Ko je Kranjska investicijska družba jeseni leta 2004 predstavila projekte za novi Kolizej, ki naj bi segal 96 metrov nad Ljubljanske ulice, je bil lep del Slovenije v šoku. Namera nepremičninskega podjetja, da poruši pomembno in zavarovano zgodovinsko stavbo ter postavi nov poslovni kompleks, ki bi z enim od stolpov prerasel vse visoke zgradbe v Ljubljani, je povzročila nemalo kritike in odobravanja, zgražanja in navdušenja. Vzpodbudila je časopisne polemike pa tudi eno najbolje obiskanih okroglih miz, kar jih je kdajkoli organiziralo ljubljansko Društvo arhitektov.
"Lahko bi stal v Šanghaju ali Kuala Lumpurju - in verjetno tja tudi spada.", je takrat za Delo izjavil zdajšnji predsednik Društva arhitektov Ljubljana, Andrej Hrausky. Ostala kritična mnenja sicer niso bila tako neposredna. Vendar so v glavnem izražala dvom, da visoke in bleščeče fasade nebotičnikov sploh lahko prispevajo k prijaznemu mestnemu okolju in opozarjala, da bi zaradi dokazanih stranskih učinkov povečane gostote in močnega simbolnega pomena velikih zgradb, z njimi morali rokovati skrajno previdno. Drugi, ki jih je projekt za novi Kolizej navdušil, so tudi danes prepričani, da večja gostota in visoke stavbe lahko pripomorejo k preporodu, boljšemu delovanju in večji prepoznavnosti mest. Po njihovem mnenju nebotičniki predstavljajo izzivalce tekmovalnosti in pospeševalce razvoja ter so kratkomalo - seksi.
Drži, da so nebotičniki v prvi vrsti špekulacija: tisoči kvadratnih metrov uporabnih površin na majhnem zemljišču. Neglede na to, da gre predvsem za zanesljivo naložbo, pa so visoke zgradbe lahko tudi izjemna arhitektura. Posamezno ali v skupinah vplivajo na podobo in prepoznavnost mest. Načrtovani na pravem mestu lahko pripomorejo k oživitvi mestnih predelov in vzpodbudijo nadaljnja vlaganja. Načrtovanje in gradnja inovativnih visokih zgradb lahko služi tudi razvoju gradbenih in okoljskih tehnologij. Vendar zgodba o njihovih prednostih in slabostih ni popolnoma črno-bela. Višina sama po sebi še ne zagotavlja kakovostne arhitekture in njenih pozitivnih učinkov v mestnem prostoru. Zato so nebotičniki tema neprestanih strokovnih razprav, prepirov pa tudi filozofiranja. Ob predlogu za Kolizej smo se o tem lahko prepričali sami.
Evforično razmišljanje o novih nebotičnikih se je pričelo že tri leta pred ljubljanskim Kolizejem, v Celju, kjer je arhitekt Nande Korpnik predlagal dva visoka stolpa na območju stare Cinkarne. Kompleks starih podolgovatih industrijskih stavb naj bi "očistili" z novo visoko arhitekturo ter prostor "razstrupili" dolgočasne dvodimenzionalnosti. Novo poslovno središče, ki bi ga predstavljala celjska dvojčka, bi za več kot dvakrat preraslo najvišjo stanovanjsko stolpnico v mestu in postalo močan identifikacijski simbol Celja. Z dvema bleščečima stolpnicama naj bi se Celje uveljavilo kot regionalna prestolnica. Korpnikov predlog je sprožil nekaj polemik, vendar so ob dejstvu, da je šlo le za preveritev v okviru urbanistične delavnice, kmalu potihnile.
Zaenkrat so novi slovenski nebotičniki še na papirju, vendar smo v letošnjem letu priča pravi inflaciji predlogov. Ob Kolizeju v Ljubljani na območju mestnega središča poteka načrtovanje še 15 novih visokih stavb, 4 pa so predlagane v BTC. Resno poteka delo na projektu za 35 nadstropno stavbo v Mariboru in šestnajstnadstropnico v Novi Gorici, Koper se spogleduje s predlogom za nebotičnik na Bonifiki, pred starim mestnim jedrom, pa tudi v Celju se ideji o najvišji stavbi v Sloveniji niso odrekli. Le nekaj teh projektov je bilo tudi javno predstavljenih, strokovna razprava o umeščanju novih velikanov v drobno in razdrobljeno grajeno tkivo slovenskih mest, ki se je pričela s Kolizejem, pa je popolnoma zamrla. Zato pa so toliko živahnejši pogovori na spletnih forumih. "...ko je omenjeno, da tudi celjski župan razmišlja o "najvišji stolpnici v Sloveniji", sem dobil vtis, da je to kot neka otročja igra, kdo bo imel največjo stolpnico v Sloveniji", razmere analizira 'antenor' na strani skyscrapercity.com.
Danes, pol desetletja kasneje, župani nekaterih slovenskih regionalnih središč v načrtovanih nebotičnikih prepoznavajo preprosto politično formulo, ki se je skrivala že v celjskem receptu za prenovo cinkarne: govorice o sijočih stolpnicah na volilno telo, željno kakovostnih sprememb mestnega prostora, dejanjsko učinkujejo kot "identifikacijski povezovalci". Mestni politiki so jih zato hitro posvojili kot svetilnike, ki usmerjajo volilne glasove v željeni pristan. Priročen model za opazovanje razpoloženja lokalnega volilnega telesa je predstavljal prav novi Kolizej z oglaševalsko kampanjo, ki jo je lansiral investitor. Velika naklonjenost javnomnenjskih raziskav gradnji visokega kompleksa v mestnem jedru je bila dokaz, da je podporo "identifikacijskim povezovalcem" mogoče povezati tudi s stopnjo priljubljenosti na političnem barometru. Renderirane podobe nebotičnikov, ki se pojavljajo v medijih, so tako postale arhitektura, ki ima - še preden je sploh zgrajena - veliko politično uporabno vrednost. »Projekt podpiram, ker je dober. Želim si, da Maribor ne bi bil prepoznaven samo po kulturi, športu in gospodarstvu, ampak tudi po arhitekturni podobi,« je predlog za gradnjo ene najvišjih stolpnic v Sloveniji spomladi 2007 komentiral mariborski župan Franc Kangler.
Hrup, ki je nastal ob predstavitvi Kolizeja, je danes popolnoma potihnil in nobena od novih stolpnic si očitno ne bo več zaslužila tolikšne pozornosti. Nova nepremičninska podjetja jih seveda predstavljajo kot znanilce razvoja in pri tem v svoj prid toliko bolj uspešno prepričujejo novosti željne meščane ter lokalne politike, ki so odgovorni za odobritev njihovih namer. Kolizej je javnomnejsko raziskavo očitno uveljavil tudi kot orožje, s katerim je na polju političnih odločitev o načrtovanju mesta mogoče učinkovito onesposobiti vsako strokovno presojo, dvom ali pomislek. Danes javnosti na političnem parketu pač ni modro oporekati in volilcev obremenjevati s strokovnimi argumenti, ki jih ne želijo slišati. Ob vse bolj očitnem navdušenju mestnih politikov nad nebotičniki smo tako priča tudi nelagodni tišini in odsotnosti razprave o njihovem učinku na kakovost mestnega prostora. Ob sijočih renderiranih podobah stolpov danes nekaterim le zastaja dih, drugi pa si zaman skušajo predstavljati prenovljeno silhueto Ljubljane, Maribora, Kopra ali Nove Gorice. Še nedavno tega bi vsak od teh projektov povzročil neskončno razpravo, zdaj pa se zdi, da je kakršnakoli resna strokovna presoja paralizirana že zaradi količine novih načrtov.
Razumljivo je sicer, da novica o gradnji dveh 16 nadstropnih poslovnih stolpnic, ki se bosta na zahodnem robu BTC-ja spogledovala z dimnikom Ljubljanske toplarne, ne vzbuja posebenga zanimanja. Projekt nastaja v delu mesta, kjer je tradicija šibka in kratka, zaradi degradiranega prostora pa že vsaka manj ambiciozna sprememba predstavlja izboljšavo. Vendar tudi grozd 10 načrtovanih stolpnic, ki so vzniknile kot rezultat javnega natečaja za prenovo ljubljanske tobačne tovarne ni zbudil posebnega zanimanja. Območje je 10 x večje od Kolizeja, tovarniški kompleks z zgodovinskimi industrijskimi stavbami je zavarovan, južni rob mestnega jedra pa zaradi tradicionalno nižje pozidave, kjer Ljubljana prehaja v ravnino Barja, velja za precej bolj občutljivega. Tudi v Novi Gorici, urbanistični svetinji slovenskega modernizma, načrtovano 16 nadstropnico na pomembnem vogalu diagonale, ki mesto povezuje s Staro Gorico, na poti k gradnji spremlja le molk.
Omenjene stolpnice se, tako kot Kolizej, ponašajo s kakovostno arhitekturo. Očitno pa na enak način tudi vstopajo v urbani prostor: mimo urbanističnih načrtov, s pomočjo katerih naj bi mesta inovativneje uredili in jim dali prepoznavnost. Kot visoki poudarki so številni predlagani novi nebotičniki utemeljeni zgolj z namerami podjetij, ki želijo oplemenititi naložbe v svoja zemljišča. Vsaj nekateri projekti so bili preverjeni in izbrani kot najboljši predlogi na javnih natečajih, tako da so se tudi meščani in druga zainteresirana javnost z rešitvami lahko seznanili na razstavah ali v medijih. Številne visoke zgradbe pa investitorji in župani skrivajo do trenutka, ko so najpomembnejše odločitve o njihovi gradnji že sprejete. V Mariboru uporabniki internetnih forumov sami izdelujejo fotomontaže, da bi si laže predstavljali, kako bo izgledalo "Mariborsko oko", ki naj bi za 10 nadstropij preseglo višino najvišjega ljubljanskega nebotičnika na prenovljeni železniški postaji. "...kolikor poznam Kanglerja, ki se ne zadovolji z malim, bo ziher višje, in ne bo "samo" 30-35 nadstropij)", ugotavlja 'rakec' na forumu skyscrapercity.com.
Župani in mestni svetniki z vsakim dodatnim nadstropjem, ki ga odobrijo, investitorjem podarjajo veliko. Zato bi morali za svoja mesta in svoje meščane tudi veliko zahtevati. To je preprost recept za uresničitev priložnosti, ki jih prinašajo nebotičniki. Inovativno urejanje mest se danes pričenja z odgovornim in doslednim seznanjanje meščanov o načrtovanih velikih novogradnjah. Predvsem pa o izboljšavah in pridobitvah, ki jih izvoljeni mestni predstavniki ob odobritvi takšnih projektov nameravajo izpogajati za mesto. Visoke zgradbe bi tudi tu morale biti bolj na očeh. Zgoščevanje mesta pomeni več ljudi, zato je veliko pomembneje, kakšne bodo mestne ureditve na tleh, v okolici novih velikanov. Prepoznavnost mesta po silhueti, ki jo krasi grozd bleščečih stolpnic za mestni svet ne bi smel biti zadosten razlog, ko se odloča o večji višini in dodatnih nadstropjih. Tudi pri najvišjih nebotičnikih je najpomembnejše tisto, kar mesto dobi pod njimi: lokalni trgi, parki, lokalna špecerija ali dežurna lekarna, kratke ter urejene poti za pešce in kolesarje. Ko so gradili "Zaviti Torzo", stanovanjski nebotičnik v Malmöju na Švedskem, so investitorje s pogodbo obvezali k izpolnjevanju prostorskih in okoljevarstvenih standardov, ki jih je postavilo mesto. V projekt so morali vključiti tudi telovadnico, wellness in pisarne, ki jih stanovalci lahko najamejo, da se jim ni potrebno vsak dan z avtom odpravljati v službo in nazaj. V nebotičnik so morali vgraditi vso najsodobnejšo naravi prijazno tehnologijo: stavba uporablja deževnico in se oskrbuje z elektriko iz bližnje vetrne elektrarne. Mestna uprava pa je poskrbela, da avtobusi, ki vozijo pogosto, nebotičnik dobro povezujejo z ostalimi deli Malmöja. Prav s takšnimi sporazumi med mesti in investitorji se mesta danes dokazujejo kot inovativna, privlačna in konkurenčna.
na vrh
|
|
Prispevek je bil objavljen v Sobotni prilogi Dela, 8. decembra 2007.
|
