info akcije magazine id mail english
PorotaUpravljanje prostoraIntervjuRez. ankete
2. 12. 2003

Ljubljana

Grega Košak
Urbani prostor brez sinergijskih konceptov, zato tudi brez rezultatov
Za nesrečno ljubljansko urbanistično dogajanje zadnjih let že dolgo ni tako usodno pomanjkanje kapitala ali pobud, kot pa dva nadvse odločilna faktorja, ki se tičeta določene strategije:
- odsotnost zavesti o nujnem, (življensko) pomembnem, ekonomskem in konceptualnem združevanju posameznih
pobud v sodobno prepleteni razvoj urbanega okolja
s potrebno kritično maso
- nadvse vprašljiva lestvica zastavljenih javnih prioritet, tako časovnih kot še zlasti prostorskih
V prepričljivejši dokaz postavljene teze se je smiselno postopno ozirati od že zgrajenega proti tistemu, kar se šele načrtuje, saj nam pri tem zlasti prvo ponuja niz uničujočih dokazov in s tem, žal, tudi slabih obetov za prihodnost.

Če že anuliramo današnje vsesplošno in seve tudi slovensko poenostavljeno prelaganje težišča trgovske ponudbe iz mestnega jedra na njegovo periferijo, predvsem zaradi lažje prometne dostopnosti in nižjih najemnin poslovnega prostora, postane nadvse pomembno predvsem, kako smo ta proces prostorsko udejanili (z zastavljenimi planskimi akti in s prakso iz njih).

Nakupovalni centri
Za najboljšo ilustracijo (in to v velikem, še nedokončanem merilu!) take zgrešene naključnosti v nizanju funkcij nam lahko najočitneje služi zgrajeni »Nakupovalni center Rudnik«, zasnovan in izveden prav v zadnjem desetletju. Tu se povsem aditivno nizajo, vsak na svoji (sicer neograjeni) parceli, a vsak zase sredi morja lastnih pripadajočih jim parkirnih mest: Merkur, Leclerc, OBI, Big Bang, Mc Donalds in drugi. Med nagomilano pločevino pa zgubljeno in ogroženi od vozil na levi in desni, spredaj in zadaj tavajo in potiskajo nakupne vozičke obiskovalci, ob vikendih navadno kar cele družine, katerih skupni tedenski odmor je banalno okrnjen zgolj še na nakup.

Svetovna tipologija načrtovanja primestnih centrov, znana in preizkušena vsaj od srede petdesetih let prejšnega stoletja (z V. Gruenom kot začetnikom), je bila od vsega začetka v svojih urbanističnih in socioloških ambicijah več kot zgolj koncentracija nakupovalnih priložnosti, ki naj bi bile potrošniku omogočene na pedestrian mallu, nekakšnem surogatu za s prometom devastirani »main street« v mestnem središču. Zato je bil le ta pojmovno osrediščen v peš promenadi z intenzivnim tokom pešcev v humaniziranem, prometno varnem okolju. Brez avtomobilov: med zelenjem, vodometi, klopcami, otroškimi igrali, raznolikimi prehrambenimi ponudbami in seveda vhodi v velike in male trgovske lokale. In seve tudi z zadostnim številom brezplačnih parkirnih mest na zunanjem obroču nakupovalnega središča, vizualno ločenim od potrošnikom prijazne, vabljive oaze.

Zakaj tak koncept ni uspel najti svoje poti tudi v Ljubljano, bi bilo smiselno povprašati na naslovu (Poljanska 28), kjer so se (in se še vedno) sprejemajo za bodočo podobo in utrip mesta ključne odločitve. Kaj je v tem primeru bolj odločilno zatajilo: zgolj, iz nuje preživetja na trgu poudarjena tržna naravnanost mestne službe pri izdaji lokacijskih pogojev in soglasij ali pa tudi nezadostna strokovna osveščenost in banalni pragmatizem dela njenih strokovnjakov? Ali še kaj več in to že preko roba legalnosti?

Od naročnikov, potencialnih investitorjev pač res ni mogoče zahtevati zavesti in znanj, da svoja, povsem pragmatična pričakovanja, usmerijo vsaj delno tudi v javno dobro (ki pa se jim bo, po tujih izkušnjah, tudi kmalu povrnilo v poslovno uspešnejšem rezultatu). Je pa prav to umestno pričakovati in zahtevati od mestnega načrtovalnega organa, ustanovljenega »pro bono publico«, s kompetencami, da s svojimi lokacijskimi pogoji enakovredno usklajuje javne in parcialne interese in jih šele usklajene usmerja v postopno gradnjo ljudem prijaznejše strukture mesta.

V kvalitativno škodo rešitve na Rudniku izpade celo primerjava z drugo, bistveno starejšo, a danes lokacijo z enakim programom: z BTC-jem, naslednikom nekdanjih »Javnih skladišč«. Ta je v nove pogoje poslovanja po osamosvojitvi stopil z nehvaležno hipoteko zatečenega morfološkega stanja: z nekdanjimi banalnimi industrijskimi dvoranami med dostavnimi železniškimi tiri. Njegova eksplozivna, delno tudi stihijska rast pa, poleg naravnanosti k dobičku, vendar kaže zavestno strategijo investitorja – developerja v smer kakovostnejšega in celostnega prepleta (tudi v sloganu »malo mesto velikih nakupov«) različnih kategorij ponudbe: trgovske, storitvene, rekreativne, gostinske in zabavne. Tako prepletanje programov in s tem privabljanje različne strukture gostov – potrošnikov, kot nekakšna »added value« generira dnevno in tedensko intenzivno, sočasno in optimalno izrabo vseh kapacitet, zlasti gostinskih in parkirnih. Zato se vsem udeleženim tudi ekonomsko obrestuje.

In ko v soboto po 13 uri mestni center drastično uvene, se v pokritih prostorih BTC-ja dogaja dislocirani dvodnevni tedenski vrhunec, ne le v obliki nakupovalnega vrveža temveč tudi surogata, tipičnega za življenski utrip središča mesta.

Akademije in nedržavotvorni urbanizem
Lokacijsko ustrezno umeščanje za mesto pomembnih programov, bodisi državnih ali kulturnih ustanov, postaja danes pri nas vse bolj izključno reducirano na finančne zakonitosti trga: ponudbe in povpraševanja. Tako postajajo vse ključne, da ne rečemo prestižne, lokacije »demokratično« dosegljive vsakomur z zadosti močno finančno močjo. Ne pa tudi dejavnostim, ki bi si po svoji družbeni: državotvorni ali kulturni vlogi zaradi izpostavljenosti v kompozicijskem in dejavnostnem tkivu mesta zaslužile posebno mesto kot prepoznavni »landmarki«.

Najhuje pri tem je, da se v mestnem jedru in tudi širše (npr. ob novem vstopu po Barjanski v mesto) te redke preostale lokacije še dodatno in načrtno drobijo. Finančnim zmožnostim (in koristim) manjših špekulantov ustrezno. Samo eden od teh je primer primer območja »Južnega trga«, izjemno dragocena lokacija v notranjosti kareja med Slovensko, Čopovo in Wolfovo ter Kongresnim trgom. Proti Čopovi mu je bila odkrušena parcela za zloglasno gradbišče »Devetke«, proti Kongresnemu trgu pa del območja nekdanjega Kazinskega vrta za gostinsko – zabavni program. Za ambicioznejše, mestotvorne vizije njegovih, iz natečaja, ki je bil izveden konec 80-ih let poznanih namembnosti, ostaja vedno manj priložnosti. S tem pa tudi za nujno logistično (hotelsko) podporo bližnjim, že umeščenim in kongresno – prireditvenim zmogljivostim (Cankarjev dom).

Oči javnosti, predvsem kulturne, so trenutno uprte v, skoraj bi že lahko rekli farso, ki se dogaja ob iskanju nove lokacije za skupnost treh umetniških akademij v Ljubljani (ali potencialno kar v Domžalah!). Žgoča prostorska stiska treh umetniških vzgojnih programov, pomembnih za velik, predvsem neverbalni segment kulturne nadgradnje slovenske države (glasbo, gledališče, film, televizijo, likovno umetnost, medije in industrijsko oblikovanje ter vizualne komunikacije) postaja predmet najrazličnejših špekulacij: prostorskih in nepremičninskih. A vse v prepletu predvsem parcialnih interesov.

Univerzo tako kot »žalujoče ostalo« sorodstvo (predvsem bolj) zanimajo izpraznjeni sedanji prostori ter prerazdelitev teh med svoje ostale članice, kot pa logistična uravnoteženost njenih humanističnih in tehničnih programov s povezovanjem, pogojenim zlasti z novodobnim prehajanjem med različnimi vzgojnimi programi. Kot da s(m)o pozabili na deklarirano in nadvse zaželjeno povezavo pedagoškega procesa s prakso, maksimo za neodtujenost univerzitetnega študija od življenja: družbenega in kulturnega!

Najhuje pri iskanju lokacijske rešitve za akademije je, da gredo stvari vse bolj rakovo pot. Na vsem začetku predlagana lokacija v severnem delu kareja kasarne na Metelkovi je bila po svoji umeščenosti v mestno tkivo od vseh, kar je možno strokovno utemeljiti s kar največ parametri, še daleč najbolj optimalna. Zato je te parametre treba tudi predstaviti:
- v bližini potniškega terminala je optimalno lahko in hitro dostopna za vse, tudi z javnim prevozom, tudi v okviru regije (kar zmanjšuje pritiske na študentski bivalni fond v Ljubljani pa tudi na žepe študentov)
- dobra in frekventno intenzivna dostopnost z mestnim potniškim prometom, kar oboje ne generira nadaljnih zgostitev individualnega prometa
- ob tam že umeščenem »youth-hostelu« bi se lahko vzpostavila »en passant« trajna, katalizatorsko delujoča povezava s tujimi študenti, ki potujejo skozi Ljubljano (in celo poceni možnost za namestitev tujih študentov, ki prihajajo z izmenjavami)
- na južni del lokacije na Metelkovi sta že umeščena sorodna programa: sodobni del Moderne galerije in Etnografski muzej, pomembna stimulansa za likovno sfero.
- Radio, TV, celo gledališča in CD so dostopni peš: maksimalno 550 m
- pas železniških zemljišč med tiri in Masarykovo, ki naj bi se v bodoče sprostil, nudi dodatne možnost za nove študentske domove (z možnostjo njihove poletne »hostelske« rabe) ali celo za del rekreacijskega programa (prostor prenese npr. Univerzitetno športno dvorano, ki se ekonomskko in logistično dobro »pripenja» na prometno infrastrukturo, kot sta železniška in avtobusna postaja)
- aglomeracija v takem obsegu bi lahko postala tretja univerzitetna »zgoščina« v mestu.
- akademije niso samo študentje ampak tudi profesorski kader, ki je nujno vpet v aktivna kulturna dogajanja in ne v pasivno pastoralnost suburbije (npr. Domžal)

Podobna lista prostorsko – funkcionalne ustreznosti je za vse kasnejše potencialne lokacije, ne pa tudi finančne apetite eventuelno zainteresiranih, bistveno bolj mršava!

Edini razlog (ali res?!) za opuščanje te lokacije naj bi bil, da velik del te lokacije zaseda cona »offkulture« Metelkova, ki naj je ne bi bila pripravljena zamenjati za drugo nadomestno lokacijo; preostali del pa, z že zgrajenim mladinskim hotelom, za prostorske potrebe akademij res več ne zadošča. Pri tem ne bi smeli pozabiti, da gre pri »Metelkovi« za nenačrtovano »urbano zasedbo« degradiranih in dosluženih stavb, brez lastninskih pravic na stavbah in zemljišču.

Reševanje določenih problemov s takoimenovanimi komasacijami, iskanjem nadomestnih lokacij in zamenjavami, bodisi zemljišč ali objektov so za celovito in racionalno urejanje večjih zemljišč znotraj mesta povsod in že dolgo utečena praksa. Ali se ne bi veljalo tudi tu lotiti reševanja prostorskih zadreg na tak pravičen način, namesto da zaradi parcialnega interesa propada celosten, nadgrajeni mestni koncept? Ali bi v primeru, če bi šlo za nek, njim bližji ali pa dobičkonosnejši interes država in mesto še vedno kazala tako velikodušno mero razumevanja za »off kulturo«?

Lokacijske alternative, ki so sledile v nadaljevanju, so bile:
- bivši »Rog«, ki se je izkazala kot sovlagateljem predraga za očitno »neprofitno dejavnost akademij;
- lokacija nekdanje klavnice (medtem že odpadla, zaradi pravic do gradnje, sedanjega lastnika zemljišč, izvajalca gradbenih del: Gradis Jesenice)
- po zadnji vednosti »rock bottom« lokacija: del nekdanjega Litostroja, ob Kamniški progi.

Kot že omenjeno, nobena od teh nima niti dela primerljivih lokacijskih kvalitet v primerjavi s prvotno lokacijo na Metelkovi; tok študentskega življenja, ki bi nastal na slednjih dveh, bi nujno ostal le lokalen in periferen, izgubljen za mesto, kar je komaj kaj boljše od domžalske variante, kot sinonima za prisilni »exodus« kulturnih nastavkov iz Ljubljane. Zdi se, da iz nekdanje »domovine delavcev in kmetov« v osamosvojeni Sloveniji nastaja država samozadostnih uradnikov in politikov, ki so sami zasidrani v centru, in ki, kot se vedno bolj čuti, kulturno nadgradnjo komaj še potrebujejo. Še največ za razkazovanje svojega statusa ob otvoritvah.

Da so pri vsaki od navedenih lokacij prisotne tudi nepremičninske špekulacije in tem ustreznu lobiranje (v politiki), je delno seveda tudi razumljivo. Vendar to odločilnim dejavnikom pri odločitvi, zlasti v mestu Ljubljani, ne bi smelo zamegliti vsaj osnovnih mestotvornih namenov. Te je, poleg za namen akademij samih, potrebno dosegati tudi za urbano tkivo mesta in njegov, vsaj približno uravnotežen materialni in duhovni razvoj.

V medijih so sicer bila odgovornim in javnosti večkrat postavljena, predvsem za mesto nadvse umestna vprašanja: (D.Jovanovič, I. Koršič in drugi), ki se administrativnim malim bogcem nikoli niso zdela vredna odgovora. Nemogoče se je znebiti vtisa, da tu ministrstvi za šolstvo in kulturo kot država, načrtovalni organ pa kot mesto, brez minimalne angažiranosti iščeta komaj še sprejemljive lokacije. In to verjetno celo s figo v žepu, saj lahko zanje rezervirani investicijski denar sicer poljubno preusmerijo v druge, njim prav tako prednostne investicije (žičnica na Grad?).

V večini sodobnih univerzitenih aglomeracij: Cambridge, Heidelberg, Oxford, Perugia, Salamanca, Boston /Harvard, New Haven/Yale, se univerzitetni programi in kompleksi intenzivno prepletajo z tkivom domicilnega mesta. Od tega prepleta imata oba, mesto in univerza, tako materialno še zlasti pa nematerialno korist. Take so postale nekakšne pluralne Atene današnjega sveta.

Ljubljana tudi urbanistično ogledalo Slovenije
V Ljubljani, ogledalu malega naroda z njegovim skromnim ekonomskim in kulturnim outputom, v katerem naj bi se čim bolj kompleksno in sovplivno zrcalili vsi gradniki nacionalne biti, se teh sinergijskih nujnosti predvsem za (naporno in dolgotrajno) ustvarjanje pozitivne državne identitete ne zavedamo dovolj. In s čim bomo potem udejanili pravkar deklarirani ambiciozni politični program, se v desetih letih uvrstiti kar med prve v Evropi?

Tujci (pa tudi že mladi) odkrivajo in cenijo Ljubljano preteklih obdobij, politika (in skupaj z njo tudi administrativna veja v stroki!) pa nas v svoji praksi zgolj odpravljanja posledic (npr. prometa), ne pa tudi vzrokov, vedno bolj zavestno seli v anonimnost mestotvorne brezobličnosti tako mesta kot periferije. To najočitneje predstavljajo nepovezane adicije javnih stavb v mestu (npr.: Eurocenter ob SCT-ju) ter razpršena in socialno vedno bolj stratificirana primestna okolja (ki dobivajo že celo oblike varovanih ghettov!) s prav tako poudarjenim izolacionizmom.

Pa še džamija
Lokacije za objekte, ki bi morali biti tudi pomembni označevalci prostora, se v Ljubljani brez tehtnejših premislekov plasirajo na prva razpoložljiva, bolj ali manj ustrezna zemljišča. Če navedem samo en, zadnji, še aktualen in žgoč primer: za nedvomno potrebno džamijo, ponujajo lokacijo, kjer bo ta objekt v nizkem, pastoralnem barjanskem okolju, na samem robu mesta, ob jugozahodnem delu avtocestnega obroča agresivno zavzel prvi plan značilne mestne vedute. S tem bo zavzel mesto nič manj kot prvega kulturno-identitetnega označevalca za prihajajoče voznike z jugozahodne smeri. Bo semantično in simbolno izpostavljeni "landmark" pred dosedanjo atraktivno silhueto "ljubljanskih vrat" z Rožnikom, Gradom in stolpnicama Trga republike v ozadju. Strokovno gre torej za problem občutljive percepcije do naše, na srednjeevropsko arhitekturno tradicijo naslonjene, urbane krajine. Zato nasprotovanje tej lokaciji res nima nikakršne zveze s ksenofobijo in kršenjem z ustavo zagotovljenih pravic manjšin ali religij. A diskusijo v to smer zlonamerno dodatno degradirajo še novinarji, ki v reševanju nastalih političnih zadreg nehote delujejo v navezi s politiko. Oboji poenostavljeno, kot slepi "sloni v trgovini s porcelanom". Tudi tu velja omeniti, je bila še v stari Jugi lokacija džamije že predvidena, tedaj v bližini kompleksa Žal. Tista lokacija je bila nesporno simbolno in za okolje bistveno ustreznejša in od te, ki je predlagana danes!

Kako naprej, danes in tu? Najhuje pri vsem je, da v pogojih eksistenčne krhkosti za samostojne ustvarjalce različnih intelektualnih profilov in s tem pogojene splošne intelektualne letargije skoraj ni več prostora za enakovredne javne diskusije. Z argumenti za in proti (nunciatura, bazen Ilirija, ljubljanski potniški center, nova urbana zasnova Ljubljane). Če pa te, a le še zaradi nujne legitimnosti lokacijskih postopkov morajo biti, se jih najprej, medijsko zavajajoče, interpretira in diskvalificira. Do odločitev pa nato, javnosti odtujeno in v najboljšem primeru kar s koalicijskimi usklajevanji strank, pridejo v Mestnem svetu.

Pozidano, arhitektura in urbanizem, sta vedno bila in ostajata tudi danes v material in prostor prelite resnične tendence vsakokratne družbe; koliko humanizma in osveščenosti je ta (in mi z njimi) še sposobna v raskavem turboliberalizmu današnje realnosti? Končna lokacija akademij bo le dodatni prepoznavni lakmus papir za identifikacijo in naravo dogajanj v njej - naši družbinamreč.

 na vrh

Komentar
ime
email
naslov komentarja
vpisite niz iz  stolpca
 

J. Držanič
Dva za ceno enega, 3.12. 2003, 09:24

Ob vsej diskusiji okoli lokacije akademij me zanima, če je kdo od pristojnih kdajkoli in kakorkoli vsaj poskusil to vprašanje povezati z nesrečo v čistem centru mesta, imenovano Kolizej (kjer je nedvavno spet gorelo). Bližje do teatrov in galerij se ne da postaviti - in bi rešili tako vprašanje akademij in Kolizej rešili pred propadom. Ali pa se bo počakalo, da se še kaj poruši (in bo treba seliti manj ljudi - sem namenoma cinična)? Res ne razumem zakaj:
- se ne razmišlja, da bi najemnikom/lastnikom? lokalov ponudili prostore na Mestnem in Starem trgu (tam se stvari zapirajo, baje je kar dosti v mestni lasti) po kaki simbolni najemnini (tako kot so to naredili v Izoli),
- se ne poskuša izračunati, koliko bi stala nadomestna stanovanja za najemnike v Kolizeju - in bi mestne in državne oblasti stopile skupaj in to financirale - ker bi nadomestna stanovanja pomenila strošek lokacije za akademije in to bo treba tako ali tako plačati,
- v vsej debati o nujnosti novih akademij državljani še nismo slišali nobenega podatka o tem, če je katerikoli objekt, kjer so obstoječe akademije, možno kakorkoli ekonomsko uporabiti (ga prodati, ga oddajati) in ta sredstva usmeriti v investicije za nove akademije.

Sicer mi je pa duh teksta simpatičen, samo - a je bilo res potrebno zadevo končati z džamijo? In da sploh ne gre za vprašanja tolerance, ampak, da bi pogled na Ljubljano z južne strani bil malo nenaveden, če bi bila džamija v prvem planu. A se res tako bojite, da bo en minaret skazil drugače tako brezhiben pogled na naše mesto, če nanj gledamo z južne strani ? Give me something better. "Prvi javni kulturni označevalci" z drugih vstopov in pogledov v mestu prav tako niso posebej spektakularni - lahko izbiramo med reklamni panoji, kioski z zelenjavo, kmečkimi gostilnami, ki so doživele že boljše čase ter silosem v kombinaciji z drive in fast food-om in stanovanjskimi soseskami, ki se dvigajo iz polj, na katerih raste zelje. Zelo urbano in zelo kulturno, ni kaj. In zato ni treba uporabljati arhitekture za kamufliranje predsodkov.


grega košak
predsodek ali vendar kaj več, 16.12. 2003, 12:45

Se polno strinjam s pripombo J.Držanič, da so današnji "kulturno-identitetni označevalci" na kar vseh pristopih v Ljubljano nadvse skromni v ambicijah, klavrni in povsem naključni, a vse to prav po zaslugi "daljnovidnosti" oficielnega mestnega načrtovanja. Zadnja praksa na križišču Delavskega doma pa isto naključnost oblik in barv umešča tudi v osrednje mestno tkivo.
Ali pa je zato izraženi pomislek o umestnosti džamije prav na tej "landmark" lokaciji samo "predsodek" (večina to proglaša kar za ksenofobijo!!) ali pa, v splošno prodirajoči globalistični kakofoniji, že izgubljena bitka za "search for identity" tudi v današnjem okolju, pa prepustimo sodbi časa!


Matevž Čelik
Brez naslova, 16.12. 2003, 14:53

Morda zgodba o džamiji res ne predstavlja najbolj posrečenega zaključka sage o sedanjih urbanističnih zadregah, saj je obremenjena s toliko drugimi dnevnopolitičnimi problemi, ki urbanističnega v primeru džamije prav gotovo prekašajo.

Vendar je zgodba o džamiji tudi v tem kontekstu prav to na kar v svojem prispevku opozarja profesor Košak, namreč samo še en primer, kako se nam zaradi politično priročnega in vehementnega načina reševanja strokovnih vprašanj dogaja mestni urbanizem. Ko svoje klobuke nastavijo tudi vsi tisti, ki v takšnih nepredvidenih spremembah na mestnem zemljevidu začutijo tudi poslovno priložnost, so načrtovalski strokovni argumenti zadnji. ki kaj veljajo. Kar poglejmo, kaj vse si privoščijo ponudniki zemljišč za akademije: Predstavnik gradbenega podjetja, ki ima v lasti eno od aktualnih parcel si je drznil javno ponujati svoje zemljišče v zameno, da bi zaobšli zakon o javnih naročilih in mu zaupali gradnjo. Izjava zrela za protikorupcijski urad, večkrat javno citirana!

Lokacije za ustanove, kakršne so umetniške akademije, bi morale biti že davno določene in bi v tem trenutku ne smele biti za nikogar več sporne, ne pa da debato o njih odpre šele "nespodobno povabilo" domžalske županje. Vendar se morda zdaj 10 letna "prostorska" luknja z novim prostorskim načrtovanjem šele pričenja zapirati. Pri izbiri lokacij za Akademije zato po toliko letih ne bi smeli prehitevati in napraviti kakšne usodne napake. Žalostno bi bilo, če bi prav ta zgodba predstavljala še zadnji primer v obdobju stihijskega reševanja pomembnih prostorskih vprašanj, za katerega upamo, da ga bo v naslednjih letih zares konec. Džamija z minaretom pa bo morda ostala kot večni opomin vsem zadrtim netolerantnežem, ki so jo hoteli izriniti na smetišče in pozabili, da bo tam pravzaprav še najbolj na očeh...


J. Držanič
Saj nam kar uspeva, 17.12. 2003, 08:16

usklajevati mnenja, ni kaj. Upam, da je tekst g. Košaka prebral kdo na Magistratu (vsaj prve tri četrtine). Je pa Matevž tako lepo končal našo debato, da tu ni več kaj dodati.

Maja
sveta preproščina, 17.12. 2003, 08:25

Koliko pametnih besed. Džamija vendar ni fižolova palica, ki jo lahko zakrije živa meja ali zid. Čakam na predlog, da se okrog nje zgradi zid. Če ne uspe graditi brez minareta, naj bo visok tako, da se skrije tudi ta? Videti samo tisto in tako kot je prav! Kaj je prav, kaj je dovolj slovensko pa bomo izvedeli morda kar na referendumu. Ljudje se od nekdaj branijo novega in drugačnega.

Poroblem identitete je, da se razvija in gradi...in jo težko zamrznemo. Naš problem je, da se to dogaja vse hitreje in pred našimi očmi. Majhna, komaj mestna Ljubjlana, je seveda zelo ranljiva. Pa vendar. Ključ leži v tem, da je pred vsakim novim snubcem vsa prestrašena. Celo tisto kar se zgodi "samo mimo" urbanistične politike, bi najraje zbrisala s svojega zemljevida in mencala in čakala na jutri. Ključno je, da posamezne burne razprave pogosto omogočijo druge posege, ki so podobno nepremišljeni.

Razprava okoli novega bazena na lokaciji Ilirije se je iztrošila še predno bi lahko prispevala k rešitvam križišča pri Delavsekem domu. Pomanjkanje vizije je prepustilo dnevnim tokovom razvoj severnega dela Metelekove. Množice drobnih in za vsakdan prebivalcev mesta pomebnih posegov pa sploh nima smisla omenjati. Če Ljubjlana ne ve, kam z akademijami nas mora še kako skrbeti odgovornost, ki jo država nalaga več kot 190 občinam za urejanje prostora. Kadrovska koncentracija bi morala nalogo opraviti čez noč, ali pač?

Morda pa problemi niso strokovne narave, ali pa niso tiste vrste, ki jih stroka obvlada? Vedno znova čakamo, da bo morda bo prišla kakšna mednarodna ekipa, nas premagala na natečaju in dokazala, da smo pravzaprav imeli čisto prav, le verjeti nam nekako ni bilo. Identiteta pač!


Komentarji odražajo mnenja in stališča uporabnikov Trajekta. Možnost komentiranja je namenjena spodbujanju javne debate in odzivom na članke. Uredništvo si pridržuje pravico odstranitve komentarjev v primeru, da so žaljivi, spodbujajo kakršnokoli nestrpnost ali napeljujejo na kriminalna dejanja. Za vsebino komentarjev uredništvo ne odgovarja.
Primer problema, ko v mesto povsem naključno umeščamo tudi novo lokacijo treh akademij. Pričujoči članek sem ponudil v objavo Sobotni prilogi Dela, ki pa ga je smatrala za preveč strokovno ozkega in tudi predolgega, zato je v zameno zanj predlagala kasnejši nadomestni intervju. Ker pa je problematika akademij (in džamije) trenutno vroča in predmet prihodnjih, še letošnjih, sej na Mestnem svetu , sem vendar apeliral za vsaj skrajšano objavo teksta. V zadnji sobotni prilogi Dela (29.11.) pod »Prejeli smo« objavljeni zapis je torej (nujna) redukcija trajne obče problematike nedomišljenega mestnega načrtovanja na eno samo, »akademijsko«, temo.


Vse ključne lokacije postajajo "demokratično" dosegljive vsakomur z zadosti močno finančno močjo, ne pa tudi dejavnostim, ki bi si po svoji družbeni ali kulturni vlogi zaradi izpostavljenosti v kompozicijskem tkivu mesta zaslužile posebno mesto.


Ko v soboto po 13 uri mestni center drastično uvene, se v pokritih prostorih BTC-ja dogaja dislocirani dvodnevni tedenski vrhunec, ne le v obliki nakupovalnega vrveža temveč tudi surogata, tipičnega za življenski utrip središča mesta.


Univerzo tako kot »žalujoče ostalo« sorodstvo pri vprašanju Akademij (predvsem bolj) zanimajo izpraznjeni sedanji prostori.


Žgoča prostorska stiska treh umetniških vzgojnih programov postaja predmet najrazličnejših špekulacij: prostorskih in nepremičninskih. A vse v prepletu predvsem parcialnih interesov.



V Ljubljani, ogledalu malega naroda z njegovim skromnim ekonomskim in kulturnim outputom, v katerem naj bi se čim bolj kompleksno in sovplivno zrcalili vsi gradniki nacionalne biti, se sinergijskih nujnosti za ustvarjanje pozitivne državne identitete ne zavedamo dovolj.


Lokacije za objekte, ki bi morali biti tudi pomembni označevalci prostora, se v Ljubljani brez tehtnejših premislekov plasirajo na prva razpoložljiva, bolj ali manj ustrezna zemljišča. Džamija naj bi stala na robu mesta ob J ljubljanski vpadnici.

__________________________________
*Grega Košak je arhitekt, profesor, nosilec predmeta Integralni pristopi v oblikovanju okolja na Oddelku za oblikovanje Akademije za likovno umetnost v Ljubljani.
na vrh