info akcije magazine id mail english
PorotaUpravljanje prostoraIntervjuRez. ankete
13. 6. 2007

Kdo ima jajca?

Matevž Čelik
Fiziognomija prostorov kjer se dnevno gibljemo, se je z naraščajočo gradbeno aktivnostjo v Sloveniji zadnja leta spremenila, ob tem pa smo lahko spremljali nastajanje novih arhitekturnih konceptov. Ne glede na to, če se s tem strinjamo ali ne, je tudi v arhitekturi novo obdobje zdaj že dejstvo. Nekateri so navdušeni, drugi razočarani, tretji opozarjajo na posledice. Vendar se lahko pomirimo. Čez nekaj let bo tudi naša sedanjost samo ena od epoh, ki najverjetneje ne bo nič slabša in nič boljša kot katera koli druga.

Ni mogoče zanikati, da je to obdobje polno mejnikov, ki smo jih doživljali kot izjemne priložnsti. Domnevne zgodovinske prelomnice so nam bile pogosto tendenciozno predstavljene v povezavi z napovedmi o drzni novi arhitekturi, zdaj pa ugotavljamo, da je bilo vse to samo prazno nakladanje. Ob pogledu na vse, kar je bilo v tem času zgrajenega ni mogoče reči, da arhitektura nastaja na bistveno drugačen način, kot prej.

Izkazalo se je, da prehod iz drugega v tretje tisočletje ni bil niti apokaliptičen niti futurološki fenomen. Šlo je za čisto navaden datum. Arhitektura novega tisočletja je še vedno predvsem arhitektura prejšnjega stoletja. Zdaj nam počasi že postaja jasno tudi, da se arhitektura ne bo spremenila niti zaradi uporabe računalnikov, niti zaradi razvoja interneta ali telekomunikacijskih omrežij. Celo konverzija socialističnega samoupravljanja v kapitalistično demokracijo ni spremenila arhitekture. Le zasebni naročniki so zamenjali javne pri narekovanju tempa in obsega novih gradenj. Morda gradimo bolj visoko, namesto nizko in zgoščeno. Morda gradimo več v jeklu in manj v betonu. Morda gradimo več v predmestjih in manj v mestnih jedrih. Vendar so danes vse to samo še praktična vprašanja.

Nova demokracija je arhitekturo razrešila reševanja »velikih nalog« pri organiziranju prostora za zdrav, varen in uspešen razvoj. Osvobojena bremena širše družbene odgovornosti je arhitektura ponovno postala predvsem stvar okusa, manj pa higiene. Drznost rešitev je tako predvsem vprašanje (pre)drzenega okusa, ki je pluralistična vrednota, o kateri se ni več vljudno spraševati.

Zdaj inflacija drznih »razvojnih projektov« še naprej postavlja nove mejnike zgodovine. Gradnja novega tisočletja, nove države, nove družbe in nove arhitekture je postal inerten proces - permanentna prenova - ki ne prinaša nič novega. Nova arhitektura pa naj bi dokončno ostala samo še reciklirana embalaža, ki se preverjeno dobro prodaja: egipčanska piramida za muzeje, delfin za turistični otok v valovih Jadrana, zeleni grički za hotel na podeželju, železniški vagoni za socialna stanovanja...

Pluralizirani okus dopušča pogumno barvanje hiš ter drzne reinterpretacije predpisanih volumnov in tradicionalnih streh. Vendar tudi najbolj drzno preoblečena arhitektura ostaja obsojena na beton, opeko, in jeklo. Kako zložiti material v arhitekturo pa ostaja, kot rečeno, samo praktičen problem. Danes imamo priložnost, da Slovenske gorice spremenimo v Provanso, v Piranskem zalivu zgradimo koralne grebene in v vsaki občini postavimo Silicijevo dolino. Zakaj in na podlagi kakšnih kriterijev?

Zdaj že z gotovostjo lahko rečemo, da vsa ta nova embalaža ne prinaša ničesar drznega. Za drzne spremembe bi si vsekakor morali postaviti tudi drzna vprašanja, ki niso nujno praktične narave: Je ta minimundus edino, kar znamo narediti iz tega kar nam je na voljo? Kdo ima jajca, da iz Slovenskih goric naredi Slovenske gorice?

 na vrh

Komentar
ime
email
naslov komentarja
vpisite niz iz  stolpca
 

Tomaž
Brez naslova, 13.6. 2007, 14:14

Predvsem je vse skupaj ena velika revščina... Če pogledam slike na desni, potem se ne morem strinjati z relativizacijo, da v tej "sproščeni" dobi ne nastaja niti boljši niti slabši prostor oz. boljša ali slabša arhitekturna epoha od prejšnjih. Vsaj na nivoju enodružinske gradnje v odprti krajini smo zabredli že globoko v gnoj. Primitivizem se potencira, kritične mase pozitivnega pa ni in ni. Zanimiva bi bila primerjava med vsemi "tranzicijskimi" državami. Takšnih ekscesov mogoče res nimamo kot Romuni ali Albanci, pa vendar.

Boris Gaberščik
poceni igračkarije, 13.6. 2007, 15:11

vidim samo poceni arhitekturo oblikovno revščino na eni strani in bahavost na drugi strani. Redki pa so resni poskusi moderne arhitekturne interpretacije regionalnih identitet,ki bi buile še kako zaželene kot prikaz bogate različnosti slovenskih domov v evropski družbi.

miha
Brez naslova, 18.6. 2007, 01:37

Mnenja sem, da zgornji avtor zdravi svoj kompleks, ali pa je morda slep, da ob gardi mladih persepektivnih birojev, formiranih v zadnjem desetletju, Slovenija pridobiva na evropski ter svetovni sceni prepoznavnost, ki je še ni bila deležna. Prvi so jajca imeli Sadar Vuga, ki so z gospodarsko zbornico v devetdesetih postavili mejnik in nakazali smernice v sodobni arhitekturi, ki so jo nadaljevali ofis, enota, dekleva gregorič, bevk perović (med drugim tudi nagrajenca Mies nagrade za mlade)............................................................ ..................

brez komentarja


Matevž Čelik
Zadovoljstvo, 18.6. 2007, 15:10

Miha, lahko smo tudi zadovoljni in ponosni. Vendar se je tudi uspešna nova arhitektura, ki jo omenjate, zgodila predvsem zaradi kritičnega odnosa do prej obstoječega. In še novejša in še boljša arhitektura se lahko zgodi samo s kritičnim odnosom do sedanjega. Verjamem pa, da je prijetneje in udobneje poslušati zgodbe o uspehu, kot razmišljati o realnosti.

miha
Brez naslova, 19.6. 2007, 00:21

Mislim, da je tako tudi prav. Arhitektura je vendarle nenehno raziskovanje na področju filozofije, tehnike,funkcije, novih sistemov........
Hotel sem opozoriti na to, da na slovenskih tleh le ni tako črno kot v zgoraj napisanem tekstu.


Milka
Ne le črno, zelo črno!, 9.10. 2007, 13:46

Glede na opravljenih VELIKO terenov po slovenskih mestih in vaseh, lahko potrdim, da je stanje še veliko bolj črno, kot je prikazano na teh slikah! Seveda so tudi prijetna presenečenja, kvalitetne obnove in tudi novogradnje, ampak ... človeška domišljija res (v teh primerih žal) nima meja in beton očitno tudi vse prenese (ne le papir)! Včasih se res sprašuješ, ali je takšno skropucalo nastalo že pri arhitektu (ali gradbeniku s štampiljko), ali pa si ga je smeli investitor priredil po svoje. V dobro arhitekturne stroke upam, da velja predvsem slednje, predvsem zato, ker so mnoge takšne mojstrovine bolj ali manj črne gradnje.

Komentarji odražajo mnenja in stališča uporabnikov Trajekta. Možnost komentiranja je namenjena spodbujanju javne debate in odzivom na članke. Uredništvo si pridržuje pravico odstranitve komentarjev v primeru, da so žaljivi, spodbujajo kakršnokoli nestrpnost ali napeljujejo na kriminalna dejanja. Za vsebino komentarjev uredništvo ne odgovarja.
Članek je bil objavljen v reviji Hiše
(št. 42, junij 2007)








na vrh