info akcije magazine id mail english
PorotaUpravljanje prostoraIntervjuRez. ankete
10. 4. 2004

Bled - 1000 let dohodkov in stroškov

Matevž Čelik
Z 10. aprilom je označena darilna listina, ki jo je v Trentu leta 1004 podpisal cesar Henrik II. Z njo je škofu Albuinu in njegovim naslednikom iz južnotirolskega Brixna podaril posest Bled. Cesarjev popis posestva v darilni pogodbi je splošen in tudi če bi jo podpisal danes, bi bil lahko precej podoben. Bled je škofom podaril tudi "z dohodki in stroški, z že ugotovljenimi in ki jih je še treba najti, ali z vsem, o čemer se more reči ali imenovati, da po pravu in zakonito spada k zgoraj imenovanemu posestvu,…".

V tisočletni zgodovini so se stroški pravzaprav vedno pojavljali sami od sebe, dohodke pa na Bledu še vedno iščejo. Ko brskamo po preteklosti, se zdi, da so upravitelji na Bledu vedno skušali prikazati, da imajo stroškov z njim več, kot dohodka in tako je še danes. Občinski proračun se ponaša s primanjkljajem in po navedbah odgovornih naj bi bil že z najnujnejšimi izdatki obremenjen do te mere, da si v bližnji prihodnosti Bled ne bo mogel privoščiti nobenega resnega razvojnega projekta. Sicer pa je večina cesarjevega darila izpred 1000 let "z obdelano in neobdelano zemljo", ki je omenjena v pogodbi, ostala na Bledu. In čeprav na občini niso sposobni najti denarja, da bi jo vsaj redno vzdrževali, vse skupaj ob nekaj prenovljenih ter nekaj zapuščenih hotelih v resnici ni slaba dediščina za nadaljnji razvoj Bleda v privlačen kraj za bivanje in seveda, tudi letovanje.

Prebivalcem Bleda tisočletnica torej ne prinaša veliko. Samo trka na njihov ponos, ki je že tako ali tako velik. Letošnji občinski praznik je le še eden od ostalih. Priložnost za občinski protokol, za podelitev nagrad "zaslužnim" in naštevanje neverjetnih uspehov. Za lokalno turistično organizacijo in občinsko upravo je jubilej tudi priložnost, da potržita z Bledom kot z eminentno turistično blagovno znamko. S številko 1000 in sloganom "Podoba raja" naj bi Bled ponovno vnovčili kot letovišče z zgodovino in tradicijo.

Tako je tudi prav, saj je tradicija pomembna komponenta vsake turistične ponudbe. Upajmo le, da prihajajoči gostje ne bodo odšli razočarani, ko se bodo sprehodili skozi propadajoče stare vasi, v katere že vsaj od velikega požara v Gradu leta 1908 ni nobena oblast resno vlagala. Najzahtevnejši turistični trg pa privlači prav patina, nakopičena v okolju, v hišah, poteh, znamenitostih, folklori ter starih hotelskih poslopjih in sobah, ki so jih pred tem otipavale in ogledovale trume znamenitih predhodnikov. Turisti hlepijo po ponudbi pristnih izkušenj. Tradicija in kultura, pomešani s sodobno tehnologijo in organizacijo stroritev, dvigata ceno. Zagotoviti je treba le pravo razmerje med udobjem in vznemirjenjem.

Modernizacija, ki je po naravi na splošno v nasprotju s tradicijo, je na Bledu žal vedno predvsem rušila. Prav abstraktni sistemi sodobne turistične mašinerije so povzročili, da je v veliki meri izginila, ne da bi jo uspeli vključiti v dober turistični izdelek. V prah so se sesule številne zgradbe, v zadnjih letih pa se je spremenil še koledar dogodkov, ki jih prireja lokalna turistična organizacija. Stare hiše in prireditve, ki so bile nekakšna plemenita plesen na alpskem siru, so odstranili, da bi sir izgledal privlačnejši. A je žal s tem le izgubil ves pravi okus. Tako ob praznovanju tisočletnice pravzaprav ni več popolnoma jasno kaj je tradicionalno in kaj so le animatorski triki turističnih delavcev. Nove prireditve, ki zavzemajo "prime time" na turističnem koledarju si tradicionalno vsaj v imenu jemljejo za okvir. Potem pa ga predelajo v populistično obarvane veselice z obveznimi dozami alkohola, popularne glasbe in agresivne razsvetljave. Nekaj podobnega bo seveda tudi osrednja prireditev ob tisočletnici zadnji teden junija. Res pa je, da bo bo v njenem ozadju potekalo tudi nekaj koncertov klasične in folklorne glasbe ter pihalne godbe. Še bolj kot vsebina te prireditve, pa je pomembno vprašanje, zakaj osrednja proslava v juniju, namesto na dan praznika. Občinski praznik naj bi bil praznik prebivalcev občine, ne pa še ena turistična zabava. Celotna sezona pa bo s tisočletnico tako ali tako obarvana.

Ob tem se lahko zopet vrnemo še k dohodkom in stroškom: višina sredstev, ki se v občinski proračun nateče od turistične takse, je enaka količini denarja namenjenega delovanju lokalne turistične organizacije, ki se ukvarja z organiziranjem omenjega spektakla. Medtem je za urejanje prostora, ki naj bi bilo ključnega pomena za razvoj turističnega gospodarstva v občini, namenjena le tretjina tega zneska. Prav prostor s svojimi naravnimi in kulturnimi posebnostmi pa je tisti, zaradi katerega je Bled tako privlačen za obiskovalce od blizu in daleč.

Za Slovence po vsem svetu ima Bled simbolni pomen naravnega in zgodovinskega mita, ki je vgrajen v nacionalno identiteto. Naključna harmonija na enem mestu nahajajočih se naravnih pojavov ter v tančico skrivnosti zavitih zgodovinskih dogodkov predstavlja romantično usedlino v slovenskem jazu. Alpe z majhnim jezerom ter dramatično razgibanim reliefom so idealiziran arhetip narodove krajine. To je tisto, kar obiskovalcem Slovenije pokažemo kot svoj intimni zaklad. Nekaj, kar je nemogoče videti kjerkoli drugje na svetu. V stavbe, posejane v naravnem paradižu je vgrajena zgodovina. Svetišče na otoku je povezano z mitom o padcu Karantanije in zamenjavi stare vere za krščanstvo, z zgodbo o romantični ljubezni, strasteh in izgubljeni duhovnosti. Mitično religiozna zgodba se nadaljuje v pletnah, polnih pobožnih obiskovalcev, ki so romali k otoški Mariji, materi naroda. Končuje se pri današnjih obiskovalcih, ki iz zvona želja skušajo izvabili pozitivne vibracije, da bi se uresničile njihove skrite želje. V pritrkavanju pa odzvanja še mit o žalostni Polyxeni, ki je ob smrti moža pretopila grajski inventar v zvon, ta pa je nesrečno potonil na dno jezera.

V ozadju te nacionalne ikone pa se skriva tudi čisto običajen vsakdan.. Bled ni samo turistični kraj z veselimi prireditvami, romantično krajino in odličnimi kremšnitami, kot ga vidi večina obiskovalcev. Bled je po drugi strani tudi kraj s svojimi čisto stvarnimi problemi in razvojnimi težavami, ki se morda zdijo nekoliko odrinjene v ozadje turističnega vrveža.

Socialna identiteta kraja je, tudi zaradi načina razvijanja turizma v preteklosti, danes popolnoma razbita. Vsaj polovica aktivnega prebivalstva na Bledu ne živi od turizma. Po podatkih statističnega zavoda se vozijo na delo v druge občine. Prebivalcem, ki delajo drugje, prosti čas pa preživljajo doma, torej Bled ne predstavlja dosti več, kot turistom, ter tistim, ki prihajajo na oddih v svoje počitniške hišice - okolje za bivanje in sprostitev. V zgodovinskih jedrih starih vasi okrog jezera še vedno životarijo številne kmetije. Na kmetijah v občini Bled glede na statistične podatke dela petina aktivnega prebivalstva, od tega večina med njimi samo postransko. Samo četrtina gospodarjev pa uspe preživeti zgolj z delom na kmetiji. Hkrati mnogi lastniki kmetij razpolagajo z izjemnimi nepremičninami, med katerimi so tudi velika stara kmečka poslopja, ki so napol prazna.

Ta dejstva odpirajo enega ključnih razvojnih problemov v turizmu, ki jih slovenski turistični strategi tako na nacionalni kot na lokalnih ravneh načrtno odrivajo na stran. Na vodenje občine in dogajanje v kraju, ki se vrtita predvsem okrog turizma, vsa zgoraj omenjena populacija gleda s povsem drugimi, bolj kritičnimi očmi. "Makroturizem", ki ga razvijamo v Sloveniji je turizem velikega merila in velikih številk in ljudem predstavlja predvsem grožnjo po izgubi idedntitete in avtentičnosti svojega domačega okolja. Temu bi se seveda radi izognili na različne načine in eden od teh je prav gotovo zavzemanje za ohranjanje neokrnjenega okolja. Zato smo na Bledu pogosto lahko priča zadrtemu nasprotovanju prepotrebnim novim projektom. Dokler pa v Sloveniji ne bomo uspeli razviti ustreznih ukrepov in vzpodbud, s katerimi bi prebivalstvu pomagali pri vključevanju v turistično ponudbo, lahko pričakujemo, da se bo prepad med ljudmi in razvojniki v turističnih krajih le še poglabljal. Zato bo kmalu potrebno ugotoviti, kako ljudi vzpodbuditi k turističnemu podjetništvu.

Konec koncev tudi 4000 ležišč, s katerimi Bled razpolaga, v primerjavi s podobnimi konkurenčnimi letovišči enakega merila v okolici ne predstavlja prav veliko. Manjkajočih nastanitvenih kapacitet, o katerih se govori v zadnjem času, pa vsekakor ne bi smeli obesiti na ramena štirih ali petih velikih turističnih družb v državi. Zagotoviti bi jih morali s celostnimi programi prenove v jedrih turističnih krajev. Ti programi bi med drugim morali vsebovati tudi sistem dobro koordiniranih finančnih in razvojnih ukrepov za pomoč pri prenovi stavb v turistične kapacitete ustreznega standarda ter izobraževanje prebivalstva o poslovanju v turizmu. S tem bi postopoma izboljšali kvaliteto in pestrost ponudbe, pripomogli k urejenosti krajev, obenem pa dvignili življenski standard domicilnega prebivalstva.

Prav gotovo je to eden od načinov, kako doseči, da bi po tisoč letih tudi na Bledu lahko drugače govorili o podedovanih dohodkih in stroških. Poleg že ugotovljenih, predvsem tudi o novih, ki so se uspeli najti.

 na vrh

Komentar
ime
email
naslov komentarja
vpisite niz iz  stolpca
 

Komentarji odražajo mnenja in stališča uporabnikov Trajekta. Možnost komentiranja je namenjena spodbujanju javne debate in odzivom na članke. Uredništvo si pridržuje pravico odstranitve komentarjev v primeru, da so žaljivi, spodbujajo kakršnokoli nestrpnost ali napeljujejo na kriminalna dejanja. Za vsebino komentarjev uredništvo ne odgovarja.
Prispevek je bil objavljen v Delu 10. aprila 2004 v rubriki Gostujoče pero.


na vrh