer so razpoložljiva zemljišča in je dopuščen spontan razvoj. Ta pa urbanističnih problemov ne rešuje niti dolgoročno niti z mislijo na mesto kot celoto.

Sodobno mesto je živ organizem, ki ga je mogoče usmerjati s prožnim in ustvarjalnim, podjetnim pristopom na način, kot se upravlja veliko podjetje. Urbanizem veliki prostorskih načrtov, ki ne more prepoznati vse pestrosti dogajanja v mestu, je treba zamenjati s sodobnim upravljanjem. Sodobno mesto je sproščeno in potrebuje sproščeni urbanizem, to je urbanizem, ki se zna odzivati na najrazličnejše, še tako posebne situacije in jih zna usmerjati – in to od spodaj navzgor – ki zna povezovati različne pobude ter jih uspeva pravočasno podpreti s primerno infrastrukturo in drugimi, učinkovitimi spodbudami, ki omogočajo dolgoročno zastavljen razvoj. Sodoben urbanizem podpira raznolikosti, se nanje odziva, se jim prilagaja in spreminja različne stvarnosti iz njih samih. Sodoben urbanizem praviloma malo določa, zato pa več omogoča.

 na vrh

Komentar
ime
email
naslov komentarja
vpisite niz iz  stolpca
 

Flydesign
To je sicer res, vendar..., 2.6. 2005, 15:56

... bi rad povedal, da je tisti vogal na kriziscu Kolodvorske in Prazakove nam, ki v tem delu mesta zivimo prav pri srcu, v nveliki meri tudi zaradi Tonijeve trafike. Seveda lahko ta koticek oznacimo kot prazno parcelo z dotrajanima barakama pred slepo fasado, vendar mu ne moremo odreci cara. Tovrstni ostanki so pravzaprav nujno potreben del nekega urbanega ambienta, pa cetudi le zaradi njihove nostalgicne vrednosti. Drugaca pa je res, Ljubljana v zadnjem casu vse bolj zaostaja za primerljivmi mesti, kar se tice celostnega razvoja sirsega mestnega jedra.

razočaran
Brez naslova, 31.5. 2006, 22:50

škoda

Thorr
OBUPAN - a ne še čisto..., 18.8. 2006, 23:52

Najprej komentar na komentar.

Glej, Flydesign, tvoje "lokalno" mnenje je čisto ok, tudi za "Tonijevo" trafiko sem čisto vesel, da jo imate radi. Problem tega mrtvega, estetsko nevzdržnega kota je še najmanjši problem, s katerim naj se ubada Ljubljana - čeprav je simptomatičen!!


Čestitke avtorju Janezu Koželju za tekst, ki načenja in nadaljuje diskusijo, ki se odvija že vrsto let. Kar je pri vsem tem žalostno, je to, da vse te diskusije, prigovarjanja, moledovanja, afere, medijsko ukvarjanje PRAV NIČ ne pripomoge k neki akciji.

Nasprotno, včasih se človeku zazdi, da je pravzaprav brezupno, in da bo nek razvojni preboj prej zmogla Tirana ali Sofija kot pa Ljubljana. In če se soočimo z raznojem nekaterih mest "vzhoda", ugotovimo, da zaostajamo tudi za zaostaleži. Talin je čudovit primer tega, kako lahko kapital in podjetništvo gresta z roko v roki s potrebami kulture, prebivalcev, umetnosti in drugih sfer, ki so esencialne za delovanje mesta - prestolnice.

Morda je prav to, da Ljubljančani kot da ne želijo sprejeti svojega mesta in ga podrediti potrebam prestolnice in potrebam urbanega, hitro razvijajočega se organizma, tisto, kar zavira razvoj.

Včasih se dozdeva, da lahko zadnji mesni svetnik ustavlja pomembne, nujne projekte, ki so za mesto vitalnega pomena. Vse te grožnje z referendumi, prerekanja, medsebojna obtoževanja mestnih politikov (in pogosto tudi državnih) dajejo človeku občutek, da prav tistim, ki bi jih moralo mesto in prebivalci najbolj skrbeti, jim je vse to zadnja briga. Glavno da se nadaljujejo strankarske spletke, osebne zamere, da vsak napolni svoj mali mošnjiček ali pa poskrbi ,da se kak projekt ne začne, da si slučajno kdo drug ne napolni svojega mošnjička.


Žalostno, žalostno, žalostno ...

Prav tisti, na katere smo najbolj ponosni, in ki so dali mestu neizbrisen pečat (župan Hribar, Jože Plečnik idr.) bi bili izjemno razočarani nad našim odnosom do razvoja prestolnice.




Če so nekoč Plečniku onemogočili megalomanske projekte (denimo spremeniti Navje v slovenski Panteon - danes je tu gradbišče za nikoli nastali Severni mestni park in žalostna podoba pokopališča nekaterih največjih Slovenk in Slovencev), bi morali prav danes, ko so razmere ugodnejše, ko je Slovenija država in Ljubljana prestolnica, načeti diskusijo o neuresničenem projektu Plečnikovega parlamenta, na katerega smo očitno tako ponosni, da krasi evrski kovanec.

Če so Plečnika nekoč tako značilno ustavili v njegovih najbolj drznih idejah, ki jih lahko v nekaterih segmentih primerjamo z vizijami svetovno znanega Gaudija (Katalonija), potem bi moral biti današnji čas toliko večja vzpodbuda, da KONČNO PREMAKNEMO LJUBLJANO na novo raven.

Že lepo, da je vse super in cart in luštno in malo, toda to za prestolnico ni dovolj. Sram nas je lahko, ko moramo tujcem (in samim sebi) kazati žalostno podobo Opere, Drame, Trga Republike, Kongresnega Trga ipd.) Za otroško bolnišnico je bilo potrebno skorajda prestaviti državne institucije iz tečajev, da se je stvar premaknila. Zgodba o operacijskih mizah je itak kolosalno groteskna. Je simptom stanja, v katerem izgledajo spregledane vse vizije, zadušena vsa velikopoteznost.

Večini očitno ugaja, da ta zaspana podalpska vasica ostane njihov vrtiček, kjer gojijo svojo malenkostnost. Toda Ljubljana ne pripada njim. Prihodnost NE pripada njim.

Prihodnost, in s tem zaključujem, pripada pogumnim, tistim, ki jih ni strah velikih investicij in velikih milijonov, a ki nikoli ne pozabijo na tradicijo, izročilo, simboliko, prevladujoč okus. Povprečnost ni nikoli slavila zgodovine. Zgodovina jo je prej pojedla.

Naša Ljubljana, belo mesto, je lahko simbol slovenskega napredka, ponosno, urejeno majhno mesto, ki ga ni strah pokazati zadnjega dvorišča!!

p.s. Kdorkoli bo novi župan Ljubljane, privoščim mu konstruktivne mestne svetnike, dobre sodelavce, VELIKO vizije, predvsem pa pogum, da tako kot župan Hribar ali pa mojster Plečnik UDARI po mizi in Ljubljani zagotovi prihodnost. Sicer ostanemo buba!


Komentarji odražajo mnenja in stališča uporabnikov Trajekta. Možnost komentiranja je namenjena spodbujanju javne debate in odzivom na članke. Uredništvo si pridržuje pravico odstranitve komentarjev v primeru, da so žaljivi, spodbujajo kakršnokoli nestrpnost ali napeljujejo na kriminalna dejanja. Za vsebino komentarjev uredništvo ne odgovarja.
Od leta 1982 se je v Ljubljani nabralo vsaj 38 že pripravljenih pomembnih razvojnih projektov, ki so do danes neuresničeni. To je seznam strateških posegov javnega sektorja kot so državne in mestne ustanove, omrežja in podporni podsistemi...

Prometna infrastruktura:
1996
cestni obvozni obroč mestnega središča: Roška-Njegoševa-Šmartinska, natečaj
1985, 2003
prometna glava: železniška in avtobusna postaja, zazidava Masarykova / natečaj
1990
Barjanska cesta, povezava z mostom čez Gradaščico na Slovensko / natečaj
1996
štajerska vpadnica: Tomačevsko krožišče-Žale-Kajuhova 2. obroč / projektna študija

Ogrlica obodnih garažnih hiš:
1997
Karlovška / projektna študija
1998
garažna hiša Klinični center / natečaj
2000
garažna hiša Šarabon / natečaj
1985
garažne hiše centra mesta: Streliška, Kongresni trg / idejni projekt

Rekonstrukcija in prestrukturiranje vpadnic:
1991
Celovška / zasnova regulacije
1993
Tržaška / zasnova regulacije
1999
Dunajska cesta / zasnova regulacije
1989-2002
mestna železnica, zasnove in predstavitve

Komunalna infrastruktura:
več let
centralna čistilna naprava / v gradnji

Celosten sistem opremljanja javnih prostorov:
1984
centralna tržnica in novi Mesarski most / natečaj
1987
severni park: razširitev Navja / natečaj
več let
ulično pohištvo in elementi urejanja
1998
pešaški most na Koblarjevi ulici, Nove Poljane / natečaj
2004
nabrežja Ljubljanice / natečaj v pripravi

Univerza:
1982
CTK idejni projekt
1988
NUK / natečaj
več let
Fakulteta za računalništvo in informatiko, Fakulteta za kemijo, umetniške akademije
1996
univerzitetna športna dvorana in športni park / natečaj

Državna uprava:
1997
sodišče / natečaj

Športni objekti:
2001
mestno kopališče / natečaj
več let
nogometni štadion

Strateške vzidave na Slovenski magistrali:
1992
Ajdovščina / variantne rešitve
1996
Šumi / večkrat natečaj
1989
Južni trg / mednarodni natečaj
1991-1997
Bavarski dvor / natečaj

Kultura:
1998
prenova opere/natečaj
več let
center sodobnih umetnosti
1986
Biološko sredščeprirodoslovni muzej / zasnova
2001
prenova drame / natečaj

Mestni spomeniki:
1996
Cukrarna, Kolizej, Rog / variantne rešitve

Sakralni objekti:
1982
džamija / natečaj



Baraka RTV hiše na Kolodvorski, ki naj bi bila postavljena začasno, vendar je v uporabi že več deset let.


Slepa fasada in neurejena zemljišča ob izteku Kolodvorske pri Ajdovem zrnu.


Kolodvorska - ulično pohištvo na mestni aleji.


Slepa fasada in neurejena zemljišča v središču Fabianijeve Ljubljane: na križišču Slomškove in Kolodvorske.


Slepa fasada na križišču Resljeve in Trubarjeve, tik ob Zmajskem mostu.

na vrh